SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE
(drugi senat)
z dne 30. aprila 2009
Zadeva F-65/07
Laleh Aayhan in drugi
proti
Evropskemu parlamentu
„Javni uslužbenci – Pomožni uslužbenci zasedanja Parlamenta – Dopustnost – Predhodni postopek – Člen 283 ES – Člen 78 PZDU – Ugovor nezakonitosti – Enako obravnavanje – Stalnost zaposlitve – Direktiva 1999/70 – Pogodbe za določen čas – Možnost sklicevanja“
Predmet: Tožba, vložena na podlagi členov 236 ES in 152 AE, s katero L. Aayhan in 79 drugih nekdanjih pomožnih uslužbencev zasedanja Parlamenta predlagajo predvsem razglasitev ničnosti odločbe organa, pooblaščenega za sklepanje pogodb o zaposlitvi, z dne 20. aprila 2007 o zavrnitvi njihove domnevne „pritožbe“ z dne 19. decembra 2006, s katero so zahtevali, da se zaporedne pogodbe za določen čas, ki jih je vsak od njih sklenil s Parlamentom, štejejo za eno samo pogodbo za nedoločen čas s krajšim delovnim časom ter da Parlament zainteresirane stranke na podlagi tega znova zaposli in jim izplača „ustrezno“ nadomestilo za pravico do plačanega dopusta, ki so jo pridobile za vsa obdobja dela.
Odločitev: Tožba se zavrne. Vsaka stranka nosi svoje stroške.
Povzetek
1. Uradniki – Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev – Pomožni uslužbenci – Veljavnost člena 78 Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev za pomožne uslužbence zasedanja Parlamenta
(člen 283 ES; Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev, členi 3a, 3b in 78)
2. Akti institucij – Direktiva – Neposredna določitev obveznosti institucijam Skupnosti v njihovih odnosih z zaposlenimi – Izključitev – Možnost sklicevanja – Obseg
(člena 10 ES in 249 ES)
3. Socialna politika – Okvirni sporazum o delu za določen čas, sklenjenem med ETUC, UNICE in CEEP – Direktiva 1999/70 – Določitev obveznosti institucijam Skupnosti v njihovih odnosih z zaposlenimi
(člena 10 ES in 249 ES; Kadrovski predpisi za uradnike, člen 1e(2); Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev, člena 10, prvi odstavek, in 80(4); Uredba Sveta št. 723/2004; Direktiva Sveta 1999/70)
4. Socialna politika – Okvirni sporazum o delu za določen čas, sklenjenem med ETUC, UNICE in CEEP – Direktiva 1999/70 – Ukrepi za preprečevanje zlorabe zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas – Objektivni razlogi, ki utemeljujejo podaljšanje takih pogodb
(Direktiva Sveta 1999/70, priloga, določba 5, točka 1(a); Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev, člen 78)
1. S členom 78 Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev je dovoljeno odstopanje od pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev, kakor so opredeljeni v naslovu III navedenih pogojev, s čimer se Parlamentu omogoči, da do 31. decembra 2006 trajanje zaposlitve pomožnih uslužbencev, potrebnih za organizacijo zasedanj, omeji na trajanje dejavnosti teh zasedanj. Pogojev za zaposlitev pomožnih uslužbencev namreč načeloma ni mogoče uporabiti za kratkotrajne zaposlitve, ki se pogosto ponavljajo vsako leto. Vendar pomožni uslužbenci zasedanja spadajo na področje uporabe navedenega naslova II, odstopanje od tega naslova pa se nanaša le na pogoje zaposlovanja in plačila, ki jih za zaposlovanje takih uslužbencev s sporazumom določijo Parlament, Svet Evrope in skupščina Zahodnoevropske unije. To pomeni, da se druge določbe naslova III, ki se nanašajo zlasti na pogoje dela in socialno varnost, še naprej uporabljajo, in sicer ne glede na posebna notranja pravila, ki jih sprejmeta predsedstvo ali generalni sekretar Parlamenta in katerih namen je izvajanje ali dopolnitev pravil iz navedenih pogojev.
Zato člen 78 Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev ni v nasprotju s členom 283 ES. Okoliščina, da se je zakonodajalec v zvezi s pogoji zaposlovanja in plačila pomožnih uslužbencev zasedanja skliceval na navedeni sporazum, še ne pomeni, da se je s tem odrekel izvajanju pristojnosti, ki mu je podeljena s členom 283 ES, da določi Kadrovske predpise in Pogoje za zaposlitev drugih uslužbencev. Nasprotno, Svet je prav med izvajanjem te pristojnosti – ter ob upoštevanju skupnih interesov in potreb treh evropskih organizacij, kar zadeva nemoten potek zasedanj več posvetovalnih organov – menil, da je treba pogoje zaposlovanja in plačila uslužbencev, zaposlenih za trajanje dejavnosti zasedanj Parlamenta, uskladiti s pogoji, dogovorjenimi med tremi zadevnimi institucijami ali organizacijami, ob upoštevanju proračunskega nadzora iz člena 78, drugi odstavek, Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev.
Ta določba niti ni v nasprotju z načelom enakega obravnavanja, saj položaj uslužbencev, zaposlenih za zadovoljitev ponavljajočih se množičnih potreb po dodatnih človeških virih, s katerimi se Parlament srečuje le med zasedanji, ni primerljiv s položajem uslužbencev, zaposlenih za pokrivanje stalnih vsakodnevnih potreb, ki zahtevajo navzočnost osebja, sestavljenega iz uradnikov in – kadar je to primerno – začasnih ali pogodbenih uslužbencev v smislu člena 3a ali 3b Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev.
(Glej točke 85, 86, od 97 do 100 in 103.)
Napotitev na:
Sodišče: 11. julij 1985, Maag proti Komisiji, 43/84, Recueil, str. 2581, točka 19.
2. Direktiv, ki zavezujejo države članice, in ne institucij Skupnosti, ni mogoče obravnavati, kot da same po sebi institucijam nalagajo obveznosti, kar zadeva njihove odnose z zaposlenimi. Vendar na podlagi te ugotovitve ni mogoče izključiti vseh možnosti sklicevanja na direktivo, kar zadeva odnose med institucijami in njihovimi uradniki ali uslužbenci. Prvič, določbe direktive namreč lahko institucijo zavezujejo posredno, če so izraz splošnega načela prava Skupnosti, ki ga mora torej posamezna institucija uporabljati kot takega. Drugič, direktiva je lahko za institucijo zavezujoča tudi, če naj bi ta na podlagi svoje organizacijske avtonomije in v okviru kadrovskih predpisov izpolnjevala posebno obveznost, določeno z direktivo, ali če bi se splošen notranji akt izrecno skliceval na ukrepe, ki jih je določil zakonodajalec Skupnosti na podlagi pogodb. Tretjič, institucije morajo v skladu z dolžnostjo lojalnega sodelovanja, ki jim je naložena na podlagi člena 10, drugi odstavek, ES, pri svojem ravnanju v vlogi delodajalca upoštevati zakonodajne določbe, sprejete na ravni Skupnosti.
(Glej točke od 111 do 113, 116, 118 in 119.)
Napotitev na:
Sodišče: 26. september 2000, Engelbrecht, C‑262/97, Recueil, str. I‑7321, točka 38; 9. september 2003, Rinke, C‑25/02, Recueil, str. I‑8349, točka 24;
Sodišče prve stopnje: 21. maj 2008, Belfass proti Svetu, T‑495/04, ZOdl., str. II‑781, točka 43.
3. Določb Direktive 1999/70 o okvirnem sporazumu o delu za določen čas, sklenjenem med ETUC, UNICE in CEEP, in navedenega okvirnega sporazuma ni mogoče obravnavati, kot da same po sebi institucijam Skupnosti nalagajo obveznosti, kar zadeva njihove odnose z zaposlenimi. Te določbe institucij niti ne zavezujejo posredno kot splošno načelo prava Skupnosti, saj iz Direktive in okvirnega sporazuma nikakor ne izhaja, da je stalnost zaposlitve zavezujoče pravno pravilo. Nazadnje, kar zadeva ustrezne standarde zdravja in varnosti, ki se morajo upoštevati pri delovnih razmerah uradnikov, se nanje prav tako ne nanaša sklicevanje v členu 1e(2) Kadrovskih predpisov na minimalne zahteve, veljavne v skladu z ukrepi, sprejetimi na področjih zdravja in varnosti na podlagi pogodb, saj namen Direktive ni izboljšati delovno okolje z okrepitvijo zdravstvenega varstva in varnosti delavcev v pravem pomenu, ampak zbližati nacionalne zakonodaje in prakse, kar zadeva delovne razmere v zvezi s trajanjem poklicnih razmerij.
Vendar morajo institucije v skladu z dolžnostjo lojalnega sodelovanja, ki jim je naložena na podlagi člena 10, drugi odstavek, ES, pri svojem ravnanju v vlogi delodajalca upoštevati zakonodajne določbe, sprejete na ravni Skupnosti, s katerimi so določene zlasti minimalne zahteve, katerih namen je izboljšati življenjske in delovne razmere delavcev v državah članicah z zbliževanjem nacionalnih zakonodaj in praks, predvsem pa voljo zakonodajalca Skupnosti, da stalnost zaposlitve opredeli kot prevladujoči cilj, kar zadeva delovna razmerja v Evropski uniji. Ta obveznost je še toliko očitnejša, ker je bila z upravno reformo na podlagi Uredbe št. 723/2004 poudarjena težnja k posplošenju pogodbenega dela v evropskih javnih službah. Natančneje, kar zadeva okvirni sporazum, katerega namen je zbližati nacionalne zakonodaje in prakse tako, da se določijo minimalne zahteve v zvezi z delom za določen čas, morajo institucije določbe Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev kolikor je mogoče razlagati na podlagi besedila in namena okvirnega sporazuma, da bi tako dosegle cilj, za katerega si ta sporazum prizadeva.
Iz tega sledi, da z Direktivo 1999/70 samo po sebi ni mogoče utemeljiti ugovora nezakonitosti v zvezi z določbo uredbe Sveta, v katero so vključeni Kadrovski predpisi in Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev, ki bi bila v nasprotju z okvirnim sporazumom.
(Glej točke 111, 114, 116, 117, 119, 120 in 122.)
Napotitev na:
Sodišče: Rinke, navedena zgoraj, točka 24;
Sodišče prve stopnje: Belfass proti Svetu, navedena zgoraj, točka 43.
4. V presledkih ponavljajoče se množične potrebe Evropskega parlamenta po človeških virih le med zasedanji so „objektivni razlogi“ v smislu določbe 5, točka 1(a), okvirnega sporazuma o delu za določen čas, ki je bil sklenjen 18. marca 1999 in je bil objavljen kot priloga k Direktivi 1999/70 o okvirnem sporazumu o delu za določen čas, sklenjenem med ETUC, UNICE in CEEP, s katerimi je mogoče upravičiti veriženje pogodb o zaposlitvi za določen čas, ki se uporabljajo za pomožne uslužbence in se obnavljajo ob vsakem zasedanju Parlamenta, kot je določeno v členu 78 Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev, do 1. januarja 2007. Namreč, čeprav je bilo mogoče take potrebe predvideti, okrepljene dejavnosti zato še niso postale trajne in stalne.
(Glej točki 134 in 135.)
Napotitev na:
Sodišče: 4. julij 2006, Adeneler in drugi, C‑212/04, ZOdl., str. I‑6057, točka 69.