SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE

(občna seja)

z dne 5. maja 2010

Zadeva F‑53/08

Vincent Bouillez in drugi

proti

Svetu Evropske unije

„Javni uslužbenci – Uradniki – Napredovanje – Napredovalno obdobje 2007 – Pravni interes – Odločba o napredovanju – Seznam uradnikov, ki so napredovali – Primerjalna ocena uspešnosti – Merilo ravni odgovornosti – Predlog za razglasitev ničnosti odločb o napredovanju – Ravnotežje interesov“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi členov 236 ES in 152 AE, s katero V. Bouillez, K. Van Neyghem in I. Wagner‑Leclercq predlagajo razglasitev ničnosti odločb, s katerimi je organ, pristojen za imenovanja, v napredovalnem obdobju 2007 zavrnil njihovo napredovanje v naziv AST 7, in, če je potrebno, odločb, s katerimi so bili v tem napredovalnem obdobju v navedeni naziv imenovani uradniki, ki so opravljali naloge z nižjo ravnjo odgovornosti kot tožeče stranke in ki so navedeni na seznamu uradnikov, ki so napredovali, ki je bil 16. julija 2007 objavljen v obvestilu uslužbencem št. 136/07.

Odločitev:      Odločbe, s katerimi je Svet v napredovalnem obdobju 2007 zavrnil napredovanje tožečih strank v naziv AST 7, se razglasijo za nične. Drugi predlogi tožbe se zavrnejo. Svetu se naloži plačilo stroškov. E. Niniou, M.‑B. Postiglione Branco, M. D. J. Cabrita in M.‑F. Liegard, uradnice Sveta in intervenientke v podporo predlogom Sveta, nosijo svoje stroške.

Povzetek

1.      Uradniki – Napredovanje – Primerjalna ocena uspešnosti

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 45(1))

2.      Uradniki – Pravno sredstvo – Pravni interes – Tožba zoper odločbo o napredovanju drugega uradnika – Dopustnost

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 91)

3.      Uradniki – Pravno sredstvo – Sodba o razglasitvi ničnosti – Učinki – Razglasitev ničnosti odločbe o nenapredovanju

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 91)

1.      Organ, pristojen za imenovanja, ima široko diskrecijsko pravico pri napredovanju, izrecna navedba upoštevnih meril iz člena 45(1) Kadrovskih predpisov pri primerjalni oceni uspešnosti kandidatov za napredovanje pa kaže na posebno pomembnost, ki jo zakonodajalec pripisuje upoštevanju teh meril. Poleg tega ima uprava obveznost, da pri primerjalni oceni uspešnosti kandidatov za napredovanje skrbno in nepristransko preuči vse upoštevne elemente za njeno presojo.

Raven odgovornosti uradnikov, ki lahko napredujejo, je eden od treh upoštevnih elementov, ki jih mora uprava upoštevati. Seveda se za uradnike v isti funkcionalni skupini in z istim nazivom, kot je pravilno navedel Svet, domneva opravljanje enakovrednih nalog. Uporaba izraza „če je potrebno“ v členu 45(1) Kadrovskih predpisov potrjuje, da v večini primerov ob upoštevanju te domneve enakovredne ravni odgovornosti uradnikov znotraj istega naziva merilo ravni odgovornosti ni element, ki bi omogočal razlikovanje uspešnosti kandidatov za napredovanje. Vendar je mogoče to domnevo ovreči, zlasti od združitve starih kategorij B in C v skupno kategorijo asistentov. Ta združitev je namreč samodejno povzročila širitev obsega odgovornosti, ki jih lahko ima uradnik iz funkcionalne skupine AST, kot je razvidno med drugim iz tabele v delu A Priloge I h Kadrovskim predpisom. Glede ravni odgovornosti lahko tako obstajajo občutne razlike med različnimi nalogami, ki jih opravljajo uradniki iz iste funkcionalne skupine. Poleg tega Kadrovski predpisi izvajanih nalog ne usklajujejo z določenim nazivom. Nasprotno, omogočajo ločitev med nazivom in nalogami. Ta nepovezanost med nazivom in ravnjo izvajanih nalog poleg tega ustreza volji zakonodajalca in izbiri institucij, da olajšajo upravljanje osebja.

Na podlagi take domneve enakovrednosti torej ni mogoče sklepati, da uprava nima dolžnosti, da preuči merilo ravni odgovornosti, tako da konkretno preveri, ali bi to merilo lahko povzročilo razlike pri uspešnosti zadevnih uradnikov. Zato izraza „če je potrebno“ ni mogoče razlagati tako, da upravi omogoča a priori neupoštevanje merila odgovornosti pri primerjalni analizi uspešnosti. Nasprotno, zakonodajalec je nameraval povedati, da je raven odgovornosti, ki jo imajo uradniki, ki lahko napredujejo, element, ki je pri taki analizi lahko upošteven.

(Glej točke 49 in od 51 do 56.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 8. julij 2008, Komisija proti Economidis, T‑56/07 P, ZOdl. JU, str. I‑B‑1‑31 in II‑B‑1‑213, točke od 58 do 60; 2. april 2009, Komisija proti Berrisfordu, T‑473/07 P, ZOdl. JU, str. I‑B‑1‑17 in II‑B‑1‑85, točka 42;

Sodišče za uslužbence: 10. oktober 2007, Berrisford proti Komisiji, F‑107/06, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑285 in II‑A‑1‑1603, točka 71; 31. januar 2008, Buendía Sierra proti Komisiji, F‑97/05, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑15 in II‑A‑1‑49, točka 62.

2.      Čeprav uradnik nima iztožljive pravice do napredovanja, ima vseeno interes, da izpodbija odločbo o napredovanju drugega uradnika v naziv, za katerega se bo lahko potegoval, če je zoper to odločbo vložil pritožbo, ki jo je uprava zavrnila.

(Glej točko 80.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 21. januar 2004, Robinson proti Parlamentu, T‑328/01, RecFP, str. I‑A‑5 in II‑23, točki 32 in 33.

3.      Sodišče Skupnosti mora, kadar akt, ki bi moral biti razglašen za ničen, ustvarja pravico tretje osebe, za kar gre pri vpisu na čakalni seznam, odločbi o napredovanju ali odločbi o imenovanju na prosto delovno mesto, najprej preveriti, ali razglasitev ničnosti ne bi bila čezmerna sankcija glede na storjeno kršitev.

Glede tega je treba opozoriti, da posledice, ki jih sodišče Skupnosti pripisuje nezakonitostim na področju natečajev, niso enake posledicam na področju napredovanj. Razglasitev ničnosti vseh rezultatov natečaja je namreč načeloma čezmerna sankcija za storjeno kršitev, in to ne glede na naravo nepravilnosti in obseg njenih posledic na rezultate natečaja.

Na področju napredovanj pa sodišče Skupnosti preizkusi vsak primer posebej. Prvič, upošteva naravo storjene kršitve. Če je ugotovljena nepravilnost le kršitev postopka, ki vpliva le na položaj enega uradnika, a priori meni, da taka nepravilnost ne upravičuje odprave odločb o napredovanju, saj bi taka razglasitev ničnosti pomenila čezmerno sankcijo. Nasprotno pa v primeru vsebinske napake, kot je napačna razlaga prava, ki vpliva na celotno primerjalno oceno uspešnosti, odločbe o napredovanju načeloma razglasi za nične.

Drugič, sodišče Skupnosti preizkusi ravnotežje interesov, pri katerem upošteva najprej interes zadevnih uradnikov, da se jim na podlagi ponovne učinkovite primerjalne ocene uspešnosti ob pravilnem upoštevanju meril, ki se uporabljajo na podlagi predpisov, zakonito in popolnoma zagotovijo njihove pravice, da v prihodnosti ne konkurirajo skupaj z uradniki, ki so nezakonito napredovali, in da se jim v prihodnje nezakonitost, ki jo je ugotovilo sodišče, ne bo ponovila. Sodišče Skupnosti nato upošteva interese uradnikov, ki so nezakonito napredovali. Seveda ti niso pridobili nobenih pravic do ohranitve napredovanja, če so odločbe o napredovanju nezakonite in če so bile izpodbijane v roku za vložitev tožbe pri sodišču. Vendar sodišče upošteva dejstvo, da so se ti uradniki lahko sklicevali na dobrovernost glede zakonitosti odločb, s katerimi so napredovali, zlasti če imajo zainteresirane osebe pozitivno mnenje nadrejenih, ki lahko napredovanje objektivno upraviči. Sodišče je toliko bolj občutljivo glede interesov teh uradnikov, če so del velike skupine. Nazadnje sodišče Skupnosti preizkusi interes službe, to je zlasti spoštovanje zakonitosti, proračunske posledice, če se nezakonite odločbe ne razglasijo za nične, mogoče težave pri izvršitvi sodbe, morebitna poseganja v nepretrganost dela in nevarnost poslabšanja medsebojnih odnosov v instituciji.

Potem ko je upoštevalo različne obstoječe interese, se sodišče Skupnosti v vsakem primeru posebej odloči, ali bo odločbe o napredovanju razglasilo za nične ali ne. Če nazadnje oceni, da bi razglasitev ničnosti odločb o napredovanju glede na ugotovljeno nezakonitost pomenila čezmerno sankcijo, lahko – če je potrebno, da bi v interesu tožeče stranke sodbi, v kateri je ugotovljena ničnost odločbe o nenapredovanju, zagotovilo polni učinek – izvrši neomejeno sodno pristojnost, ki jo ima v sporih finančne narave, in instituciji celo po uradni dolžnosti naloži plačilo odškodnine.

(Glej točke od 82 do 90.)

Napotitev na:

Sodišče: 5. junij 1980, Oberthür proti Komisiji, 24/79, Recueil, str. 1743, točke 11, 13 in 14; 17. januar 1989, Vainker proti Parlamentu, 293/87, Recueil, str. 23;

Sodišče prve stopnje: 22. junij 1990, Marcopoulos proti Sodišču, T‑32/89 in T‑39/89, Recueil, str. II‑281; 10. julij 1992, Barbi proti Komisiji, T‑68/91, Recueil, str. II‑2127, točka 36; 17. marec 1994, Smets proti Komisiji, T‑44/91, RecFP, str. I‑A‑97 in II‑319; 21. november 1996, Michaël proti Komisiji, T‑144/95, RecFP, str. I‑A‑529 in II‑1429; 5. oktober 2000, Rappe proti Komisiji, T‑202/99, RecFP, str. I‑A‑201 in II‑911; zgoraj navedena sodba Robinson proti Parlamentu; 6. julij 2004, Huygens proti Komisiji, T‑281/01, ZOdl. JU, str. I‑A‑203 in II‑903; 19. oktober 2006, Buendía Sierra proti Komisiji, T‑311/04, ZOdl., str. II‑4137, točka 349.