SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE

(drugi senat)

z dne 15. februarja 2012

Zadeva F‑113/10

AT

proti

Izvajalski agenciji za

izobraževanje, avdiovizualno področje

in kulturo

„Javni uslužbenci – Začasni uslužbenec – Ocenjevalno poročilo – Dokončnost – Rok za vložitev tožbe – Zamuda – Predčasna odpoved pogodbe za določen čas zaradi strokovne nesposobnosti – Sodni nazor – Očitna napaka pri presoji“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se uporablja za Pogodbo EASE v skladu z njenim členom 106a, s katero AT v bistvu predlaga, naj se njegovo ocenjevalno poročilo za obdobje od 1. junija do 31. decembra 2008 in odločba Izvajalske agencije za izobraževanje, avdiovizualno področje in kulturo (EACEA) z dne 12. februarja 2010, s katero je bila predčasno odpovedana njegova pogodba začasnega uslužbenca za določen čas, razglasita za nična in naj se EACEA naloži plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo.

Odločitev:      Tožba se zavrne. Tožeča stranka nosi vse stroške.

Povzetek

1.      Uradniki – Pravno sredstvo – Predhodna upravna pritožba – Roki – Začetek – Poznavanje vsebine odločbe s strani naslovnika – Dokazno breme – Dokaz, ki izhaja iz elektronske pošte zadevne stranke

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 90(2); Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev, člen 46)

2.      Uradniki – Začasni uslužbenci – Pravno sredstvo – Tožba zoper odločbo o odpovedi pogodbe – Tožbeni razlog, ki se nanaša na nepravilnost ocenjevalnega poročila, ki ni bilo izpodbijano pravočasno – Nedopustnost

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91)

3.      Uradniki – Začasni uslužbenci – Odpoved pogodbe za določen čas zaradi strokovne nesposobnosti – Diskrecijska pravica uprave – Obseg – Očitna napaka pri presoji – Dokazno breme

1.      V skladu s členom 90(2) Kadrovskih predpisov, ki se na podlagi člena 46 Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev po analogiji uporablja za začasne uslužbence, je treba pritožbo vložiti v treh mesecih od dneva, ko zadevno osebo uradno obvestijo o odločitvi, nikakor pa ne pozneje kakor na dan, ko je ta prejela uradno obvestilo, če ukrep zadeva neko določeno osebo.

Stranka, ki se sklicuje na prekoračitev roka, mora predložiti dokaz o datumu, ko je navedeni rok začel teči. V zvezi s tem, če ta dokaz ne more izhajati iz preprostih indicev, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da je tožeča stranka odločbo prejela pred dnevom, ki ga navaja, lahko dokaz o tem, kdaj je bila seznanjena s to odločbo, izhaja iz drugih okoliščin poleg uradnega obvestila o navedeni odločbi. Predvsem lahko izhaja iz elektronske pošte tožeče stranke, iz katere je nedvomno razvidno, da se je ta učinkovito seznanila z navedeno odločbo pred zatrjevanim datumom.

(Glej točki 38 in 39.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: 7. oktober 2009, Pappas proti Komisiji, F‑101/08, točke 43, 44 in od 51 do 53.

2.      Dopustiti začasnemu uslužbencu, ki je zamudil prekluzivne roke iz členov 90 in 91 Kadrovskih predpisov in ni izpodbijal svojega ocenjevalnega poročila, da ob vložitvi tožbe zoper odločbo o odpovedi pogodbe, za sprejetje katere je navedeno poročilo imelo pripravljalno vlogo, posredno postavi pod vprašaj to poročilo, ne bi bilo v skladu z načeli, ki urejajo pravna sredstva iz Kadrovskih predpisov, ter bi ogrozilo stabilnost tega sistema in načelo pravne varnosti, na katerem temelji.

(Glej točko 70.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 29. februar 1996, Lopes proti Sodišču, T‑547/93, točka 128; 27. september 2006, Lantzoni proti Sodišču, T‑156/05, točka 103.

3.      Napaka pri presoji je očitna, kadar jo je mogoče zlahka opaziti in jasno odkriti na podlagi meril, s katerimi je zakonodajalec nameraval pogojevati sprejetje odločbe uprave, ki je predmet tožbe. Da bi tožeča stranka dokazala obstoj take napake, mora predložiti zadostne dokaze, da se presoja uprave ne zdi verjetna. Ti dokazi torej niso zadostni, če je izpodbijano presojo uprave mogoče sprejeti kot resnično ali veljavno. To še zlasti velja, kadar zadevna odločba vsebuje napake pri presoji, ki so, če se obravnavajo skupaj, tako majhne, da niso mogle vplivati na odločitev uprave.

V okviru odpovedi delovnega razmerja zaradi strokovne nesposobnosti začasnega uslužbenca se bodo dokazi šteli za zadostne, zlasti če je bila odločitev o odpovedi pogodbe uslužbenca sprejeta soglasno, če se odločba ni nikoli izpodbijala, če je bil uslužbenec predmet upravljanja, spremljanja ter stalnega in pozornega ocenjevanja s strani nadrejenih ter če je bilo ugotovljeno, da so njegova učinkovitost in sposobnosti ostali nezadostni in da ima težave pri vzdrževanju ravni sodelovanja, ki jo zahtevajo njegove naloge. Poleg tega, čeprav lahko uslužbenec učinkovito trdi, da nalog ni mogel zadovoljivo opravljati zaradi psihičnega nadlegovanja ali da je izvajalec psihičnega nadlegovanja, katerega žrtev je, sodeloval pri pripravi ali sprejetju odločbe, ki ga zadeva, da bi mu škodil, mora svoje trditve v vsakem primeru podpreti z dokazi.

(Glej točke od 73 do 77, 82 in 84.)

Napotitev na:

Sodišče: 23. november 1978, Agence européenne d’intérims proti Komisiji, 56/77, točka 20;

Sodišče prve stopnje: 8. maj 1996, Adia interim proti Komisiji, T‑19/95, točka 49; 12. december 1996, AIUFFASS in AKT proti Komisiji, T‑380/94, točka 59; 12. februar 2008, BUPA in drugi proti Komisiji, T‑289/03, točka 221; 21. maj 2008, Belfass proti Svetu, T‑495/04, točka 63; 6. julij 2000, AICS proti Parlamentu, T‑139/99, točka 39;

Sodišče za uslužbence: 24. februar 2010, Menghi proti ENISA, F‑2/09, točki 70 in 71; 24. marec 2011, Canga Fano proti Svetu, F‑104/09, točka 35.