SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE
(tretji senat)
z dne 12. decembra 2012
Zadeva F‑43/10
Maria Concetta Cerafogli
proti
Evropski centralni banki (ECB)
„Javni uslužbenci – Osebje ECB – Pritožba zaradi psihičnega nasilja – Upravna preiskava – Dostop do preiskovalnega spisa– Poročilo o preiskavi – Očitna napaka pri presoji“
Predmet: Tožba, vložena na podlagi člena 36.2 Protokola o statutu Evropskega sistema centralnih bank in Evropske centralne banke, priloženega Pogodbi EU in Pogodbi DEU, s katero M. C. Cerafogli v bistvu predlaga razglasitev ničnosti odločbe Izvršilnega odbora Evropske centralne banke (ECB) z dne 17. novembra 2009, s katero se je končala notranja upravna preiskava, začeta na podlagi njene pritožbe zaradi diskriminacije (v nadaljevanju: izpodbijana odločba).
Odločitev: Tožba se zavrne. Tožeča stranka nosi svoje stroške in naloži se ji plačilo stroškov, ki jih je priglasila ECB.
Povzetek
1. Tožbe uradnikov – Uslužbenci Evropske centralne banke – Predmet – Navodilo upravi – Razsodba – Nedopustnost
(Pogoji za zaposlitev osebja Evropske centralne banke, člen 42)
2. Tožbe uradnikov – Uslužbenci Evropske centralne banke – Posebna pritožba – Formalne zahteve –Zadostna natančnost – Navedba nekaterih očitkov v prilogah, poslanih z zamudo – Nedopustnost
(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 90(2); Pogoji za zaposlitev osebja Evropske centralne banke, člen 41; Pravila za zaposlene v Evropski centralni banki, člen 8.1.6)
3. Tožbe uradnikov – Uslužbenci Evropske centralne banke – Posebna pritožba – Skladnost med posebno pritožbo in tožbo – Istovetnost predmeta in vzroka – Sprememba vzroka spora – Nedopustnost
(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 91; Pogoji za zaposlitev osebja Evropske centralne banke, člen 41)
4. Sodni postopek – Pravnomočnost – Obseg – Nedopustnost druge tožbe – Pogoji – Istovetnost predmeta – Izpodbijanje akta, ki je v bistvu enak aktu, izpodbijanemu v prvi tožbi, vendar temelji na drugih dejanskih in pravnih razlogih – Neobstoj pravnomočnosti
5. Uradniki – Uslužbenci Evropske centralne banke – Pravice in obveznosti – Notranja preiskava o domnevnem psihičnem nasilju – Pravica pritožnika do izjave in vpogleda v preiskovalni spis – Meje
(Uredba št. 45/2001 Evropskega parlamenta in Sveta, člen 20)
6. Tožbe uradnikov – Razlogi – Razlog, ki se nanaša na kršitev pravice do izjave – Ugotovitev po uradni dolžnosti
7. Uradniki – Odločba, ki posega v položaj – Obveznost obrazložitve – Odločba, ki spada v okvir, ki ga naslovnik pozna – Upoštevanje pravnega okvira
(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 25)
8. Evropska centralna banka – Izvršilni odbor – Seje – Rok za pošiljanje dokumentov o dnevnem redu članom – Nespoštovanje – Nepravilnost, ki ne more povzročiti razglasitve ničnosti odločbe Izvršilnega odbora – Dokazno breme
(Poslovnik Izvršilnega odbora Evropske centralne banke, člen 3(1))
9. Tožbe uradnikov – Razlogi – Očitna napaka pri presoji – Pojem – Dokazno breme
10. Uradniki – Psihično nasilje – Pojem – Sodelavec, ki ima negativno mnenje o uradniku in nadrejene obvesti o očitkih v zvezi s kakovostjo njegovega dela in njegovim vedenjem – Izključitev – Zahteva po objektivnosti dojemanja domnevne žrtve
(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 12a)
11. Sodni postopek – Stroški – Odmera – Stroški, ki se lahko povrnejo – Pojem – Nagrada, ki jo uradnik dolguje odvetniku za storitve, opravljene v predhodnem postopku – Izključitev
(Poslovnik Sodišča za uslužbence, člena 86 in 91)
1. Sodišču Unije v okviru nadzora nad zakonitostjo na podlagi člena 42 Pogojev za zaposlitev osebja Evropske centralne banke ni treba dajati navodil upravi ali pravnih izjav.
(Glej točko 43.)
Napotitev na:
Sodišče za uslužbence: 15. december 2010, Saracco proti ECB, F‑66/09, točka 39.
2. Predhodni postopek, ki je urejen s členom 41 Pogojev za zaposlitev osebja Evropske centralne banke in členom 8.1.6 Pravil za zaposlene v Banki, je tako kot pritožbeni postopek, uveden s členom 90(2) Kadrovskih predpisov za uradnike, neformalen.
Zato ni treba, da posebna pritožba iz člena 41 Pogojev za zaposlitev, dopolnjenega s členom 8.1.6 Pravil za zaposlene, spoštuje določene zahteve, da je lahko dopustna, Banka pa jo mora preučiti z odprtim duhom. Za dopustnost te pritožbe zadostuje, da je dovolj natančna, da se lahko Banka seznani z razlogi in trditvami, ki jih zadevna oseba navaja zoper izpodbijano odločbo.
V takih okoliščinah prepoznega pošiljanja priloge ni mogoče a priori šteti za kršitev načela, v skladu s katerim so roki del kogentnega prava, če je bila posebna pritožba vložena v predvidenem roku.
Vendar v posebnih okoliščinah, v katerih priloge, poslane po izteku predpisanega roka, niso zgolj dokazne, ampak, nasprotno, zajemajo podrobno navedbo očitkov uslužbenca, in jih je treba šteti za del njegove posebne pritožbe, prepozno pošiljanje teh prilog pomeni nespoštovanje roka za vložitev posebne pritožbe.
Poleg tega, tudi če je predhodni postopek neformalen, gre za ukrep za mirno rešitev spora, s katerim je nezdružljivo dejstvo, da uslužbenec prisili upravo, da v besedilu njegove posebne pritožbe in obsežnih prilog išče razpršene elemente njegovih različnih trditev, čeprav ima za vložitev te pritožbe na voljo razumen dvomesečni rok.
(Glej točke od 50 do 52 in od 54 do 56.)
Napotitev na:
Sodišče prve stopnje: 22. junij 1990, Marcopoulos proti Sodišču, T‑32/89 in T‑39/89, točka 28; 7. marec 1996, Williams proti Računskemu sodišču, T‑146/94, točka 48; 13. januar 1998, Volger proti Parlamentu, T‑176/96, točka 65;
Sodišče za uslužbence: 1. julij 2010, Mandt proti Parlamentu, F‑45/07, točki 111 in 113.
3. Pravilo o skladnosti med posebno pritožbo in tožbo je treba razumeti tako, da gre ob upoštevanju ugovorov nezakonitosti in razlogov, ki zadevajo kogentno pravo, navadno za spremembo vzroka spora in posledično nedopustnost zaradi nespoštovanja tega pravila le, če tožeča stranka, ki v posebni pritožbi kritizira le formalno veljavnost akta, ki posega v njen položaj, skupaj z njegovimi postopkovnimi vidiki, v tožbi navede vsebinske razloge ali, v nasprotnem primeru, če tožeča stranka, potem ko je v posebni pritožbi izpodbijala le vsebinsko zakonitost akta, ki posega v njen položaj, vloži tožbo, v kateri so navedeni razlogi, ki se nanašajo na formalno veljavnost tega akta, skupaj z njegovimi postopkovnimi vidiki.
(Glej točko 61.)
Napotitev na:
Sodišče za uslužbence: zgoraj navedena sodba Mandt proti Parlamentu, točke 110, 119 in 120; 29. september 2011, da Silva Tenreiro proti Komisiji, F‑72/10, točka 59, predmet pritožbe pred Splošnim sodiščem Evropske unije, zadeva T‑643/11 P.
4. Da bi se zagotovila stabilnost prava in pravnih razmerij ter učinkovito izvajanje sodne oblasti, je pomembno, da sodnih odločb, ki so postale dokončne po tem, ko so bila izčrpana vsa razpoložljiva pravna sredstva ali ko so se iztekli roki zanje, ni več mogoče izpodbijati.
V zvezi s tem je tožba nedopustna zaradi pravnomočnosti prejšnje sodbe, s katero je bilo odločeno o tožbi, ki se je nanašala na iste stranke in isti predmet ter temeljila na istem vzroku. Akt, katerega razglasitev ničnosti se predlaga, je bistveni element, ki omogoča opredelitev predmeta tožbe, vendar če je bilo več tožb vloženih zoper različne odločbe, ki jih je uprava formalno sprejela, samo iz te okoliščine ni mogoče sklepati, da predmet navedenih tožb ni enak, če imajo te različne odločbe enako vsebino in temeljijo na istih razlogih.
Nazadnje, tudi če se očitki, navedeni v podporo tožbi, delno ujemajo z očitki, navedenimi v prejšnjem postopku, druga tožba ni ponovitev prve, temveč nov spor, ker temelji tudi na drugih dejanskih in pravnih razlogih.
(Glej točki 68 in 69.)
Napotitev na:
Sodišče: 19. september 1985, Hoogovens Groep proti Komisiji, 172/83 in 226/83, točka 9; 30. september 2003, Köbler, C‑224/01, točka 38;
Sodišče prve stopnje: 5. junij 1996, NMB France in drugi proti Komisiji, T‑162/94, točka 37; 12. december 1996, Altmann in drugi proti Komisiji, T‑177/94 in T‑377/94, točka 52;
Splošno sodišče: 25. junij 2010, Imperial Chemical Industries proti Komisiji, T‑66/01, točke 197, 207 in 208.
5. Ker preiskovalnega postopka, uvedenega na podlagi prošnje uradnika za pomoč s pritožbo zaradi psihičnega nasilja, nikakor ni mogoče enačiti s preiskovalnim postopkom, uvedenim proti navedenemu uradniku, se zadevna oseba ne more sklicevati na obveznost institucije, da spoštuje pravico do obrambe, ki velja kot splošno načelo prava Unije v vseh postopkih, uvedenih proti neki osebi, ki bi lahko privedli do sprejetja akta, ki posega v njen položaj. Dejstvo, da je odločba s postopkovnega vidika akt, ki posega v položaj, ne omogoča, da se iz tega samodejno, brez upoštevanja narave uvedenega postopka, sklepa, da mora organ ustrezno zaslišati zadevno osebo. Ob upoštevanju načel, na katerih temeljijo zakonodaja, upravna praksa in sodna praksa Unije na področjih konkurence, državnih pomoči in koncentracij podjetij, je namreč razvidno, da je bila sestavljena lestvica zadevnih tretjih oseb za določitev obsega njihove pravice do izjave glede na stopnjo kršitve njihovih interesov. Vendar mora imeti stranka, ki jo zadeva upravni postopek, zaradi neobstoja vsakršne določbe ali okvira, ki bi zahtevala uporabo pravice do obrambe, med tem postopkom možnost oblikovati in ustrezno predstaviti svoje stališče do podatkov v zvezi z njo, ki jih najlaže sama predloži in za katere ni ugotovljeno, da jih lahko uprava dobi drugače.
Tudi če notranja upravna preiskava v zvezi z domnevnim psihičnim nasiljem, uvedena na podlagi pritožbe uslužbenca Evropske centralne banke, ni bila uvedena v zvezi s pritožnikom, lahko ta na podlagi načela dobrega upravljanja uveljavlja pravico do izjave v zvezi z dejstvi, ki ga zadevajo, če ima lahko odločba o zavrnitvi take pritožbe hude posledice, ker imajo lahko dejanja psihičnega nasilja izjemno uničujoče učinke na zdravstveno stanje žrtve, že morebitno priznanje uprave, da se izvaja psihično nasilje, pa lahko blagodejno vpliva na ozdravitev žrtve nasilja v terapevtskem procesu. Vendar procesna pravica, na katero se lahko sklicuje pritožnik in ki je ločena od pravice do obrambe, ni tako široka kot zadnjenavedena. V zvezi s tem zadostuje, da ima zadostno možnost, da ustrezno predstavi svoje stališče in po potrebi pojasni, zakaj predvideni sklep v osnutku poročila o preiskavi ne more biti upravičen. Poleg tega procesna pravica, ki jo ima pritožnik, ni absolutna. Če je poročilo o preiskavi v zvezi z dejanji psihičnega nasilja podrobno in ni mogoče na podlagi nobenega elementa iz spisa dvomiti, da ne povzema bistva zbranih pričevanj, ni nerazumna želja, razen v posebnih okoliščinah, zaščititi priče, tako da se jim zagotovita anonimnost in zaupnost vseh podatkov, iz katerih bi bilo mogoče ugotoviti njihovo istovetnost, da se v interesu pritožnikov omogoči izvedba nevtralnih in objektivnih preiskav, pri katerih bi osebje sodelovalo brez zadržkov. Prav tako ni nerazumna želja, da se tako prepreči vsakršno tveganje, da bi obdolžene osebe ali celo pritožniki pozneje vplivali na priče. Poleg tega tudi ni nerazumno sklepati, da je zaupnost pričevanj potrebna za ohranitev delovnih razmerij, da se zagotovi dobro delovanje služb. Ni namreč dokazano, da lahko, kadar preiskava ne potrdi njihovega mnenja, popolna preglednost na tem področju odpravi občutek nemoči in nezaupanja oseb, ki so prepričane, da so žrtve psihičnega nasilja.
Poleg tega člen 20 Uredbe št. 45/2001 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah in organih Skupnosti in o prostem pretoku takih podatkov upravičuje omejitve, ki urejajo procesno pravico pritožnika. Ni namreč mogoče spregledati, da pričevanja, zbrana v okviru preiskave dejanj psihičnega nasilja, ne zadevajo le vlagatelja pritožbe, ampak tudi obdolženo osebje in osebje, zaslišano v okviru poizvedb. Ta primer, ko gre za pravice drugih oseb, in ne vlagatelja pritožbe, se zelo razlikuje od primerov, v katerih tožeče stranke zahtevajo vpogled v dejstva, ki zadevajo izključno njih.
(Glej točke 85, 86, od 91 do 93, 95, 97 in 98.)
Napotitev na:
Sodišče: 21. november 1991, Technische Universität München, C‑269/90, točke od 23 do 25; 29. april 2004, Parlament proti Reynoldsu, C‑111/02 P, točka 57; 9. november 2006, Komisija proti De Bryju, C‑344/05 P, točka 37; 29. junij 2010, Komisija proti Alrosa, C‑441/07 P, točka 91;
Sodišče prve stopnje: 27. november 1997, Kaysersberg proti Komisiji, T‑290/94, točki 108 in 113; 7. junij 2006, Österreichische Postsparkasse proti Komisiji, T‑213/01 in T‑214/01, točka 106; 17. oktober 2006, Bonnet proti Sodišču, T‑406/04, točka 76;
Splošno sodišče: 12. maj 2010, Bui Van proti Komisiji, T‑491/08 P, točka 75;
Sodišče za uslužbence: 30. november 2009, Wenig proti Komisiji, F‑80/08, točka 48; 16. maj 2012, Skareby proti Komisiji, F‑42/10, točki 46 in 48.
6. Ker se lahko razlog, ki se nanaša na pravico do izjave, uveljavlja po uradni dolžnosti, se lahko tožeča stranka na to načelo upravičeno sklicuje v fazi pisnega postopka.
(Glej točko 89.)
Napotitev na:
Sodišče za uslužbence: 11. september 2008, Bui Van proti Komisiji, F‑51/07, točka 77 in navedena sodna praksa.
7. Akt, ki posega v položaj, je dovolj obrazložen, če je bil sprejet v okviru, ki ga zadevna oseba pozna in ji omogoča, da razume obseg ukrepa, sprejetega v zvezi z njo. Zato je mogoče sprejeti obrazložitev s sklicevanjem na poročilo ali mnenje, ki je tudi obrazloženo in sporočeno.
Poleg tega je treba obrazložitev presojati glede na okvir, v katerem je bil sporni akt sprejet, in zlasti glede na vsa pravna pravila, ki urejajo zadevno področje. Ker lahko pravni okvir v zadevi, ki se nanaša na psihično nasilje, nasprotuje temu, da ima pritožnik vpogled v vsa pričevanja, zbrana med preiskavo, ni mogoče šteti, da je odločba o koncu preiskave nezadostno obrazložena, ker se sklicuje samo na poročilo o preiskavi, ki mu ta pričevanja niso priložena.
(Glej točke 108, 111 in 112.)
Napotitev na:
Splošno sodišče: 8. junij 2011, Komisija proti Marcucciu, T‑20/09 P, točki 67 in 68;
Sodišče za uslužbence: 23. november 2010, Marcuccio proti Komisiji, F‑65/09, točka 61.
8. Iz člena 3(1) Poslovnika Izvršilnega odbora Evropske centralne banke izhaja, da je načeloma treba dokumente v zvezi z dnevnim redom poslati Izvršilnemu odboru vsaj dva dni pred sejo tega organa. Iz tega sledi, da gre samo za rok, v katerem je treba navedene dokumente poslati članom Izvršilnega odbora, in ne za rok, v katerem jih morajo imeti na voljo.
V vsakem primeru mora zadevna oseba – da lahko kršitev pravil iz Poslovnika Izvršilnega odbora pomeni bistveno nepravilnost, ki lahko vpliva na veljavnost odločbe tega odbora – dokazati, da bi lahko bila vsebina te odločbe drugačna, če ne bi bilo te kršitve. Ta pogoj pa ni izpolnjen, če zadevna oseba samo domneva, da se člani Izvršilnega odbora niso mogli ustrezno seznaniti z dokumentom, preden so odločali o sklepih, ki jih je bilo treba izpeljati iz njega, ker so ga prejeli na dan seje.
(Glej točki 116 in 117.)
Napotitev na:
Sodišče prve stopnje: 9. marec 1999, Hubert proti Komisiji, T‑212/97, točka 53;
Sodišče za uslužbence: 7. maj 2008, Lebedef proti Komisiji, F‑36/07, točka 57; 13. september 2011, Behnke proti Komisiji, F‑68/10, točka 42.
9. Napako je mogoče opredeliti kot očitno, le če jo je mogoče zlahka odkriti z vidika meril, ki jih je zakonodajalec določil za izvajanje pooblastila za odločanje. Za ugotovitev, ali je uprava storila očitno napako pri presoji dejanskega stanja, ki upravičuje razglasitev ničnosti odločbe, morajo biti dokazi, ki jih mora predložiti tožeča stranka, zadostni, da se presoja uprave ne zdi prepričljiva. Povedano drugače, razlog, ki se nanaša na očitno napako, je treba zavrniti, če je treba kljub elementom, ki jih predloži tožeča stranka, zadevno presojo sprejeti kot resnično ali veljavno. To še zlasti velja, kadar zadevna odločba vsebuje napake, ki so, če se obravnavajo skupaj, tako majhne, da niso mogle vplivati na odločitev uprave.
(Glej točko 131.)
Napotitev na:
Sodišče za uslužbence: 29. september 2011, AJ proti Komisiji, F‑80/10, točke od 34 do 36 in navedena sodna praksa; 28. marec 2012, BD proti Komisiji, F‑36/11, točka 83.
10. Negativno mnenje uradnika ali uslužbenca o sodelavcu in dejstvo, da ta uradnik ali uslužbenec obvesti nadrejene o očitkih glede delovnega časa, ki ga navedeni sodelavec nameni službi, njegovih zamud pri opravljanju nalog in težav s sodelovanjem, sama po sebi ne pomenita psihičnega nasilja.
Poleg tega je treba iz besedila člena 12a Kadrovskih predpisov sklepati, da čeprav je dojemanje osebe, ki zatrjuje, da je žrtev nasilja, pomemben element, mora biti to dojemanje vseeno objektivno. Prav tako se navedena oseba ne more sklicevati na svoje šibko duševno ali telesno zdravje za dokaz kršitve pojma psihičnega nasilja. V teh okoliščinah se negativne pripombe nadrejenega o uradniku ali uslužbencu ne morejo šteti za žaljive v razmerju do tega uradnika ali uslužbenca, če ni drugih dokazov.
(Glej točke 167, 171 in 203.)
Napotitev na:
Sodišče za uslužbence: 9. december 2008, Q proti Komisiji, F‑52/05, točka 135, nerazveljavljena v tej točki s sodbo Splošnega sodišča Evropske unije z dne 12. julija 2011, Komisija proti Q, T‑80/09 P; zgoraj navedena sodba Skareby proti Komisiji, točka 65.
11. Stroški odvetnika, ki nastanejo med sodnim postopkom, so stroški, ki se lahko povrnejo pod pogoji iz člena 86 in naslednjih Poslovnika Sodišča za uslužbence, in jih je treba obravnavati v tem okviru. V zvezi s stroški odvetnika, ki nastanejo v predhodnem postopku, pa člen 91 navedenega poslovnika kot stroške, ki se lahko povrnejo, določa le tiste, ki so povezani s postopkom pred Sodiščem za uslužbence, brez stroškov, nastalih v fazi pred tem postopkom. Zato bi bilo priznanje stroškov, ki so bili priglašeno v predhodnem postopku, za škodo, katere povrnitev je mogoča v okviru odškodninske tožbe, v nasprotju s tem, da ni mogoče povrniti stroškov, ki so nastali v tej fazi.
(Glej točko 218.)
Napotitev na:
Sodišče prve stopnje: 14. september 2005, Ehcon proti Komisiji, T‑140/04, točka 79;
Splošno sodišče: 8. november 2011, Idromacchine in drugi proti Komisiji, T‑88/09, točka 100, predmet pritožbe pred Sodiščem, zadeva C‑34/12 P.