SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE

(drugi senat)

z dne 13. decembra 2012

Zadeva F‑101/11

Tzena Mileva

proti

Evropski komisiji

„Javni uslužbenci – Javni natečaj – Obvestilo o natečaju EPSO/AD/188/10 – Nevpis na rezervni seznam – Sestava natečajne komisije – Stalni in nestalni člani“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se uporablja za Pogodbo ESAE v skladu z njenim členom 106a, s katero T. Mileva primarno predlaga razglasitev ničnosti odločbe natečajne komisije javnega natečaja EPSO/AD/188/10, da je ne vpiše na rezervni seznam navedenega natečaja.

Odločitev:      Tožba se zavrne. Tožeča stranka nosi svoje stroške in naloži se ji plačilo stroškov, ki jih je priglasila Komisija.

Povzetek

1.      Uradniki – Natečaj – Natečajna komisija – Zavrnitev prijave – Obveznost obrazložitve – Obseg – Spoštovanje tajnosti dela

(člen 296 PDEU; Kadrovski predpisi za uradnike, člen 25, drugi odstavek; Priloga III, člen 6)

2.      Uradniki – Natečaj – Ocena sposobnosti kandidatov – Diskrecijska pravica natečajne komisije – Odločba o nevpisu na rezervni seznam – Obveznost obrazložitve – Obseg

(Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga III)

3.      Uradniki – Uradniki – Natečaj – Ocena sposobnosti kandidatov – Diskrecijska pravica natečajne komisije – Sodni nadzor – Meje

(Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga III, člen 5)

4.      Uradniki – Natečaj – Podrobna pravila za preizkuse in njihova vsebina – Diskrecijska pravica natečajne komisije – Sodni nadzor – Meje

(Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga III)

5.      Uradniki – Natečaj – Natečajna komisija – Sestava – Usposobljenost članov za objektivno ocenitev preizkusov

(Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga III, člen 3)

1.      V skladu s členom 296 PDEU in členom 25, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov mora biti vsaka odločba, sprejeta na podlagi Kadrovskih predpisov, ki se nanaša na nekega posameznika in posega v njegov položaj, obrazložena. Kar pa zadeva odločbe, ki jih sprejme natečajna komisija, mora biti ta obveznost obrazložitve usklajena s spoštovanjem tajnosti, ki velja za njeno delo na podlagi člena 6 Priloge III h Kadrovskim predpisom.

Ker je namen te tajnosti zagotavljanje neodvisnosti natečajnih komisij in objektivnosti njihovega dela, in sicer z varovanjem teh komisij pred vsemi zunanjimi vplivi in pritiski uprave Unije, zadevnih kandidatov ali tretjih oseb, spoštovanje te tajnosti preprečuje tako razkritje stališč posameznih članov komisij kot vseh elementov v zvezi z individualno ali primerjalno presojo kandidatov.

Ob upoštevanju tajnosti, ki velja za delo natečajne komisije, je sporočanje ocen, doseženih na različnih preizkusih, zadostna obrazložitev odločb natečajne komisije. Taka obrazložitev ne posega v pravice kandidatov, saj jim omogoči, da se seznanijo z vrednostno oceno svojih rezultatov in po potrebi preverijo, da dejansko niso dosegli števila točk, ki je glede na obvestilo o natečaju potrebno za pripustitev k nekaterim preizkusom ali vsem preizkusom.

Obveznost obrazložitve namreč predpostavlja le, da se naslovniku odločbe, ki posega v položaj, omogoči, da jasno in nedvoumno razume razlogovanje, na podlagi katerega je uprava sprejela zadevno odločbo. Nasprotno pa okoliščina, da je ta obrazložitev napačna, če se šteje za dokazano, pomeni morebitno napačno uporabo prava ali očitno napako pri presoji.

(Glej točke od 27 do 29 in 34.)

Napotitev na:

Sodišče: 4. julij 1996, Parlament proti Innamoratiju, C‑254/95 P, točka 24;

Sodišče prve stopnje: 19. februar 2004, Konstantopoulou proti Sodišču, T‑19/03, točke 27, 32 in 33; 4. maj 2005, Sena proti EASA, T‑30/04, točka 62.

2.      Glede na široko diskrecijsko pravico, ki jo ima natečajna komisija pri ocenjevanju rezultatov preizkusov, ji v obrazložitvi odločbe, da kandidata ne vpiše na rezervni seznam, ni treba natančneje navesti odgovorov, ki so bili ocenjeni kot nezadostni, ali pojasniti, zakaj so bili ti odgovori ocenjeni kot nezadostni.

(Glej točko 30.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje, zgoraj navedena sodba Konstantopoulou proti Sodišču, točka 34.

3.      Kadar Sodišče za uslužbence presoja zakonitost odločbe natečajne komisije o nevpisu kandidata na rezervni seznam, preveri, ali so bila upoštevana veljavna pravna pravila, to je zlasti pravila postopka, opredeljena v Kadrovskih predpisih in obvestilu o natečaju, in pravila, ki veljajo za delo komisij, še posebej obveznost nepristranskosti komisije in spoštovanje načela enakega obravnavanja kandidatov ter to, da ni podana zloraba pooblastil.

Poleg tega v nekaterih primerih, v katerih natečajna komisija nima diskrecijske pravice, zlasti kadar vprašanja, ki jih komisija postavi kandidatu, zahtevajo vsako samo en odgovor, se lahko ta nadzor nanaša tudi na pravilnost dejstev, na katera se je komisija oprla pri svoji odločitvi. Nazadnje, Sodišče za uslužbence preverja neobstoj vsebinske napake ter skladnost številčne in opisne ocene natečajne komisije, če je nadzor te skladnosti omejen na preverjanje, ali gre za očitno neskladnost.

Nasprotno pa so presoje, ki jih natečajna komisija opravi pri ocenjevanju znanj in sposobnosti kandidatov, izvzete iz nadzora Sodišča za uslužbence. Nadzor tega sodišča se ne more nanašati na neobstoj skladnosti ocen, opravljenih pri različnih preizkusih, saj je tak nadzor enakovreden preverjanju točnosti presoj natečajne komisije v zvezi z znanjem in sposobnostmi kandidatov.

V vsakem primeru je treba ob domnevi, da je Sodišče za uslužbence pristojno za tak nadzor, ugotoviti, da na podlagi nasprotja med ocenami, opravljenimi pri dveh različnih preizkusih, ni mogoče dokazati obstoja napake pri presoji. Kadar natečaj predvideva več preizkusov in morajo te ocenjevati različne osebe, so namreč protislovne ocene lahko neizogibne.

(Glej točke od 40 do 45.)

Napotitev na:

Sodišče: 9. oktober 1974, Campogrande in drugi proti Komisiji, 112/73, 144/73 in 145/73, točka 53;

Sodišče prve stopnje: 27. marec 2003, Martínez Páramo in drugi proti Komisiji, T‑33/00, točke od 62 do 64; 26. januar 2005, Roccato proti Komisiji, T‑267/03, točke 42, 50 in 51; 12. marec 2008, Giannini proti Komisiji, T‑100/04, točki 277 in 278;

Sodišče za uslužbence: 11. september 2008, Coto Moreno proti Komisiji, F‑127/07, točki 32 in 34 ter navedena sodna praksa.

4.      Institucije Unije imajo široko diskrecijsko pravico za določitev načinov organizacije natečaja, zato lahko sodišče Unije kritizira te načine le, če niso povezani s ciljem natečaja.

V vsakem primeru izbira boljših kandidatov za neko upravo pomeni iskanje tistih, ki imajo kombinacijo širokega znanja in intelektualnih sposobnosti za njegovo praktično uporabo v okolju, ki se lahko spreminja, zato določitev preizkusov za ocenitev splošnih sposobnosti kandidatov ni brez povezave s ciljem natečaja. Tudi če bi preizkusi za ocenjevanje splošnih sposobnosti zajemali teste, ki bi vključevali psihološko analizo kandidatov, to ne bi dokazovalo, da je ocenjevanje navedenih preizkusov v zvezi s tem tako zelo subjektivno, da ne bi bilo mogoče zagotoviti spoštovanja načel enakega obravnavanja in objektivnosti ocenjevanja.

(Glej točke 51, 54 in 55.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 6. november 1997, Berlingieri Vinzek proti Komisiji, T‑71/96, točka 36; 26. oktober 2004, Falcone proti Komisiji, T‑207/02, točka 31; 30. november 2005, Vanlangendonck proti Komisiji, T‑361/03, točka 38;

Sodišče za uslužbence: 29. september 2009, Aparicio in drugi proti Komisiji, F‑20/08, F‑34/08 in F‑75/08, točka 53.

5.      Čeprav ima natečajna komisija široko diskrecijsko pravico pri ocenjevanju kandidatov na natečaju, pa mora pri delu natančno upoštevati pravila, ki urejajo organizacijo preizkusov in narekujejo sestavo komisije, ki mora preučiti rezultate kandidata.

Da bi bila natečajna komisija sklicana v skladu z določbami Kadrovskih predpisov in člena 3 Priloge III k tem predpisom, mora biti sestavljena tako, da se zagotovi objektivna presoja uspešnosti kandidatov na preizkusih glede na pričakovane poklicne sposobnosti. Ker je poleg tega ocenjevanje kandidatov na natečaju primerjalno, se lahko kandidat sklicuje na nepravilnost, storjeno v korist drugega kandidata, da doseže razglasitev ničnosti odločbe, s katero ni bil vpisan na rezervni seznam.

(Glej točki 61 in 63.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 23. marec 2000, Gogos proti Komisiji, T‑95/98, točke 37 in od 41 do 56; 24. september 2002, Girardot proti Komisiji, T‑92/01, točka 24; 10. november 2004, Vonier proti Komisiji, T‑165/03, točka 39;

Sodišče za uslužbence: 4. september 2008, Dragoman proti Komisiji, F‑147/06, točka 49.