SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
PAOLA MENGOZZIJA,
predstavljeni 5. decembra 2017(1)
Zadeva C‑301/16 P
Evropska komisija
proti
Xinyi PV Products (Anhui) Holdings Ltd
„Pritožba – Damping – Uvoz solarnega stekla s poreklom s Kitajske – Uredba (ES) št. 1225/2009 – Člen 2(7)(c), tretja alinea – Status podjetja, ki deluje v pogojih tržnega gospodarstva – Pojem ‚bistveno izkrivljanje, ki se prenaša še iz predhodnega sistema netržnega gospodarstva‘ – Davčne ugodnosti – Obveznost obrazložitve – Nepravilnosti v postopku“
1. To, kako v protidampinškem pravu Unije obravnavati uvoz iz držav, ki nimajo tržnega gospodarstva, natančneje uvoz s Kitajske, je zelo aktualno vprašanje, v zvezi s katerim potekajo živahne razprave.
2. Prvič, v času predstavitve teh sklepnih predlogov se pred pristojnimi organi Svetovne trgovinske organizacije (STO) obravnava spor, ki ga je v zvezi s tem vprašanjem proti Evropski uniji sprožila Ljudska republika Kitajska.(2) Pritožba, ki so jo vložili kitajski organi pri STO, se nanaša na ureditev, ki se v pravu Unije trenutno uporablja za izračun normalne vrednosti – in torej stopnje dampinga – za uvoz iz držav, opredeljenih kot države „brez tržnega gospodarstva“. Ta pritožba se natančneje nanaša na določbe člena 2(7) Uredbe (EU) 2016/1036(3), ki se v bistvu ujemajo z določbami, obravnavanimi v tej zadevi, in sicer tistimi iz člena 2(7) Uredbe (ES) št. 1225/2009(4) (v nadaljevanju: osnovna uredba).
3. Drugič, protidampinška ureditev v pravu Unije, kar zadeva uvoz iz držav brez tržnega gospodarstva, je sredi sprememb. Še zelo sveža je namreč novica, da so pogajalci Evropskega parlamenta in Sveta Evropske unije dosegli dogovor o predlogu, ki ga je v zvezi s spremembo te ureditve predložila Evropska komisija.(5) Z novo zakonodajo bo uvedena nova metodologija za izračun stopenj dampinga, ki se bo uporabljala za uvoz iz tretjih držav v primeru bistvenih izkrivljanj trga ali sistematičnega vpliva države na gospodarstvo.(6)
4. Obravnavana zadeva se umešča v razpravo v zvezi s tem, kako v protidampinškem pravu Unije obravnavati uvoz iz držav, opredeljenih kot države brez tržnega gospodarstva. Natančneje, nanaša se na pogoje, ki jih mora v trenutnem stanju prava izpolniti proizvajalec – zlasti kitajski – za to, da se mu odobri tržnogospodarska obravnava (v nadaljevanju: TGO) na podlagi člena 2(7)(b) in (c) osnovne uredbe.
5. V tej zadevi se obravnava pritožba, s katero Evropska komisija Sodišču predlaga, naj razveljavi sodbo Splošnega sodišča Evropske unije z dne 16. marca 2016, Xinyi PV Products (Anhui) Holdings/Komisija(7), s katero je to ugodilo tožbi, ki jo je vložila kitajska družba Xinyi PV Products (Anhui) Holdings Ltd (v nadaljevanju: družba Xinyi), in razveljavilo Izvedbeno uredbo (EU) št. 470/2014(8) (v nadaljevanju: sporna uredba) v delu, v katerem se je nanašala na navedeno kitajsko družbo. Če povzamemo, Splošno sodišče je odločilo, da je Komisija družbi Xinyi neupravičeno zavrnila odobritev TGO z obrazložitvijo, da so bili zaradi dveh davčnih ureditev, določenih s kitajsko zakonodajo, do katerih je bila upravičena družba Xinyi, stroški in finančni položaj te družbe podvrženi izkrivljanju, „ki se prenaša iz predhodnega sistema netržnega gospodarstva“.
6. Torej je osrednja tema te zadeve, v zvezi s katero bo moralo Sodišče podati pojasnila, razlaga navedbe „ki se prenaša še iz predhodnega sistema netržnega gospodarstva“ iz člena 2(7)(c), tretja alinea, osnovne uredbe.
I. Pravni okvir
7. Člen 2(7) osnovne uredbe določa:
„(a) V primeru uvoza iz držav brez tržnega gospodarstva [(zlasti iz Azerbajdžana, Belorusije, Severne Koreje, Tadžikistana, Turkmenistana in Uzbekistana)] se določi normalna vrednost na osnovi cene ali računsko določene vrednosti v tretji državi s tržnim gospodarstvom ali cene, ki velja pri izvozu iz te tretje države v ostale države, vključno s Skupnostjo, ali, kjer to ni mogoče, na kateri koli drugi razumni osnovi, vključno s ceno, ki se je dejansko plačevala ali se plačuje v Skupnosti za podoben izdelek, po potrebi primerno prilagojeno, tako da vsebuje razumno profitno maržo.
[…]
(b) Pri protidampinških preiskavah v zvezi z uvozom iz Kazahstana ter katere koli države, ki nima tržnega gospodarstva in je članica WTO [STO] na dan začetka preiskave, se normalna vrednost določi v skladu z odstavki 1 do 6, če se na podlagi ustrezno utemeljenih zahtevkov enega ali več proizvajalcev, vključenih v preiskavo, in v skladu z merili in postopki, določenimi v pododstavku (c), pokaže, da za tega proizvajalca ali proizvajalce prevladujejo pogoji tržnega gospodarstva glede proizvodnje in prodaje zadevnega podobnega proizvoda. Kadar ni tako, se uporabljajo pravila, določena v skladu s pododstavkom (a).
(c) Zahtevek pod pododstavkom (b) mora […] vsebovati zadostne dokaze, da proizvajalec deluje v pogojih tržnega gospodarstva, to je, če:
– se odločitve podjetij glede cen, stroškov in vložkov, vključno npr. s surovinami, stroški tehnologije in dela, obsegom proizvodnje, prodajo in vlaganji sprejemajo kot odziv na tržne signale, ki odražajo ponudbo in povpraševanje, in brez večjega vmešavanja države s tem v zvezi, stroški za glavne vložke pa v glavnem odražajo tržne vrednosti,
– imajo podjetja jasno določeno zbirko računovodskih evidenc, ki se pregledujejo neodvisno, v skladu z mednarodnimi računovodskimi standardi in se uporabljajo v vse namene,
– proizvodni stroški in finančna situacija podjetij niso podvrženi bistvenemu izkrivljanju, ki se prenaša še iz predhodnega sistema netržnega gospodarstva, zlasti v zvezi z amortizacijo sredstev, drug[imi] vrst[ami] odpisov, blagovn[o] menjav[o] in plačil[i] preko kompenzacij dolgov,
– za zadevna podjetja velja stečajno pravo in pravo lastninskih razmerij, ki zagotavlja pravno varnost in stabilnost za delovanje podjetij, in
– se pretvorbe glede menjalnega tečaja izvajajo po tržnem tečaju.
[…]“
II. Dejansko stanje in sporna uredba
8. Dejansko stanje spora je podrobno predstavljeno v točkah od 1 do 18 izpodbijane sodbe, na katere napotujem. Naj za potrebe tega postopka zgolj spomnim, da je Komisija 28. februarja 2013 začela protidampinški postopek v zvezi z uvozom nekaterih izdelkov iz solarnega stekla s poreklom iz Ljudske republike Kitajske.(9)
9. Med preiskavo je družba Xinyi – družba proizvajalka in izvoznica solarnega stekla s sedežem na Kitajskem, katere edina delničarka je družba Xinyi Solar (Hong Kong) Ltd s sedežem v Hongkongu (Kitajska) – pri Komisiji vložila zahtevek za odobritev TGO v smislu člena 2(7)(b) osnovne uredbe.
10. Komisija je z dopisom z dne 22. avgusta 2013 družbo Xinyi obvestila, da meni, da temu zahtevku ne more ugoditi le zato, ker ta družba ne izpolnjuje tretjega merila za odobritev TGO, kot je določeno v členu 2(7)(c) osnovne uredbe.
11. Komisija je v tem dopisu navedla:
„Preiskava je pokazala, da je bila [družba Xinyi] upravičena do različnih davčnih ugodnosti glede svojega davka od dohodka, kot sta:
– program ‚2 Free 3 Halve‘. Ta davčna ureditev družbam s tujim kapitalom omogoča, da so v obdobju dveh let upravičene do davčne oprostitve v celoti (0 %) in v naslednjih treh letih do 12,5‑odstotne davčne stopnje, namesto običajne 25‑odstotne davčne stopnje;
– davčna ureditev visokotehnoloških podjetij. Na podlagi te ureditve velja za družbo nižja 15‑odstotna davčna stopnja, namesto običajne 25‑odstotne davčne stopnje. Ta preferenčna davčna stopnja pomeni subvencijo, ki jo je mogoče tako rekoč stalno prilagajati in katere namen bi bil lahko tudi privabljanje naložb po [z uporabo] nižjih stop[enj], kar bi povzročilo izkrivljanje konkurence.
Šteje se, da nižje davčne stopnje povzročajo znatne davčne ugodnosti, tako da [družbi Xinyi] ni uspelo dokazati, da njeni proizvodni stroški in njen finančni položaj niso predmet nobenega bistvenega izkrivljanja, ki se prenaša iz prejšnjega sistema netržnega gospodarstva […].
Zato Komisija predlaga zavrnitev zahtevka [družbe Xinyi za odobritev] TGO.“
12. Nato je Komisija v dopisu z dne 13. septembra 2013 v odgovor na stališča, ki jih je predložila družba Xinyi, potrdila zavrnitev zahtevka za odobritev TGO, ki ga je vložila ta družba, s tako obrazložitvijo:
„Ureditev obdavčitve dohodkov, ki ugodno obravnava nekatere družbe ali nekatere gospodarske sektorje, za katere vlada šteje, da so strateškega pomena, pomeni, da ta davčna ureditev ne spada v sistem tržnega gospodarstva, ampak da je še vedno pod močnim vplivom državnega načrtovanja in jo je zato mogoče presojati na podlagi tretjega merila [iz člena 2(7)(c), tretja alinea, osnovne uredbe]. Uporaba ureditve preferenčnih davčnih stopenj spreminja znesek dobička pred obdavčitvijo, ki ga mora ustvariti družba, da bi lahko privabila vlagatelje […].
V zvezi s tem je treba opozoriti, da je bilo za [družbo Xinyi] mogoče uporabiti nižjo davčno stopnjo (14,01 %), ker je lahko davčna ureditev visokotehnoloških podjetij združila z drugo ureditvijo, in sicer s programom ‚2 Free 3 Halve‘. Njun skupni učinek je bila občutno nižja stopnja v primerjavi z običajno stopnjo (25 %), ki bi lahko, med drugim, sledila cilju privabljanja kapitala po nižji stopnji [z uporabo nižjih stopenj] ter tako vplivala na finančni in gospodarski položaj celotne družbe […].“
13. Komisija je 26. novembra 2013 sprejela Uredbo (EU) št. 1205/2013 o uvedbi začasne protidampinške dajatve na uvoz solarnega stekla iz Ljudske republike Kitajske(10). V njej je menila, da med drugim družba Xinyi, ker je bila upravičena do ugodnejših davčnih ureditev, ni mogla dokazati, da ni bila podvržena bistvenim izkrivljanjem, prenesenim iz sistema netržnega gospodarstva, in da zato ta družba ni izpolnila tretjega merila za odobritev TGO.(11) Zato je za uvoz zadevnega izdelka, ki ga proizvaja družba Xinyi, določila začasno protidampinško dajatev v višini 39,3 %.
14. Komisija je 13. maja 2014 sprejela sporno uredbo, v kateri je potrdila ugotovitve iz Uredbe št. 1205/2013, da je treba zahtevke za odobritev TGO, med njimi zahtevek družbe Xinyi, zavrniti.(12) V takih okoliščinah je bila uvedena 36,1‑odstotna dokončna protidampinška dajatev na uvoz nekaterih izdelkov iz solarnega stekla, ki jih proizvaja družba Xinyi.(13)
III. Postopek pred Splošnim sodiščem in izpodbijana sodba
15. Družba Xinyi je s tožbo, vloženo v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 7. avgusta 2014, predlagala razglasitev ničnosti sporne uredbe, pri čemer je navedla štiri tožbene razloge.
16. Splošno sodišče je v izpodbijani sodbi preučilo izključno prvi tožbeni razlog, ki se je nanašal na kršitev člena 2(7)(c), tretja alinea, osnovne uredbe, in ugodilo njegovemu prvemu delu.
17. V okviru tega dela tožbenega razloga je družba Xinyi Komisiji očitala, da je povzročila nezakonitost sporne uredbe, zlasti ker je ugotovila, da so davčne ugodnosti, do katerih je bila ta družba upravičena – navedene v točki 11 teh sklepnih predlogov – pomenile izkrivljanja, „ki se prenašajo iz sistema netržnega gospodarstva“, v smislu člena 2(7)(c), tretja alinea, osnovne uredbe.
18. V zvezi s tem je Splošno sodišče najprej menilo, da se ugodnosti, „ki se prenašajo“ iz netržnega gospodarstva v smislu te določbe, ne morejo nanašati na katero koli ugodnost, saj bi se sicer omajala polni učinek in ilustrativni obseg primerov, navedenih v tej določbi. Po njegovem mnenju bi bilo treba izraz „ki se prenaša“ razlagati v smislu, da je moral predhodni sistem netržnega gospodarstva privesti do zadevnih izkrivljanj. Torej bi bilo mogoče za uporabo navedene določbe upoštevati le ugodnosti, ki izhajajo iz predhodnega sistema netržnega gospodarstva.(14)
19. Na podlagi teh premis je Splošno sodišče odločilo, da v obravnavani zadevi ni mogoče ugotoviti, da so zadevne davčne ugodnosti „prenesene“ iz predhodnega sistema netržnega gospodarstva v smislu, da iz njega izhajajo ali so njegova posledica. Po njegovem mnenju je namreč znano, da tudi države s tržnim gospodarstvom podjetjem podeljujejo davčne ugodnosti v obliki davčnih oprostitev v nekem obdobju ali nižje davčne stopnje, kot naj bi to med drugim izhajalo iz sodne prakse Sodišča s področja državnih pomoči.(15)
20. Splošno sodišče je nato še menilo, da te presoje ni mogoče izpodbijati z različnimi trditvami, ki jih je med postopkom navedla Komisija.(16)
21. Prvič, v točki 69 izpodbijane sodbe je Splošno sodišče menilo, da trditev Komisije glede povezanosti zadevnih davčnih ugodnosti s petletkami, ki se izvajajo na Kitajskem, izhaja iz čezmernega formalizma. Po njegovem mnenju ohranitev petletnih načrtov ne pomeni nujno, da sta bili navedeni ureditvi preneseni iz predhodnega sistema netržnega gospodarstva na Kitajskem, razen če bi predpostavili, da so bili vsi ukrepi, sprejeti na Kitajskem in povezani z enim od teh načrtov, preneseni iz predhodnega sistema netržnega gospodarstva te države, s čimer bi členu 2(7)(b) in (c) osnovne uredbe odvzeli ves polni učinek.
22. Drugič, v točkah 75 in 76 izpodbijane sodbe je Splošno sodišče zavrnilo trditev Komisije, da zadevni davčni ureditvi nimata legitimnih ciljev. Po eni strani je navedlo, da ni sporno, da spodbujanje nekaterih sektorjev dejavnosti, kot so visoke tehnologije, ki naj bi bile strateškega pomena za dano državo, pomeni legitimen cilj v tržnem gospodarstvu, ki ni odvisen od vprašanja zakonitosti zadevnih ukrepov, zlasti glede na pravo Unije na področju državnih pomoči. Po drugi strani naj bi si cilj privabljanja tujih naložb zastavilo več držav s tržnim gospodarstvom in naj bi bil diametralno nasproten načinu organizacije gospodarstva, ki temelji na kolektivnem ali državnem lastništvu podjetij, za katera veljajo proizvodni cilji, opredeljeni s centraliziranim načrtom, kar je značilno za sistem netržnega gospodarstva.
23. Tretjič, v točkah 77 in 78 izpodbijane sodbe je Splošno sodišče zavrnilo trditev Komisije, da zadevne davčne ugodnosti niso vplivale izključno na stroške, neposredno povezane z zastavljenim ciljem, ampak na celotni finančni rezultat družbe Xinyi in torej na splošni ekonomski položaj. Po njegovem mnenju bi bilo tako trditev mogoče upravičeno uveljavljati le glede razsežnosti morebitnega izkrivljanja proizvodnih stroškov in finančnega položaja družbe Xinyi v smislu člena 2(7)(c), tretja alinea, osnovne uredbe, ne pa za ugotovitev, da je bilo tako izkrivljanje „preneseno“ iz predhodnega sistema netržnega gospodarstva v smislu te določbe.
24. Na podlagi navedenega je Splošno sodišče odločilo, da je Komisija storila očitno napako pri presoji, ker je na podlagi člena 2(7)(c), tretja alinea, osnovne uredbe družbi Xinyi zavrnila odobritev TGO. Zato je člen 1 sporne uredbe razglasilo za ničen v delu, v katerem se nanaša na to družbo, ne da bi preučilo preostala tožbena razloga, ki ju je navedla.
IV. Postopek pred Sodiščem in predlogi strank
25. Komisija s pritožbo Sodišču predlaga, naj razveljavi izpodbijano sodbo, prvi del prvega tožbenega razloga na prvi stopnji zavrne, ker nima pravne podlage, zadevo glede drugega dela prvega tožbenega razloga ter drugega, tretjega in četrtega tožbenega razloga tožbe na prvi stopnji vrne v razsojanje Splošnemu sodišču, odločitev o stroških obeh postopkov pa pridrži.
26. Družba Xinyi Sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne ter Komisiji in intervenientkam naloži plačilo stroškov.
27. Predsednik Sodišča je s sklepom z dne 13. oktobra 2016 družbi GMB Glasmanufaktur Brandenburg GmbH (v nadaljevanju: GMB) dovolil intervencijo v podporo predlogom Komisije.
28. Sodišče je strankam postavilo vrsto vprašanj za pisne odgovore. Komisija, družba Xinyi in družba GMB so nanje odgovorile v predpisanih rokih in ustno podale stališča na obravnavi 21. junija 2017.
V. Analiza
29. Komisija v podporo pritožbi navaja tri pritožbene razloge. Prvi se nanaša na napačno uporabo prava pri razlagi člena 2(7)(c), tretja alinea, osnovne uredbe. Z drugim in tretjim pritožbenim razlogom Splošnemu sodišču očita kršitve obveznosti obrazložitve oziroma nepravilnosti v postopku.
A. Prvi pritožbeni razlog: napačna uporaba prava pri razlagi člena 2(7)(c), tretja alinea, osnovne uredbe
1. Uvodne ugotovitve
30. Komisija s prvim pritožbenim razlogom ob podpori družbe GMB trdi, da je Splošno sodišče v izpodbijani sodbi napačno uporabilo pravo pri razlagi določbe iz člena 2(7)(c), tretja alinea, osnovne uredbe.
31. Ta določba opredeljuje tretje od petih meril, ki jih mora izpolniti proizvajalec iz države brez tržnega gospodarstva, da se mu lahko prizna TGO.
32. V zvezi s tem je treba uvodoma opozoriti, da je želel zakonodajalec Unije s členom 2(7) osnovne uredbe sprejeti posebno ureditev, ki določa podrobna pravila za izračun normalne vrednosti v zvezi z uvozom iz držav brez tržnega gospodarstva.(17)
33. Natančneje, v skladu s členom 2(7)(a) osnovne uredbe se pri uvozu iz držav brez tržnega gospodarstva – da bi preprečili upoštevanje cen in stroškov, ki niso običajna posledica delovanja tržnih sil – normalna vrednost ne določi na podlagi splošnih pravil, določenih v odstavkih od 1 do 6 tega člena, temveč se načeloma določi po metodi t. i. „primerljive države“, tj. na podlagi cene ali vrednosti v tretji državi s tržnim gospodarstvom(18) (v obravnavani zadevi je bila izbrana Turčija).
34. Vendar se v skladu s členom 2(7)(b) osnovne uredbe pri protidampinških preiskavah v zvezi z uvozom med drugim s Kitajske normalna vrednost – če so izpolnjeni nekateri pogoji – lahko namesto po metodi primerljive države določi na podlagi lastnih cen in stroškov zadevnega proizvajalca (izvoznika). Vendar pa mora navedeni proizvajalec za to predložiti ustrezno utemeljen zahtevek, s katerim je mogoče dokazati, da v skladu s petimi merili in postopki iz navedenega odstavka (c) zanj prevladujejo pogoji tržnega gospodarstva glede proizvodnje in prodaje zadevnega podobnega izdelka.(19)
35. V skladu z zadnjenavedeno določbo mora torej vsak proizvajalec, ki želi, da se zanj uporabljajo ta pravila, predložiti zadostne dokaze, da izpolnjuje vseh pet meril, navedenih v njej, in da ga je zato mogoče obravnavati, kot da deluje v pogojih tržnega gospodarstva.(20) Institucijama Unije zato ni treba dokazati, da zadevni proizvajalec ne izpolnjuje pogojev, ki se zahtevajo za odobritev navedene obravnave.(21)
36. Nasprotno, Svet in Komisija morata presoditi, ali podatki, ki jih je predložil zadevni proizvajalec, zadostujejo za dokaz, da so merila iz navedenega člena 2(7)(c) osnovne uredbe izpolnjena, tako da se mu lahko odobri TGO, sodišče Unije pa mora preveriti, ali je ta presoja očitno napačna.(22)
37. V obravnavani zadevi je Komisija družbi Xinyi zavrnila odobritev TGO le zato, ker ta družba, ki je bila upravičena do dveh davčnih ureditev, navedenih v točki 11 teh sklepnih predlogov, ni dokazala, da izpolnjuje merilo iz člena 2(7)(c), tretja alinea, osnovne uredbe. Komisija pa je, nasprotno, menila, da so preostala štiri merila iz člena 2(7)(c) osnovne uredbe izpolnjena.
38. V skladu s členom 2(7)(c), tretja alinea, osnovne uredbe je mogoče proizvajalca s Kitajske obravnavati, kot da deluje v pogojih tržnega gospodarstva, in mu je torej mogoče odobriti TGO, le če predloži zadostne dokaze o tem, da „[njegovi] proizvodni stroški in [njegova] finančna situacija […] niso podvrženi bistvenemu izkrivljanju, ki se prenaša še iz predhodnega sistema netržnega gospodarstva“.
39. Splošno sodišče je v izpodbijani sodbi odločilo, da je Komisija storila očitno napako pri presoji, ker je menila, da se izkrivljanje, ki je posledica davčnih ugodnosti, ki so jih družbi Xinyi priznali kitajski organi, „prenaša še iz predhodnega sistema netržnega gospodarstva“. Po drugi strani pa se to sodišče ni izreklo o vprašanju, ali je Komisija upravičeno menila, da so zadevne davčne ugodnosti povzročile izkrivljanja, ki jih je mogoče opredeliti kot bistvena.
2. Kratek povzetek trditev strank
40. V prvem pritožbenem razlogu, ki je razdeljen na pet delov, Komisija izpodbija razlago, ki jo je Splošno sodišče v izpodbijani sodbi podalo v zvezi z besedno zvezo „ki se prenaša še iz predhodnega sistema netržnega gospodarstva“, kot je določena v členu 2(7)(c), tretja alinea, osnovne uredbe.
41. Komisija meni, prvič, da – v nasprotju z odločitvijo Splošnega sodišča – po eni strani zadostuje dokaz, da je ukrep namenjen izvajanju petletnega načrta na Kitajskem, da se šteje, da je bil ta ukrep „prenesen še iz predhodnega sistema netržnega gospodarstva“, in da se po drugi strani zaradi take razlage členu 2(7)(c), tretja alinea, osnovne uredbe ne odvzame polni učinek.(23)
42. Drugič, ne bi naj bilo točno, da pomeni podpora nekaterim industrijskim sektorjem, ki jih država obravnava kot strateške, v tržnem gospodarstvu legitimen cilj.(24) Namen vmešavanj države, dovoljenih v socialnem tržnem gospodarstvu, naj bi bil namreč vedno uresničevanje splošnega interesa, ne pa izbira „prvakov“ ali dajanje prednosti enemu od gospodarskih sektorjev, razglašenemu za „strateškega“, pred drugimi.
43. Tretjič, zadevnih davčnih ureditev naj ne bi bilo mogoče primerjati s pomočmi, podeljenimi v tržnem gospodarstvu.(25) Ti ureditvi naj namreč ne bi bili – kot to velja za take pomoči – ciljno usmerjeni in omejeni na posebno kategorijo stroškov, povezanih z eno od naložb, ter naj prav tako ne bi bili časovno omejeni.
44. Četrtič, Splošno sodišče naj bi napačno menilo, da je mogoče ureditve državnih pomoči, ki so se v sodbah, navedenih v točki 66 izpodbijane sodbe, obravnavale kot nezakonite, primerjati z zadevnimi davčnimi ukrepi.
45. Petič, pojem „država brez tržnega gospodarstva“, na katerem temelji analiza iz izpodbijane sodbe, naj bi bil napačen. Zlasti naj bi bil navedeni pojem veliko širši od pojma, na katerega je Splošno sodišče napotilo v točki 76 izpodbijane sodbe in ki je ustrezal tradicionalni opredelitvi pojma država z državno trgovino.
46. Družba Xinyi odgovarja, prvič, da prvi del tega pritožbenega razloga temelji na novi trditvi in je zato nedopusten. Poleg tega naj Komisija ne bi predložila nobenega dokaza v zvezi z naravo in cilji zadevnih petletnih načrtov in naj ne bi pojasnila, zakaj bi morala vsakršna povezava med ukrepom in takim načrtom samodejno povzročiti zavrnitev zahtevkov za TGO.
47. Drugič, cilj tretjega merila TGO naj ne bi bil presoditi, kaj je legitimno v tržnem gospodarstvu, ampak kaj pomeni izkrivljanje, ki se prenaša še iz predhodnega sistema netržnega gospodarstva. Družba Xinyi naj bi Splošnemu sodišču predložila številne primere subvencij, ki so jih dodelile države s tržnim gospodarstvom, izključno v pristojnosti tega sodišča pa naj bi bilo, da oceni vrednost elementov, ki so mu bili predloženi in s katerimi razpolaga. Komisija naj se v zvezi s tem ne bi sklicevala na nobeno izkrivljanje dokazov.
48. Tretjič, Komisija naj ne bi predložila nobenega dokaza za to, da so zgolj subvencije, ki obstajajo v tržnih gospodarstvih, ciljno usmerjene in omejene na javno financiranje, potrebno za uresničitev zastavljenih ciljev. Poleg tega naj se člen 2(7)(c), tretja alinea, osnovne uredbe ne bi nanašal na vprašanje, ali se neko izkrivljanje uvršča med vrste izkrivljanj, ki bi bila v tržnem gospodarstvu sprejemljiva, temveč na vprašanje, ali je ta vrsta izkrivljanja obstajala v predhodnem sistemu netržnega gospodarstva.
49. Četrtič, družba Xinyi meni, da pomenijo ugotovitve Splošnega sodišča iz točk 66 in 67 izpodbijane sodbe, ki se nanašajo na davčne ugodnosti, podeljene v tržnih gospodarstvih, presojo dejstev, ki je ni mogoče preučevati v fazi pritožbe, saj ni Komisija niti zatrjevala niti dokazala očitnega izkrivljanja dokazov.
50. Petič, po mnenju družbe Xinyi izraz „predhodni“ iz člena 2(7)(c), tretja alinea, osnovne uredbe ne dopušča nobenega dvoma o tem, da mora Komisija pri presoji zahtevkov za TGO, ki jih kitajski proizvajalci vlagajo od 1. julija 1998, tj. od datuma začetka veljavnosti Uredbe (ES) št. 905/98(26), s katero je bila uvedena možnost odobritve take obravnave, preučiti, ali obstaja izkrivljanje, preneseno iz netržnega gospodarstva, ki je bilo v veljavi pred tem datumom, torej ko je bila Ljudska republika Kitajska še tradicionalna država z državno trgovino. Torej naj bi Splošno sodišče v točki 76 izpodbijane sodbe izraz „netržno gospodarstvo“ iz člena 2(7)(c), tretja alinea, osnovne uredbe upravičeno razlagalo, kot da pomeni „gospodarstvo z državno trgovino“.
3. Pravna presoja
51. Vprašanje razlage, ki jo je Splošno sodišče v izpodbijani sodbi uporabilo v zvezi z besedno zvezo „ki se prenaša še iz predhodnega sistema netržnega gospodarstva“ iz člena 2(7)(c), tretja alinea, osnovne uredbe, torej osrednje vprašanje iz prvega pritožbenega razloga Komisije, je povsem pravno vprašanje, nad katerim imajo popoln nadzor sodišča Unije in glede katerega institucije Unije nimajo pravice diskrecije.(27)
52. Da bi lahko razložili to besedno zvezo in odgovorili na trditve Komisije, je po mojem mnenju treba začeti analizo temeljnega razloga, zaradi katerega je bila v pravo Unije uvedena TGO. Na podlagi te analize bo mogoče ugotoviti, kako se kitajski gospodarski sistem opredeljuje v protidampinškem pravu Unije.
a) Temeljni razlog za uvedbo TGO in opredelitev kitajskega gospodarskega sistema v protidampinškem pravu Unije
53. Posebno obravnavanje uvoza iz držav brez tržnega gospodarstva v protidampinških pravilih Unije se je začelo v petdesetih letih minulega stoletja.(28)
54. Vendar so bila šele leta 1979 – s sprejetjem Uredbe (EGS) št. 1681/79 – v pravo Unije uvedena posebna pravila za kodifikacijo prakse, ki se je razvila na tem področju.(29)
55. Možnost za proizvajalce, med drugim tiste s Kitajske, da zahtevajo odobritev TGO, kot je določena v osnovni uredbi, ki je veljala v času nastanka upoštevnih dejstev iz obravnavane zadeve, je bila v pravo Unije uvedena z Uredbo št. 905/98.
56. Ta uredba je bila predlagana z izrecnim ciljem uvedbe prilagoditev protidampinške prakse Unije, ki se navezuje na status države brez tržnega gospodarstva, da bi tako priznali prizadevanja Kitajske in Rusije pri reformiranju njunih gospodarstev.(30)
57. Kot je Sodišče v zvezi s tem že poudarilo,(31) je iz četrte in pete uvodne izjave Uredbe št. 905/98 razvidno, da je bil razlog za uvedbo člena 2(7)(b) in (c) v osnovno uredbo dejstvo, da je proces reforme zlasti na Kitajskem v temeljih spremenil njeno gospodarstvo in je pripeljal do pojava podjetij, za katera prevladujejo pogoji tržnega gospodarstva, tako da se je ta država premaknila iz gospodarskega položaja, zaradi katerega se je uporabljala metoda primerljive države.
58. Vendar je Sodišče hkrati navedlo, da Ljudska republika Kitajska kljub tem reformam še vedno ni država s tržnim gospodarstvom, za izvoz iz katere bi se samodejno uporabljala splošna pravila za določitev normalne vrednosti iz člena 2, od (1) do (6), osnovne uredbe, zato se je zakonodajalec Unije odločil, da mora v skladu z odstavkom 7(c) istega člena vsak proizvajalec, ki želi, da se zanj uporabljajo ta pravila, predložiti zadostne dokaze, da deluje v pogojih tržnega gospodarstva, določene z zadnjenavedeno določbo.(32)
59. V zvezi s tem iz dejstva, da je v navedenih četrti in peti uvodni izjavi Uredbe št. 905/98 napoteno na „pojav[…] podjetij, za katera prevladujejo pogoji tržnega gospodarstva“, izhaja, da se je zakonodajalec Unije, ko je v osnovno uredbo vstavil določbe člena 2(7)(b) in (c), popolnoma zavedal, da kljub reformam, izvedenim na Kitajskem, na splošno na ravni kitajskega gospodarskega sistema še ne prevladujejo pogoji tržnega gospodarstva. Vendar je želel z uvedbo TGO v pravo Unije kljub temu priznati,(33) da na Kitajskem po teh reformah v nekaterih gospodarskih sektorjih in na nekaterih področjih obstajajo podjetja, ki delujejo v pogojih, značilnih za tržno gospodarstvo, tj. da se odzivajo na načela ponudbe in povpraševanja v okolju, ki ga ne izkrivlja vpliv države.
60. V takih okoliščinah je navedeni zakonodajalec – ker sistematična uporaba metode primerljive države za uvoz s Kitajske ni bila več utemeljena – z uvedbo zgoraj navedenih določb izoblikoval instrument, s katerim je bilo takim podjetjem v ustrezno utemeljenih primerih omogočeno, da se pri določanju normalne vrednosti v okviru protidampinških preiskav, ki se nanašajo nanje, oprejo na lastne cene in stroške.
61. Iz navedenega izhaja, prvič, da zakonodajalec Unije, ko je v osnovno uredbo vstavil določbe v zvezi s TGO, nikakor ni nameraval na splošno priznati prevlade pogojev tržnega gospodarstva v kitajskem gospodarskem sistemu, v katerem razen v nekaterih posebnih sektorjih vmešavanje države, ki se izvaja zlasti s sprejemanjem petletnih načrtov s splošno veljavnostjo, ki so obvezni, ostaja značilen element.
62. Drugič, čeprav je želel zakonodajalec Unije v sistemu, ki ga je izoblikoval, kitajskim proizvajalcem ponuditi možnost, da se jim prizna, da delujejo v pogojih tržnega gospodarstva, ter da se torej zanje določi normalna vrednost na podlagi njihovih dejanskih cen in stroškov, kot to izhaja iz točk 34, 35 in 58 teh sklepnih predlogov, ni nobenega dvoma o tem, da morajo obstoj takih pogojev dokazati proizvajalci, ki želijo, da se jim odobri TGO.
63. Tako je zakonodajalec Unije namesto sistematične uporabe metode primerljive države uvedel sistem, ki omogoča, da se gospodarski pogoji, na katere se nanašajo posamezne protidampinške preiskave, analizirajo od primera do primera. Vendar se v tem sistemu, če zadevni proizvajalci ne predložijo dokaza, da izpolnjujejo vseh pet pogojev iz člena 2(7)(c) osnovne uredbe in da jih je torej mogoče obravnavati, kot da delujejo v pogojih tržnega gospodarstva, „samodejno“ uporablja metoda primerljive države. Sodišče je poleg tega že priznalo, da so določbe člena 2(7)(b) in (c) osnovne uredbe izjema.(34)
64. Torej po mnenju zakonodajalca kitajski gospodarski sistem sicer ni več sistem države z državno trgovino, ni pa to niti sistem, značilen za tržno gospodarstvo.(35) Gre za gospodarski sistem, ki bi ga lahko opredelili kot „hibriden“ ali „v prehodu“,(36) v katerem se šteje, da je izkrivljajoče vmešavanje države na splošno še prisotno, zato se ta sistem „samodejno“ obravnava, kot da nima značilnosti tržnega gospodarstva, vendar v njem v nekaterih sektorjih in za nekatera podjetja prevladujejo pogoji tržnega gospodarstva. Za ta sistem je torej značilen soobstoj elementov sistema brez tržnega gospodarstva in elementov sistema tržnega gospodarstva, ki prevladujejo v nekaterih gospodarskih sektorjih.
b) Razlaga besedne zveze „ki se prenaša še iz predhodnega sistema netržnega gospodarstva“
65. Določbo, ki vsebuje tretji pogoj, ki ga mora izpolniti proizvajalec, da se mu odobri TGO, torej člen 2(7)(c), tretja alinea, osnovne uredbe in, natančneje, navedbo „ki se prenaša še iz predhodnega sistema netržnega gospodarstva“, je treba razlagati ob upoštevanju zgoraj navedenega.
66. V zvezi s tem – najprej kar zadeva izraz „ki se prenaša“ – je Splošno sodišče v točki 64 izpodbijane sodbe menilo, da je treba ta izraz razlagati tako, da „je moral prejšnji sistem netržnega gospodarstva privesti do zadevnih izkrivljanj“ in da se torej zadevna določba nanaša izključno na ugodnost, „ki izhaja iz prejšnjega sistema netržnega gospodarstva“.(37)
67. Čeprav Komisija ni izrecno izpodbijala razlage izraza „ki se prenaša“, kakršno je upoštevalo Splošno sodišče in ki bi jo lahko opredelili kot „vzročno“, sta stranki med postopkom veliko razpravljali o drugi mogoči razlagi tega izraza, ki se je izoblikovala na podlagi nekaterih stališč družbe Xinyi.
68. V skladu s tem pristopom ter ob upoštevanju, prvič, da člen 2(7)(c), tretja alinea, osnovne uredbe napotuje na „predhodni“ sistem netržnega gospodarstva ter, drugič, da izrazi, ki so v nekaterih jezikovnih različicah(38) uporabljeni na mestu francoskega izraza „induit“, napeljujejo na pojem „dediščina“, bi bilo mogoče zadevno določbo morda razlagati tudi tako, da napotuje izključno na „zgodovinska“ izkrivljanja. S tega vidika bi bilo mogoče zgolj izkrivljanja, ki izhajajo iz ukrepov, sprejetih pred 1. julijem 1998, ko je začela veljati Uredba št. 905/98, obravnavati kot „podedovana“ iz predhodnega sistema netržnega gospodarstva. V tem okviru bi se lahko morebitna „nova“ izkrivljanja, ki izhajajo iz ukrepa, sprejetega po 1. juliju 1998, upoštevala kvečjemu v okviru določbe člena 2(7)(c), prva alinea, osnovne uredbe.
69. Čeprav je mogoče tak pristop nedvomno utemeljiti z besedilom zadevne določbe v nekaterih jezikovnih različicah, me ta razlaga ne prepriča.
70. V zvezi s tem moram najprej ugotoviti, da iz poglobljene analize različnih jezikovnih različic zadevne določbe, ki jo je opravila Komisija, izhaja, da v večini različnih jezikovnih različic zadevne določbe (dvanajstih)(39) izrazi, uporabljeni na mestu francoskega izraza „induit“, nikakor ne napotujejo na „dediščino“, ampak je z njimi predpostavljena vzročna zveza med izkrivljanjem in sistemom netržnega gospodarstva brez časovne konotacije. Zgolj v treh jezikovnih različicah(40), ki napotujejo na pojem „dediščina“, je mogoče najti tako časovno konotacijo(41).
71. Vendar pa je treba v skladu s sodno prakso ob razhajanjih med različnimi jezikovnimi različicami določbo razlagati glede na splošno sistematiko in namen ureditve, katere del je.(42)
72. V zvezi s tem je treba ugotoviti, prvič, da niti iz besedila Uredbe št. 905/98 ali njenih uvodnih izjav niti iz pripravljalnih dokumentov ne izhaja, da bi zakonodajalec Unije, ko je vstavil člen 2(7)(c) osnovne uredbe, nameraval datum 1. julij 1998 upoštevati kot mejni datum, od katerega bi se narava kitajskega gospodarskega sistema nenadoma spremenila.
73. Kot sem že navedel v točkah 56 in 57 teh sklepnih predlogov, je bil temeljni razlog za uvedbo določb v zvezi s TGO ta, da se priznajo rezultati, ki jih je Ljudska republika Kitajska dosegla z reformnimi prizadevanji, s katerimi se je približala tržnemu gospodarstvu. Gre za proces, ki je trajal več let ali celo desetletij in ki 1. julija 1998 še ni bil gotovo končan. Res je, da je zakonodajalec z Uredbo št. 905/98 priznal, da je Ljudska republika Kitajska dosegla določeno stopnjo napredka pri preoblikovanju v tržno gospodarstvo v nekaterih sektorjih. Vendar z Uredbo št. 905/98 ni priznan nikakršen bistven dogodek, ki bi kitajski gospodarski sistem na točno določen datum odvrnil od netržnega gospodarstva, prav tako pa ni bila z njo Ljudska republika Kitajska v celoti priznana kot tržno gospodarstvo.
74. Drugič, določba iz člena 2(7)(c), prva alinea, osnovne uredbe je po mojem mnenju pogoj, ki se razlikuje od pogoja iz tretje alinee. Določbi se ne nanašata na iste položaje, njuno področje uporabe pa se ne razlikuje izključno po časovnem elementu.
75. Glede tega je treba opozoriti, da mora zadevni proizvajalec, če naj se mu odobri TGO, v skladu s členom 2(7)(c), prva alinea, osnovne uredbe, predložiti zadostne dokaze za to, da se odločitve glede cen, stroškov in vložkov sprejemajo kot odziv na tržne signale, ki odražajo ponudbo in povpraševanje, in brez večjega vmešavanja države v zvezi s tem, stroški za glavne vložke pa v glavnem odražajo tržne vrednosti.
76. Ta določba se nanaša na poslovne odločitve proizvajalca in dejanske stroške glavnih vložkov.(43) Nasprotno pa se določba iz tretje alinee nanaša na „strukturna“ izkrivljanja, ki izhajajo iz gospodarskega sistema, v katerem proizvajalec deluje. Torej se navedeni določbi nanašata na različna položaja. S tako razlago, ki ne vključuje prekrivanja stvarnih področij uporabe obeh določb, se poleg tega v celoti ohrani polni učinek obeh določb.(44)
77. Iz vsega navedenega izhaja, da je po mojem mnenju razlaga izraza „ki se prenaša“, kot jo je upoštevalo Splošno sodišče v točki 64 izpodbijane sodbe – ki sem jo opredelil kot „vzročno“ – pravilna.
78. Naj v zvezi s pojmom „predhodni sistem netržnega gospodarstva“ navedem, da sta stranki med postopkom veliko truda vložili v kategorizacijo različnih gospodarskih sistemov, ki naj bi se upoštevali v osnovni uredbi.(45)
79. Kot pa priznava Komisija, Splošno sodišče v izpodbijani sodbi ni resnično opredelilo pojma „predhodni sistem netržnega gospodarstva“, kot je določen v členu 2(7)(c), tretja alinea, osnovne uredbe.(46) V takih okoliščinah nisem prepričan, da bi se moralo Sodišče za to, da bi določilo obseg zadevne določbe, izreči o teh kategorizacijah.
80. Menim namreč, da je mogoče na podlagi vsega zgoraj navedenega natančno opredeliti, kako je treba razlagati določbo iz člena 2(7)(c), tretja alinea, osnovne uredbe. Ta se nanaša na bistvena izkrivljanja v zvezi s proizvodnimi stroški in finančnim položajem zadevnih proizvajalcev, ki jih povzročijo ukrepi – ali ki izhajajo iz ukrepov – ki spadajo v gospodarski sistem brez tržnega gospodarstva, tj. sistem, za katerega se v pravu Unije trenutno šteje, da še vedno „samodejno“ obstaja na Kitajskem, razen v sektorjih, v katerih prevladujejo pogoji tržnega gospodarstva.
81. Očitke, ki jih je v pritožbi zoper analizo, ki jo je v izpodbijani sodbi opravilo Splošno sodišče, navedla Komisija, je treba obravnavati v pravnem okviru, začrtanem v predhodnih točkah.
c) Pravne posledice obstoja povezave med ukrepi, s katerimi je podeljena ugodnost, in petletnimi načrti, ki jih sprejema kitajska vlada
82. V prvem delu prvega pritožbenega razloga Komisija Splošnemu sodišču očita, da je napačno uporabilo pravo, ker je v točkah 63 in 69 izpodbijane sodbe menilo, da ni dovolj, da je ukrep namenjen izvajanju petletnih načrtov na Kitajskem, da se šteje, da „se prenaša še iz predhodnega sistema netržnega gospodarstva“. Komisija v nasprotju s presojo Splošnega sodišča meni, da z razlago, ki jo predlaga, členu 2(7)(c), tretja alinea, osnovne uredbe ne bi odvzeli polnega učinka.
83. Splošno sodišče je v izpodbijani sodbi v bistvu menilo, da kljub povezavi – ki jo je opredelilo kot posredno – s petletnimi načrti, ki jih sprejema kitajska vlada, ni mogoče šteti, da so zadevne davčne ugodnosti prenesene iz predhodnega sistema netržnega gospodarstva, saj naj bi bilo znano, da tudi države s tržnim gospodarstvom podjetjem podeljujejo podobne davčne ugodnosti.(47) Menilo je, da trditev Komisije glede povezanosti s petletnimi načrti izhaja iz čezmernega formalizma, saj ohranitev petletnih načrtov ne pomeni nujno, da sta bili navedeni davčni ureditvi preneseni iz predhodnega sistema netržnega gospodarstva na Kitajskem, razen če bi predpostavili, da so bili vsi ukrepi, sprejeti na Kitajskem in povezani z enim od teh načrtov, preneseni iz prejšnjega sistema netržnega gospodarstva te države, s čimer bi členu 2(7)(b) in (c) osnovne uredbe odvzeli ves polni učinek.(48)
84. V zvezi s tem je treba najprej zavrniti trditev družbe Xinyi, da je prvi del prvega pritožbenega razloga nedopusten, ker temelji na novi trditvi.
85. Člen 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije določa, da je pritožba pri Sodišču omejena na pravna vprašanja in se lahko vloži med drugim zaradi kršitve zakonodaje Unije s strani Splošnega sodišča. Poleg tega člen 170 Poslovnika Sodišča določa, da pritožba ne more spreminjati predmeta postopka pred Splošnim sodiščem.
86. Vendar je treba ugotoviti, da je Splošno sodišče v točki 69 izpodbijane sodbe izrecno zavrnilo trditev Komisije v zvezi s povezanostjo zadevnih davčnih ugodnosti s petletnimi načrti, ki se izvajajo na Kitajskem. Izrecno je izključilo možnost, da bi bila obstoj povezave med ukrepom in temi načrti na eni strani ter okoliščina, da se tak ukrep „prenaša“ iz predhodnega netržnega gospodarstva, na drugi strani povezana z razmerjem potrebnosti. Prav na to razlogovanje se nanaša prvi del prvega pritožbenega razloga Komisije. V takih okoliščinah družba Xinyi ne more upravičeno trditi, da ta del pritožbenega razloga temelji na novi trditvi, ki ni zajeta v predmetu spora pred Splošnim sodiščem.
87. Kar zadeva vsebinski vidik, je treba ugotoviti – kot je to storilo tudi samo Splošno sodišče v točki 76 izpodbijane sodbe, in fine – da je uporaba večletnih centraliziranih načrtov za organizacijo gospodarstva značilnost vsakega sistema netržnega gospodarstva.
88. Ni sporno, da na Kitajskem kljub reformam, omenjenim v točkah 57 in 58 teh sklepnih predlogov, zaradi katerih je zakonodajalec uvedel TGO, kitajska vlada še naprej sprejema petletne načrte, katerih namen je izoblikovati smernice gospodarskega razvoja za celotno državo.
89. Čeprav so se kitajski petletni načrti sčasoma spreminjali in dandanes z njimi niso več opredeljeni točno določeni proizvodni cilji, ni sporno, da imajo ti petletni načrti še vedno temeljno vlogo v organizaciji kitajskega gospodarstva.
90. Iz pisanj Komisije in družbe GMB ter njunih trditev med obravnavo izhaja, da ti petletni načrti delujejo na vseh ravneh kitajskega gospodarstva in zajemajo široko paleto gospodarskih sektorjev (če že ne vseh). Ti načrti ne pomenijo zgolj predstavitve pogleda kitajske vlade na nacionalni gospodarski razvoj, ampak vsebujejo natančne cilje in so načeloma zavezujoči za vse kitajske vladne ravni. Dopolnjujejo jih posebni politični instrumenti, ki se uporabljajo za usmerjanje gospodarskih subjektov k ciljem, predhodno določenim na osrednji ravni.
91. Družba Xinyi ni izpodbijala opredelitve petletnih načrtov, kot izhaja iz trditev Komisije in družbe GMB, ampak je zgolj trdila, da Komisija ni predložila dokazov o naravi sedanjih petletnih načrtov.
92. Vendar menim, da je v regulativnem okviru, kot je tisti, ki ga je vzpostavil zakonodajalec Unije za odobritev TGO, v katerem se gospodarski sistem v prehodu, kakršen je kitajski, „samodejno“ obravnava, kot da po naravi ni tržno gospodarstvo – če se ukrep sprejme zaradi izvajanja petletnih načrtov, kot so tisti, opisani v prejšnjih točkah, ter pripomore k izvajanju politik in ciljev, predhodno določenih na osrednji ravni, in v zvezi s tem ni predložen nasprotni dokaz – mogoče predpostaviti, da se izkrivljanja, ki so posledica takih ukrepov, „prenašajo še iz predhodnega sistema netržnega gospodarstva“.
93. Čeprav lahko namreč v gospodarskem sistemu v prehodu značilnosti tržnega gospodarstva soobstajajo z značilnostmi netržnega gospodarstva, to nič manj ne pomeni, da je sprejemanje načrtov, kot so tisti, opisani v točkah od 88 do 90 teh sklepnih predlogov, značilnost vsakega sistema, ki po naravi ni tržno gospodarstvo. V takih okoliščinah že samo to, da je bil ukrep sprejet za izvajanje takega načrta, zadostuje za predpostavko, da se ta ukrep „prenaša še iz predhodnega sistema netržnega gospodarstva“, da se torej – kot izhaja iz točke 80 teh sklepnih predlogov – prenaša iz gospodarskega sistema brez značilnosti tržnega gospodarstva, ki je ostal v veljavi na Kitajskem, razen v sektorjih, v katerih po reformah, ki jih je sprejela kitajska vlada, prevladujejo pogoji tržnega gospodarstva.
94. Kot poleg tega izhaja iz sodne prakse, navedene v točkah od 34 do 36 teh sklepnih predlogov, mora v sistemu, ki ga je izoblikoval zakonodajalec Unije, proizvajalec, ki želi, da se mu odobri TGO – ne pa institucije – dokazati, da kljub dejstvu, da je upravičen do ugodnosti, ki izhajajo iz značilnosti vsakega sistema netržnega gospodarstva, tj. petletni načrti, te ugodnosti ne morejo spremeniti pogojev tržnega gospodarstva, ki naj bi prevladovale zanj.
95. Okoliščina, ki jo je Splošno sodišče v izpodbijani sodbi obravnavalo kot odločilno, tj. da se lahko ukrepi, podobni tistim, sprejetim za izvajanje petletnih načrtov, po potrebi določijo tudi v tržnih gospodarstvih – tudi če bi bila v obravnavani zadevi dokazana – po mojem mnenju kot taka ne zadostuje za to, da se izključi, da se izkrivljanja, ki so posledica ukrepov, sprejetih za izvajanje petletnih načrtov, prenašajo iz predhodnega sistema netržnega gospodarstva.
96. Ukrepov, sprejetih v okviru izvajanja petletnih načrtov, namreč ni mogoče obravnavati ločeno, ne da bi upoštevali širši okvir, v katerem so bili sprejeti. Očitno je namreč, da bolj ali manj podobni ukrepi, sprejeti v tržnih gospodarstvih, ne bodo nikoli sprejeti v okviru načrtov, kot so petletni načrti, ki jih sprejema kitajska vlada in ki so popolnoma tuji sistemu tržnega gospodarstva.
97. Menim, da je napaka, ki jo je mogoče očitati Splošnemu sodišču, ta, da ni upoštevalo okvira – petletnih načrtov – v katerem so bili sprejeti ukrepi, ki povzročajo izkrivljanja. Mogoče je namreč, da se zavezujoči gospodarski cilji, katerih izpolnitev centralizirano določi kitajska vlada, lahko dosežejo s sprejetjem različnih ukrepov, od katerih so nekateri lahko bolj ali manj podobni ukrepom, sprejetim v tržnih gospodarstvih. Vendar zato nič manj ne drži, da so ti podobni ukrepi sprejeti v okviru, ki se temeljno razlikuje od okvira tržnega gospodarstva, tj. v okviru petletnega načrta.
98. Zato imam resne pomisleke glede upoštevnosti primerov, izpeljanih iz sodne prakse Unije s področja državnih pomoči, ki jih je navedlo Splošno sodišče v točki 66 izpodbijane sodbe in katerih upoštevnost izpodbija Komisija v četrtem delu prvega pritožbenega razloga. Gospodarski in pravni okvir prava Unije, v katerem se sprejemajo in presojajo taki ukrepi pomoči, se namreč bistveno razlikuje od kitajskega gospodarskega in pravnega okvira.
99. Enako razlogovanje je mogoče uporabiti tudi za trditve, ki jih je navedla Komisija v okviru drugega in tretjega dela prvega pritožbenega razloga. Ker se vmešavanja držav in pomoči, ki se dodelijo v okviru socialnega tržnega gospodarstva, umeščajo v bistveno drugačen okvir, jih ni mogoče primerjati z vmešavanjem ali ureditvami, ki izhajajo iz petletnih načrtov, kot so tisti, opisani v točkah od 88 do 90 teh sklepnih predlogov.
100. Dalje – v nasprotju s tem, kar je menilo Splošno sodišče v točki 69 izpodbijane sodbe – zaradi razlage, po kateri se na podlagi obstoja povezave med ukrepom in petletnim načrtom predpostavi, da se izkrivljanja, ki so posledica ukrepa, prenašajo iz predhodnega sistema netržnega gospodarstva, določba iz člena 2(7)(c), tretja alinea, osnovne uredbe še ne more izgubiti vsega polnega učinka.
101. Prvič, zadevni proizvajalec, ki želi, da se mu odobri TGO, ima namreč vedno možnost ovreči predpostavko, tako da dokaže, da ukrep, s katerim so mu bile podeljene ugodnosti – čeprav je bil sprejet v okviru petletnega načrta ali njenega izvajanja – ne povzroča izkrivljanja, nezdružljivega s tržnim gospodarstvom. Drugič, tudi če se izkrivljanje prenaša iz predhodnega sistema netržnega gospodarstva, mora biti za to, da pogoj iz člena 2(7)(c), tretja alinea, osnovne uredbe ni izpolnjen, to izkrivljanje bistveno. Tako zaradi izkrivljanj, ki niso bistvena, ni mogoče izključiti odobritve TGO, tudi če izhajajo iz petletnega načrta in se zato zanje predpostavi, da se prenašajo iz predhodnega sistema netržnega gospodarstva. Tretjič, državni ukrepi, s katerimi so podeljene ugodnosti, ker so z njimi na primer določene ugodnejše davčne ureditve, niso pa povezani s petletnim načrtom, ne spadajo na področje uporabe zadevne določbe in torej ne predstavljajo ovire za odobritev TGO proizvajalcem, ki zanjo zaprosijo.
102. Prav tako ni mogoče analize, ki sem jo ravnokar opravil, omajati niti s trditvijo Splošnega sodišča iz točke 76 izpodbijane sodbe, da so politike, katerih cilj je privabljanje tujih naložb, diametralno nasprotne načinu organizacije gospodarstva, ki temelji na kolektivnem lastništvu podjetij, za katera veljajo proizvodni cilji, opredeljeni s centraliziranim načrtom, torej načrtom, ki se uporablja v gospodarstvu z državno trgovino. Neodvisno od semantične in taksonomske razprave spora med Komisijo in družbo Xinyi glede vprašanja ali so merila, ki jih je vzpostavilo Splošno sodišče, nanašajo bolj na poslovanje države, kot pa na sistem netržnega gospodarstva, kot namreč izhaja iz točke 64 teh sklepnih predlogov, ni dvoma o tem, da kitajski gospodarski sistem ni več v celoti gospodarski sistem z državnim gospodarstvom, temveč je sistem v prehodu. Iz tega izhaja, da v takem okviru okoliščina – tudi če bi bila dokazana – da so nekateri ukrepi teoretično ali na splošno diametralno nasprotni gospodarskemu sistemu z netržnim gospodarstvom ali državno trgovino, ne bi nujno pomenila, da se ti ukrepi ne prenašajo iz gospodarskega sistema, ki po naravi ni tržno gospodarstvo – v smislu točke 80 teh sklepnih predlogov – in ki je ostal v veljavi na Kitajskem.
d) Uporaba v obravnavani zadevi
103. V obravnavani zadevi ni sporno, da so bili zadevni davčni ukrepi sprejeti v okviru izvajanja petletnih načrtov, ki jih je sprejela kitajska vlada.(49) To poleg tega priznava tudi samo Splošno sodišče v točki 69 izpodbijane sodbe, pa čeprav povezavo med zadevnimi ukrepi in navedenimi načrti, ki se izvajajo na Kitajskem, opredeljuje kot „posredno“. Tega dejstva ne zanika niti družba Xinyi.
104. Posledično – ker so zadevni davčni ukrepi povezani z značilnostjo netržnih gospodarstev, tj. petletnim načrtom, ki ostaja temeljni element kitajske gospodarske organizacije – da je lahko Komisija upravičeno predpostavila, da so bili „preneseni še iz predhodnega sistema netržnega gospodarstva“.
105. Glede na navedeno menim, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je kljub dejstvu, da so bili zadevni davčni ukrepi sprejeti v okviru izvajanja petletnih načrtov, ki jih sprejema kitajska vlada, menilo, da je Komisija storila očitno napako pri presoji, ker je družbi Xinyi zavrnila odobritev TGO, in sicer z obrazložitvijo, da se izkrivljanja, ki so posledica teh ukrepov, ne „prenašajo še iz predhodnega sistema netržnega gospodarstva“.
e) Predlog
106. Ob upoštevanju vsega navedenega Sodišču predlagam, naj sprejme prvi pritožbeni razlog Komisije in sodbo Splošnega sodišča razveljavi.
107. Drugi in tretji pritožbeni razlog Komisije zoper izpodbijano sodbo bom torej analiziral podredno, če se Sodišče ne bi strinjalo z mojim predlogom.
B. Drugi pritožbeni razlog: kršitev obveznosti obrazložitve
1. Kratek povzetek trditev strank
108. Z drugim pritožbenim razlogom Komisija Splošnemu sodišču očita, da je kršilo obveznost obrazložitve, ki mu je naložena. Ta pritožbeni razlog je v bistvu sestavljen iz dveh delov.
109. V prvem delu tega pritožbenega razloga Komisija trdi, da nekatere trditve iz izpodbijane sodbe niso obrazložene. Pri tem navaja, prvič, točko 66 te sodbe, v kateri je Splošno sodišče – po mnenju Komisije brez obrazložitve – trdilo, da je „[z]nano […], da tudi države s tržnim gospodarstvom podjetjem podeljujejo davčne ugodnosti v obliki davčnih oprostitev“. Splošno sodišče naj prav tako ne bi pojasnilo, zakaj naj bi bile ureditve državnih pomoči, na katere je napoteno v isti točki izpodbijane sodbe, primerljive z zadevnimi ukrepi.
110. Drugič, Komisija trdi, da Splošno sodišče ni obrazložilo trditve iz točke 75 izpodbijane sodbe, da „[n]i […] sporno, da spodbujanje nekaterih sektorjev dejavnosti, kot so visoke tehnologije, ki naj bi bile strateškega pomena za dano državo, pomeni legitimen cilj v tržnem gospodarstvu“.
111. Tretjič, Splošno sodišče naj ne bi niti v točki 69 izpodbijane sodbe pojasnilo, zakaj stališče Komisije, da se vsi ukrepi, sprejeti na Kitajskem, ki jih je mogoče povezati z enim od načrtov, prenašajo iz predhodnega netržnega gospodarstva te države, pomeni, da se členu 2(7)(b) in (c) osnovne uredbe odvzame ves polni učinek.
112. V drugem delu tega pritožbenega razloga Komisija trdi, da je obrazložitev izpodbijane sodbe protislovna. Splošno sodišče naj bi namreč po eni strani v točki 76 izpodbijane sodbe priznalo, da je centraliziran načrt značilnost sistema netržnega gospodarstva, po drugi strani pa naj bi v točkah 63 in 69 izpodbijane sodbe zanikalo upoštevnost takega načrta, ko je treba presoditi, ali se ukrep prenaša iz predhodnega sistema netržnega gospodarstva ali ne.
113. Družba Xinyi trdi, da so trditve, s katerimi se izpodbijata točki 66 in 75 izpodbijane sodbe, nedopustne, ker se ne nanašajo na neobrazložitev, ampak na neobstoj dokazov v podporo znanim ali neizpodbitnim dejstvom, na katere napotuje Splošno sodišče v navedenih točkah. Nato še vsebinsko izpodbija tako prvi kot drugi del drugega pritožbenega razloga.
2. Analiza
114. Uvodoma je treba spomniti, da mora v skladu s sodno prakso obrazložitev sodbe, ki se zahteva s členom 296 PDEU, jasno in nedvoumno izražati sklepanje Splošnega sodišča, tako da se zadevne stranke lahko seznanijo z utemeljitvijo sprejete odločbe in da Sodišče lahko opravi sodni nadzor.(50) Obveznost obrazložitve, ki je Splošnemu sodišču naložena s členoma 36 in 53, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije, je tako izpolnjena, če obrazložitev, tudi če je implicitna, zadevnim osebam omogoča, da se seznanijo z razlogi, iz katerih Splošno sodišče ni sprejelo njihovih trditev, Sodišču pa, da razpolaga z zadostnimi elementi za izvajanje nadzora.(51)
115. Kar zadeva prvi del drugega pritožbenega razloga, najprej menim, da je treba ugovor nedopustnosti, ki ga navaja družba Xinyi, zavrniti. Iz analize trditev, s katerimi Komisija izpodbija točki 66 in 75 izpodbijane sodbe, je razvidno, da namen teh trditev ni Splošnemu sodišču očitati, da ni pravno zadostno dokazalo dejstev, ki jih je v izpodbijani sodbi opredelilo kot „znana“ oziroma za katera je navedlo, da se ne izpodbijajo. Nasprotno, navedene trditve se jasno nanašajo na razlogovanje Splošnega sodišča z vidika obrazložitve, ki je po mnenju Komisije pomanjkljiva.
116. Z vsebinskega vidika menim, prvič, da očitkom v zvezi s točko 66 izpodbijane sodbe ni mogoče ugoditi. Iz te točke je namreč jasno razvidno, da je po mnenju Splošnega sodišča to, da je znano, da tudi države s tržnim gospodarstvom podjetjem podeljujejo davčne ugodnosti v obliki davčnih oprostitev, obrazloženo z napotilom na sodbe Sodišča s področja državnih pomoči, ki ga najdemo v isti točki. Vse te sodbe se nanašajo na davčne ureditve, ki so jih odobrile države članice in za katere je Splošno sodišče povsem očitno implicitno menilo, da so primerljive z zadevnima ureditvama.
117. Neodvisno od vprašanja utemeljenosti tega stališča, o kateri sem podvomil v točki 98 teh sklepnih predlogov, pa po mojem mnenju ni dvoma o tem, da lahko tako zadevne stranke kot tudi Sodišče dobro razumejo razlogovanje Splošnega sodišča, na katerem to stališče temelji.
118. Drugič, po mojem mnenju je mogoče podobno analizo uporabiti tudi za razlogovanje Splošnega sodišča iz točke 75 izpodbijane sodbe, čeprav je v tem primeru za razumevanje razlogovanja Splošnega sodišča, ki je dejansko precej skopo, potrebnega več sklepanja.
119. Vendar pa je mogoče kljub temu ob upoštevanju točk 66, 67, 74 in 76 izpodbijane sodbe razumeti, da je Splošno sodišče to, da so njegove trditve v zvezi z legitimnostjo cilja spodbujanja nekaterih sektorjev dejavnosti, ki naj bi bile strateškega pomena, v tržnem gospodarstvu znane („neizpodbitne“), izpeljalo iz dejstva, da v takih gospodarstvih obstajajo ukrepi s takim ciljem, in sicer neodvisno od zakonitosti zadevnih ukrepov na podlagi prava Unije, še zlasti državnih pomoči.
120. Tudi tukaj neodvisno od vprašanja utemeljenosti te analize ali zadostnosti dokazov, predloženih v njeno podporo, menim, da je mogoče z nekaj truda ob uporabi sklepanja razumeti razlogovanje Splošnega sodišča, na katerem ta analiza temelji. Zato je treba po mojem mnenju tudi očitek v zvezi z obrazložitvijo točke 75 izpodbijane sodbe zavrniti.
121. Tretjič, prav tako menim, da je treba zavrniti tudi očitek v zvezi z obrazložitvijo točke 69 izpodbijane sodbe, in sicer neodvisno od vprašanja utemeljenosti analize Splošnega sodišča iz te točke.
122. Iz besedila navedene točke 69 je namreč mogoče jasno razumeti, da je Splošno sodišče menilo, da bi, če bi sprejeli stališče Komisije, določba iz člena 2(7)(c), tretja alinea, osnovne uredbe izgubila ves smisel, saj bi bila vsem proizvajalcem, upravičenim do ugodnosti, ki jo kitajski organi podeljujejo v okviru enega od petletnih načrtov, vedno zavrnjena odobritev TGO. V točkah 100 in 101 teh sklepnih predlogov sem sicer izpodbijal utemeljenost te analize. Kar pa nič manj ne pomeni, da je razlogovanje Splošnega sodišča, ki je po mojem mnenju napačno, razumljivo.
123. Kar zadeva drugi del drugega pritožbenega razloga, Komisija trdi, da sta točki 69 in 76 izpodbijane sodbe v protislovju.
124. Splošno sodišče je v teh točkah v bistvu po eni strani v točki 76 menilo, da je obstoj centraliziranega načrta značilnost vsakega sistema netržnega gospodarstva, po drugi strani pa je v točki 69 v povezavi s točkama 66 in 67 izpodbijane sodbe menilo, da ni nujno, da se vsak ukrep, povezan s takim načrtom, „prenaša še iz predhodnega sistema netržnega gospodarstva“. Po njegovem mnenju ukrepov, primerljivih tistim, sprejetim v tržnih gospodarstvih, tudi če so povezani z enim od načrtov, ni mogoče obravnavati, kot da se prenašajo iz predhodnega sistema netržnega gospodarstva.
125. Kot izhaja iz točk od 87 do 97 teh sklepnih predlogov, se ne strinjam s pristopom, ki ga je uporabilo Splošno sodišče. Če pa na zadevo pogledam z vidika njegovega stališča, za katero – naj ponovim – menim, da je napačno, ni protislovja v razlogovanju med trditvami iz točke 76 in tistimi iz točk 66, 67 in 69 izpodbijane sodbe.
126. Iz navedenega izhaja, da je treba po mojem mnenju prvi in drugi del drugega pritožbenega razloga zavrniti, zato je treba tudi drugi pritožbeni razlog v celoti zavrniti.
C. Tretji pritožbeni razlog: napake v postopku
127. S tretjim pritožbenim razlogom, ki se nanaša na točke 66, 67 in 76 izpodbijane sodbe, Komisija trdi, da je Splošno sodišče storilo napake v postopku, zaradi katerih bi bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti. Ta pritožbeni razlog je sestavljen iz treh delov.
1. Prvi in drugi del pritožbenega razloga: sodbe Sodišča, navedene v točki 66 izpodbijane sodbe
128. S prvim delom tega pritožbenega razloga Komisija trdi, da je Splošno sodišče v postopek vključilo novo vsebinsko trditev, na katero se družba Xinyi ni sklicevala in na podlagi katere je razveljavilo sporno uredbo. V zvezi s tem navaja, da družba Xinyi ni nikoli navedla trditve v zvezi s sodno prakso s področja državnih pomoči, navedeno v točki 66 izpodbijane sodbe. Natančneje, nikoli naj ne bi trdila, da je mogoče državno pomoč, v zvezi s katero se odloči, da je nezakonita, kakor koli upoštevati pri ugotavljanju, ali se zadevni ukrepi prenašajo iz predhodnega sistema netržnega gospodarstva ali ne. Trditve družbe Xinyi naj bi temeljile izključno na dovoljenih pomočeh.
129. Iz tega po mnenju Komisije izhaja, da je Splošno sodišče odločalo ultra vires, da je kršilo načelo, po katerem predmet tožbe opredelijo stranke, in da je kršilo člen 21 Statuta Sodišča Evropske unije ter člena 44(1) in 48(2) Poslovnika Splošnega sodišča, kot sta veljala v času vložitve zadeve v odločanje na prvi stopnji.
130. V okviru drugega dela tretjega pritožbenega razloga Komisija Splošnemu sodišču očita, da ji ni dalo možnosti izjave v zvezi z vprašanjem domnevne medsebojne primerljivosti zadevnih ukrepov in državnih pomoči, ki so se obravnavale v sodbah, navedenih v točki 66 izpodbijane sodbe. Splošno sodišče naj bi s takim ravnanjem – ker Komisiji ni omogočilo, da se v zvezi s tem novim elementom dejanskega stanja izreče – kršilo njeno pravico do obrambe in pravico do izjave.
131. Družba Xinyi trditve Komisije izpodbija.
132. Kar zadeva prvi del tretjega pritožbenega razloga, je treba najprej opozoriti, da iz predpisov, ki urejajo postopek pred sodišči Unije, zlasti iz člena 21 Statuta Sodišča Evropske unije in člena 44(1) Poslovnika Splošnega sodišča, ki sta veljala v času predložitve zadeve v obravnavo na prvi stopnji,(52) izhaja, da spor načeloma določijo in opredelijo stranke ter da sodišče Unije ne sme odločati ultra petita.(53)
133. Tako je Sodišče pojasnilo, da čeprav je nekatere tožbene razloge, kot je neobrazložitev ali pomanjkljiva obrazložitev zadevne odločbe, ki se nanašajo na pravila postopka, mogoče ali celo treba preizkusiti po uradni dolžnosti, pa tožbeni razlog v zvezi z materialno zakonitostjo te odločbe, ki se nanaša na kršitev Pogodb ali predpisa za njihovo izvajanje v smislu člena 263 PDEU, sodišče Unije lahko preizkusi le, če ga je tožeča stranka navedla.(54)
134. Torej je treba preveriti, ali je Splošno sodišče, ker se je za razglasitev ničnosti sporne uredbe oprlo na sodbe Sodišča, navedene v točki 66 izpodbijane sodbe, odločalo ultra petita.
135. V zvezi s tem je treba ugotoviti, da se je prvi tožbeni razlog, ki ga je navedla družba Xinyi pred Splošnim sodiščem, nanašal na kršitev člena 2(7)(c), tretja alinea, osnovne uredbe. Kot izhaja iz točke 49 izpodbijane sodbe, je družba Xinyi v okviru prvega dela tega tožbenega razloga kot podlago za svoje trditve navedla prakso Komisije s področja državnih pomoči. Namen sklicevanja na to prakso je bil podkrepiti trditev družbe Xinyi, ki jo je Splošno sodišče sprejelo, tj. da države s tržnim gospodarstvom, tudi države članice Unije, sprejemajo davčne ureditve, podobne obravnavanima.
136. Torej je treba ugotoviti, da je bilo sklicevanje na prakso Komisije s področja državnih pomoči, kot izhaja tako iz odločitev te institucije kot iz sodne prakse Sodišča, del trditev družbe Xinyi v okviru tožbenega razloga te družbe.
137. Torej Komisija ne more upravičeno trditi, da je Splošno sodišče razširilo predmet spora, ker se je pri razlogovanju oprlo na primere, povzete iz sodb Sodišča s področja državnih pomoči.
138. Prav tako se Komisija ne more sklicevati na kršitev pravice do obrambe in pravice do izjave zgolj zato, ker naj ji Splošno sodišče ne bi dalo možnosti izjave o konkretnih sodbah v zvezi s prakso Komisije s področja državnih pomoči, ki jih je navedlo v izpodbijani sodbi, čeprav sta stranki o tej praksi razpravljali v svojih pisanjih. V zvezi s tem je treba še ugotoviti, da družba Xinyi trdi – Komisija pa tega ne izpodbija – da sta stranki med obravnavo pred Splošnim sodiščem veliko razpravljali o upoštevnosti prakse Komisije in sodne prakse Sodišča s področja davčnih pomoči z vidika dejstev.
139. Glede na navedeno menim, da je treba prvi in drugi del tretjega pritožbenega razloga zavrniti.
2. Tretji del pritožbenega razloga: neodgovor na trditve Komisije
140. Tretji del tretjega pritožbenega razloga se nanaša na točko 76 izpodbijane sodbe in na – po mnenju Komisije napačen – pojem „sistem netržnega gospodarstva“, ki ga je Splošno sodišče uporabilo v tej točki.
141. Komisija Splošnemu sodišču očita, da ni upoštevalo trditev, ki jih je navedla v zvezi s tem pojmom, in da je zgolj povzelo trditve, ki jih je predlagala družba Xinyi. Tako naj Splošno sodišče ne bi odgovorilo na eno od trditev Komisije, kar naj bi pomenilo nepravilnost v postopku, zaradi katere bi bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti. V zvezi s tem se Komisija sklicuje na točko 112 sodbe Sodišča z dne 24. oktobra 2013, Land Burgenland in drugi/Komisija (C‑214/12 P, C‑215/12 P in C‑223/12 P, EU:C:2013:682).
142. Družba Xinyi trditve Komisije izpodbija.
143. V zvezi s tem je treba opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča Splošno sodišče z obveznostjo obrazložitve sodb na podlagi členov 36 in 53, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije ni zavezano k natančni obrazložitvi, ki bi izčrpno in eni za drugo sledila vsem trditvam strank v sporu.(55)
144. Splošno sodišče lahko torej nekatere navedene trditve zavrne implicitno, zlasti tiste, ki jih tožena stranka navede za izpodbijanje trditev tožeče stranke.
145. Iz tega izhaja, da je lahko Splošno sodišče s sklepanjem iz točke 76 izpodbijane sodbe implicitno zavrnilo nekatere trditve Komisije, ne da bi to povzročilo nepravilnosti v postopku.
146. Sodba Sodišča z dne 24. oktobra 2013, Land Burgenland in drugi/Komisija (C‑214/12 P, C‑215/12 P in C‑223/12 P, EU:C:2013:682), na katero se je oprla Komisija, se je nanašala na položaj, popolnoma drugačen od tistega iz obravnavane zadeve. V navedeni sodbi je Sodišče namreč ugotovilo, da Splošno sodišče ni odgovorilo na trditve tožeče stranke, nedvoumno navedene v tožbi na prvi stopnji.
147. Iz vsega navedenega izhaja, da je treba po mojem mnenju tretji del tretjega pritožbenega razloga prav tako zavrniti, zato je treba tretji pritožbeni razlog tudi v celoti zavrniti.
VI. Tožba pred Splošnim sodiščem
148. V skladu s členom 61, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije lahko to v primeru razveljavitve odločbe Splošnega sodišča samo dokončno odloči o sporu, če stanje postopka to dovoljuje, ali pa zadevo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču.
149. V obravnavani zadevi menim, da lahko Sodišče odloči o prvem delu prvega tožbenega razloga, ki ga je navedla družba Xinyi pred Splošnim sodiščem.
150. Kot izhaja iz točk 103 in 104 teh sklepnih predlogov, je namreč kitajska vlada ukrepe, s katerimi sta bili določeni zadevni davčni ureditvi, navedeni v točki 11 teh sklepnih predlogov, do katerih je bila upravičena družba Xinyi, sprejela v okviru izvajanja različnih petletnih načrtov.
151. Torej je Komisija upravičeno predpostavila, da se izkrivljanja, ki so posledica takih ukrepov, „prenašajo še iz predhodnega sistema netržnega gospodarstva“ v smislu člena 2(7)(c), tretja alinea, osnovne uredbe.
152. V takih okoliščinah je treba prvi del prvega tožbenega razloga družbe Xinyi zavrniti.
153. Po drugi strani pa Splošno sodišče ni preučilo drugega dela prvega tožbenega razloga niti drugega, tretjega in četrtega tožbenega razloga družbe Xinyi.
154. Ker stanje postopka v zvezi s tem delom prvega tožbenega razloga in preostalimi navedenimi tožbenimi razlogi ne dovoljuje odločitve o sporu, menim, da je treba to zadevo vrniti v razsojanje Splošnemu sodišču, da preuči navedeni del tožbenega razloga ter preostale tožbene razloge in trditve, navedene v njihovo podporo.
155. V takih okoliščinah je treba pridržati tudi odločitev o stroških.
VII. Predlog
156. Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj odloči:
1. Sodba Splošnega sodišča Evropske unije z dne 16. marca 2016, Xinyi PV Products (Anhui) Holdings/Komisija (T‑586/14, EU:T:2016:154), se razveljavi.
2. Prvi del prvega tožbenega razloga, ki ga je navedla družba Xinyi PV Products (Anhui) Holdings Ltd v tožbi pred Splošnim sodiščem Evropske unije, se zavrne.
3. V preostalem se zadeva vrne v razsojanje Splošnemu sodišču Evropske unije.
4. Odločitev o stroških se pridrži.