SKLEP SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE

(tretji senat)

z dne 27. februarja 2014

Zadeva F‑32/13

Robert Walton

proti

Evropski komisiji

„Javni uslužbenci – Začasni uslužbenec – Odpravnina – Odpoved, ki jo je ugotovilo Sodišče prve stopnje Evropskih skupnosti – Določitev datuma odpovedi – Pravnomočnost – Odločitve OPI, ki so postale dokončne, ker zoper njih niso bile vložene pritožbe – Nespoštovanje predhodnega upravnega postopka – Očitna nedopustnost“

Predmet:      Tožba, ki je bila vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se uporablja za Pogodbo ESAE na podlagi njenega člena 106a, s katero R. Walton v bistvu predlaga po eni strani razglasitev ničnosti dopisa Komisije z dne 13. aprila 2012, s katerim je organ, ki je pristojen za sklepanje pogodb o zaposlitvi (v nadaljevanju: OPSP) zavzel stališče glede svojega predloga v zvezi s terjatvijo, ki naj bi jo imel do Komisije, med drugim plačila enega dela odpravnine, in po drugi strani razglasitev ničnosti odločbe z dne 9. januarja 2013 s katero je OPSP zavrnil pritožbo, ki jo je v zvezi s tem vložila tožeča stranka 17. septembra 2012.

Odločitev:      Tožba se zavrže kot očitno nedopustna. R. Walton nosi svoje stroške in stroške, ki jih je priglasila Evropska komisija.

Povzetek

Sodni postopek – Pravnomočnost – Obseg

Tožba je nedopustna zaradi pravnomočnosti prejšnje sodbe, s katero je bilo odločeno o tožbi, ki se je nanašala na iste stranke in isti predmet ter je imela isti temelj. Pri presoji obstoja takšne prejšnje sodbe je akt, katerega ničnost se zahteva, bistveni element, na podlagi katerega je mogoče opredeliti predmet tožbe. Vendar okoliščina, da so bile tožbe vložene zoper ločene odločbe, ki jih je upravni organ formalno sprejel, ni dovolj za ugotovitev neobstoja istovetnosti predmeta, če imajo te odločbe v bistvu enako vsebino in temeljijo na enakih razlogih.

Če tožeča stranka, tako kot v tem primeru, izpodbija zakonitost dokončnih odločb, bi ji priznanje dopustnosti njene tožbe omogočilo možnost ponovne pridobitve pravice do pritožbe zoper te odločbe in poseganje v pravnomočnost prejšnjih sodb v zvezi s temi odločbami.

V zvezi z zatrjevano kršitvijo pravico do poštenega sojenja v primeru, ko bi morala biti tožba razglašena za nedopustno, izpodbijane odločbe postanejo dokončne le zaradi pasivnosti tožeče stranke, ki se je odločila da ne bo uporabila upravnih in sodnih pravnih sredstev, ki jih ima na razpolago.

(Glej točke 40, 41, 48 in 49.)

Napotitev na:

Sodišče: 19. september 1985, Hoogovens Groep proti Komisiji, 172/83 in 226/83, točka 9; 27. oktober 1987, Diezler in drugi proti CES, 146/85 in 431/85, točke od 14 do16;

Sodišče prve stopnje: 5. junij 1996, NMB Francija in drugi proti Komisiji, T‑162/94, točki 37 in 38;

Splošno sodišče Evropske unije: 25. junij 2010, Imperial Chemical Industries proti Komisiji, T‑66/01, točka 197;

Sodišče za uslužbence: 11. junij 2009, Ketselidis proti Komisiji, F‑72/08, točka 33; 25. februar 2014, Marcuccio proti Komisiji, F‑118/11, točka 54.