SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE

(prvi senat)

z dne 23. novembra 2010

Zadeva F‑75/09

Fritz Harald Wenig

proti

Evropski komisiji

„Javni uslužbenci – Uradniki – Prošnja za pomoč – Poseg v čast in domnevo nedolžnosti“

Predmet: Tožba, vložena na podlagi členov 236 ES in 152 AE, s katero F. H. Wenig predlaga, po eni strani, naj se za nični razglasita odločbi Komisije, s katerima so bile zavrnjene njegove prošnje za pomoč, in, po drugi strani, naj se Komisiji naloži povrnitev škode, nastale zaradi domnevne nezakonitosti teh odločb.

Odločitev: Tožba tožeče stranke se zavrne. Tožeča stranka nosi vse stroške.

Povzetek

Uradniki – Dolžnost pomoči uprave – Obseg

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 24)

Na podlagi dolžnosti pomoči, ki izhaja iz določb člena 24, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov, mora uprava, kadar obravnava dogodek, ki ni združljiv z redom in dobrim vzdušjem v službi, ukrepati z vso odločnostjo in odgovoriti tako hitro in skrbno, kot zahtevajo okoliščine obravnavanega primera, da ugotovi dejstva in sprejme ustrezne ukrepe. Za to zadošča, da uradnik, ki zahteva varstvo svoje institucije, predloži začetne dokaze glede resničnosti napadov, za katere trdi, da je bil njihova žrtev. Ob takih dokazih mora zadevna institucija sprejeti ustrezne ukrepe, zlasti tako, da opravi preiskavo, v okviru katere ugotovi dejstva, ki so bila povod za pritožbo, in sicer v sodelovanju s pritožnikom.

Poleg tega dolžnost pomoči ni pogojena s tem, da se predhodno ugotovi nezakonitost ravnanja, zaradi katerega je uradnik zaprosil za pomoč. Tak pogoj bi bil v nasprotju s samim predmetom prošnje za pomoč v – pogostih – primerih, v katerih je ta upravičeno vložena, da bi se v sodnem postopku, v katerem bi sodelovala institucija, doseglo, da se navedena ravnanja priznajo za nezakonita.

Čeprav dolžnost pomoči iz člena 24, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov pomeni bistveno zakonsko jamstvo za uradnika in ni pogojena s tem, da se predhodno ugotovi nezakonitost ravnanja, zaradi katerega je uradnik zaprosil za pomoč, mora ta vseeno predložiti dokaze, na podlagi katerih je mogoče na prvi pogled meniti, da se ta ravnanja nanašajo nanj zaradi njegovega položaja in nalog ter da so nezakonita glede na veljavno nacionalno zakonodajo. Če take zahteve ne bi bile naložene uradniku, bi bila namreč uprava prisiljena, da bi uradniku, ki bi se pritožil zaradi dejstev, domnevno povezanih z opravljanjem njegovih nalog, pomagala ne glede na naravo teh dejstev, resnost pritožbe in možnost uspeha pritožbe.

Poleg tega uprava ne more biti dolžna pomagati uradniku, pri katerem na podlagi natančnih in upoštevnih dokazov obstaja sum, da je resno kršil svoje poklicne obveznosti, in zoper katerega se zato lahko uvede disciplinski postopek, čeprav bi bila taka kršitev posledica nezakonitega ravnanja tretje osebe.

(Glej točke od 46 do 49.)

Napotitev na:

Sodišče: 26. januar 1989, Koutchoumoff proti Komisiji, 224/87, Recueil, str. 99, točki 15 in 16;

Sodišče za uslužbence: 16. januar 2007, Vienne in drugi proti Parlamentu, F‑115/05, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑9 in II‑A‑1‑47, točka 51.