SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE
EVROPSKE UNIJE

(drugi senat)

z dne 30. aprila 2014

Zadeva F‑28/13

José Manuel López Cejudo

proti

Evropski komisiji

„Javni uslužbenci – Preiskava Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF) – Dnevnica – Člen 10 Priloge VII h Kadrovskim predpisom – Povračilo neupravičeno izplačanih zneskov – Odtegnitve od plače – Člen 85 Kadrovskih predpisov – Namerno zavajanje uprave v zmoto – Razumni rok“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se uporablja za Pogodbo ESAE v skladu z njenim členom 106a, s katero M. López Cejudo predlaga razglasitev ničnosti obvestila z dne 6. julija 2012, s katerim je organ Evropske komisije, pristojen za imenovanja (v nadaljevanju: OPI), tožnika obvestil o odločitvi, da bo zagotovil vračilo dnevnic, skupaj z obrestmi, ki jih je ta prejel v letih 1997 in 1998, in odločbe z dne 17. decembra 2012, s katero je OPI v zvezi s temi dnevnicami zavrnil pritožbo, ki jo je vložil tožnik (v nadaljevanju: odločba o zavrnitvi pritožbe).

Odločitev:      Tožba se zavrne. J. M. López Cejudo nosi svoje stroške in naloži se mu plačilo stroškov Evropske komisije.

Povzetek

1.      Uradniki – Odločba, ki posega v položaj – Obveznost obrazložitve – Obseg

(člen 296, drugi odstavek, PDEU; Kadrovski predpisi za uradnike, člen 25, drugi odstavek)

2.      Uradniki – Povračilo stroškov – Dnevnica – Pogoji za dodelitev

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 20 in 71; Priloga VII, člen 10(2))

3.      Uradniki – Povračilo neupravičeno izplačanih zneskov – Pogoji – Očitna nepravilnost pri plačilu – Seznanjenost zadevne osebe – Merila

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 85; Priloga VII, člen 10)

4.      Uradniki – Povračilo neupravičeno izplačanih zneskov – Zastaralni rok – Uslužbenec, ki je namerno zavajal upravo v zmoto – Nezmožnost uveljavljanja navedenega roka proti upravi – Kršitev načela skrbnosti – Neobstoj

(Kadrovski predpisi za uradnike, členi 11, 71 in 85, drugi odstavek)

1.      Namen zahteve, določene v členu 296, drugi odstavek, PDEU in tudi v členu 25, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov, je Sodišču za uslužbence omogočiti, da izvaja nadzor nad zakonitostjo odločb, ki posegajo v položaj, in zadevni osebi dati na voljo dovolj podatkov za ugotovitev, ali so te odločbe dobro utemeljene ali pa vsebujejo napake, na podlagi katerih bi lahko izpodbijala njihovo zakonitost. Iz tega sledi, da mora biti obrazložitev zadevni osebi načeloma sporočena sočasno z odločbo, ki posega v njen položaj. Če je organ, pristojen za imenovanja, v odločbi o zavrnitvi pritožbe navedel ustrezno obrazložitev in ta odločba potrjuje obvestilo, s katerim je navedeni organ obvestil tožnika o odločitvi, da bo zagotovil vračilo dnevnic, je treba preučiti zakonitost prvotnega akta, ki posega v položaj, ob upoštevanju obrazložitve, navedene v odločbi o zavrnitvi pritožbe, pri čemer se šteje, da se ta obrazložitev ujema z navedenim aktom. Odločba je zadostno obrazložena, če je bil akt, ki je predmet tožbe, sprejet v okviru, ki ga zadevni uradnik pozna, kot je okvir, ki izhaja iz različnih zaslišanj tožnika pred Evropskim uradom za boj proti goljufijam, in mu omogoča, da razume obseg ukrepa, sprejetega v zvezi z njim. To velja toliko bolj, če izdelanost tožnikove pritožbe kaže na njegovo razumevanje razlogov, iz katerih se je Komisija v svojem obvestilu odločila zagotoviti vračilo spornih dnevnic.

(Glej točke 34 in od 36 do 38.)

Napotitev na:

Sodišče: 26. november 1981, Michel/Parlament, 195/80, točka 22; 7. marec 1990, Hecq/Komisija, C‑116/88 in C‑149/88, točka 26; 28. februar 2008, Neirinck/Komisija, C‑17/07 P, točka 50;

Sodišče za uslužbence: 13. februar 2012, Marcuccio/Komisija, F‑118/11 R, točka 73; 19. marec 2013, Infante Garcia-Consuegra/Komisija, F‑10/12, točka 14 in navedena sodna praksa; 11. julij 2013, Tzirani/Komisija, F‑46/11, točke od 138 do 140.

2.      Če mora uradnik zaradi izpolnitve določb člena 20 Kadrovskih predpisov spremeniti kraj prebivanja, je namen dnevnice v bistvu nadomestiti stroške in težave, nastale zaradi potrebe po selitvi in začasni nastanitvi v kraju nove zaposlitve. Dodelitev dnevnic je tako odvisna od dveh pogojev, in sicer, prvič, da je zadevna oseba zaradi izpolnitve določb člena 20 Kadrovskih predpisov spremenila kraj prebivanja, in drugič, da je imela stroške ali težave zaradi potrebe po selitvi ali začasni nastanitvi v kraju zaposlitve. Ker sta ta pogoja kumulativna, dnevnic predvsem ni mogoče dodeliti uradniku, ki ne dokaže, da je imel take stroške ali težave. Čeprav pravica do dnevnice seveda nastane, preden zadevna oseba preseli prebivališče v kraj ali novi kraj zaposlitve, člen 10(2), tretji pododstavek, Priloge VII h Kadrovskim predpisom določa, da se ta dnevnica nikakor ne more dodeliti za obdobje po datumu, ko se uradnik preseli, da bi izpolnil pogoje iz člena 20 Kadrovskih predpisov. Tako je datum preselitve datum, ko se samodejno konča izplačilo dnevnic. Vendar ta razlog za izgubo pravice do dnevnice ne vpliva na to, da mora zadevna oseba, da lahko prejema to dnevnico, izpolnjevati vsaj oba pogoja, navedena v členu 20 Kadrovskih predpisov.

(Glej točke 43, 44, 46 in 47.)

Napotitev na:

Sodišče: 5. februar 1987, Mouzourakis/Parlament, 280/85, točka 9;

Sodišče prve stopnje: 10. julij 1992, Benzler/Komisija, T‑63/91, točka 20;

Sodišče za uslužbence: 2. december 2008, Baniel-Kubinova in drugi/Parlament, F‑131/07, točki 17 in 24; zgoraj navedena sodba Infante Garcia-Consuegra/Komisija, točka 29 in navedena sodna praksa.

3.      V skladu s členom 85, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov je treba za zagotovitev vračila neupravičeno izplačanega zneska dokazati, da je prejemnik dejansko vedel, da ni pravne podlage za tako plačilo, ali da je bil neobstoj pravne podlage tako očiten, da bi za to moral vedeti. V zvezi s tem mora vsak običajno skrben uradnik poznati Kadrovske predpise. Poleg tega ob upoštevanju funkcionalne skupine, v katero zadevni uradnik spada, visokega naziva, dolge delovne dobe in obsežnih izkušenj na področju proračuna in sprememb kraja zaposlitve tožnik ne more razumno trditi, da so se mu zdeli taki predpisi zapleteni in da ni mogel opraviti potrebnih preverjanj.

(Glej točke od 61 do 63.)

Napotitev na:

Sodišče: 11. oktober 1979, Berghmans/Komisija, 142/78, točka 9;

Sodišče prve stopnje: 19. maj 1999, Connolly/Komisija, T‑34/96 in T‑163/96, točka 168; 15. julij 2004, Gouvras/Komisija, T‑180/02 in T‑113/03, točka 111; 16. maj 2007, F/Komisija, T‑324/04, točki 144 in 145 ter navedena sodna praksa;

Sodišče za uslužbence: 9. september 2008, Ritto/Komisija, F‑18/08, točka 29; 12. marec 2014, CR/Parlament, F‑128/12, točka 45.

4.      Na splošno je cilj člena 85 Kadrovskih predpisov zaščita finančnih interesov Evropske unije v posebnem okviru razmerij med institucijami Unije in njihovimi uslužbenci, to je osebami, ki so tem institucijam zavezane s posebno dolžnostjo lojalnosti, zdaj uradno navedeno v členu 11 Kadrovskih predpisov. Drugi stavek drugega odstavka člena 85 se nanaša na primer, v katerem uslužbenec, ki poskuša neupravičeno prejeti plačilo, namerno zavede organ, pristojen za imenovanja, zlasti tako, da mu ne predloži vseh informacij o svojem osebnem položaju, ali ga ne obvesti o spremembah osebnega položaja, ali celo izvede dejanja, da navedenemu organu oteži odkrivanje neupravičenosti plačila, ki ga je prejel, vključno s predložitvijo napačnih ali nenatančnih informacij.

Dnevnica pa je prejemek, ki se ponavlja v nekem časovnem obdobju. Zato mora zadevna oseba izpolnjevati pogoje za njeno dodelitev ne le ob vložitvi prvotne zahteve, ampak tudi v celotnem obdobju, v katerem se taka nadomestila izplačujejo. Tako mora zlasti v skladu z dolžnostjo lojalnosti upravo obvestiti o vseh spremembah, ki lahko vplivajo na njeno pravico do zadevnega prejemka. Sicer pa bi lahko v primeru dvoma glede utemeljenosti izplačil dnevnic vprašal upravo in ji predstavil, kako si sam razlaga člen 10 Priloge VII Kadrovskih predpisov, da bi si zagotovil izplačilo bistvenega dela nadomestil, določenih na podlagi člena 71 Kadrovskih predpisov.

Kot neutemeljeno je treba zavrniti tudi trditev tožnika, da bi v bistvu uprava, da bi se sklicevala na člen 85, drugi odstavek, drugi stavek, Kadrovskih predpisov, morala biti sposobna v petih letih od storitve nepravilnosti dokazati, da jo je zadevna oseba namerno zavedla, in da je treba šteti, da se je ta zastaralni rok iztekel, ker to ni dokazano. Taka trditev namreč ne upošteva besedila te določbe, in če bi bila sprejeta, bi se tej določbi odvzel polni učinek. Poleg tega ob upoštevanju tožnikove želje, da bi organ, pristojen za imenovanja, zavedel v zmoto, tožnik temu organu tudi ne more očitati, da je kršil dolžnost skrbnega ravnanja prav tam, kjer uradnik ni izpolnil svoje dolžnosti lojalnosti, kot je zdaj uradno določena v členu 11 Kadrovskih predpisov.

(Glej točke 66, 67, 69, 78, 79 in 103.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 29. september 2005, Thommes/Komisija, T‑195/03, točka 126;

Sodišče za uslužbence: zgoraj navedena sodba CR/Parlament, točka 61.