SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE

(prvi senat)

z dne 7. maja 2013

Zadeva F‑86/11

Robert McCoy

proti

Odboru regij Evropske unije

„Javni uslužbenci – Uradniki – Invalidska pokojnina – Člen 78, peti odstavek, Kadrovskih predpisov – Zavrnitev priznanja, da je invalidnost posledica opravljanja poklica“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se za pogodbo ESAE uporablja na podlagi njenega člena 106a, s katero R. McCoy predlaga razglasitev ničnosti sklepa predsedstva Odbora regij Evropske unije z dne 10. septembra 2010, ker ni priznalo, da je invalidnost tožeče stranke posledica opravljanja njenega poklica v smislu člena 78, peti odstavek, Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi), in to, da se Odboru regij naloži plačilo 10.000 EUR iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki naj bi jo utrpela tožeča stranka, ter povrnitev vseh stroškov v zvezi s postopkom za ugotovitev invalidnosti.

Odločitev:      Sklep predsedstva Odbora regij Evropske unije z dne 10. septembra o zavrnitvi priznanja, da je invalidnost R. McCoya posledica opravljanja njegovega poklica v smislu člena 78, peti odstavek, Kadrovskih predpisov, se razglasi za ničen. V preostalem delu se tožba zavrne. Odbor regij Evropske unije nosi svoje stroške in stroške, ki jih je priglasil R. McCoy.

Povzetek

1.      Pritožbe uradnikov – Tožba zoper odločbo o zavrnitvi pritožbe – Dopustnost

(Kadrovski predpisi, člena 90 in 91)

2.      Uradniki – Invalidnost – Invalidska komisija – Kolegialnost dela – Obseg – Priprava zapisnika – Nebistven pogoj

(Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga II, člen 7)

3.      Uradniki – Invalidnost – Invalidska komisija – Spoštovanje tajnosti dela – Obseg – Zbirno zdravniško poročilo – Obveznost obvestitve organa za imenovanja in neposredno zadevnega uradnika – Neobstoj

(Kadrovski predpisi, člena 26a in 78, peti odstavek; Priloga II, člen 9)

4.      Uradniki – Invalidnost – Invalidska komisija – Namen določb Kadrovskih predpisov

(Kadrovski predpisi, člen 78; Priloga II, člen 9)

5.      Uradniki – Invalidnost – Invalidska komisija – Ugotovitve, ki odstopajo od ugotovitev zdravniške komisije in od prejšnjih zdravniških poročil – Obveznost obrazložitve – Obseg – Spor na delovnem mestu med uradnikom in njegovimi nadrejenimi

(Kadrovski predpisi, člena 73 in 78)

6.      Uradniki – Socialna varnost – Ugotavljanje poklicnega izvora bolezni in invalidnosti – Ločena postopka – Dejstva, ki pomenijo izvor bolezni, kot nujni del dejstev, ki pomenijo izvor morebitne invalidnosti

(Kadrovski predpisi, člena 73 in 78)

7.      Pokojnine – Invalidska pokojnina – Ugotavljanje poklicnega izvora bolezni – Pristojnost invalidske komisije – Obseg – Meje

(Kadrovski predpisi, člen 78)

1.      Sodišče za uslužbence na podlagi predlogov za razglasitev ničnosti, ki so formalno usmerjeni zoper odločbo o zavrnitvi pritožbe, odloča o aktu, zoper katerega je bila vložena pritožba, kadar navedena odločba nima samostojne vsebine.

Glede tega je treba navesti, da kadar odločba o zavrnitvi pritožbe potrjuje prvotni akt ob navedbi razlogov v podporo le-temu, je treba dejansko preučiti zakonitost prvotnega akta, ki posega v položaj, ob upoštevanju obrazložitve, navedene v odločbi o zavrnitvi pritožbe, pri čemer se šteje, da se ta obrazložitev ujema z navedenim aktom.

Zato predlogi za razglasitev ničnosti, usmerjeni zoper odločbo o zavrnitvi pritožbe, nimajo samostojne vsebine, za tožbo pa je treba šteti, da je usmerjena zoper prvotno odločitev, katere obrazložitev je navedena v odločbi o zavrnitvi pritožbe.

(Glej točke od 55 do 57.)

Napotitev na:

Sodišče: 17. januar 1989, Vainker proti Parlamentu, 293/87, točka 8;

Sodišče prve stopnje: 10. junij 2004, Eveillard proti Komisiji, T‑258/01, točki 31 in 32;

Sodišče za uslužbence: 18. april 2012, Buxton proti Parlamentu, F‑50/11, točka 21 in navedena sodna praksa.

2.      Invalidska komisija mora svoje delo opravljati kolegialno, pri čemer mora vsak od njenih članov dobiti možnost, da učinkovito izrazi svoje stališče.

Poleg tega lahko zdravniki invalidske komisije sklepe oblikujejo, potem ko končajo kolegialne ustne razprave, poročilo pa po potrebi pripravijo pozneje, saj to poročilo ni bistven pogoj za veljavnost posvetovanj take komisije.

(Glej točki 61 in 64.)

Napotitev na:

Sodišče: 10. december 1987, Jänsch proti Komisiji, 277/84; 19. junij 1992, V./Parlament, C‑18/91 P, točka 20;

Sodišče prve stopnje: 22. november 1990, V. proti Parlamentu, T‑54/89, točka 34; 27. februar 2003, Camacho-Fernandes proti Komisiji, T‑20/00, točka 45 in naslednje.

3.      Invalidski komisiji v okviru postopka na podlagi člena 78, peti odstavek, Kadrovskih podpisov, katerega namen je priznanje poklicnega izvora invalidnosti, ki naj bi prizadela zadevnega uradnika, ni treba pripraviti – za organ, pristojen za imenovanja, in preden ta sprejme upravno odločbo – zbirnega zdravniškega poročila o svojem delu, ker ta organ v nobenem primeru ne more dostopati do navedenega poročila, za katero dejansko velja tajnost dela invalidske komisije.

Zbirno zdravniško poročilo, ki ga invalidska komisija pripravi v podporo svojim sklepom, namreč spada v okvir njenega dela, ki je zaradi svoje narave, vsebine in zdravstvenih posledic tajno, zato se ne pošlje niti organu, pristojnem za imenovanja, niti neposredno zadevnemu uradniku. To zdravniško poročilo je del zdravstvene kartoteke zadevnega uradnika, ki ima dostop do nje v skladu s členom 26a Kadrovskih predpisov.

Zato je treba razlikovati med sklepi invalidske komisije, ki morajo biti nujno poslani organu, pristojnemu za imenovanja, preden ta sprejme odločitev, ter zdravniškimi analizami in ugotovitvami, po potrebi vključenimi v eno ali več zbirnih zdravniških poročil, ki jih pripravijo invalidska komisija ali nekateri člani te komisije ter ki so del zdravstvene kartoteke zadevnega uradnika, vendar se ne pošljejo navedenemu organu.

(Glej točke od 65 do 67.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 3. junij 1997, H proti Komisiji, T‑196/95, točka 95;

Sodišče za uslužbence: 6. november 2012, Marcuccio proti Komisiji, F‑41/06 RENV, točka 151, ki je predmet pritožbe, o kateri odloča Splošno sodišče Evropske unije, zadeva T‑20/13 P.

4.      Cilj, ki se želi doseči z določbami Kadrovskih predpisov v zvezi z invalidsko komisijo, je zdravstvenim izvedencem prepustiti dokončno presojo vseh zdravstvenih vprašanj, ki je zaradi svoje notranje upravne sestave ne more uresničiti noben organ, pristojen za imenovanja.

(Glej točko 78.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 27. februar 1992, Plug proti Komisiji, T‑165/89, točka 75; 23. november 2004, O proti Komisiji, T‑376/02, točka 29 in navedena sodna praksa.

5.      Kadar invalidska komisija odloča o zahtevnih zdravstvenih vprašanjih, ki se nanašajo na vzročno zvezo med boleznijo, ki je prizadela zadevno osebo, in njenim opravljanjem poklicne dejavnosti za neko institucijo, mora med drugim navesti elemente iz spisa, na katere se opira, ter v primeru bistvene razlike pojasniti razloge, iz katerih se je oddaljila od nekaterih predhodnih in upoštevnih zdravniških poročil, ki so za zadevno osebo ugodnejša.

Poleg tega, tudi če lahko invalidska komisija, ki odloča v postopku na podlagi člena 78 Kadrovskih predpisov, oblikuje drugačne sklepe od tistih, ki jih sprejme zdravniška komisija, ki odloča v postopku na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov, to ne spremeni dejstva, da mora invalidska komisija, ki ji je bil predložen primer zadevne osebe – če je želela ta komisija počakati na izid postopka, izvedenega na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov – predstaviti razloge, iz katerih se je oddaljila od presoj v zdravniških poročilih, ki so omogočila priznanje poklicnega izvora bolezni na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov, ter te razloge jasno in razumljivo navesti bodisi v sklepih, ki jih sporoči organu, pristojnemu za imenovanja, bodisi v zbirnem zdravniškem poročilu, ki ga po potrebi pripravi pozneje.

Glede tega velja, da v primeru, v katerem se o obstoju spora na delovnem mestu med zadevno osebo in njenimi nadrejenimi ter o delovnem okolju, sovražnem do zadevne osebe, poroča ne le v predhodnih zdravniških poročilih, ampak tudi v drugih uradnih dokumentih, ki se nanašajo na zadevno osebo – čeprav je na splošno težko zagotoviti pisne dokaze o obstoju slabega ravnanja nadrejenega osebja – mora invalidska komisija jasno in natančno obrazložiti svojo odločitev, da ne bo upoštevala zgoraj navedenih elementov.

(Glej točke 85, 86 in 96.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 15. december 1999, Latino proti Komisiji, T‑300/97, točki 77 in 78;

Sodišče za uslužbence: 14 september 2010, AE proti Komisiji, F‑79/09, točke 66, 67 in 72; 11. maj 2011, J proti Komisiji, F‑53/09, točke od 56 do 61 in 92 ter navedena sodna praksa.

6.      Čeprav je postopek, ki je bil začet na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov in katerega cilj je bila ugotovitev poklicnega izvora bolezni uradnika, pravno ločen od postopka, začetega na podlagi člena 78 Kadrovskih predpisov za ugotavljanje poklicnega izvora njegove invalidnosti, je kljub temu dejansko stanje v obeh postopkih isto oziroma so dejstva, ki zadevajo izvor bolezni, vsekakor in nujno del dejstev, povezanih z izvorom morebitne invalidnosti.

(Glej točko 109.)

7.      Invalidska komisija mora v okviru svojih pooblastil opraviti zdravniške presoje, in ne pravnih, glede poklicnega izvora invalidnosti. Invalidska komisija mora torej raziskati, ali je invalidnost zadevnega uradnika z zdravstvenega vidika posledica poklicne bolezni, ki izvira iz njegovih delovnih pogojev.

(Glej točko 119.)

Napotitev na:

Sodišče: 21. januar 1987, Rienzi proti Komisiji, 76/84, točki 9 in 12.