SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE

(tretji senat)

z dne 15. decembra 2010

Zadeva F‑14/09

Ana Maria Almeida Campos in drugi

proti

Svetu Evropske unije

„Javni uslužbenci – Uradniki – Napredovanje – Napredovalno obdobje 2008 – Primerjalna ocena uspešnosti med administratorji, ki so zaposleni kot lingvisti, in administratorji, ki so zaposleni na splošnih delovnih mestih“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi členov 236 ES in 152 AE, s katero A. M. Almeida Campos in štirje drugi uradniki Sveta predlagajo razglasitev ničnosti, prvič, odločb Sveta o zavrnitvi njihove vključitve na seznam uradnikov, ki so v napredovalnem obdobju 2008 napredovali v naziv AD 12, in, drugič, odločb o napredovanju v naziv AD 12 tistih uradnikov iz funkcionalne skupine AD, ki niso zaposleni na jezikovnem področju.

Odločitev:      Odločbe, s katerimi je Svet Evropske unije zavrnil napredovanje tožečih strank v naziv AD 12 v napredovalnem obdobju 2008, se razglasijo za nične. V preostalem se tožba zavrne. Svetu se naloži plačilo stroškov.

Povzetek

1.      Uradniki – Tožba – Predhodna upravna pritožba – Istovetnost predmeta in podlage

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91)

2.      Uradniki – Napredovanje – Primerjalna ocena uspešnosti – Pravila za izvajanje – Diskrecijska pravica uprave – Meje – Spoštovanje načela enakega obravnavanja

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 45(1); Uredba Sveta št. 723/2004)

1.      Pravilo o skladnosti pritožbe in tožbe je kršeno le, če se s tožbo spremeni predmet ali vzrok pritožbe, pri čemer je treba pojem „vzrok“ razlagati široko. V skladu s tako razlago in v zvezi s predlogom za razglasitev ničnosti je treba kot „vzrok spora“ razumeti izpodbijanje materialne ali formalne zakonitosti izpodbijanega akta s strani tožeče stranke.

Ker so tožeče stranke v pritožbah izpodbijale materialno zakonitost aktov, izpodbijanih v okviru njihove tožbe, je tožbeni razlog, ki se nanaša na izpodbijanje materialne zakonitosti navedenih aktov, prav tako dopusten.

(Glej točko 28.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: 1. julij 2010, Mandt proti Parlamentu, F‑45/07, točki 119 in 120.

2.      Iz člena 45(1) Kadrovskih predpisov izrecno izhaja, da mora organ, pristojen za imenovanja, v okviru postopka napredovanja izbirati na podlagi primerjalne ocene delovne uspešnosti uradnikov, upravičenih do napredovanja.

Čeprav ima organ, pristojen za imenovanja, na podlagi Kadrovskih predpisov pravico, da tako oceno izvede po postopku ali metodi, ki se mu zdi najprimernejša, pa je taka pravica omejena z nujnostjo, da se navedena ocena opravi skrbno in nepristransko v interesu službe in v skladu z načelom enakega obravnavanja. V praksi je treba to oceno opraviti na enaki podlagi ter na podlagi primerljivih virov podatkov in informacij.

Poleg tega se v členu 45(1) Kadrovskih predpisov, ki določa, da mora organ, pristojen za imenovanja, izvesti primerjalno oceno uspešnosti uradnikov, upravičenih do napredovanja, predvideva, da so v taki oceni zajeti vsi uradniki, ki lahko napredujejo, ne glede na funkcije, ki jih opravljajo. Taka zahteva je namreč hkrati izraz načela enakega obravnavanja uradnikov in načela njihove upravičenosti do kariere.

V postopku napredovanja, ki obsega dve zaporedni fazi, pri čemer v prvi fazi ločena posvetovalna odbora za napredovanje izvedeta predhodno oceno uspešnosti administratorjev, zaposlenih na jezikovnem področju, in tistih, ki opravljajo druge naloge, v drugi fazi pa organ, pristojen za imenovanja, izvede primerjalno oceno administratorjev iz prve in druge skupine, prva faza postopka napredovanja, to je predhodna ocena, ki jo ločena posvetovalna odbora izvedeta v zvezi z uspešnostjo obeh skupin administratorjev, glede na posebnost nalog, dodeljenih prvim, v primerjavi z nalogami, zaupanimi drugim, taka ocena, katere edini cilj je organu, pristojnemu za imenovanja, zagotoviti informacije o imenih uradnikov, ki napredujejo, ne preprečuje razumljive primerjalne ocene uspešnosti kandidatov, temveč je, nasprotno, del načela dobrega upravljanja.

Nasprotno, v zvezi z drugo fazo postopka napredovanja, to je oceno uspešnosti uradnikov, upravičenih do napredovanja, ki jo izvede organ, pristojen za imenovanja, pa je bilo z Uredbo št. 723/2004 o spremembi Kadrovskih predpisov in pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Evropske unije odpravljeno predhodno razlikovanje med delovnimi mesti, ki ne spadajo na jezikovno področje in jih opravljajo uradniki iz kategorij od A do D, ter delovnimi mesti z jezikovnega področja, ki jih opravljajo uradniki iz okvira LA, in vzpostavljena je bila nova karierna struktura, ki obsega dve funkcionalni skupini, in sicer funkcionalno skupino strokovno-tehničnih uslužbencev (AST), ki naj bi nadomestila nekdanji kategoriji C in B, in funkcionalno skupino upravnih uslužbencev (AD), ki naj bi nadomestila nekdanjo kategorijo A in jezikovni okvir LA. Ker je zakonodajalec tako želel v enotno funkcionalno skupino združiti vse administratorje, ne glede na to, ali opravljajo jezikovne ali druge naloge, bi moral organ, pristojen za imenovanja, ki odloča o napredovanjih, izvesti enotno primerjalno oceno uspešnosti za vse administratorje, ki bi lahko napredovali v naziv AD 12.

(Glej točke od 29 do 31 in od 33 do 35.)

Napotitev na:

Sodišče: 1. julij 1976, de Wind proti Komisiji, 62/75, Recueil, str. 1167, točka 17;

Sodišče prve stopnje: 30. november 1993, Tsirimokos proti Parlamentu, T‑76/92, Recueil, str. II‑1281, točka 21; 9. april 2003, Tejada Fernández proti Komisiji, T‑134/02, RecFP, str. I‑A‑125 in II‑609, točka 41; 13. julij 1995, Rasmussen proti Komisiji, T‑557/93, RecFP, str. I‑A‑195 in II‑603, točki 20 in 21; 19. marec 2003, Tsarnavas proti Komisiji, od T‑188/01 do T‑190/01, RecFP, str. I‑A‑95 in II‑495, točki 98 in 121.