SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE (prvi senat)

z dne 4. decembra 2008

Zadeva F-6/08

Jessica Blais

proti

Evropski centralni banki (ECB)

„Javni uslužbenci – Osebje ECB – Osebni prejemki – Izselitveni dodatek – Pogoji iz člena 17 Pogojev za zaposlitev osebja ECB – Naložitev plačila stroškov tožeči stranki – Zahteve pravičnosti – Člen 87(2) Poslovnika

Zadeva: Tožba, vložena na podlagi člena 36.2 Protokola o Statutu Evropskega sistema centralnih bank in Evropske centralne banke, priloženega k Pogodbi ES, s katero J. Blais predlaga razglasitev ničnosti odločbe Evropske centralne banke z dne 15. avgusta 2007, da se ji ne dodeli izselitveni dodatek, kakor je bila potrjena z odločbo predsednika te banke z dne 8. novembra 2007.

Odločitev: Tožba se zavrne. Tožeča stranka poleg svojih stroškov nosi tudi polovico stroškov Evropske centralne banke. Evropska centralna banka nosi polovico svojih stroškov.

Povzetek

1.      Uradniki – Uslužbenci Evropske centralne banke – Osebni prejemki – Izselitveni dodatek – Pogoji za dodelitev – Uradniki z državljanstvom države članice zaposlitve

(Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga VII, člen 4(1); Pogoji za zaposlitev osebja Evropske centralne banke, člen 17, prvi odstavek)

2.      Uradniki – Uslužbenci Evropske centralne banke – Osebni prejemki – Izselitveni dodatek – Pogoji za dodelitev – Uradniki z državljanstvom države članice zaposlitve

(Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga VII, člen 4(1); Pogoji za zaposlitev osebja Evropske centralne banke, člen 17)

3.      Uradniki – Uslužbenci Evropske centralne banke – Osebni prejemki – Izselitveni dodatek – Pogoji za dodelitev – Uradniki z dvojnim državljanstvom, ki imajo državljanstvo države članice zaposlitve

(Pogoji za zaposlitev osebja Evropske centralne banke, člen 17)

4.      Postopek – Stroški – Naložitev stroškov – Upoštevanje zahtev pravičnosti

(Poslovnik Sodišča za uslužbence, člen 87(2))

1.      Člen 17 Pogojev za zaposlitev osebja Evropske centralne banke po zgledu člena 4(1) Priloge VII h Kadrovskim predpisom za dodelitev izselitvenega dodatka določa negativen pogoj običajnega prebivališča, in sicer neobstoj običajnega prebivališča v državi zaposlitve v danem obdobju pred začetkom dela zadevne osebe. To obdobje je opredeljeno različno glede na to, ali zadevni član osebja je ali ni oziroma je bil ali ni bil državljan države, na ozemlju katere je kraj, v katerem je zaposlen. V skladu s členom 17, prvi odstavek, (i), Pogojev za zaposlitev imajo člani osebja, ki niso in nikoli niso bili državljani države, na ozemlju katere je kraj, v katerem so zaposleni, pravico do izselitvenega dodatka, razen če so stalno prebivali ali opravljali glavno poklicno dejavnost na ozemlju te države v celotnem petletnem obdobju, ki se je končalo šest mesecev pred začetkom dela. Nasprotno pa imajo v skladu s členom 17, prvi odstavek, (ii), Pogojev za zaposlitev člani osebja, ki so ali so bili državljani države, na ozemlju katere je kraj, v katerem so zaposleni, pravico do izselitvenega dodatka le, če so stalno prebivali zunaj ozemlja te države v celotnem desetletnem obdobju, ki se je končalo na datum začetka dela.

Razlog za obstoj izselitvenega dodatka iz določb člena 4(1) Priloge VII h Kadrovskim predpisom je nadomestiti stroške in posebne neugodnosti zaradi stalnega opravljanja dela v državi, s katero uradnik nima ali ni imel več trajnih vezi pred začetkom dela. To po analogiji velja tudi za člane osebja Evropske centralne banke. Zato bi se z vsako razlago člena 17 Pogojev za zaposlitev osebja, ki bi iz pravice do izselitvenega dodatka izključevala člane osebja, ki so v takem položaju, ne upošteval razlog za obstoj izselitvenega dodatka. Tako bi bilo, če bi se začetek dela iz člena 17, prvi odstavek, (ii), Pogojev za zaposlitev razlagal tako, da lahko označuje le začetek dela zadevne osebe kot člana osebja. Ker se v tej določbi zahteva, da ima zadevna oseba običajno prebivališče zunaj države zaposlitve v celotnem referenčnem obdobju, bi bilo dovolj, da je bila pred zaposlitvijo člana osebja, za katerega se uporablja točka (ii) navedene določbe in ki je ali je bil državljan države zaposlitve, sklenjena pogodba za določen čas, krajši od enega leta, da bi se temu članu osebja, ki bi moral pred začetkom dela običajno prebivališče preseliti v državo, v kateri je kraj njegove zaposlitve, samodejno odvzela možnost pridobitve izselitvenega dodatka, čeprav ni stalno prebival v državi zaposlitve v desetih letih, preden se je zaposlil kot pogodbeni uslužbenec za kratek čas.

Posledično je treba začetek dela v smislu člena 17, prvi odstavek, (ii) Pogojev za zaposlitev razlagati kot prvi začetek dela v Evropski centralni banki ne glede na vrsto pogodbe o zaposlitvi, ki jo zadevna oseba sklene s to institucijo.

(Glej točke 54, 55, 72 in 75.)

Napotitev na:

Sodišče: 13. november 1986, Richter proti Komisiji, 330/85, Recueil, str. 3439, točka 6;

Sodišče prve stopnje: 30. marec 1993, Vardakas proti Komisiji, T-4/92, Recueil, str. II-357, točka 39; 14. december 1995, Diamantaras proti Komisiji, T-72/94, RecFP, str. I-A-285 in II-865, točka 48.

2.      Pri določitvi obstoja pravice do izselitvenega dodatka kraj običajnega prebivališča, na katero se sklicuje člen 17 Pogojev za zaposlitev osebja Evropske centralne banke po analogiji s členom 4(1) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, ustreza kraju, v katerem je zadevna oseba v želji, da bi mu podelila stalnost, določila stalno ali običajno središče svojih interesov. Pogoj neobstoja običajnega prebivališča je treba presojati ob upoštevanju vseh upoštevnih dejanskih okoliščin zadeve. Pojem izselitve je namreč odvisen od posebnega položaja zadevne osebe, zlasti od tega, ali je – čeprav ima državljanstvo države članice zaposlitve – dejansko prekinila socialne in poklicne stike z navedeno državo, s tem ko je v celoti in za daljše obdobje preselila običajno prebivališče iz ozemlja navedene države.

Dejansko prebivališče, poklicna dejavnost in osebne vezi so glavna merila za določitev kraja prebivanja.

Zgolj iz tega, da oseba prebiva v državi zaradi dokončanja univerzitetnega študija ali opravljanja praktičnega poklicnega pripravništva, ni mogoče sklepati, da obstaja želja po preselitvi stalnega središča interesov v to državo. Nasprotno pa je iz tega, da se je oseba preselila v državo, da bi se pridružila partnerju, najela stanovanje za življenje s tem partnerjem in opravljala poklicno dejavnost na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas, mogoče sklepati, da je običajno središče interesov preselila v zadevno državo.

(Glej točke 87, 88, 90 in 91.)

Napotitev na:

Sodišče: zgoraj navedena sodba Richter proti Komisiji, točka 6;

Sodišče prve stopnje: 28. september 1993, Magdalena Fernández proti Komisiji, T-90/92, Recueil, str. II-971, točke od 27 do 30; 25. oktober 2005, Dedeu i Fontcuberta proti Komisiji, T-299/02, ZOdl. JU, str. I-A-303 in II-1377, točka 77; 27. september 2006, Koistinen proti Komisiji, T-259/04, ZOdl. JU, str. I-A-2-177 in II-A-2-879; 19. junij 2007, Asturias Cuerno proti Komisiji, T-473/04, še neobjavljena v ZOdl. JU, točka 74;

Sodišče za uslužbence: 20. november 2007, Kyriazis proti Komisiji, F-120/05, še neobjavljena v ZOdl. JU, točka 50.

3.      Glede na cilj izselitvenega dodatka, ki je nadomestiti posebne stroške in neugodnosti zaradi stalnega opravljanja dela v državi, s katero uradnik ni imel trajnih vezi pred začetkom dela, je različno obravnavanje iz člena 17 Pogojev za zaposlitev osebja Evropske centralne banke, ki je neugodno za člane osebja, ki so državljani države zaposlitve, mogoče upravičiti le na podlagi domneve, da je državljanstvo osebe resen dokaz obstoja številnih tesnih vezi te osebe z državo, katere državljanstvo ima. Svet Evropske centralne banke v okviru diskrecijske pravice, ki jo ima na tem področju, iz zgornjega utemeljeno sklepa, da člani osebja, ki imajo državljanstvo države zaposlitve, tudi tisti, ki so morali spremeniti prebivališče zaradi začetka dela, nimajo stroškov in neugodnosti, ki jih nadomešča izselitveni dodatek, vsaj ne na isti ravni kot člani osebja, ki nimajo tega državljanstva, zato običajno nimajo pravice do tega dodatka. Poleg tega lahko za izjeme od tega pravila izključitve upravičeno določi stroge pogoje, zlasti neobstoj običajnega prebivališča v državi zaposlitve v desetletnem obdobju pred začetkom dela.

Svet ECB mora pri izvajanju široke diskrecijske pravice, ki jo ima na tem področju, opredeliti pogoje, pod katerimi se državljane države zaposlitve lahko šteje za izseljene v to državo. Vendar se merilo, določeno v členu 17 Pogojev za zaposlitev, in sicer, da oseba v desetletnem obdobju pred začetkom dela ni prebivala v državi zaposlitve, ne zdi neustrezno in nerazumno. Zakonodajalec Skupnosti je isto merilo uporabil v členu 4 Priloge VII h Kadrovskim predpisom za dodelitev izselitvenega dodatka uradnikom Skupnosti.

Poleg tega ima Evropska centralna banka ob upoštevanju njene široke diskrecijske pravice pravico, da za osebe z dvojnim državljanstvom določi skupna pravila, da pravico do izselitvenega dodatka, ki ga je treba izplačati na podlagi člena 17, prvi odstavek, (ii), Pogojev za zaposlitev, pridrži za osebe, ki so objektivno izseljene v državo, v kateri so zaposlene. Tako je v členu 3.7.4 Pogojev za zaposlitev drugega osebja Banke za uporabo člena 17, prvi odstavek, (ii) Pogojev za zaposlitev član osebja z dvema državljanstvoma, od katerih je eno državljanstvo države, na ozemlju katere je kraj njegove zaposlitve, zakonito lahko izenačen s članom osebja, ki ima le državljanstvo navedene države.

(Glej točke 102, 106 in 107.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: 11. julij 2007, B proti Komisiji, F-7/06, še neobjavljena v ZOdl. JU, točka 39 in navedena sodna praksa.

4.      V skladu s členom 87(2) Poslovnika Sodišča za uslužbence lahko to sodišče, če to zahteva pravičnost, odloči, da se neuspeli stranki naloži le delno plačilo stroškov ali da se ji ne naloži plačila stroškov.

V zvezi s tem so elementi, ki upravičujejo uporabo te določbe, ravnanje institucije, finančna vrednost spora, resnost trditev tožeče stranke ter višina stroškov, ki jih je priglasila tožeča stranka, glede na njena sredstva in poklicni položaj.

(Glej točke od 111 do 116.)