SODBA SODIŠČA (deseti senat)
z dne 11. aprila 2019(*)
„Predhodno odločanje – Plačilne storitve na notranjem trgu – Direktiva 2007/64/ES – Člena 2 in 58 – Področje uporabe – Uporabnik plačilnih storitev – Pojem – Izvršitev naloga za direktno bremenitev, ki ga je izdala tretja oseba za račun, katerega imetnica ni – Neobstoj soglasja imetnika bremenjenega računa – Neodobrena plačilna transakcija“
V zadevi C‑295/18,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Tribunal da Relação do Porto (pritožbeno sodišče v Portu, Portugalska) z odločbo z dne 21. februarja 2018, ki je na Sodišče prispela 30. aprila 2018, v postopku
Mediterranean Shipping Company (Portugal) – Agentes de Navegação SA
proti
Banco Comercial Português SA,
Caixa Geral de Depósitos SA,
SODIŠČE (deseti senat),
v sestavi C. Lycourgos, predsednik senata, E. Juhász in I. Jarukaitis (poročevalec), sodnika,
generalni pravobranilec: H. Saugmandsgaard Øe,
sodni tajnik: A. Calot Escobar,
na podlagi pisnega postopka,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za Mediterranean Shipping Company (Portugal) – Agentes de Navegação SA P. Neves de Sousa, advogado,
– za Banco Comercial Português SA M. Mendes Pereira in N. Carrolo dos Santos, advogados,
– za portugalsko vlado L. Inez Fernandes, T. Larsen, A. Pimenta in G. Fonseca, agenti,
– za Evropsko komisijo P. Costa de Oliveira in H. Tserepa-Lacombe, agentki,
na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalnega pravobranilca, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 2 in 58 Direktive 2007/64/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. novembra 2007 o plačilnih storitvah na notranjem trgu in o spremembah direktiv 97/7/ES, 2002/65/ES, 2005/60/ES in 2006/48/ES ter o razveljavitvi Direktive 97/5/ES (UL 2007, L 319, str. 1).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Mediterranean Shipping Company (Portugal) – Agentes de Navegação SA (v nadaljevanju: MSC) in Banco Comercial Português SA (v nadaljevanju: banka BCP) glede vračila nekaterih zneskov, za katere je bil bremenjen račun družbe MSC, s čimer slednja ni soglašala.
Pravni okvir
Pravo Unije
3 Direktiva 2007/64 je bila razveljavljena in nadomeščena z učinkom od 13. januarja 2018 z Direktivo (EU) 2015/2366 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2015 o plačilnih storitvah na notranjem trgu, spremembah direktiv 2002/65/ES, 2009/110/ES ter 2013/36/EU in Uredbe (EU) št. 1093/2010 ter razveljavitvi Direktive 2007/64 (UL 2015, L 337, str. 35). Kljub temu se, upoštevajoč čas nastanka dejstev, za spor o glavni stvari uporablja Direktiva 2007/64.
4 V uvodnih izjavah 3, 4, 24, 31 in 35 Direktive 2007/64 je navedeno:
„(3) Na […] področju [trgov plačilnih storitev držav članic] je že bilo sprejetih več aktov [Evropske unije] […].Ti ukrepi še vedno niso zadostni. Soobstoj nacionalnih predpisov in nepopolnega okvira [Unije] ustvarja zmedo in pomanjkanje pravne varnosti.
(4) Zato je na ravni [Unije] nujno vzpostaviti sodoben in celovit pravni okvir za plačilne storitve […], ki zaradi nevtralnosti zagotavlja enake konkurenčne pogoje za vse plačilne sisteme, da se tako ohrani izbira, ki je na voljo potrošnikom in ki naj bi bila za potrošnika znatna izboljšava v smislu stroškov, varnosti in učinkovitosti v primerjavi z obstoječimi nacionalnimi sistemi.
[…]
(24) V praksi so okvirne pogodbe in plačilne transakcije, za katere te pogodbe veljajo, veliko pogostejše in gospodarsko pomembne kot enkratne plačilne transakcije. Če gre za plačilni račun ali določen plačilni instrument, se zahteva okvirna pogodba. […]
[…]
(31) Da bi zmanjšali tveganje in olajšali posledice neodobrenih ali nepravilno izvršenih plačilnih transakcij, bi moral uporabnik plačilnih storitev ponudnika plačilnih storitev čim prej obvestiti o morebitnem izpodbijanju domnevno neodobrenih ali nepravilno izvedenih plačilnih transakcij, pod pogojem, da je ponudnik plačilnih storitev v skladu s to direktivo izpolnil svoje obveznosti posredovanja informacij. […]
[…]
(35) Treba bi bilo predvideti določbe za razporejanje izgub v primeru neodobrenih plačilnih transakcij […].“
5 Člen 1(1)(a) te direktive je določal:
„Ta direktiva določa pravila, v skladu s katerimi države članice razlikujejo naslednjih šest kategorij ponudnikov plačilnih storitev:
(a) kreditnih institucij […]“.
6 Člen 2 navedene direktive je določal:
„1. Ta direktiva se uporablja za plačilne storitve, zagotovljene v [Uniji]. Vendar pa se, z izjemo člena 73, naslova III in IV uporabljata le, če se tako ponudnik plačilnih storitev plačnika kot ponudnik plačilnih storitev prejemnika plačila ali edini ponudnik plačilnih storitev v plačilni transakciji nahajajo v [Uniji].
2. Naslova III in IV se uporabljata za plačilne storitve, izvedene v eurih ali v valuti države članice izven euroobmočja.
3. Države članice lahko opustijo uporabo vseh ali nekaterih določb te direktive za institucije iz člena 2 Direktive 2006/48/ES [Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2006 o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti kreditnih institucij (UL 2006, L 177, str. 1)] razen za tiste institucije, naveden v prvi in drugi alinei tega člena.“
7 V členu 3 te direktive so bile navedene transakcije in storitve, za katere se ta direktiva ni uporabljala.
8 Člen 4 Direktive 2007/64 je za namene te direktive vseboval naslednje opredelitve pojmov:
„[…]
3. ,plačilna storitev‘ pomeni katero koli poslovno dejavnost, našteto v Prilogi;
[…]
5. ,plačilna transakcija‘ pomeni dejanje pologa, prenosa ali dviga sredstev, ki ga odredi plačnik ali prejemnik plačila neodvisno od osnovnih obveznosti med plačnikom in prejemnikom plačila;
[…]
7. ,plačnik‘ pomeni fizično ali pravno osebo, ki je imetnik plačilnega računa in odredi plačilni nalog v breme [tega] plačilnega računa, ali, če plačilni račun ne obstaja, fizično ali pravno osebo, ki izda plačilni nalog;
8. ,prejemnik plačila‘ pomeni fizično ali pravno osebo, ki je predviden prejemnik sredstev, ki so bila predmet plačilne transakcije;
9. ,ponudnik plačilnih storitev‘ pomeni telesa iz člena 1(1) […];
10. ,uporabnik plačilnih storitev‘ je fizična ali pravna oseba, ki uporablja plačilne storitve kot plačnik ali prejemnik plačila ali oboje;
[…]
14. ,plačilni račun‘ pomeni račun, voden v imenu enega ali več uporabnikov plačilnih storitev, ki se uporablja za izvršitev plačilnih transakcij;
[…]
28. ,direktna bremenitev‘ pomeni plačilno storitev za bremenitev plačilnega računa plačnika, pri kateri plačilno transakcijo odredi prejemnik plačila na podlagi soglasja, ki ga plačnik da bodisi prejemniku plačila bodisi ponudniku plačilnih storitev prejemnika plačila ali svojemu ponudniku plačilnih storitev;
[…]“
9 Naslov III te direktive, ki je vseboval člene od 30 do 50 te direktive, je bil „Preglednost pogojev in zahteve za informacije za plačilne storitve“. Člen 42 te direktive, ki je bil v poglavju 3 tega naslova, v katerem so bile urejene okvirne pogodbe, je določal informacije in pogoje, ki jih je treba poslati uporabniku plačilnih storitev. Med temi so v skladu s točko 5(d) tega člena rok in način, kako mora uporabnik plačilnih storitev obvestiti ponudnika plačilnih storitev o vseh neodobrenih in nepravilno izvršenih plačilnih transakcijah v skladu s členom 58 te direktive, ter odgovornost ponudnika plačilnih storitev za neodobrene plačilne transakcije v skladu s členom 60 te direktive. Člen 37(2) te direktive, ki je v poglavju 2 tega naslova v zvezi z enkratnimi plačilnimi transakcijami, je določal podobno obveznost zagotovitve informacij, če je šlo za enkratne plačilne transakcije.
10 Naslov IV Direktive 2007/64, ki so ga sestavljali členi od 51 do 83 te direktive, se je glasil „Pravice in obveznosti v zvezi z opravljanjem in uporabo plačilnih storitev“. Člen 54 te direktive, ki je bil v poglavju 2 tega naslova v zvezi z odobritvijo plačilnih transakcij, je bil naslovljen „Soglasje in umik soglasja“ in je v odstavkih 1 in 2 določal:
„1. Države članice zagotovijo, da se šteje, da je plačilna transakcija odobrena le, če je plačnik podal soglasje za izvršitev plačilne transakcije. […]
2. Soglasje za izvršitev plačilne transakcije ali sklopa plačilnih transakcij je podano v obliki, ki je dogovorjena med plačnikom in njegovim ponudnikom plačilnih storitev.
V odsotnosti takega soglasja se šteje, da je plačilna transakcija neodobrena.“
11 Člen 58 te direktive, naslovljen „Obveščanje o neodobrenih ali nepravilno izvršenih plačilnih transakcijah“, je določal:
„Ponudnik plačilnih storitev zagotovi uporabniku plačilnih storitev popravek le, če ta ponudnika plačilnih storitev obvesti takoj, ko ugotovi, da je prišlo do neodobrenih ali nepravilno izvršenih plačilnih transakcij, ki so vzrok za terjatev […] in ne kasneje kot 13 mesecev po datumu bremenitve, razen če, kjer je ustrezno, ponudnik plačilnih storitev informacij o tej plačilni transakciji ni posredoval ali jih ni dal na voljo v skladu z naslovom III.“
12 Člen 59 te direktive glede dokazila o preverjanju pristnosti in izvršitvi plačilnih transakcij je v odstavku 1 določal:
„Države članice zahtevajo, da mora v primeru, da uporabnik plačilne storitve zanika, da je odobril izvršeno plačilno transakcijo, ali trdi, da plačilna transakcija ni bila izvršena pravilno, njegov ponudnik plačilne storitve dokazati, da je bila preverjena pristnost plačilne transakcije, da je bila ta pravilno evidentirana, knjižena in da nanjo ni vplivala tehnična okvara ali druga pomanjkljivost.“
13 Člen 60 te direktive, v katerem je bila obravnavana odgovornost ponudnika plačilnih storitev za neodobrene plačilne transakcije, je v odstavku 1 določal:
„Države članice brez poseganja v člen 58 zagotovijo, da v primeru neodobrenih plačilnih transakcij plačnikov ponudnik plačilnih storitev plačniku takoj povrne znesek neodobrene plačilne transakcije in, če je ustrezno, vzpostavi tako stanje bremenjenega plačilnega računa, kakršno bi bilo, če neodobrena plačilna transakcija ne bi bila izvršena.“
14 V Prilogi k Direktivi 2007/64 so bile naštete plačilne storitve iz člena 4, točka 3, te direktive. Točka 3 te priloge je določala:
„Izvrševanje plačilnih transakcij, vključno s prenosom sredstev na plačilnem računu pri ponudniku plačilnih storitev uporabnika ali pri drugem ponudniku plačilnih storitev:
– izvrševanje direktnih bremenitev, vključno z enkratnimi direktnimi bremenitvami,
[…]“
Portugalsko pravo
15 Direktiva 2007/64 je bila v portugalsko pravo prenesena z decreto-lei no317/2009 (uredba-zakon št. 317/2009) z dne 30. oktobra 2009 (Diário da República, 1. serija, št. 211 z dne 30. oktobra 2009), v prilogi I katere je bila potrjena pravna ureditev, ki ureja dostop do dejavnosti plačilnih institucij in do zagotavljanja plačilnih storitev.
16 V različici, ki se je uporabljala v sporu o glavni stvari, je ta ureditev (v nadaljevanju: PUPS) v členu 2 določala opredelitve, ki so v bistvu ponovitev tistih iz člena 4 Direktive 2007/64. V tem členu 2(i), (j) in (m) so bile zlasti ponovljene opredelitve iz člena 4, točke 7, 8 in 10, te direktive, člen 69 PUPS pa je v bistvu ustrezal členu 58 navedene direktive.
Spor o glavni stvari in vprašanji za predhodno odločanje
17 Družba MSC je imetnica bančnega depozitnega računa pri banki BCP. Po reviziji, ki je bila izvedena leta 2014, je ta družba odkrila, da so se s tega računa redno izvrševale direktne bremenitve v korist tretje osebe (v nadaljevanju: izdajatelj plačilnega naloga), s katero ni bila v nobenem razmerju, banki BCP pa v ta namen ni dala nobenega soglasja.
18 Družba MSC je z dopisom z dne 17. novembra 2014 od banke BCP zahtevala, naj te direktne bremenitve razveljavi, naj ji vrne odtegnjene zneske in naj ji posreduje kopijo dokumentov, na podlagi katerih naj bi bila ta plačila odobrena. Po korespondenci teh dveh subjektov je ta banka izvedla zahtevano razveljavitev in povrnila znesek 683,48 EUR, kar je ustrezalo direktnim obremenitvam, ki so bile izvršene oktobra in novembra 2014.
19 Med to korespondenco je bila kopija odobritve za plačilo za zadevne direktne obremenitve pridobljena od Caixa Geral de Depósitos SA, banke, v kateri je bil račun, v korist katerega so bile izvršene te direktne obremenitve (v nadaljevanju: banka izdajatelja plačilnega naloga). Banka BCP je torej lahko ugotovila, da te odobritve ni dal imetnik bremenjenega računa, torej družba MSC, temveč ta izdajatelj plačilnega naloga, ki je tretja družba, da bi ta izdajatelj pridobil korist z direktnimi bremenitvami z računa, pri čemer je bila iz te odobritve razvidna razlika med navedeno številko računa in bančno identifikacijsko številko, ki je bila številka družbe MSC pri banki BCP.
20 Družba MSC se je 10. decembra 2014 ponovno obrnila na banko BCP in ponovila trditve, da je bil njen račun neupravičeno bremenjen. Ta banka je z dopisom z dne 16. decembra 2014 potrdila, da takšna odobritev s strani družbe MSC ni obstajala oziroma je bila vsaj nezakonita, potrdila pa je tudi dejstvo, da je bila zato družba MSC upravičena do povračila izvršenih direktnih bremenitev v obdobju zakonsko določene zgornje meje trinajstih mesecev, ki je bila določena v členu 69 PUPS, kar je znesek, ki ustreza direktnim bremenitvam, izvršenim od oktobra 2013 do decembra 2014. Ta banka je torej odredila povračilo.
21 Družba MSC je nato ugotovila, da so bile med majem 2010 in septembrom 2013 izvršene direktne bremenitve z njenega računa na podlagi iste sporne odobritve v skupnem znesku 8226,03 EUR (v nadaljevanju: sporne direktne bremenitve). Z dopisom z dne 3. avgusta 2016 je od banke BCP zahtevala, naj ji povrne tudi ta znesek, kar pa je slednja zavrnila.
22 Družba MSC je pri Tribunal Judicial da Comarca do Porto (okrožno sodišče v Portu, Portugalska) vložila tožbo, s katero je zahtevala, naj se banki BCP naloži, naj ji povrne znesek teh direktnih bremenitev. Ker je bila ta tožba – v okviru katere je banka BCP pozvala banko izdajatelja plačilnega naloga, da bi si zagotovila možnost vložitve regresnega zahtevka – kot neutemeljena zavrnjena, je družba MSC vložila pritožbo pri Tribunal da Relação do Porto (pritožbeno sodišče v Portu), ki je predložitveno sodišče.
23 Družba MSC pred tem sodiščem med drugim trdi, da je Tribunal Judicial da Comarca do Porto (okrožno sodišče v Portu) napačno razlagalo in uporabilo člen 2(i), (j) in (m) ter člen 69 PUPS, ker je ni mogoče opredeliti niti šteti za „uporabnika plačilne storitve“ v smislu teh določb. Zato naj se časovna omejitev, ki je določena v temu členu 69, ne bi uporabljala. V zvezi s tem poudarja, da ni nikoli sklenila nikakršne pogodbe z banko BCP niti ji ni izdala nobenega naloga, s katerim bi odobrila, da se njen račun avtomatično direktno bremeni z zneski, ki ustrezajo računom, ki jih je izdal izdajatelj plačilnega naloga. Banka BCP predlaga, naj se pritožba zavrne.
24 Predložitveno sodišče navaja, da je nesporno, da je banka BCP družbi MSC periodično pošiljala izpiske njenega računa. To sodišče ugotavlja tudi, da ker je bila družba MSC imetnica bančnega računa pri banki BCP, je med tema dvema strankama z odprtjem tega računa nastalo pogodbeno razmerje, ki se šteje za bančno okvirno pogodbo. Dodaja, da pa družba MSC s to banko ni sklenila nobene pogodbe, s katero bi odobrila avtomatično direktno bremenitev z njenega računa za zneske, ki so navedeni na računih, ki jih je izdal izdajatelj plačilnega naloga.
25 Predložitveno sodišče s tem, ko navaja različne opredelitve, ki jih vsebuje PUPS, meni, da uporaba plačilne storitve prek plačilnega računa predpostavlja predhodno sklenitev okvirne pogodbe oziroma, v primeru enkratne plačilne transakcije, sklenitev pogodbe za enkratno plačilno storitev. Meni, da je bila v obravnavanem primeru glede na zaporedne transakcije, ki so bile izvedene, njihova realizacija nujno odvisna od sklenitve okvirne pogodbe med družbo MSC in banko BCP ter da mora slednja za to, da se lahko sklicuje na PUPS, dokazati, da je bila ta pogodba sklenjena, česar pa naj ne bi storila. To sodišče kljub temu ugotavlja, da PUPS ureja tudi izvrševanje neodobrenih plačilnih transakcij in uporabniku plačilne storitve zagotavlja varstvo v skladu s svojim členom 69.
26 Glede na to, da se spor, o katerem odloča, nanaša na izvrševanje direktnih bremenitev s strani kreditne institucije v smislu člena 1(a) Direktive 2007/64, meni, da je nujno treba ugotoviti, ali področje uporabe te direktive zajema okoliščine, kakršne so te v postopku, ki ga obravnava, in v primeru pritrdilnega odgovora, ali je družbo MSC mogoče šteti za „uporabnika plačilnih storitev“ v smislu člena 58 te direktive.
27 V teh okoliščinah je Tribunal da Relação do Porto (pritožbeno sodišče v Portu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:
„1. Ali je treba člen 2 Direktive [2007/64] razlagati tako, da izvršitev plačilnega naloga za direktne bremenitve, ki ga je izdala tretja oseba za račun, katerega imetnica ni in katerega imetnik s kreditno institucijo ni sklenil niti pogodbe o plačilni storitvi za enkratno transakcijo niti okvirne pogodbe o opravljanju plačilnih storitev, spada na področje uporabe navedene direktive, opredeljeno z navedenim členom?
2. Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen, ali je mogoče v teh okoliščinah navedenega imetnika računa obravnavati kot ‚uporabnika plačilnih storitev‘ za namene člena 58 navedene direktive?“
Vprašanji za predhodno odločanje
28 Uvodoma je treba navesti, da v besedilu prvega vprašanja, ki je upoštevno tudi za analizo drugega vprašanja, predložitveno sodišče navaja položaj, v katerem je bil nalog za direktno bremenitev, ki ga je izdala tretja oseba, izvršen z računa, „za katerega imetnik z zadevno kreditno institucijo ni sklenil niti pogodbe o plačilni storitvi za enkratno transakcijo niti okvirne pogodbe o opravljanju plačilnih storitev“.
29 Vendar iz spisa, s katerim razpolaga Sodišče, izhaja, na eni strani, da ima družba MSC, imetnica računa iz postopka v glavni stvari, pri banki BCP bančni depozitni račun in posledično plačilni račun v smislu člena 4, točka 14, Direktive 2007/64. Kot ugotavlja predložitveno sodišče in kot izhaja iz uvodne izjave 24 te direktive, obstoj takega računa pomeni, da je bila okvirna pogodba, kot so tiste iz naslova III, poglavje 3, te direktive, sklenjena med tema dvema strankama. Na drugi strani, ta imetnica računa izpodbija možnost, da se zoper njo uveljavlja nacionalna določba, s katero je bil prenesen člen 58 te direktive, in sicer ne zaradi neobstoja kakršnega koli pogodbenega razmerja med njo in to banko, ampak zato, ker za sporne direktne bremenitve ni bila podana odobritev ne na podlagi take okvirne pogodbe ne v obliki enkratnih plačilnih transakcij, kakršne so te iz naslova III, poglavje 2, te direktive.
30 Predložitveno sodišče s tem, da se sklicuje na neobstoj kakršnega koli pogodbenega razmerja med družbo MSC in banko BCP, želi torej le navesti, da družba MSC spornih direktnih bremenitev pri tej banki ni odobrila.
31 Iz predložitvene odločbe prav tako izhaja, da družba MSC teh direktnih bremenitev ni odobrila niti na druge načine, ki so določeni v členu 4, točka 28, Direktive 2007/64, in da je bil izdajatelj plačilnega naloga tudi prejemnik teh direktnih bremenitev v smislu člena 4, točka 8, te direktive.
32 Predmet postopka v glavni stvari so torej direktne bremenitve, ki jih je odredil prejemnik plačila in ki so bile izvršene na plačilni račun, katerega imetnik ni ta prejemnik plačila, ne da bi imetnik računa s temi bremenitvami na kakršen koli način soglašal.
33 Na postavljeni vprašanji je treba odgovoriti ob upoštevanju zgornjih ugotovitev.
Prvo vprašanje
34 Čeprav s prvim vprašanjem predložitveno sodišče želi razlago člena 2 Direktive 2007/64 v zvezi s področjem uporabe te direktive, pa iz predložitvene odločbe izhaja, da je v postopku o glavni stvari sporen le eden od pogojev, ki določa to področje uporabe, in sicer tisti iz prvega stavka odstavka 1 tega člena, v skladu s katerim se ta direktiva uporablja za „plačilne storitve“, ki se izvajajo v Uniji.
35 V teh okoliščinah in glede na uvodne ugotovitve, ki so navedene v točkah od 28 do 32 te sodbe, predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 2(1) Direktive 2007/64 razlagati tako, da v pojem „plačilne storitve“ v smislu te določbe spada izvrševanje direktnih bremenitev, ki jih je prejemnik plačila odredil s plačilnega računa, katerega imetnik ni, in s katerimi imetnik tako bremenjenega računa ni soglašal.
36 V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča je treba pri razlagi določbe prava Unije upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi sobesedilo in cilje, ki jim sledi ureditev, katere del je (sodbi z dne 17. novembra 1983, Merck, 292/82, EU:C:1983:335, točka 12, in z dne 4. oktobra 2018, ING-DiBa Direktbank Austria, C‑191/17, EU:C:2018:809, točka 19 in navedena sodna praksa).
37 Za namene Direktive 2007/64 je pojem „plačilne storitve“ opredeljen v členu 4, točka 3, te direktive kot „katera koli poslovna dejavnost, našteta v Prilogi“. V tej prilogi je v točki 3 natančneje določeno, da pod ta pojem spada izvrševanje „plačilnih transakcij“, ki v skladu s členom 4, točka 5, te direktive pomenijo dejanja pologa, prenosa ali dviga sredstev, ki jih odredi plačnik ali prejemnik plačila neodvisno od osnovnih obveznosti med plačnikom in prejemnikom plačila. Te transakcije v skladu s prvo alineo točke 3 te priloge zajemajo izvrševanje direktnih bremenitev, vključno z enkratnimi direktnimi bremenitvami. „Direktna bremenitev“ je opredeljena v členu 4, točka 28, te direktive kot – v bistvu – „plačilna storitev za bremenitev plačilnega računa plačnika, pri kateri plačilno transakcijo odredi prejemnik plačila na podlagi soglasja, ki ga plačnik da“, pojem „plačnik“ pa je opredeljen v temu členu 4, točka 7, kot „fizična ali pravna oseba, ki je imetnik plačilnega računa in odredi plačilni nalog v breme [tega] plačilnega računa“.
38 Iz teh določb izhaja, da izvrševanje direktnih bremenitev, ki jih je odredil prejemnik plačila z računa, katerega imetnik ni, spada v pojem „plačilne storitve“ iz člena 2(1) Direktive 2007/64, tudi če ne obstaja nobena osnovna obveznost med plačnikom in prejemnikom plačila, če je plačnik, ki je imetnik tako bremenjenega plačilnega računa, soglašal s temi direktnimi bremenitvami. Vendar te določbe same po sebi, če ni navedbe v tem smislu, ne dopuščajo, da se nedvoumno ugotovi, ali izvršitev direktnih bremenitev, ki jih je odredil prejemnik plačila z računa, katerega imetnik ni, tudi spada pod ta pojem, če imetnik bremenjenega računa s temi direktnimi bremenitvami ni soglašal.
39 V teh okoliščinah se je treba navezati na kontekst, v katerega spada ta pojem „plačilne storitve“, in na cilje, ki jim ta direktiva sledi.
40 Glede konteksta je treba ugotoviti, da izvrševanje direktnih bremenitev s plačilnega računa, če imetnik tega računa s tem ni soglašal, ni med plačilnimi transakcijami, ki jih člen 3 Direktive 2007/64 izključuje s področja uporabe te direktive.
41 Poleg tega je treba navesti, da je namen več določb Direktive 2007/64 urediti „neodobrene plačilne transakcije“, kar je pojem, ki se v skladu s členom 54(1) in (2) te direktive nanaša na transakcije, ki so bile izvršene brez plačnikovega soglasja. To izhaja tudi iz člena 42(5)(d) te direktive, ki določa, da so med informacijami in pogoji, ki jih je treba predložiti uporabniku plačilnih storitev pri sklenitvi okvirne pogodbe, rok in načini, v skladu s katerimi mora ta uporabnik ponudnika plačilnih storitev obvestiti o neodobrenih ali nepravilno izvršenih plačilnih transakcijah in o informacijah v zvezi z odgovornostjo ponudnika plačilnih storitev glede neodobrenih plačilnih transakcij, pri čemer podobno obveznost zagotovitve informacij nalaga tudi člen 37(2) te direktive za enkratne plačilne transakcije.
42 Prvič, člen 58 Direktive 2007/64 ureja obveščanje o neodobrenih ali nepravilno izvršenih plačilnih transakcijah. Dalje, člen 59 te direktive se v bistvu nanaša na porazdelitev dokaznega bremena, če uporabnik plačilnih storitev zanika, da je odobril plačilno transakcijo, ki je bila izvršena. Nazadnje, člena 60 in 61 te direktive obravnavata odgovornost plačnikovega ponudnika plačilnih storitev in plačnikovo odgovornost za neodobrene plačilne transakcije.
43 Vendar če bi bilo zaradi nesoglasja imetnika bremenjenega plačilnega računa k izvršitvi direktne bremenitve s tega računa mogoče, da se taka plačilna transakcija izključi iz pojma „plačilne storitve“ iz člena 2(1) Direktive 2007/64 in zato iz področja uporabe te direktive, bi te določbe v delu, v katerem se nanašajo na neodobrene plačilne transakcije, ostale brez kakršnega koli smisla in polnega učinka.
44 Iz konteksta, v katerega spada ta pojem, tako izhaja, da ga je treba razlagati tako, da vključuje izvrševanje direktnih bremenitev, ki jih je prejemnik plačila odredil z računa, katerega imetnik ni, čeprav imetnik tako bremenjenega računa z njimi ni soglašal.
45 To razlago podpirajo cilji, ki jih uresničuje Direktiva 2007/64. Tako je v uvodnih izjavah 3 in 4 te direktive v bistvu navedeno, da soobstoj nacionalnih določb in nepopolnost pravnega okvira Unije na področju trga plačilnih storitev držav članic ustvarjajo zmedo in pomanjkanje pravne varnosti, ki sta razloga, zaradi katerih je treba na ravni Unije vzpostaviti sodoben in celovit pravni okvir za plačilne storitve, ki so nevtralne, tako da je z njimi mogoče zagotoviti konkurenčne pogoje, ki so pravični za vse sisteme plačila, da se ohrani izbira, ki je ponujena potrošniku, kar bi moralo predstavljati občuten napredek zlasti v zvezi z varnostjo in učinkovitostjo glede na sisteme, ki obstajajo na nacionalni ravni.
46 V tem smislu je v uvodni izjavi 31 te direktive v bistvu navedeno, da bi moral za zmanjšanje tveganj in posledic neodobrenih ali nepravilno izvršenih plačilnih transakcij uporabnik plačilnih storitev, kakor hitro je mogoče, obvestiti ponudnika plačilnih storitev, ali kakor koli ugovarja tem transakcijam. Tudi v uvodni izjavi 35 te direktive je navedeno, da je treba predvideti razporejanje tveganj v primeru neodobrenih plačilnih transakcij.
47 Če pa bi bile neodobrene plačilne transakcije, kakršne so direktne bremenitve iz postopka v glavni stvari, izključene s področja uporabe Direktive 2007/64, bi bil brez smisla ne samo del teh uvodnih izjav, ampak bi bila ogrožena tudi uresničitev ciljev, ki jih uresničuje ta direktiva in ki so navedeni v navedenih uvodnih izjavah. Taka izključitev bi namreč subjektom na trgu odvzela varstvo, ki jim ga navedena direktiva izrecno daje z uvedbo določb, ki na ravni Unije enotno urejajo nekatere posledice neodobrenih plačilnih transakcij, kadar so te plačilne transakcije sporne.
48 Glede na zgornje ugotovitve je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 2(1) Direktive 2007/64 razlagati tako, da izvrševanje direktnih bremenitev, ki jih je prejemnik plačila odredil s plačilnega računa, katerega imetnik ni, in s katerimi imetnik tako bremenjenega računa ni soglašal, spada v pojem „plačilne storitve“ v smislu te določbe.
Drugo vprašanje
49 Z drugim vprašanjem predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člen 58 Direktive 2007/64 razlagati tako, da imetnik plačilnega računa, s katerega so bile direktne bremenitve izvršene brez njegovega soglasja, spada v pojem „uporabnik plačilnih storitev“ v smislu tega člena.
50 Ta člen 58 v bistvu določa, da uporabnik plačilnih storitev od ponudnika plačilnih storitev doseže popravek transakcije le, če čim prej obvesti svojega ponudnika plačilnih storitev, da je ugotovil, da je prišlo do neodobrene ali nepravilno izvršene plačilne transakcije, ki je vzrok za terjatev, in sicer ne kasneje kot v trinajstih mesecih po datumu bremenitve, pod pogojem – ki sicer v postopku v glavni stvari ni vprašljiv – da je ponudnik plačilnih storitev izpolnil nekatere obveznosti posredovanja informacij.
51 Člen 4, točka 10, Direktive 2007/64 pojem „uporabnik plačilnih storitev“ za namene te direktive opredeljuje kot „fizično ali pravno osebo, ki uporablja plačilne storitve kot plačnik ali prejemnik plačila ali oboje“.
52 Tako se seveda glede na besedilo te določbe v povezavi s členom 4, točki 7 in 8, te direktive v zvezi s pojmoma „plačnik“ in „prejemnik plačila“ zdi, da imetnik plačilnega računa, ki je bil bremenjen brez njegovega soglasja, ne spada v ta pojem „uporabnik plačilnih storitev“. Vendar, na eni strani, kot je bilo v bistvu ugotovljeno v točki 48 te sodbe, izvrševanje direktnih bremenitev s plačilnega računa, s katerimi imetnik računa ni soglašal, spada v pojem „plačilne storitve“ iz člena 2(1) te direktive. Na drugi strani iz samega besedila tega člena 58 in iz njegovega naslova izhaja, da se zlasti uporablja za neodobrene plačilne transakcije.
53 V teh okoliščinah je pojem „uporabnik plačilnih storitev“ treba razlagati tako, da vanj spada imetnik plačilnega računa, iz katerega so bile direktne bremenitve izvršene brez njegovega soglasja. Poleg tega je iz enakih razlogov, kot so tisti, ki so navedeni v točki 47 te sodbe, taka razlaga usklajena s cilji, ki jih uresničuje Direktiva 2007/64, kakor so bili poudarjeni v točkah 45 in 46 te sodbe.
54 Glede na zgornje ugotovitve je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 58 Direktive 2007/64 razlagati tako, da imetnik plačilnega računa, s katerega so bile direktne bremenitve izvršene brez njegovega soglasja, spada v pojem „uporabnik plačilnih storitev“ v smislu tega člena.
Stroški
55 Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (deseti senat) razsodilo:
1. Člen 2(1) Direktive 2007/64/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. novembra 2007 o plačilnih storitvah na notranjem trgu in o spremembah direktiv 97/7/ES, 2002/65/ES, 2005/60/ES in 2006/48/ES ter o razveljavitvi Direktive 97/5/ES je treba razlagati tako, da izvrševanje direktnih bremenitev, ki jih je prejemnik plačila odredil s plačilnega računa, katerega imetnik ni, in s katerimi imetnik tako bremenjenega računa ni soglašal, spada v pojem „plačilne storitve“ v smislu te določbe.
2. Člen 58 Direktive 2007/64 je treba razlagati tako, da imetnik plačilnega računa, s katerega so bile direktne bremenitve izvršene brez njegovega soglasja, spada v pojem „uporabnik plačilnih storitev“ v smislu tega člena.
Podpisi