Language of document : ECLI:EU:C:2016:675

Zadeva C165/14

Alfredo Rendón Marín

proti

Administración del Estado

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Tribunal Supremo)

„Predhodno odločanje – Državljanstvo Unije – Člena 20 PDEU in 21 PDEU – Direktiva 2004/38/ES – Pravica predkaznovanega državljana tretje države do prebivanja v državi članici – Tisti od staršev, ki ima izključno pravico do varstva in vzgoje dveh mladoletnih otrok, ki sta državljana Unije – Prvi otrok, ki ima državljanstvo države članice, v kateri prebiva – Drugi otrok, ki ima državljanstvo druge države članice – Nacionalna zakonodaja, s katero je izključena izdaja dovoljenja za prebivanje temu predniku zaradi njegove predkaznovanosti – Zavrnitev pravice do prebivanja, zaradi katere bi bila lahko otroka prisiljena zapustiti ozemlje Unije“

Povzetek – Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 13. septembra 2016

1.        Vprašanja za predhodno odločanje – Predložitev Sodišču – Nujnost spora, ki poteka pred predložitvenim sodiščem – Predlogom, navajanim v okviru pravnega sredstva iz postopka v glavni stvari, ni bilo v celoti ugodeno – Odgovor Sodišča je še vedno koristen za rešitev spora o glavni stvari

(člen 267 PDEU)

2.        Vprašanja za predhodno odločanje – Pristojnost Sodišča – Opredelitev upoštevnih elementov prava Unije – Preoblikovanje vprašanj

(člen 267 PDEU)

3.        Državljanstvo Unije – Pravica do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic – Direktiva 2004/38 – Upravičenci – Mladoletni državljan Unije, ki ni nikoli izkoristil pravice de prostega gibanja in je vedno prebival v državi članici svojega državljanstva – Izključitev

(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2004/38, člen 3(1))

4.        Državljanstvo Unije – Določbe Pogodbe – Pravica do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic – Direktiva 2004/38 – Omejitev pravice do vstopa in prebivanja iz razlogov javnega reda in javne varnosti – Nacionalna ureditev, v skladu s katero se državljanu tretje države, ki je eden od staršev mladoletnega otroka, ki je državljan Unije in ga ta od staršev vzdržuje in živi skupaj z njim v državi članici gostiteljici, zgolj zaradi predkaznovanosti samodejno zavrne izdaja dovoljenja za prebivanje – Nedopustnost

(člen 21 PDEU; Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člena 7 in 24(2); Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2004/38, člen 28(1))

5.        Državljanstvo Unije – Določbe Pogodbe – Pravica do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic – Omejitev pravice do vstopa in prebivanja iz razlogov javnega reda in javne varnosti – Nacionalna ureditev, v skladu s katero se državljanu tretje države, ki je eden od staršev mladoletnih otrok, ki so državljani Unije in jih ta od staršev sam vzdržuje, zgolj zaradi predkaznovanosti samodejno zavrne izdaja dovoljenja za prebivanje – Zavrnitev pravice do prebivanja, zaradi katere bi bili lahko ti otroci prisiljeni zapustiti ozemlje Unije – Nedopustnost

(člen 20 PDEU; Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člena 7 in 24(2))

1.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točke od 24 do 32.)

2.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točki 33 in 34.)

3.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točko 40.)

4.      Člen 21 PDEU in Direktivo 2004/38 o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic je treba razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni ureditvi, v skladu s katero se državljanu tretje države, ki je eden od staršev mladoletnega otroka, ki je državljan Unije in ni državljan države članice gostiteljice ampak druge države članice ter ki ga ta od staršev vzdržuje in živi skupaj z njim v državi članici gostiteljici, samodejno zavrne izdaja dovoljenja za prebivanje zgolj iz razloga, da je predkaznovan.

Pravo Unije namreč nasprotuje omejitvi pravice do prebivanja, ki temelji na razlogih splošne prevencije in je odrejena s ciljem odvračanja drugih tujcev, zlasti če je bil ta ukrep izrečen avtomatično na podlagi kazenske obsodbe, brez upoštevanja osebnega obnašanja storilca kaznivega dejanja in nevarnosti, ki jo pomeni za javni red. Tako je treba pri presoji, ali je ukrep odpovedi prebivanja in vrnitve sorazmeren z zastavljenim legitimnim ciljem, v tem primeru z varstvom javnega reda ali javne varnosti, upoštevati merila iz člena 28(1) Direktive 2004/38, in sicer dolžino prebivanja zadevne osebe na ozemlju države članice gostiteljice, njeno starost, zdravstveno stanje, družinske in ekonomske razmere, socialno in kulturno vključenost v državi članici gostiteljici ter obseg njenih vezi z izvorno državo. Pomembno je, da se v okviru načela sorazmernosti upošteva tudi teža kršitve. V zvezi s tem mora osebno obnašanje zadevnega posameznika predstavljati resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo, ki prizadene osnovne interese družbe, pogoj v zvezi z obstojem sedanje grožnje pa mora biti načeloma izpolnjen ob sprejetju zadevnega ukrepa.

Poleg tega, kar zadeva morebitno odpoved prebivanja in vrnitev državljana tretje države, je treba na eni strani upoštevati temeljne pravice, katerih spoštovanje zagotavlja Sodišče, zlasti pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, kot je določena v členu 7 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, in na drugi spoštovati načelo sorazmernosti. Ta člen 7 Listine je treba razumeti v povezavi z obveznostjo upoštevanja koristi otroka, ki je priznana v členu 24(2) Listine.

(Glej točke 61, 62, od 65 do 67 in 88 ter izrek.)

5.      Člen 20 PDEU je treba razlagati tako, da nasprotuje tej isti nacionalni ureditvi, v skladu s katero se državljanu tretje države, ki je eden od staršev mladoletnih otrok, ki sta državljana Unije in glede katerih izvršuje izključno pravico do vzgoje in varstva, samodejno zavrne izdaja dovoljenja za prebivanje zgolj iz razloga, da je predkaznovan, če morata ta otroka zaradi navedene zavrnitve zapustiti ozemlje Unije.

Čeprav namreč člen 20 PDEU ne posega v možnost držav članic, da se sklicujejo na izjemo, povezano med drugim z vzdrževanjem javnega reda in varovanjem javne varnosti, pa je treba položaj državljana tretje države članice, ker je zajet s pravom Unije, presojati ob upoštevanju pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, kot je določena v členu 7 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, pri čemer je treba ta člen, razumeti v povezavi z obveznostjo upoštevanja koristi otroka, ki je priznana s členom 24(2) Listine. Poleg tega je treba pojma „javni red“ in „javna varnost“ kot utemeljitev izjeme od pravice do prebivanja državljanov Unije ali njihovih družinskih članov razumeti ozko, tako da države članice njunega obsega ne smejo določiti enostransko, brez nadzora od institucij Unije.

Pojem „javni red“ vsekakor predpostavlja – razen družbene motnje, ki jo pomeni vsaka pravna kršitev – resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo za osnovne interese družbe. Pojem „javna varnost“ pa pokriva tako notranjo kot zunanjo varnost države članice in zato ogrožanje delovanja institucij in temeljnih javnih služb ter preživetje prebivalstva pa tudi tveganje resnih motenj v zunanjih odnosih ali mirnem sožitju med narodi ali ogrožanje vojaških interesov lahko vplivajo na javno varnost. V tem okviru je treba šteti, da če zavrnitev pravice do prebivanja temelji na obstoju resnične, sedanje in dovolj resne grožnje za javni red ali javno varnost ob upoštevanju kaznivih dejanj, ki jih je storil državljan tretje države, ki ima izključno pravico do vzgoje in varstva otrok, državljanov Unije, je taka zavrnitev v skladu s pravom Unije.

Vendar pa tega ni mogoče ugotoviti samodejno zgolj na podlagi predkaznovanosti zadevne osebe. Takšna ugotovitev je glede na okoliščine primera mogoča le na podlagi konkretne presoje, ki jo opravi nacionalno sodišče in se nanaša na vse dejanske okoliščine, ki so upoštevne za obravnavano zadevo, ob upoštevanju načela sorazmernosti, koristi otroka in temeljnih pravic, katerih spoštovanje zagotavlja Sodišče. Pri tej presoji je treba tako upoštevati zlasti osebno obnašanje zadevnega posameznika, trajanje in zakonitost prebivanja zadevne osebe na ozemlju zadevne države članice, naravo in težo storjenega kaznivega dejanja, stopnjo dejanske nevarnosti, ki jo predstavlja zadevna oseba za družbo, starost zadevnih otrok in njihovo zdravstveno stanje ter njihove družinske in ekonomske razmere.

(Glej točke od 81 do 88 in izrek.)