SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE

(tretji senat)

z dne 25. aprila 2007

Zadeva F-71/06

Maddalena Lebedef-Caponi

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Uradniki – Ocenjevanje – Karierno ocenjevalno poročilo – Ocenjevalno obdobje 2004 – Splošne določbe za izvajanje člena 43 Kadrovskih predpisov – Člen 26 Kadrovskih predpisov“

Predmet: Tožba, vložena na podlagi členov 236 ES in 152 AE, s katero M. Lebedef-Caponi predlaga razglasitev ničnosti svojega kariernega ocenjevalnega poročila za obdobje od 1. januarja do 31. decembra 2004.

Odločitev: Tožba se zavrne. Vsaka stranka nosi svoje stroške.

Povzetek

1.      Uradniki – Tožba – Predhodna upravna pritožba – Roki

(Kadrovski predpisi za uradnike, členi 25, 43 in 90(2))

2.      Uradniki – Ocena – Karierno ocenjevalno poročilo – Sestava – Uradniki, ki opravljajo naloge zastopanja uslužbencev

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 43)

3.      Uradniki – Ocena – Karierno ocenjevalno poročilo – Znižanje ocene glede na prejšnjo oceno

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 25, drugi odstavek, in 43)

4.      Uradniki – Ocena – Spoštovanje pravice do obrambe

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 26, prvi in drugi odstavek, in 43)

5.      Uradniki – Ocena – Karierno ocenjevalno poročilo

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 43)

1.      Da bi bila oseba pravilno uradno obveščena v smislu člena 90(2) Kadrovskih predpisov, mora biti ne samo odločitev sporočena naslovniku, ampak mora naslovnik tudi biti v položaju, da se pravilno seznani z njeno vsebino. Zato obvestilo, poslano ocenjenemu uradniku po elektronski pošti, da je bila odločba, s katero je njegovo ocenjevalno poročilo postalo dokončno, sprejeta in je dostopna v informacijskem sistemu institucije, samo po sebi ni dovolj, da začne teči rok za pritožbo.

Dejstvo, da je uradnik navzoč na delovnem mestu, ne omogoča – če ne obstaja dokument, ki dokazuje, da je bilo zadevno sporočilo v njegovem elektronskem poštnem nabiralniku prejeto ali odprto – dovolj zanesljivega sklepanja in torej ni enakovredno dokazu, da se je v resnici lahko seznanil s sporno odločbo.

(Glej točke od 29 do 31 in 34.)

Napotitev na:

Sodišče: 15. junij 1976, Jänsch proti Komisiji, 5/76, Recueil, str. 1027, točka 10;

Sodišče prve stopnje: 17. januar 2001, Kraus proti Komisiji, T‑14/99, RecFP, str. I‑A‑7 in II‑39, točka 22; 23. november 2005, Ruiz Bravo-Villasante proti Komisiji, T‑507/04, ZOdl. JU, str. I‑A‑361 in II‑1609, točka 29; 19. oktober 2006, Buendía Sierra proti Komisiji, T‑311/04, ZOdl., str. II‑4137, točka 121.

2.      Iz člena 6(3)(c) Splošnih določb za izvajanje člena 43 Kadrovskih predpisov, ki jih je sprejela Komisija, izhaja, da se morajo dejavnosti zastopanja uslužbencev celo za uradnike, ki niso napoteni s polnim delovnim časom, prav tako upoštevati pri ocenjevanju po predhodnem posvetovanju z ad hoc skupino ali, v primeru drugostopenjskega ocenjevanja, s paritetnim odborom za ocenjevanje.

Cilj posvetovanja z ad hoc skupino je dati ocenjevalcu potrebne informacije za ocenitev nalog, ki jih ocenjevani uradnik opravlja kot zastopnik uslužbencev, ker se te naloge obravnavajo kot del storitev, ki jih mora tak uradnik opravljati v svoji instituciji. Še več, ocenjevalec se mora na podlagi člena 6(3)(c) navedenih splošnih določb za izvajanje posvetovati z ad hoc skupino, preden sestavi prvi osnutek kariernega ocenjevalnega poročila.

Iz tega sledi, da mora ocenjevalec upoštevati mnenje ad hoc skupine pri pripravi kariernega ocenjevalnega poročila za uradnika, ki opravlja dejavnosti zastopanja uslužbencev. Vendar se mu ni treba ravnati po tem mnenju. Če se ne ravna po njem, mora pojasniti, zakaj ga ni sprejel. Namreč, zgolj priložitev mnenja kariernemu ocenjevalnemu poročilu v zvezi s tem ne zadostuje za sklepanje, da je zadevna zahteva po obrazložitvi izpolnjena.

Če je nepravilnost, ki jo je storil ocenjevalec, odpravil potrjevalec v fazi revizije, dokončno karierno ocenjevalno poročilo ni nezakonito.

(Glej točke od 43 do 46 in 48.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 5. november 2003, Lebedef proti Komisiji, T‑326/01, RecFP, str. I‑A‑273 in II‑1317, točke od 53 do 55 in 61; 25. oktober 2005, Fardoom in Reinard proti Komisiji, T‑43/04, ZOdl. JU, str. I‑A‑329 in II‑1465, točka 90.

3.      Obrazložitve kariernega ocenjevalnega poročila ni mogoče šteti za tako zelo in očitno nedosledno, da tožeča stranka ne bi mogla presoditi njene utemeljenosti ob poznavanju dejstev in da sodišče ne bi moglo preveriti zakonitosti tega poročila, če povzetek in ocene niso v celoti dosledni, vendar pa je uradnik glede na vse pripombe ocenjevalca lahko ugotovil razlog za znižanje ocen in skupne ocene v primerjavi s prejšnjim kariernim ocenjevalnim poročilom.

(Glej točke od 64 do 66.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 21. oktober 1992, Maurissen proti Računskemu sodišču, T‑23/91, Recueil, str. II‑2377, točka 47.

4.      Temeljnega načela spoštovanja pravice do obrambe na področju ocenjevanja zaposlenih v Evropskih skupnostih se ne more razlagati, kot da določa obveznost predhodnega opozorila pred začetkom postopka, ki vodi k takemu ocenjevanju. Na to ugotovitev ne vpliva člen 26, prvi in drugi odstavek, Kadrovskih predpisov, s tem ko za uporabo vseh poročil glede sposobnosti, učinkovitosti ali vedenja uradnika proti njemu določa, da mora biti ta uradnik z njimi seznanjen pred vložitvijo v njegov osebni spis. Ustrezne določbe, katerih cilj je zagotoviti spoštovanje pravice uradnika do obrambe, se namreč nanašajo na že obstoječe dokumente. Te določbe preprečujejo, da bi se taki dokumenti med postopkom ocenjevanja uporabili proti ocenjevanemu uradniku, če z njimi ni bil seznanjen pred vložitvijo v njegov osebni spis. Ne določajo pa predhodne priprave listin, ki dokumentirajo vsako navedbo dejstev, ki se očitajo zainteresirani osebi.

Ocenjevalec tako ne krši načela spoštovanja pravice do obrambe niti člena 26 Kadrovskih predpisov s tem, ko v ocenjevalnem poročilu uporabi dejstva, ki so neugodna za ocenjevanega uradnika, ne da bi bila ta dejstva navedena v katerem od dokumentov v njegovem osebnem spisu.

(Glej točke od 71 do 74.)

Napotitev na:

Sodišče: 9. november 2006, Komisija proti De Bryju, C‑344/05 P, ZOdl., str. I‑10915, točke 39, 40 in 41 ter navedena sodna praksa.

5.      Ocenjevalec v sistemu ocenjevanja zaposlenih, ki ga je vzpostavila Komisija, po katerem so cilji, ki jih ocenjevalec določi v dogovoru z ocenjenim uradnikom, referenčna podlaga za ocenjevanje učinkovitosti, upravičeno upošteva dejstvo, da je uradnik zavrnil nekatere naloge, potrebne za dosego enega od teh ciljev, čeprav niso navedene v opisu delovnega mesta tega uradnika glede na karierno ocenjevalno poročilo, če uradnik ni izpodbijal – do česar je bil upravičen – določitve tega cilja pri potrjevalcu in če zadevni cilj ustreza nalogam, za katere so običajno zadolženi uradniki v istem nazivu kot tožeča stranka.

(Glej točke od 77 do 79.)