SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE (občna seja)
z dne 29. junija 2011(*)
„Javni uslužbenci – Pogodbeni uslužbenci – Razpis za prijavo interesa – Predizbirni postopek – Zahteve glede znanja jezikov – Diskriminacija – Incidenti med opravljanjem preizkusov“
V zadevi F‑7/07,
katere predmet je tožba, vložena na podlagi členov 236 ES in 152 AE,
Marie-Thérèse Angioi, stanujoča v Valenciennes (Francija), ki jo zastopa M.‑A. Lucas, odvetnik,
tožeča stranka,
ob intervenciji
Kraljevine Španije, ki jo zastopa F. Díez Moreno, abogado del Estado,
in
Italijanske republike, ki so jo najprej zastopali I. Braguglia, zastopnik, ob sodelovanju P. Gentilija, avvocato dello Stato, nato G. Palmieri, zastopnica, ob sodelovanju P. Gentilija, avvocato dello Stato,
intervenientki,
proti
Evropski komisiji, ki jo zastopata J. Currall in M. Velardo, zastopnika,
tožena stranka,
SODIŠČE ZA USLUŽBENCE (občna seja),
v sestavi P. Mahoney, predsednik, S. Gervasoni, predsednik senata, H. Kreppel (poročevalec), H. Tagaras in S. Van Raepenbusch, sodniki,
sodna tajnica: W. Hakenberg,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 30. junija 2009
izreka naslednjo
Sodbo
1 M.‑T. Angioi s tožbo, ki jo je Sodišče za uslužbence prejelo 29. januarja 2007 po telefaksu (izvirnik je bil vročen 2. februarja istega leta), predlaga razglasitev ničnosti odločbe z dne 14. marca 2006, s katero je Evropski urad za izbor osebja (EPSO) v okviru razpisa za prijavo interesa zaradi vzpostavitve zbirke podatkov možnih kandidatov za zaposlitev kot pogodbenih uslužbencev odločil, da jo izloči iz nadaljnjih predizbirnih testov zaradi nezadostnih rezultatov v prvih testih, namenjenih oceni njenih verbalnih in numeričnih sposobnosti.
Pravni okvir
1. Predpisi
2 Člen 12, prvi odstavek, ES, kakor je veljal ob sprejetju odločbe iz prejšnje točke, določa:
„Kjer se uporablja ta pogodba in ne da bi to vplivalo na njene posebne določbe, je prepovedana vsakršna diskriminacija glede na državljanstvo.“
3 Člen 290 ES določa:
„Ureditev glede jezikov v institucijah [Evropske unije] določi Svet [Evropske unije] soglasno, ne da bi posegal v določbe, ki jih vsebuje statut Sodišča [Evropske unije].“
4 Člen 22 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, razglašene 7. decembra 2000 v Nici (UL C 364, str. 1, v nadaljevanju: Listina o temeljnih pravicah), z naslovom „Kulturna, verska in jezikovna raznolikost“, določa:
„Unija spoštuje kulturno, versko in jezikovno raznolikost.“
5 Členi od 1 do 6 Uredbe Sveta št. 1 z dne 15. aprila 1958 o določitvi jezikov, ki se uporabljajo v Evropski gospodarski skupnosti (UL 1958, 17, str. 385), v različici, ki se uporabi v obravnavanem primeru, določajo:
„Člen 1
Uradni jeziki in delovni jeziki institucij Unije so angleščina, bolgarščina, češčina, danščina, estonščina, finščina, francoščina, grščina, irščina, italijanščina, latvijščina, litovščina, madžarščina, malteščina, nemščina, nizozemščina, poljščina, portugalščina, romunščina, slovaščina, slovenščina, španščina in švedščina.
Člen 2
Dokumenti, ki jih država članica ali oseba, za katero velja zakonodaja države članice, pošlje institucijam Skupnosti, se lahko sestavijo v katerem koli uradnem jeziku, ki ga izbere pošiljatelj. Odgovor se sestavi v istem jeziku.
Člen 3
Dokumenti, ki jih institucija Skupnosti pošlje državi članici ali osebi, za katero velja zakonodaja države članice, se sestavijo v jeziku te države.
Člen 4
Uredbe in drugi dokumenti, ki se splošno uporabljajo, se sestavljajo v [dvajsetih] uradnih jezikih.
Člen 5
Uradni list Evropske unije izhaja v [dvajsetih] uradnih jezikih.
Člen 6
Institucije Skupnosti lahko v svojem poslovniku določijo, kateri jeziki naj se uporabljajo v posebnih primerih.“
6 Člen 1d Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije v različici, ki se uporabi v obravnavanem primeru (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi), določa:
„1. Pri uporabi teh kadrovskih predpisov je prepovedana kakršna koli diskriminacija na podlagi spola, rase, barve kože, narodnostnega ali socialnega porekla, genetskih značilnosti, jezika, vere ali prepričanja, političnega ali drugega prepričanja, pripadnosti nacionalni manjšini, premoženja, rojstva, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti.
[…]
6. Treba je spoštovati načelo nediskriminacije in načelo proporcionalnosti, vse omejitve njune uporabe pa morajo biti objektivno utemeljene in usmerjene k legitimnim ciljem v splošnem interesu in okviru kadrovske politike. S temi cilji je mogoče utemeljiti predvsem določitev obvezne upokojitvene starosti in najnižje starosti za prejemanje starostne pokojnine.“
7 Člen 82 Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Evropske unije v različici, ki se uporabi v obravnavanem primeru (v nadaljevanju: PZU), določa:
„1. Pogodbeni uslužbenci se izbirajo na najširšem možnem geografskem območju med državljani sodelujočih držav članic, brez razlikovanja glede na rasno ali etično pripadnost, politično, filozofsko ali versko prepričanje, starost ali invalidnost, spol ali spolno usmeritev in ne glede na zakonski stan ali družinske razmere.
[…]
3. Pogodbeni uslužbenec se lahko zaposli, le če:
[…]
e) predloži dokazila o dobrem znanju enega od jezikov [Unije] in o zadovoljivem znanju drugega jezika [Unije] v obsegu, ki omogoča opravljanje dela.
[…]
5. [EPSO] različnim institucijam na njihovo zahtevo pomaga pri izbiri pogodbenih uslužbencev, predvsem pri opredeljevanju vsebine preizkusov in organizaciji postopka izbire. [EPSO] zagotavlja preglednost postopka za izbiro pogodbenih uslužbencev.
[…]“
8 Člen 3(2) Sklepa Evropskega parlamenta, Sveta, Komisije, Sodišča, Računskega sodišča, Ekonomsko-socialnega odbora, Odbora regij in Evropskega varuha človekovih pravic 2002/620/ES z dne 25. julija 2002 o ustanovitvi EPSO (UL L 197, str. 53) določa, da „[EPSO] lahko pomaga institucijam, organom, uradom in agencijam, ustanovljenim s Pogodbami ali v skladu z njimi, pri njihovih internih razpisih in izbiranju drugih uslužbencev.“
2. Razpis za prijavo interesa
9 EPSO je leta 2005 „v imenu evropskih institucij, zlasti Komisije in Sveta“ objavil razpis za prijavo interesa „zaradi vzpostavitve zbirke podatkov možnih kandidatov za zaposlitev kot pogodbenih uslužbencev za opravljanje različnih nalog v evropskih institucijah“ (v nadaljevanju: RPI). RPI je bil od 20. junija do 20. julija 2005 objavljen na spletni strani urada EPSO.
10 Točka 2 naslova A RPI, z naslovom „Iskani profili“, je določala:
„[RPI] se nanaša na zaposlitev osebja s temi splošnimi sposobnostmi:
Za funkcionalno skupino I: vratarji, vozniki, upravno-administrativne naloge podpornih storitev, fizični delavci.
Za funkcionalno skupino II: jasli (v glavnem otroške negovalke), vodje pisarne/zaposlenih, asistenti, tehnično osebje.
Za funkcionalno skupino III: finančno poslovodenje, informatika/tehnologija, izvršilne naloge.
Za funkcionalno skupino IV: upravne, komunikacijske in svetovalne naloge, raziskovalci, inženirji, lingvisti, arhitekti. […]“
11 Točka 3 naslova A RPI, z naslovom „Merila za pripustitev in splošni pogoji“, je določala, da mora vsak kandidat, ki predloži svojo kandidaturo za delovno mesto pogodbenega uslužbenca, izpolnjevati merila za pripustitev za ustrezno funkcionalno skupino in splošne pogoje.
12 V zvezi z merili za pripustitev je točka 3(a) naslova A RPI, z naslovom „Minimalna zahtevana izobrazba“, od kandidatov za delovna mesta pogodbenih uslužbencev iz funkcionalne skupine II zahtevala z diplomo potrjeno višjo izobrazbo ali z diplomo potrjeno srednješolsko izobrazbo, ki omogoča nadaljnje višješolsko izobraževanje, in ustrezne vsaj triletne poklicne izkušnje (to diplomo je bilo mogoče nadomestiti s potrdilom o ustreznem vsaj triletnem poklicnem izobraževanju, če v času izdaje ni obstajalo primerljivo poklicno izobraževanje, ki bi omogočalo nadaljnje višješolsko izobraževanje), ali pa končano izobraževanje na posredni izobraževalni ustanovi ter dodatno ustrezno dveletno specializacijo in ustrezne petletne poklicne izkušnje.
13 V zvezi z splošnimi pogoji je točka 3(b) naslova A francoske različice RPI od kandidatov med drugimi pogoji zahtevala, da morajo „dobro obvladati enega od uradnih jezikov Evropske unije ([angleščina, bolgarščina, češčina, danščina, estonščina, finščina, francoščina, grščina, irščina, italijanščina, latvijščina, litovščina, madžarščina, malteščina, nemščina, nizozemščina, poljščina, portugalščina, romunščina, slovaščina, slovenščina, španščina in švedščina]) – glavni jezik (kot privzeto se lahko za glavni jezik šteje jezik državljanstva kandidata ali obvezni jezik izobraževanja), in zadovoljivo obvladati [angleščino, francoščino ali nemščino] – drugi jezik (ki se mora razlikovati od glavnega jezika).“
14 Izraza „glavni jezik“ in „drugi jezik“ sta bila v točki 3(b) naslova A RPI zapisana poudarjeno.
15 Izbirni postopek bi moral v skladu z naslovom C RPI, naslovljenim „Potek izpitov“, potekati v treh zaporednih fazah: „potrjevanje“ „predizbirni testi“ in „izbira zaradi morebitne zaposlitve“.
16 V zvezi s prvo fazo – potrjevanjem – je bilo določeno, da EPSO vzpostavi potrjeno zbirko podatkov kandidatov, ki ustrezajo funkcionalnim skupinam in opredeljenim kvalifikacijam iz RPI, nato pa to zbirko podatkov predloži izbirni komisiji zaradi sestave seznama kandidatov, ki se lahko udeležijo predizbirnih testov.
17 V zvezi z drugo fazo – predizbirnimi testi – je bilo v RPI navedeno, da bodo kandidati iz zbirke podatkov iz prejšnje točke povabljeni k trem vrstam testov, in sicer:
– preizkusom zaradi ocene njihovih „splošnih sposobnosti“, še posebej „verbalnih in neverbalnih sposobnosti ter znanja jezikov“;
– sočasno preizkusu zaradi ocene „poznavanja evropske integracije in evropskih institucij“ in
– pozneje posebnemu preizkusu zaradi ocene „posebnih znanj“.
18 Pojasnjeno je bilo, da bodo predizbirni testi potekali „v drugem jeziku (nemščini, angleščini, francoščini)“, ki „se mora razlikovati od glavnega jezika.“
19 Nazadnje, v zvezi s tretjo fazo – izbiro zaradi morebitne zaposlitve – je RPI določal, da bodo imena kandidatov, ki so uspešno opravili teste, objavljena v končni zbirki podatkov, dostopni evropskim institucijam, da bodo lahko izbrale kandidate in tiste, ki „najbolje ustrezajo njihovim potrebam“, povabile na razgovore.
20 Vodnik za kandidate, na branje katerega je napotoval naslov B RPI, da bi se kandidatom omogočila „pravilna vložitev kandidature“, je vseboval obvestilo, da morajo glavni jezik izbrati tako, da „prvi jezik“ izberejo iz spustnega menija.
21 Nazadnje je bilo v zvezi z RPI v rubriki „Pogosta vprašanja“ na spletni strani urada EPSO navedeno:
„Kako sta opredeljena ,glavni‘ in ,drugi‘ jezik?
Glavni jezik je načeloma jezik vašega državljanstva, če je med 20 uradnimi jeziki Evropske unije. Če ima država dva ali več uradnih jezikov, je glavni jezik tisti, v katerem ste se obvezno šolali. Drugi jezik je jezik, v katerem boste opravljali teste, če boste predizbrani. Mora se razlikovati od vašega glavnega jezika. Pri tem razpisu mora biti vaš drugi jezik angleščina, francoščina ali nemščina. Ta drugi jezik je treba znati zadovoljivo.“
Dejansko stanje
22 Tožeča stranka, ki je francoska državljanka, vendar rojena staršem italijanske narodnosti, se je po objavi RPI prijavila za delovno mesto pogodbenega uslužbenca iz funkcionalne skupine II, profil „vodenje pisarne (tajništvo)“.
23 Tožeča stranka je v elektronski prijavi navedla, da je francoščina tako njen glavni jezik kot drugi jezik, torej tisti, v katerem bi morala opravljati predizbirne teste.
24 EPSO je tožečo stranko 4. oktobra 2005 z elektronskim sporočilom obvestil, da je komisija za izbiro sprejela njeno kandidaturo in da bo povabljena, da se udeleži predizbirnih testov. V tem sporočilu je bilo navedeno, da bo „glavni jezik“ tožeče stranke francoščina, „jezik za teste“ pa angleščina.
25 Tožeča stranka je v elektronskem sporočilu, ki ga je uradu EPSO poslala 15. novembra 2005, opozorila, da je kot jezik za predizbirne teste izbrala francoščino, in ne angleščine.
26 EPSO je tožeči stranki 28. novembra 2005 z elektronskim sporočilom odgovoril, da jezik za predizbirne teste ne more biti glavni jezik, in tožečo stranko pozval, naj „ponovno prebere RPI“. Po tem sporočilu se je tožeča stranka strinjala z opravljanjem predizbirnih testov v angleščini.
27 EPSO je 21. novembra 2005 objavil obvestilo o strukturi in ocenjevanju predizbirnih testov (v nadaljevanju: obvestilo z dne 21. novembra 2005). V tem obvestilu je bilo navedeno:
– da bosta prva testa, namenjena preizkusu verbalnih in numeričnih sposobnosti, vsebovala 25 oziroma 20 vprašanj s po več možnimi odgovori;
– da bo drugi test, ki se nanaša na poznavanje Evropske unije, vseboval 30 vprašanj s po več možnimi odgovori;
– da je namen tretjega testa preveriti „posebna znanja (na interesnem področju, ki ga kandidat kot prvega navede v kandidaturi)“.
28 V obvestilu z dne 21. novembra 2005 je bilo navedeno tudi, da „bodo v tej fazi obdelani samo testi sposobnosti in evropskih znanj“ in da „bodo kandidati k preizkusu posebnih znanj povabljeni naknadno“, razen „kandidatov iz funkcionalne skupine II, profil asistent, ki bodo vse teste opravljali sočasno v tej fazi.“
29 Nazadnje je bilo v obvestilu z dne 21. novembra 2005 poudarjeno še, da bosta za delovna mesta iz funkcionalne skupine II „praga uspešnosti, na podlagi katerih se bo pridobila pravica do vpisa v zbirko podatkov“, 45 % za vse teste in minimalno 35 % za teste verbalnih in numeričnih sposobnosti.
30 Tožeča stranka je 6. januarja 2006 v Bruslju (Belgija) pod nadzorom predstavnikov družbe, ki ji je EPSO zaupal organizacijo predizbirnih testov, opravljala teste verbalnih in numeričnih sposobnosti, test poznavanja Evropske unije in test za preizkušanje posebnih znanj. Po njenih navedbah naj bi bil potek predizbirnih testov vsaj štirikrat moten zaradi okvare njenega računalnika. Njeni zahtevi, naj se ji izda potrdilo o teh dogodkih, naj ne bi bilo ugodeno.
31 EPSO je tožečo stranko 27. februarja 2006 z elektronskim sporočilom obvestil, da je uspešno opravila predizbirne teste in da bo njeno ime vpisano v zbirko podatkov, do katere bodo imele dostop evropske institucije, da bodo lahko tiste kandidate, ki najbolje ustrezajo njihovim potrebam, izbrale in povabile na razgovor.
32 EPSO je tožeči stranki 14. marca 2006 poslal elektronsko sporočilo s tem besedilom (v nadaljevanju: odločba z dne 14. marca 2006):
„Draga kandidatka, dragi kandidat,
v omejenem številu primerov so zaradi napake pri pošiljanju pošte kandidatom nekateri kandidati, vključno z vami, prejeli dva različna in nasprotujoča si dopisa v zvezi z doseženimi rezultati.
Za pojasnitev podatkov potrjujem vaše ocene:
– verbalno : 32,00 %
– numerično : 35,00 %
skupaj verbalno [in] numerično : 33,33 %
Zahtevani minimum za funkcionalno skupino II: 35,00 %
Zato vas moram žal obvestiti, da vaše ocene [pri testih, ki so namenjeni preizkusu verbalnih in numeričnih sposobnosti] ne zadostujejo za to, da bi vas lahko EPSO sprejel v naslednjo fazo izbora.
[…]
Prosim, sprejmite naše opravičilo za to nevšečnost.“
33 Tožeča stranka je s sporočilom z dne 10. aprila 2006 z naslovom „izpodbijanje rezultatov testov“ izpodbijala odločbo z dne 14. marca 2006. Poudarila je, da naj bi bila morala med opravljanjem predizbirnih testov le-te „večkrat“ prekiniti zaradi „informacijskih ,hroščev‘“ in da je „njen vpis v zbirko podatkov urada EPSO treba ohraniti.“
34 EPSO je tožeči stranki odgovoril z elektronsko pošto z dne 19. aprila 2006 in potrdil, da je dosegla samo 33,33 % pravilnih odgovorov pri testih za preizkus verbalnih in numeričnih sposobnosti, zahtevani minimum pa je bil 35 %. V zvezi s pritožbami tožeče stranke glede informacijskih incidentov, ki naj bi se ji zgodili, je EPSO navedel, da so njene pritožbe „veliko prepozne“, da „ni več mogoče preveriti, ali so se nepravilnosti [na informacijskem mestu, kjer je opravljala teste,] dejansko zgodile“, in da se v vsakem primeru „zdijo registrirani rezultati povsem normalni“.
35 Tožeča stranka je v elektronskem sporočilu, ki ga je še isti dan poslala uradu EPSO – po tem, ko je opozorila na to, da je v prostoru, v katerem je opravljala preizkuse, nato pa, odkar je prejela odločbo z dne 14. marca 2006, opozarjala na informacijske incidente – navedla, da ni mogoče izključiti, da so le-ti lahko vplivali na zavrnitev njene kandidature.
36 EPSO je 20. aprila 2006 tožeči stranki odgovoril s tem elektronskim sporočilom:
„[…]
Vsekakor smo pripravljeni raziskati vaše navedbe, vendar nam morate poslati ustrezne podatke. Če ste, tako kot navajate, predložili zahtevo nadzornikom, ste prejeli številko incidenta. Prosimo vas, da nam torej sporočite to številko, da bomo lahko izvedli preiskavo. Glede na to, da so bili testi registrirani, so nadzorniki težavo, če se je zgodila, zabeležili v dnevnik in bomo podatke o tem izsledili.“
37 Tožeča stranka je istega dne uradu EPSO poslala elektronsko pošto, v kateri je navedla, da „nikakor ni prejela nobene številke incidenta“, čeprav jo je zahtevala, ter pojasnila, da ji ni bilo sporočeno niti ime nadzornika niti osebe, ki je prišla razrešit informacijske incidente.
38 Tožeča stranka se je lahko na spletni strani urada EPSO seznanila s preglednico, v kateri je bil za vsako vprašanje, na katerega je odgovarjala, naveden ustrezen odgovor, njen lastni odgovor in porabljeni čas za odgovor. V navedeni preglednici, v kateri ni bilo besedila vprašanj, ki so ji bila postavljena, pa je bilo navedeno, da ji je bila po uradni dolžnosti dodeljena ena točka zaradi neberljivega vprašanja.
39 Tožeča stranka je s sporočilom z dne 14. junija 2006, ki ga je Komisija Evropskih skupnosti prejela isti dan po telefaksu, na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov vložila pritožbo med drugim zoper odločbo z dne 14. marca 2006. V navedenem sporočilu je od institucije zahtevala, naj ji pošlje vprašanja, ki so ji bila postavljena v testih za preizkus njenih verbalnih in numeričnih sposobnosti.
40 Organ, pristojen za imenovanja (v nadaljevanju: OPI), je pritožbo zavrnil z odločbo z dne 11. oktobra 2006.
Predlogi strank in postopek
41 Tožeča stranka je to tožbo vložila 29. januarja 2007.
42 Tožeča stranka Sodišču za uslužbence predlaga, naj:
„– […] razglasi ničnost odločbe urada EPSO z dne 14. marca 2004;
– […] razglasi ničnost odločbe urada EPSO in/ali izbirne komisije o nevpisu tožeče stranke v bazo podatkov kandidatov, ki so bili uspešni pri predizbirnem preizkusu znanja;
– […] razglasi ničnost nadaljnjih postopkov za izbiro;
– [Komisiji] naloži plačilo stroškov postopka.“
43 Komisija Sodišču za uslužbence predlaga, naj:
„– zavrne tožbo;
– o stroških odloči v skladu s predpisi.“
44 Kraljevina Španija je z vlogo, ki je bila v sodnem tajništvu Sodišča za uslužbence vložena 30. aprila 2007, predlagala intervencijo v podporo predlogom tožeče stranke.
45 Italijanska republika je z vlogo, ki jo je sodno tajništvo Sodišča za uslužbence po telefaksu prejelo 3. maja 2007 (izvirnik je bil vložen 4. maja istega leta), predlagala intervencijo v podporo predlogom tožeče stranke.
46 S sklepoma predsednika drugega senata Sodišča za uslužbence z dne 19. junija 2007 je bila Kraljevini Španiji in Italijanski republiki dovoljena intervencija v podporo predlogom tožeče stranke.
47 Zadeva, ki je bila prvotno dodeljena drugemu senatu Sodišča za uslužbence, je bila z odločbo z dne 19. februarja 2009 prerazporejena prvemu senatu tega sodišča.
48 Zadeva je bila s sklepom z dne 17. junija 2009 predložena na občno sejo.
49 Sodišče za uslužbence je na podlagi ukrepov procesnega vodstva stranke pozvalo, naj odgovorijo na vprašanja in predložijo nekaj dokumentov. Stranke so zahteve Sodišča za uslužbence izpolnile.
50 Sodišče za uslužbence je stranke pozvalo tudi k predložitvi kakršnih koli stališč v zvezi z vprašanjem, ali je bil EPSO pristojen za sprejetje odločbe z dne 14. marca 2006.
51 Nazadnje, stranke – razen Italijanske republike – so na poziv Sodišča za uslužbence predložile stališča o vplivu sodb Splošnega sodišča Evropske unije z dne 13. septembra 2010 v združenih zadevah Španija proti Komisiji (T‑156/07 in T‑232/07) in Italija proti Komisiji (T‑166/07 in T‑285/07) na obravnavani spor.
52 Dva od sedmih sodnikov, ki so bili prisotni na obravnavi, se nista mogla udeležiti posvetovanja, ker je eden zapustil Sodišče za uslužbence zaradi prevzema nalog sodnika Splošnega sodišča Evropske unije, drugi pa je bil zadržan iz zdravstvenih razlogov.
Pravo
1. Predlog za razglasitev ničnosti „nadaljnjih postopkov za izbiro“
53 Spomniti je treba, da mora na podlagi člena 21, prvi odstavek, Statuta Sodišča, ki se v skladu s členom 7(1) priloge I navedenega statuta uporablja za postopek pred Sodiščem za uslužbence, in člena 44(1)(c) Poslovnika Splošnega sodišča, ki se smiselno uporablja za Sodišče za uslužbence – v skladu s Sklepom Sveta 2004/752/ES, Euratom z dne 2. novembra 2004 o ustanovitvi Sodišča za uslužbence Evropske unije (UL L 333, str. 7) – za tožbe, vložene pred 1. novembrom 2007, ko je začel veljati njegov poslovnik, vsaka tožba med drugim vsebovati predmet postopka in kratek povzetek tožbenih razlogov. Ta podatek mora biti dovolj jasen in natančen, da toženi stranki omogoči pripravo obrambe in Sodišču za uslužbence, da odloči o tožbi, po potrebi brez drugih podatkov.
54 V obravnavanem primeru zgoraj navedeni predlog ne omogoča jasne določitve dejanja ali dejanj, ki naj bi jih bilo treba razglasiti za nične, zato ga je treba zavreči kot nedopustnega.
2. Predlogi za razglasitev ničnosti odločbe z dne 14. marca 2006 in „odločbe urada EPSO in/ali izbirne komisije o nevpisu tožeče stranke v bazo podatkov kandidatov, ki so bili uspešni pri predizbirnem preizkusu znanja“
55 Tožeča stranka v podporo navedenim predlogom navaja tri tožbene razloge, ki se nanašajo, prvič, na kršitev člena 12, prvi odstavek, ES ter člena 82(1) in (3)(e) PZU, drugič, na „kršitev načel dobrega upravljanja, enakega obravnavanja, objektivnosti in legitimnega pričakovanja“ in, tretjič, na „kršitev načela enakega obravnavanja[,] […] načel varstva legitimnega pričakovanja, preglednosti in obveznosti obrazložitve.“
56 Tožeča stranka je na obravnavi navedla še četrti tožbeni razlog, ki se nanaša na to, da naj bi odločbo z dne 14. marca 2006 sprejel nepristojni organ.
Prvi tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev člena 12, prvi odstavek, ES ter člena 82(1) in (3)(e) PZU
57 S tem tožbenim razlogom tožeča stranka in intervenientki v bistvu zoper RPI uveljavljajo ugovor nezakonitosti, ki ga je mogoče razdeliti v tri dele. RPI naj bi bil namreč nezakonit, ker:
– naj bi kandidatom nalagal, naj kot glavni jezik navedejo jezik svojega državljanstva ali obveznega izobraževanja (prvi del),
– naj bi izbiro drugega jezika omejeval samo na angleščino, francoščino in nemščino (drugi del),
– naj bi bil nezakonito objavljen samo v nemščini, angleščini in francoščini in naj bi samo na te jezike omejeval izbiro jezika za dopisovanje med uradom EPSO in kandidati (tretji del).
Prvi del, ki se nanaša na to, da naj bi RPI kandidatom nezakonito nalagal, naj kot glavni jezik navedejo jezik svojega državljanstva ali izobraževanja
– Trditve strank
58 Tožeča stranka navaja, da člen 82(3)(e) PZU, po katerem se pogodbeni uslužbenec lahko zaposli, le če predloži dokazila o dobrem znanju enega od jezikov Unije in o zadovoljivem znanju drugega jezika Unije v obsegu, ki omogoča opravljanje dela, nikakor ne določa, da mora biti jezik, ki ga mora kandidat za pogodbenega uslužbenca dobro znati, bodisi jezik njegovega državljanstva bodisi jezik, v katerem se je izobraževal.
59 EPSO naj bi v točki 3(b) naslova A RPI navedel, da naj bi se „kot privzeto“ za „glavni jezik“ kandidata – to je tisti jezik, ki ga mora dobro znati – „štel jezik državljanstva kandidata ali obvezni jezik izobraževanja“. S tem naj bi EPSO v nasprotju s členom 82(3)(e) PZU želel izključiti možnost, da bi kandidat kot glavni jezik navedel jezik, ki ni jezik njegovega državljanstva ali izobraževanja. Tožeča stranka poudarja, da naj bi ji bila s tem odvzeta možnost, da si kot glavni jezik izbere jezik, v katerem je bila vzgojena, v njenem primeru italijanščino.
60 Poleg tega naj bi bila obveznost navedbe jezika državljanstva ali jezika izobraževanja, kot jo določata RPI in potrjuje vodnik za kandidate, na katerega le-ta napotuje, ter rubrika „pogosta vprašanja“ na spletni strani urada EPSO, v nasprotju s členom 12, prvi odstavek, ES in členom 82(1) PZU, ker naj bi iz nje izhajalo različno obravnavanje kandidatov glede na državljanstvo ali narodno pripadnost. Nekatere kandidate naj bi namreč posredno ovirala pri opravljanju testov v njihovem maternem jeziku, medtem ko naj bi ta možnost obstajala za kandidate drugih državljanstev ali narodnih pripadnosti.
61 Tožeča stranka dodaja, da ni mogoče sprejeti trditve Komisije iz odločbe o zavrnitvi pritožbe, da iz besedila „kot privzeto“ iz RPI izhaja, da so kandidati lahko prosto izbirali svoj glavni jezik. Besedilo „kot privzeto“ naj bi se namreč – poleg tega, da ni jasno – pojavljalo samo v angleški in francoski različici RPI, ne pa tudi v nemški.
62 Nikakor pa naj RPI ne bi bil skladen z njegovim pravnim namenom, da se zainteresirane osebe čim natančneje obvesti o zahtevanih pogojih za zasedbo prostih delovnih mest, da se jim omogoči presoja možnosti za kandidiranje.
63 Komisija predlaga zavrnitev prvega dela prvega tožbenega razloga.
64 Komisija najprej trdi, da nobena določba RPI niti navodilo iz vodnika kandidatom ali s spletne strani urada EPSO kandidatov ne zavezuje, naj kot glavni jezik izberejo jezik svojega državljanstva ali izobraževanja. Po mnenju Komisije sta merili državljanstva in izobraževanja v RPI samo podredni, da se zapolnijo morebitne opustitve kandidatov med vpisom.
65 V vsakem primeru pa Komisija v dupliki poudarja, da tožeča stranka ni mogla izbrati drugega jezika kot francoščino. Po mnenju Komisije bi namreč morali kandidati kot glavni jezik izbrati tistega, ki ga najbolje obvladajo. V obravnavani zadevi naj bi tožeča stranka francoščino obvladala bolj kot italijanščino. Zato bi, če bi bila za glavni jezik izbrala italijanščino, francoščino pa za drugi jezik, pridobila neupravičeno prednost, saj so se testi opravljali v jeziku, ki ga bolje obvlada. Namen RPI pa je bil, da so vsi kandidati v enakopravnem položaju, s tem da se jim naloži opravljanje predizbirnih testov v jeziku, ki ga domnevno obvladajo manj kot glavni jezik.
66 Vendar pa je Komisija – v nasprotju s svojimi trditvami v dupliki – na obravnavi izrecno navedla, da so lahko kandidati kot glavni jezik prosto izbrali kateri koli jezik, ki so ga dobro obvladali. Zato bi bila lahko tožeča stranka kot glavni jezik izbrala italijanščino, francoščino pa za drugi jezik, in bi torej predizbirne teste opravljala v francoščini. Komisija je dodala, da je tožeča stranka prosto izbrala francoščino kot glavni jezik.
– Presoja Sodišča za uslužbence
67 Uvodoma je treba opozoriti na to, da se v skladu s členom 82(3)(e) PZU pogodbeni uslužbenec lahko zaposli le, če predloži dokazila o „dobrem znanju enega od jezikov [Unije]“.
68 Čeprav je načeloma jezik, ki ga kandidat za pogodbenega uslužbenca dobro zna, jezik njegovega državljanstva ali izobraževanja, pa ni mogoče izključiti – kot je Komisija sicer priznala na obravnavi –, da kandidat enako dobro obvlada še kak drug jezik. Jasno pa je, da glede na odsotnost kakršne koli podrobnejše opredelitve v členu 82(3)(e) PZU njegovi avtorji niso želeli, da bi moral kandidat za pogodbenega uslužbenca dobro znati samo jezik svojega državljanstva ali, če je kandidat državljan države članice z več uradnimi jeziki, tistega, v katerem se je izobraževal.
69 Vprašanje torej je, ali je EPSO v obravnavani zadevi – kot trdi tožeča stranka – v nasprotju s členom 82(3)(e) PZU kandidatom naložil, da morajo kot glavni jezik izbrati jezik svojega državljanstva ali jezik, v katerem so se izobraževali.
70 V zvezi s tem je treba opozoriti na to, da je točka 3(b) naslova A francoske različice RPI od kandidatov med drugimi pogoji zahtevala, da morajo „dobro obvladati enega od uradnih jezikov Evropske unije […] – glavni jezik“, v oklepaju pa je bilo navedeno, da se je „kot privzeto […] [lahko] za glavni jezik štel jezik državljanstva kandidata ali obvezni jezik izobraževanja“.
71 V nasprotju s trditvami tožeče stranke tega zadnjega pojasnila, ki je tudi v angleški različici RPI, ni mogoče razumeti tako, da je kandidatom nalagalo, da kot glavni jezik navedejo jezik svojega državljanstva ali, če so se kandidati izobraževali v državi članici z dvema ali več uradnimi jeziki, tistega, v katerem so se izobraževali. Iz uporabe besed „kot privzeto“ namreč izhaja, da je EPSO navedeno pojasnilo vnesel samo zato, da bi kandidate obvestil, da bi EPSO, če bi kandidat pri vpisu pozabil navesti svoj glavni jezik, to opustitev popravil tako, da bi za ta jezik vpisal jezik njegovega državljanstva ali izobraževanja, za katerega se domneva, da ga kandidat najbolje obvlada.
72 Res je, da se nemška različica RPI razlikuje od francoske in angleške, in sicer se glasi: „Sie müssen über eine gründliche Kenntnis einer der Amtssprachen der Europäischen Union verfügen […] – Hauptsprache (als Hauptsprache wird die Landessprache des Bewerbers oder die Sprache der Pflichtschule betrachtet) […]“ [„Dobro morate znati enega od uradnih jezikov Evropske unije […] – glavni jezik (za glavni jezik se bo štel jezik državljanstva kandidata ali obvezni jezik izobraževanja) […]“]. Vendar pa v skladu z ustaljeno sodno prakso potreba po enotni uporabi in posledično razlagi določb prava Unije onemogoča, da bi se besedilo obravnavalo ločeno samo v eni od njegovih različic, ampak zahteva, da se razlaga glede na dejansko voljo njegovega avtorja in njegov namen, med drugim ob upoštevanju različic v drugih jezikih Unije (glej v tem smislu sodbo Sodišča za uslužbence z dne 30. novembra 2009 v zadevi Zangerl-Posselt proti Komisiji, F‑83/07, točka 49 in tam navedena sodna praksa, zoper katero je bila vložena pritožba pri Splošnem sodišču Evropske unije, zadeva T‑62/10 P). V obravnavani zadevi pa je bila nemška različica manjšinska v primerjavi z drugima jezikovnima različicama zadevnega besedila, zato ti različici prevladata. Poleg tega tožeča stranka, ki nikjer v prijavi ni navedla, da kakor koli, niti površno, obvlada nemščino, ne more trditi, da je bila zaradi nemške različice RPI zapeljana v napako, ker je mislila, da mora kot glavni jezik izbrati jezik svojega državljanstva.
73 Nazadnje je treba ugotoviti, da je EPSO v rubriki „pogosta vprašanja“ na svoji spletni strani v odgovoru na vprašanje „Kako sta opredeljena ‚glavni‘ in ‚drugi‘ jezik?“ navedel, da je „glavni jezik načeloma […] jezik vašega državljanstva, če je med 20 uradnimi jeziki Evropske unije[,] [č]e [pa] ima država dva ali več uradnih jezikov, je glavni jezik tisti, v katerem ste se obvezno šolali“. Iz uporabe izraza „načeloma“ izhaja, da EPSO ni izključeval možnosti, da bi kandidat kot glavni jezik za preizkuse po RPI izbral drug jezik, kot je jezik njegovega državljanstva ali izobraževanja, če ga dobro obvlada.
74 V teh okoliščinah in glede na to, da tožeča stranka neutemeljeno trdi, da naj bi ji EPSO naložil navedbo jezika njenega državljanstva kot glavnega jezika, ni mogoče sprejeti očitka, ki se nanaša na kršitev člena 82(3)(e) PZU. Enako iz istega razloga velja za očitke, ki se nanašajo na kršitev člena 12, prvi odstavek, ES in člena 82(1) PZU.
75 Iz tega sledi, da se mora prvi del prvega tožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen.
Drugi del, ki se nanaša na to, da naj bi se z RPI izbira drugega jezika nezakonito omejevala samo na angleščino, francoščino ali nemščino
– Trditve strank
76 Tožeča stranka najprej opozarja na to, da je iz člena 82(3)(e) PZU razvidno, da lahko institucija kandidatu za pogodbenega uslužbenca obveznost zadovoljivega znanja določenega jezika naloži samo zaradi posebnega značaja prostega delovnega mesta. Po njenem mnenju pa naj EPSO ne bi izpolnjeval tega pogoja, ker naj bi se v RPI odločil omejiti izbiro drugega jezika na angleščino, francoščino ali nemščino, čeprav naj vsa delovna mesta, ki bi jih kandidati zasedli v primeru zaposlitve, ne bi zahtevala – ali pa ne vsa enako – zadovoljivega znanja angleščine, francoščine ali nemščine.
77 Tožeča stranka celo trdi, da EPSO z omejitvijo izbire drugega jezika na angleščino, francoščino ali nemščino ni upošteval „zunanje razsežnosti“ pogodbenih uslužbencev, saj pogodbeni uslužbenci v svojih odnosih z državami članicami ali osebami pod jurisdikcijo držav članic uporabljajo vse uradne jezike institucij Unije.
78 Tožeča stranka dodaja, da ni mogoče sprejeti nobene utemeljitve, ki bi jo lahko Komisija navedla v podporo omejevanja izbire drugega jezika.
79 Če bi namreč Komisija to omejitev utemeljevala z obstojem upravnih omejitev – s tem, da EPSO ali družba, ki ji je ta zaupal organizacijo predizbirnih testov, nimata dovolj materialnih sredstev ali človeških virov za organizacijo navedenih testov v vseh uradnih jezikih Evropske unije – bi bila taka omejitev nezakonita, ker ni skladna z značajem prostih delovnih mest.
80 Podobno ne bi bila utemeljena niti trditev, da je domnevni razlog za omejitev ta, da so angleščina, francoščina in nemščina glavni delovni jeziki evropskih institucij. Člen 1 Uredbe št. 1 namreč določa, da so delovni jeziki institucij vsi uradni jeziki Evropske unije, in ne samo angleščina, francoščina in nemščina. Po drugi strani pa, čeprav člen 6 Uredbe št. 1 institucijam dovoljuje določitev poenostavljene jezikovne ureditve, naj nikakor ne bi bilo dokazano, da so navedene institucije tako ureditev tudi sprejele. To pa bi bilo dokazano samo, če bi bili ti trije jeziki dejansko najbolj rabljeni znotraj teh institucij.
81 Tožeča stranka podredno – če bi bile angleščina, francoščina in nemščina vsaj v institucijah v Bruslju ali v Luxembourgu jeziki notranje komunikacije – navaja, da ni nobene ustrezne povezave, še manj pa sorazmernosti med želenim ciljem in sredstvi, ki jih EPSO uporablja za njegovo uresničitev. Kar zadeva kandidate, ki so kot glavni jezik izbrali angleščino, francoščino ali nemščino, so namreč ti kandidati zaradi zahteve urada EPSO, da morajo kot drugi jezik izbrati drugega od teh treh jezikov, prisiljeni izkazati znanje dveh jezikov notranje komunikacije v institucijah, medtem ko naj bi se od kandidatov, ki so kot glavni jezik izbrali jezik, ki ni nemščina, angleščina ali francoščina, zahtevalo, da znajo samo enega od jezikov notranje komunikacije.
82 Tožeča stranka iz tega izpeljuje, da je EPSO z omejitvijo izbire drugega jezika na angleščino, francoščino ali nemščino, tako da ji je onemogočil izbiro italijanščine, kršil člen 12 ES, načelo nediskriminacije in člen 82(3)(e) PZU.
83 Komisija odgovarja, da obveznost kandidatov, da kot drugi jezik izberejo angleščino, francoščino ali nemščino, zgolj izraža prizadevanje za učinkovito notranjo komunikacijo v institucijah. Ob upoštevanju znatnega povečanja števila uradnih jezikov bi bilo treba namreč notranjo komunikacijo zagotoviti s tem, da vsi uradniki in drugi uslužbenci znajo vsaj enega od jezikov, ki se v institucijah, zlasti v Komisiji, v praksi najbolj rabijo.
84 Komisija dodaja, da je od kandidatov, ki so kot glavni jezik izbrali angleščino, francoščino ali nemščino, še vedno upravičeno zahtevati zadovoljivo znanje drugega od teh jezikov, predvsem zaradi zagotovitve enakega obravnavanja vseh kandidatov, pa tudi zaradi izboljšanja možnosti notranje komunikacije.
85 Komisija še poudarja, da je bil cilj RPI vzpostaviti zbirko podatkov zaradi zadovoljevanja prihodnjih potreb po zaposlovanju, in ne zapolniti natančno določeno prosto delovno mesto, ter da je EPSO zato toliko bolj utemeljeno skušal zagotoviti, da vsi v zbirko podatkov vpisani kandidati izkažejo jezikovno znanje, ki ustreza vsakemu delovnemu mestu iz njihove funkcionalne skupine, ki bi jim lahko bilo ponujeno.
86 Kraljevina Španija in Italijanska republika pa navajata, da je EPSO s tem, da je obveznost zadovoljivega znanja jezikov omejil samo na angleščino, francoščino ali nemščino, kršil tudi člen 290 ES, ki daje Svetu izključno pristojnost za določitev ureditve glede jezikov v institucijah Unije, Sklep 2002/620, ki uradu EPSO ne daje nobene pristojnosti na področju jezikovne ureditve, ter člen 22 Listine o temeljnih pravicah, ki zagotavlja načelo večjezičnosti. Nazadnje intervenientki – ki trdita, da bi kandidati morali imeti možnost drugi jezik izbrati izmed vseh uradnih jezikov Unije – še menita, da se s to omejitvijo krši tudi načelo legitimnega pričakovanja, prav tako pa naj tudi ne bi bila obrazložena.
87 Kraljevina Španija dodaja, da Komisija sploh ni utemeljila, da se angleščina, francoščina in nemščina v Komisiji najbolj uporabljajo ali da objektivne okoliščine utemeljujejo izbiro teh jezikov kot jezikov notranje komunikacije. Vsekakor pa naj v zvezi s tem ne bi bila sprejeta nobena odločitev kolegija komisarjev.
88 Kraljevina Španija nazadnje opozarja še na to, da se z jezikovno zahtevo iz RPI v nasprotju s členom 12 ES daje prednost kandidatom, ki so državljani držav članic, v katerih je uradni jezik angleščina, francoščina ali nemščina.
– Presoja Sodišča za uslužbence
89 Najprej je treba ugotoviti, da so jezikovne zahteve iz člena 82(3)(e) PZU, v tem primeru ta, da je treba dobro znati enega od jezikov Unije in zadovoljivo znati še enega od jezikov Unije v obsegu, ki omogoča opravljanje dela, samo minimalni pogoj za zaposlitev pogodbenih uslužbencev.
90 Iz tega sledi, da lahko institucija, če to zahtevajo potrebe službe ali delovnega mesta, zakonito določi jezike, za katere se zahteva dobro ali zadovoljivo znanje (glej, a contrario, sodbo Sodišča z dne 4. marca 1964 v zadevi Lassalle proti Parlamentu, 15/63, str. 73 in 74; sklepne predloge generalnega pravobranilca Lagrangea k tej sodbi, str. 94, in zgoraj navedeni sodbi Španija proti Komisiji, točka 65, in Italija proti Komisiji, točka 81).
91 Čeprav taka jezikovna zahteva lahko izhaja iz posebnosti profila dela, ki bi ga pogodbeni uslužbenec opravljal, pa lahko splošneje izhaja tudi iz tega, da v instituciji obstaja en ali več jezikov notranje komunikacije. Kadar ima namreč institucija možnost, tudi če ne sprejme formalne odločitve o tem, da se odloči za omejeno število jezikov notranje komunikacije – če odločitev temelji na objektivnih argumentih, povezanih z operativnimi potrebami (glej v tem smislu sklepne predloge generalnega pravobranilca Poiaresa Madura k sodbi Sodišča z dne 15. marca 2005 v zadevi Španija proti Eurojustu, C‑160/03, točki 49 in 56, ter zgoraj navedeni sodbi Španija proti Komisiji, točka 75, in Italija proti Komisiji, točka 93) –, ta institucija pogodbenim uslužbencem, ki jih namerava zaposliti, lahko upravičeno naloži jezikovno znanje v zvezi z navedenimi jeziki notranje komunikacije. V nasprotnem primeru bi se izpostavila tveganju, da bi zaposlila uslužbenca, ki ne bi mogel ustrezno opravljati svojega dela v instituciji, ker se ne bi mogel sporazumevati s svojimi kolegi in razumeti navodil svojih nadrejenih oziroma bi to lahko storil le z velikimi težavami. V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je Splošno sodišče Evropske unije v zgoraj navedeni sodbi Italija proti Komisiji, ki je bila izdana v zadevi, v kateri je EPSO objavil obvestila o natečajih zaradi vzpostavitve zbirk podatkov za zapolnitev prostih delovnih mest administratorjev in asistentov v evropskih institucijah, potrdilo ne samo to, da izbira angleščine, francoščine in nemščine ustreza operativnim potrebam institucij in organov Unije, ampak tudi, da je EPSO od kandidatov na navedenem natečaju lahko upravičeno zahteval, da morajo kot drugi jezik znati enega od teh treh jezikov (zgoraj navedena sodba Italija proti Komisiji, točka 103).
92 Vendar pa je treba opozoriti na to, da člen 1d(1) Kadrovskih predpisov izrecno prepoveduje kakršno koli diskriminacijo na podlagi jezika in da morajo biti v skladu z odstavkom 6 istega člena ob spoštovanju načela nediskriminacije in načela proporcionalnosti vse omejitve njune uporabe objektivno utemeljene in usmerjene k legitimnim ciljem v splošnem interesu v okviru kadrovske politike. Iz tega sledi, da bi bil jezikovni pogoj, ki ne bi bil razumno sorazmeren z želenim ciljem, v nasprotju z načelom nediskriminacije na podlagi jezika, ki ga zagotavlja člen 1d(1) Kadrovskih predpisov. S takim pogojem bi bil kršen tudi člen 27 Kadrovskih predpisov, po katerem mora institucija za zapolnitev prostih delovnih mest izbrati najsposobnejše, najučinkovitejše in neoporečne uradnike. Nazadnje, če bi se od kandidatov za pogodbene uslužbence zahtevalo, da znajo – pa četudi samo zadovoljivo – več določenih jezikov, ne da bi bila taka zahteva sorazmerna z želenim ciljem, bi pomenila privilegiran status teh jezikov, čeprav lahko v skladu s členom 290 ES samo Svet soglasno določi ureditev glede jezikov Evropske unije, Unija pa mora v skladu s členom 22 Listine o temeljnih pravicah spoštovati „kulturno, versko in jezikovno raznolikost“.
93 Na tožbene razloge tožeče stranke in intervenientk je treba odgovoriti ob upoštevanju zgoraj navedenih ugotovitev, pri tem pa je treba najprej proučiti, ali se z jezikovnimi zahtevami iz RPI uresničuje legitimen cilj v splošnem interesu v okviru kadrovske politike, potem pa še – če je odgovor pritrdilen –, ali obstaja razumna sorazmernost teh zahtev s tem ciljem.
94 Prvič, v zvezi z vprašanjem, ali se z jezikovnimi zahtevami iz RPI uresničuje legitimen cilj v splošnem interesu v okviru kadrovske politike, je treba opozoriti na to, da je bil RPI objavljen „v imenu evropskih institucij, zlasti Komisije in Sveta“, in sicer „zaradi vzpostavitve zbirke podatkov možnih kandidatov za zaposlitev kot pogodbenih uslužbencev za opravljanje različnih nalog v evropskih institucijah“. Iz dokumentov, predloženih med postopkom, je razvidno, da se angleščina, francoščina ali nemščina – različno pogosto – uporabljajo za notranjo komunikacijo v institucijah, ki želita zaposliti znaten del uspešnih kandidatov pri izbirnih testih, to sta Komisija in Svet.
95 Zato se je glede na položaj, ki ga imajo angleščina, francoščina in nemščina v institucijah, v katerih bi delali izbrani pogodbeni uslužbenci, z jezikovnimi zahtevami iz RPI uresničeval legitimen cilj v splošnem interesu v okviru kadrovske politike, to je zagotoviti, da imajo ti uslužbenci jezikovno znanje navedenih jezikov notranje komunikacije.
96 Dodati je treba, da je bil v obravnavani zadevi namen RPI vzpostaviti zbirko podatkov zaradi zaposlitve pogodbenih uslužbencev iz štirih funkcionalnih skupin v različnih institucijah Unije, da bi „opravljali različne naloge“ v teh institucijah. Zato je bil EPSO glede na, prvič, različnost institucij, ki bi lahko zaposlile osebe, ki bi uspešno opravile teste, in, drugič, raznolikost prostih delovnih mest upravičen do preverjanja, ali lahko te osebe nemudoma začnejo opravljati svoje naloge, torej zlasti, da niso nezmožne razumeti vsaj enega od delovnih jezikov institucij, ki so jih zaposlile.
97 Poleg tega je treba opozoriti na to, da načeloma pogodbeni uslužbenci v nasprotju z uradniki v institucijah ostanejo samo omejen čas, določen v PZU, in da zato jezikovnih vrzeli teh uslužbencev ni mogoče popravljati s programom usposabljanja, ki bi ga institucije pripravile zaradi spodbujanja jezikovne raznolikosti.
98 Drugič, ostaja še vprašanje, ali je obstajala razumna sorazmernost med jezikovnimi zahtevami iz RPI in želenim ciljem. V zvezi s tem je treba pojasniti, da je Splošno sodišče Evropske unije v zgoraj navedenih sodbah Italija proti Komisiji (točka 94) in Španija proti Komisiji (točka 75) razsodilo, da če se institucija odloči za več jezikov notranje komunikacije, od oseb, ki jih namerava zaposliti, ne more zahtevati znanja več kot enega od teh jezikov. Po mnenju Splošnega sodišča Evropske unije namreč zahteve po hkratnem znanju različnih jezikov ni mogoče utemeljiti s potrebami notranje komunikacije in ta zahteva lahko ustreza samo želji, da se nekaterim uradnim jezikom dodeli privilegiran status.
99 V obravnavani zadevi ni sporno, da je EPSO v RPI od kandidatov zahteval, da kot glavni jezik dobro znajo enega od uradnih jezikov, zadovoljivo pa kot drugi jezik angleščino, francoščino ali nemščino, s tem da je moral biti ta drugi jezik različen od glavnega jezika. Zato Sodišče za uslužbence ugotavlja, da je EPSO od navedenih kandidatov zahteval samo znanje enega od uveljavljenih jezikov notranje komunikacije v institucijah, ki bi jih lahko zaposlile.
100 V konkretnem primeru kandidatov, ki so kot glavni jezik izbrali angleščino, francoščino ali nemščino, je res, da so bili zaradi zahteve, naj kot drugi jezik izberejo drugega od teh treh jezikov, prisiljeni izkazati znanje dveh jezikov notranje komunikacije, enega kot glavnega jezika in drugega kot drugega jezika.
101 Vendar pa se za to okoliščino ne more šteti, da je nesorazmerna s ciljem EPSO.
102 Na eni strani namreč to, da so nekateri kandidati kot glavni jezik izbrali angleščino, francoščino ali nemščino, izhaja iz njihovih posamičnih okoliščin (glej v tem smislu sodbo Sodišča prve stopnje z dne 5. aprila 2005 v zadevi Hendrickx proti Svetu, T‑376/03, točka 33).
103 Na drugi strani pa je treba opozoriti na to, da je prepoved diskriminacije, ki je le poseben izraz splošnega načela enakosti (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 19. oktobra 1977 v združenih zadevah Ruckdeschel in drugi, 117/76 in 16/77, točka 7), skupaj s slednjim ena od temeljnih pravic Unije, katerih spoštovanje zagotavlja Sodišče (sodba Sodišča z dne 12. decembra 2002 v zadevi Rodríguez Caballero, C‑442/00, točka 32). Splošno sodišče Evropske unije je v zgoraj navedeni sodbi Italija proti Komisiji (točka 94) poudarilo, da jezikovne zahteve za kandidate za zaposlitev v institucijah in organih Unije ne smejo povzročiti različnega obravnavanja državljanov Unije niti ogroziti dostopa teh do razpisanih delovnih mest.
104 V obravnavani zadevi je resda zaradi ravnanja urada EPSO prišlo do različnega obravnavanja na eni strani kandidatov, ki so kot glavni jezik izbrali drug jezik kot angleščino, francoščino ali nemščino, in na drugi strani kandidatov, ki so kot glavni jezik izbrali enega od teh treh jezikov. Medtem ko so imeli namreč prvi možnost kot drugi jezik izbrati enega od teh treh jezikov, to je angleščino, francoščino ali nemščino, pa je bila izbira drugih glede tega omejena na dva jezika. Vendar pa bi, če bi EPSO – kot bi želela tožeča stranka – ravnal drugače in bi kandidatom, ki so kot glavni jezik izbrali angleščino, francoščino ali nemščino, dal možnost, da drugi jezik izberejo med vsemi uradnimi jeziki – razen jezika, ki so ga izbrali kot glavnega –, imeli ti kandidati v razmerju do drugih precej večjo prednost, kot so jo dejansko imeli. Zato se je EPSO, ki je moral izbirati med tema rešitvama, ki obe povzročita različno obravnavanje navedenih dveh skupin kandidatov, odločil za rešitev, ki povzroča manj različno obravnavanje, zato ni mogoče sklepati, da je določil neprimerne jezikovne pogoje.
105 Zato je treba zavrniti očitke, ki se nanašajo na to, da se z zahtevo, da morajo kandidati, ki so kot glavni jezik izbrali angleščino, francoščino ali nemščino, kot drugi jezik izbrati drugega od teh treh jezikov, krši člen 22 Listine o temeljnih pravicah, načelo nediskriminacije in člen 82(3)(e) PZU.
106 Poleg tega so institucije Unije pri notranjem delovanju pristojne za izbiro jezika notranje komunikacije, ki ga lahko zahtevajo od svojih uslužbencev. Iz člena 6 Uredbe št. 1, ki jo je Svet sprejel na podlagi določb Pogodb, ki mu dajejo pristojnost za sprejetje ureditve glede jezika institucij Evropske unije, je razvidno, da „institucije […] lahko v svojem poslovniku določijo, kateri jeziki naj se uporabljajo v posebnih primerih“. Zato je bil v nasprotju s trditvami Kraljevine Španije in Italijanske republike EPSO pristojen za to, da – tako kot je to storil v RPI, ki ga je objavil „v imenu evropskih institucij, zlasti Komisije in Sveta“ – omeji izbiro drugega jezika na angleščino, francoščino ali nemščino.
107 Prav tako je treba zavrniti trditev, da bi moral EPSO v RPI obrazložiti izbiro teh treh jezikov, ki so se uporabljali pri predizbirnih testih, ker ni sporno, da je ta izbor ustrezal notranjim potrebam institucij (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Španija proti Komisiji, točka 88).
108 Sprejeti ni mogoče niti trditve Kraljevine Španije, da naj bi zaradi jezikovnih zahtev iz RPI v nasprotju s členom 12 ES, ki prepoveduje vsakršno diskriminacijo na podlagi državljanstva, imeli prednost kandidati, ki so državljani držav članic, katerih uradni jezik je angleščina, francoščina ali nemščina, ker so morali ti kandidati enako kot tisti, ki so državljani drugih držav članic, predizbirne teste opravljati v jeziku, ki se razlikuje od tistega, ki ga znajo dobro.
109 Nazadnje, čeprav Italijanska republika v utemeljitev tega, da se je z omejitvijo izbire drugega jezika kršilo načelo legitimnega pričakovanja, trdi, da je bila celo po pristopu desetih novih držav članic leta 2003 običajna praksa urada EPSO, da se pri organizaciji natečajev za zaposlovanje uradnikov izbira drugega jezika ne omejuje, pa iz nobenega dokumenta iz spisa ne izhaja, da bi se EPSO javno zavezal – česar pravno tako ali tako ne bi mogel storiti – da pri izbirnih postopkih pogodbenih uslužbencev, ki jih bo organiziral, ne bo določil nobene omejitve v zvezi z drugim jezikom.
110 Iz navedenega sledi, da je treba drugi del prvega tožbenega razloga zavrniti.
Tretji del prvega tožbenega razloga, ki se nanaša na nezakonitost načina objave RPI in izbire jezika komunikacije med uradom EPSO in kandidati
111 Italijanska republika trdi, da je EPSO s tem, da se je brez obrazložitve odločil, da RPI objavi samo v angleščini, francoščini in nemščini, in da je mogoče jezik komunikacije med institucijo in kandidati izbirati samo med temi tremi jeziki, kršil člen 12 ES, člen 22 Listine o temeljnih pravicah ter člene od 1 do 6 Uredbe št. 1.
112 Vendar taka nezakonitost ni mogla škodovati interesom tožeče stranke, saj se je ta po objavi RPI lahko vpisala za preizkuse, se udeležila predvidenih predizbirnih testov in komunicirala z uradom EPSO (glej v tem smislu sodbo Sodišča prve stopnje z dne 9. februarja 1994 v zadevi Latham proti Komisiji, T‑3/92, točka 53). Intervenient pa ni upravičen zatrjevati tisto, kar ne bi bilo dopustno, če bi trdila tožeča stranka.
113 V teh okoliščinah, in v vsakem primeru, je treba tretji del prvega tožbenega razloga zavrniti.
114 Ker ni bil sprejet nobeden od treh delov prvega tožbenega razloga, je treba ta tožbeni razlog zavrniti.
Drugi tožbeni razlog, ki se nanaša na „kršitev načel dobrega upravljanja, enakega obravnavanja, objektivnosti in legitimnega pričakovanja“
Trditve strank
115 Ta tožbeni razlog ima v bistvu dva dela.
116 V prvem delu tožeča stranka trdi, da je med njenim opravljanjem predizbirnih testov 6. januarja 2006 prišlo do tehničnih težav. Opravljanje teh testov naj bi bilo vsaj štirikrat prekinjeno zaradi okvare njenega računalnika, zaradi česar naj bi pri vsaki prekinitvi posredoval informatik. Navedene težave naj bi jo zmotile in jo prikrajšale za nekaj časa, ki ji je bil določen, ne da bi ji bilo dovoljeno ponovno začeti preizkus ali pridobiti dodaten čas za nadomestitev izgubljenega časa.
117 Tožeča stranka poudarja, da so se na splošno preizkusi, ki jih je EPSO organiziral decembra 2005 in januarja 2006, odvijali – kot naj bi potrdilo več kandidatov iz sindikalne zveze – v „veliki zmedi“ in da se na primer nekateri kandidati niso mogli udeležiti navedenih preizkusov, čeprav so bili pravilno vpisani, ali pa zaradi informacijskih incidentov vsaj niso imeli dostopa do preizkusnih vprašalnikov. Poleg tega naj bi predstavniki osebja v izbirni komisiji na drugem sestanku z urada EPSO zavrnili potrditev rezultatov izbora med drugim zaradi tehničnih težav med opravljanjem vseh preizkusov, organiziranih po RPI.
118 Tožeča stranka trdi, da so bile nepravilnosti, ki so se zgodile med opravljanjem teh testov, očitno bistvene, saj so zaradi njihovega ponavljanja, števila in odvzetega časa za njihovo odpravo resno ogrozile njeno koncentracijo.
119 Tožeča stranka v drugem delu tožbenega razloga izpodbija rezultate, ki so ji bili sporočeni z odločbo z dne 14. marca 2006. Pojasnjuje, da naj bi bilo iz tega, da ji je bilo – tako kot drugim 62 kandidatom – 27. februarja 2006 poslano elektronsko sporočilo, v katerem je bilo navedeno, da je uspešno opravila predizbirne teste, potem pa 14. marca 2006 novo elektronsko sporočilo z obvestilom o nasprotnem, razvidno, da je prišlo do težav pri registraciji ali obdelavi rezultatov preizkusov. Poleg tega naj bi obstajalo nasprotje med, na eni strani, odločbo z dne 14. marca 2006, s katero je bila obveščena, da je elektronsko sporočilo z dne 27. februarja 2006, s katerim je bila zmotno obveščena o uspehu, posledica „napake pri pošiljanju pošte kandidatom“, in na drugi strani elektronskim sporočilom z dne 19. aprila 2006, po katerem naj bi bil razlog za to napako računska napaka pri njeni skupni oceni. Nazadnje naj bi iz pisnega pričevanja neke druge kandidatke izhajalo, da je bila informacijska baza, v kateri so se hranili odgovori kandidatov, poškodovana.
120 Komisija predlaga zavrnitev obeh delov tega tožbenega razloga.
121 Komisija v zvezi s prvim delom opozarja na to, da tožeča stranka ni predložila nobenega dokaza ali indica v podporo trditvi, da so nepravilnosti vplivale na opravljanje njenih testov.
122 Komisija v zvezi z drugim delom opozarja na to, da je bila napačna obvestitev tožeče stranke o uspehu pri predizbirnih testih z elektronskim sporočilom 27. februarja 2006 posledica programske napake računalnika, saj ta ni upošteval, da tožeča stranka s tem, da je dosegla samo 33,33 % pravilnih odgovorov pri testih za preverjanje verbalnih in numeričnih sposobnosti, ni dosegla zahtevanega minimuma iz obvestila z dne 21. novembra 2005, to je 35 %.
Presoja Sodišča za uslužbence
– Prvi del tožbenega razloga
123 Institucije morajo v skladu z načeloma dobrega upravljanja in enakega obravnavanja vsem kandidatom na natečaju zagotoviti kar najbolj nemoten in zakonit potek preizkusov. Nepravilnost med potekom natečajnih preizkusov pa vpliva na zakonitost navedenih preizkusov samo, če je bistvena in lahko izkrivi rezultate le-teh. Če pride do take nepravilnosti, mora tožena institucija dokazati, da ta ni vplivala na rezultate preizkusov (sodba Sodišča za uslužbence z dne 13. decembra 2006 v zadevi Neophytou proti Komisiji, F‑22/05, točka 60).
124 V obravnavani zadevi tožeča stranka trdi, da je med opravljanjem predizbirnih testov, ki jih je opravljala 6. januarja 2006, prišlo do tehničnih težav in da je bil med drugim potek teh testov vsaj štirikrat prekinjen zaradi okvare njenega računalnika. Vendar pa noben dokaz, na katerega se sklicuje, z gotovostjo ne dokazuje težav, katerih žrtev naj bi osebno bila. Natančneje, tak dokaz ni niti to, da so imeli tudi drugi kandidati med preizkusi tehnične težave, niti to, da naj bi predstavniki osebja v izbirni komisiji na sestanku z uradom EPSO med drugim zaradi navedenih težav zavrnili potrditev rezultatov predizbirnih testov. Podobno, čeprav preglednica rezultatov tožeče stranke, do katere je imela dostop na spletni strani urada EPSO, dokazuje, da je bil čas, ki ga je tožeča stranka porabila za odgovore na štiri vprašanja iz testa za oceno verbalnih sposobnosti, daljši od časa, ki ga je porabila za odgovore na druga vprašanja iz navedenega testa, to ne dokazuje dejanskega obstoja težav, katerih obstoj poleg tega formalno zanika potrdilo družbe organizatorke predizbirnih testov. Nazadnje je treba ugotoviti, da tožeča stranka ni dokazala, da je na te težave opozorila pred seznanitvijo z odločbo z dne 14. marca 2006.
125 Zato je treba prvi del drugega tožbenega razloga zavrniti.
– Drugi del tožbenega razloga
126 Ni sporno, da je EPSO tožečo stranko 27. februarja 2006 z elektronskim sporočilom najprej obvestil, da je uspešno opravila predizbirne teste, in da jo je nato z odločbo z dne 14. marca 2006 obvestil o neuspehu. Poleg tega iz listin v spisu izhaja, da je institucija spreminjala pojasnila o teh nasprotujočih si obvestilih. Tako se je EPSO po tem, ko se je v odločbi z dne 14. marca 2006 skliceval na „napako pri pošiljanju pošte“, v dopisu z dne 19. aprila 2006 skliceval na „računsko napako“, Komisija pa je v odgovoru na ukrep procesnega vodstva Sodišča za uslužbence to težavo pripisala „programski napaki računalnika“ in pojasnila, da le-ta ni upošteval, da tožeča stranka s tem, da je dosegla samo 33,33 % pravilnih odgovorov pri testih za preverjanje verbalnih in numeričnih sposobnosti, ni dosegla zahtevanega 35 % minimuma.
127 Vendar je treba opozoriti na to, da je Komisija predložila preglednico s kodiranim seznamom vprašanj, ki so bila postavljena tožeči stranki v testih za preverjanje njenih verbalnih in numeričnih sposobnosti, pravilnimi odgovori na ta vprašanja in dejanskimi odgovori tožeče stranke na vsako od teh vprašanj. Čeprav tožeča stranka na splošno izpodbija zanesljivost rezultatov, ki jih je EPSO sporočil kandidatom, pa niti ne dokaže niti ne trdi, da je bil skupni delež njenih pravilnih odgovorov na testih za preverjanje verbalnih in numeričnih sposobnosti višji od 33,33 %.
128 Tožeča stranka bi lahko nezanesljivost vseh rezultatov, ki jih je kandidatom sporočil EPSO, v podporo svojim predlogom za razglasitev ničnosti odločbe z dne 14. marca 2006 uspešno uveljavljala samo, če bi lahko dokazala, da je izpolnila pogoje iz obvestila z dne 21. novembra 2005, in sicer da je pri predizbirnih testih dosegla minimalno 35 % pravilnih odgovorov. To pa v obravnavani zadevi ni tako, zato je treba drugi del drugega tožbenega razloga tožeče stranke zavrniti, pa čeprav je EPSO s tem, da je tožeči stranki pošiljal nasprotujoča si sporočila v zvezi z rezultati njenih predizbirnih testov, hudo kršil načelo dobrega upravljanja.
129 Iz tega sledi, da je treba drugi tožbeni razlog zavrniti.
Tretji tožbeni razlog, ki se nanaša na „kršitev načel enakega obravnavanja, legitimnega pričakovanja, preglednosti in obveznosti obrazložitve“
130 Tretji tožbeni razlog ima dva dela, ki se nanašata – prvi – na kršitev načel legitimnega pričakovanja, preglednosti in obveznosti obrazložitve ter – drugi – na kršitev načela enakega obravnavanja.
Prvi del tožbenega razloga, ki se nanaša na kršitev načel legitimnega pričakovanja, preglednosti in obveznosti obrazložitve
– Trditve strank
131 Tožeča stranka opozarja na to, da je EPSO na sestanku 26. julija 2005 izbirni komisiji zagotovil, da bodo imeli kandidati v primeru izpodbijanja ali na zahtevo dostop do svojih preizkusov. Tožeča stranka pa instituciji očita, da ji ne glede na zahtevo, ki je razvidna iz sporočila z dne 14. junija 2006, ni hotela sporočiti besedila vprašanj, ki so ji bila postavljena na predizbirnih testih.
132 Tožeča stranka dodaja, da ji je bilo zaradi tega, ker ji EPSO ni hotel sporočiti vprašanj, tako njej sami kot Sodišču za uslužbence onemogočeno presoditi, ali so bila le-ta veljavna in približno tako zahtevna kot vprašanja, postavljena drugim kandidatom.
133 Komisija odgovarja, da so v skladu s sodno prakso na področju natečajev edini dokumenti, do katerih ima lahko kandidat dostop, njegovi lastni pisni preizkusi (sodba Sodišča prve stopnje z dne 27. marca 2003 v zadevi Martínez Páramo in drugi proti Komisiji, T‑33/00). V obravnavani zadevi pa naj bi tožeča stranka pridobila popravljene lastne odgovore v obliki preglednice.
134 Komisija dodaja, da če je tožeča stranka s sporočilom z dne 14. junija 2006 od institucije zahtevala tudi, naj ji pošlje besedilo vprašanj, ki so ji bila postavljena, se za tako zahtevo uporablja Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1049/2001 z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (UL L 145, str. 43). Za obravnavanje takega izpodbijanja naj bi bilo torej pristojno samo Splošno sodišče Evropske unije. Zato naj bi bila tožba glede tega nedopustna.
135 Komisija navaja, da čeprav bi se tožeči stranki posredovalo besedilo vprašanj, ki so ji bila postavljena, ji to nikakor ne bi omogočilo uresničitve njenega cilja, in sicer da preveri, ali so bila vprašanja, ki so bila postavljena vsem kandidatom, enako veljavna in zahtevna.
– Presoja Sodišča za uslužbence
136 Opozoriti je treba, da morajo biti v skladu s členom 25, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov vsi posamični akti, ki so sprejeti na podlagi Kadrovskih predpisov in imajo škodljive posledice, obrazloženi. V skladu z ustaljeno sodno prakso je namen obveznosti obrazložitve na eni strani zadevnemu posamezniku sporočiti potrebne podatke, na podlagi katerih se lahko prepriča o utemeljenosti odločbe, na drugi strani pa omogočiti sodišču opravljanje nadzora nad zakonitostjo (sodba Sodišča prve stopnje z dne 23. januarja 2003 v zadevi Angioli proti Komisiji, T‑53/00, točka 67, in zgoraj navedena sodba Martínez Páramo in drugi proti Komisiji, točka 43).
137 Poleg tega je bilo v zadevah, v katerih kandidati na natečajih niso opravili preizkusov v obliki vprašanj z več možnimi odgovori, že razsojeno, da je institucija izpolnila svojo obveznost obrazložitve s tem, da jim je sporočila ocene s teh preizkusov in jih obvestila, da so bila nekatera vprašanja razveljavljena (glej v tem smislu sodbi Sodišča prve stopnje z dne 17. januarja 2001 v zadevi Gerochristos proti Komisiji, T‑189/99, točka 34, in z dne 2. maja 2001 v združenih zadevah Giulietti in drugi proti Komisiji, T‑167/99 in T‑174/99, točki 81 in 82).
138 Zato – če ni drugih posebnosti – institucija, ki organizira preizkuse za zaposlitev v obliki vprašanj z več možnimi odgovori, svojo obveznost obrazložitve izpolni s tem, da kandidatom, ki preizkusov niso opravili, sporoči delež pravilnih odgovorov v odstotkih in jim na zahtevo v zvezi s tem odgovori na kakršno koli vprašanje. Drugače bi bilo samo, če bi tožeča stranka v pritožbi konkretno izpodbijala ustreznost nekaterih vprašanj ali utemeljenost odgovora, ki se je štel za pravilnega, in če bi bil razkorak med njenimi rezultati in pragom uspešnosti tak, da bi se lahko v primeru utemeljenosti pritožbe (za kar bi moralo sodišče ugotoviti nepravilnost dejstev – glede slednjega vidika glej sodbo Sodišča za uslužbence z dne 11. septembra 2008 v zadevi Coto Moreno proti Komisiji, F‑127/07, točka 32) znašla med kandidati, ki so opravili zadevne preizkuse. V tem primeru bi morala institucija v odgovoru na pritožbo sporočiti podatke v zvezi s tem, še posebej besedilo vprašanj, ki so ji bila postavljena pri preizkusih.
139 V obravnavani zadevi je treba najprej ugotoviti, da je bila tožeča stranka – kot je bilo navedeno zgoraj – z elektronskim sporočilom z dne 14. marca 2006 obveščena, da je dosegla 32 % pravilnih odgovorov pri testu za preverjanje njenih verbalnih sposobnosti in 35 % pravilnih odgovorov pri testu za preverjanje njenih numeričnih sposobnosti, torej skupaj 33,33 % pravilnih odgovorov, kar je manj od zahtevanega minimuma za funkcionalno skupino II, to je 35 %. Poleg tega se je tožeča stranka malo pred vložitvijo pritožbe na spletni strani urada EPSO lahko seznanila s preglednico, v kateri je bil za vsako vprašanje, ki ji je bilo postavljeno, naveden ustrezen odgovor, njen lastni odgovor in čas, ki ga je porabila za odgovor. V isti preglednici je bilo navedeno tudi, da je bilo eno od vprašanj, ki so bila postavljena tožeči stranki, neberljivo in ji je bila zato dodeljena ena točka.
140 Ni sporno, da je tožeča stranka v pritožbi zoper odločbo z dne 14. marca 2006 na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov od institucije zahtevala, naj ji sporoči besedilo vprašanj, ki so ji bila postavljena v testih za preverjanje verbalnih in numeričnih sposobnosti, in da OPI v odgovoru na pritožbo tej zahtevi ni ugodil. Vendar pa je treba ugotoviti, da tožeča stranka v navedeni pritožbi ni konkretno izpodbijala ustreznosti nekaterih vprašanj niti ni na splošno trdila, da so ji bila postavljena očitno neprimerna ali neveljavna vprašanja. Zato dejstva, da Komisija tožeči stranki ni sporočila besedila vprašanj, ki so ji bila postavljena pri preizkusih, ni mogoče obravnavati kot kršitev obveznosti obrazložitve.
141 Iz tega sledi, da je treba prvi del tretjega tožbenega razloga zavrniti.
Drugi del tretjega tožbenega razloga, ki se nanaša na kršitev načela enakega obravnavanja
– Trditve strank
142 Tožeča stranka ob sklicevanju zlasti na sodbo Sodišča prve stopnje z dne 27. junija 1991 v zadevi Valverde Mordt proti Sodišču (T‑156/89, točke od 121 do 123) in zgoraj navedeno sodbo Giulietti proti Komisiji (točki 73 in 74) opozarja na to, da čeprav ni nujno, da se kandidatom pri istem preizkusu postavijo enaka vprašanja, pa bi jim bilo treba postaviti vprašanja na enakovredni ravni. V obravnavani zadevi pa naj bi izbirno komisijo večkrat skrbelo tveganje neusklajenosti preizkusov zaradi tega, ker nekaterih vprašanj niso sestavile same institucije, ampak zasebne družbe, ki so sklenile pogodbe z uradom EPSO. Podobno naj bi izbirna komisija izpostavila tudi tveganje, da bi kandidati zaradi prezahtevnosti nekaterih vprašanj in glede na naključno izbiro vprašanj opravljali različno zahtevne preizkuse.
143 Komisija odgovarja, da tožeča stranka ni predložila nobenega dokaza, na podlagi katerega bi bilo mogoče dvomiti o primernosti postavljenih vprašanj.
– Presoja Sodišča za uslužbence
144 V skladu z ustaljeno sodno prakso ima natečajna komisija široko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku glede podrobne vsebine testov, ki so predvideni v okviru javnega natečaja. Sodišče Unije ni pristojno, da bi pregledalo to vsebino, razen če ta prekorači okvir, ki je določen v objavi javnega natečaja, ali če ni sorazmerna s cilji testa javnega natečaja (sodba Sodišča z dne 8. marca 1988 v združenih zadevah Sergio in drugi proti Komisiji, 64/86, od 71/86 do 73/86 in 78/86, točka 22, in sodba Sodišča prve stopnje z dne 9. novembra 2004 v združenih zadevah Vega Rodríguez proti Komisiji, T‑285/02 in T‑395/02, točka 35). Tako glede preizkusov, ki so sestavljeni iz vprašanj s po več možnimi odgovori, Sodišče za uslužbence ni pristojno, da bi jih popravljalo namesto natečajne komisije. Vprašanje bi lahko glede na morebitne odgovore, ki jih le-ta predlaga, pregledalo le, če bi se izkazalo, da je bilo to vprašanje očitno neprimerno z vidika cilja zadevnega javnega natečaja (zgoraj navedena sodba Vega Rodríguez proti Komisiji, točka 36). To sodno prakso s področja natečajev je treba po analogiji uporabiti za razpis za prijavo interesa.
145 V obravnavani zadevi je iz dokumentov v spisu razvidno, da se je EPSO zaradi zagotovitve enakega obravnavanja kandidatov odločil, da se vprašanja iz zbirke vprašanj razdelijo na pet ravni zahtevnosti, in da bo, še posebej kar zadeva kandidate za pogodbene uslužbence iz funkcionalne skupine II, računalnik med testi verbalnih sposobnosti naključno izbral dvajset vprašanj četrte ravni zahtevnosti in pet vprašanj tretje ravni zahtevnosti, med testom numeričnih sposobnosti pa petnajst vprašanj četrte ravni zahtevnosti in pet vprašanj tretje ravni zahtevnosti. EPSO si je torej prizadeval vsem kandidatom zagotoviti enakovredno raven zahtevnosti.
146 Sodišče za uslužbence lahko poleg tega o utemeljenosti razdelitve vprašanj glede na raven zahtevnosti podvomi samo na podlagi proučitve vseh vprašanj, kar pa bi lahko storilo samo, če bi obstajali številni indici, iz katerih bi izhajalo, da so se pri razdelitvi s strani organizatorjev zgodile napake, tako da je bilo prekoračeno njihovo pooblastilo za odločanje po prostem preudarku. V obravnavani zadevi pa je treba ugotoviti, da je tožeča stranka samo na splošno podvomila o veljavnosti in ravni zahtevnosti nekaterih vprašanj iz celotne zbirke podatkov, nikjer pa ni navedla, da so bila – razen enega vprašanja, ki je bilo razveljavljeno, sama pa je zanj prejela eno točko – njej osebno postavljena očitno neprimerna ali neveljavna vprašanja z vidika cilja RPI.
147 Drugega dela tretjega tožbenega razloga torej ni mogoče sprejeti.
148 Iz tega sledi, da je treba tretji tožbeni razlog zavrniti.
Tožbeni razlog, ki se nanaša na nepristojnost urada EPSO
Trditve strank
149 Tožeča stranka je na obravnavi podvomila o tem, da je bil EPSO pristojen za sprejetje odločbe z dne 14. marca 2006.
150 Italijanska republika je pojasnila, da je iz člena 82(5) PZU in splošnih izvedbenih določb o postopku zaposlitve pogodbenih uslužbencev v Komisiji, sprejetih s sklepom z dne 7. aprila 2004 (objavljeno v Informations administratives št. 49‑2004 z dne 1. junija 2004, v nadaljevanju: SDI), razvidno, da je pristojnost urada EPSO v zvezi z izborom pogodbenih uslužbencev omejena na opredelitev vsebine preizkusov in organizacijo postopka izbire, ne bi pa naj zajemala možnosti zavrnitve kandidatur. Tako naj bi bile v obravnavani zadevi po mnenju Italijanske republike za to pristojne institucije, zainteresirane za vzpostavitev zbirke podatkov o pogodbenih uslužbencih.
Presoja Sodišča za uslužbence
151 Opozoriti je treba na to, da v skladu s členom 82(5), prvi stavek, PZU „[EPSO] različnim institucijam na njihovo zahtevo pomaga pri izbiri pogodbenih uslužbencev, predvsem pri opredeljevanju vsebine preizkusov in organizaciji postopka izbire“. Poleg tega v skladu s členom 3(2) Sklepa 2002/620 „[EPSO] lahko pomaga institucijam, organom, uradom in agencijam, ustanovljenim s Pogodbami ali v skladu z njimi, pri njihovih internih razpisih in izbiranju drugih uslužbencev“. Nazadnje, člen 5(2) SDI določa, da preizkuse za preverjanje verbalnih in numeričnih sposobnosti „organizira EPSO ali pa se organizirajo v njegovem imenu“.
152 V obravnavani zadevi – in ker je iz samega besedila RPI razvidno, da ga je EPSO objavil „v imenu evropskih institucij, zlasti Komisije in Sveta“ – je bil EPSO na podlagi v prejšnji točki navedenih predpisov pristojen za organizacijo predizbirnih testov in zavrnitev kandidatur tistih kandidatov, ki navedenih testov niso opravili.
153 Zato tožbenega razloga, ki se nanaša na nepristojnost urada EPSO za sprejetje odločbe z dne 14. marca 2006, ni mogoče sprejeti.
154 Predlog za razglasitev ničnosti odločbe z dne 14. marca 2006 je tako treba zavrniti, zato pa je treba zavrniti tudi predlog za razglasitev ničnosti „odločbe urada EPSO in/ali izbirne komisije o nevpisu tožeče stranke v bazo podatkov kandidatov, ki so bili uspešni pri predizbirnem preizkusu znanja“.
155 Na podlagi vsega navedenega je treba tožbo zavrniti.
Stroški
156 Na podlagi člena 122 Poslovnika se določbe osmega poglavja drugega naslova navedenega poslovnika o stroških uporabljajo samo za zadeve, vložene pri Sodišču za uslužbence po datumu začetka veljavnosti tega poslovnika, to je po 1. novembru 2007. Upoštevne določbe Poslovnika Splošnega sodišča Evropske unije na tem področju se še naprej smiselno uporabljajo za zadeve, ki so na Sodišču za uslužbence potekale pred tem datumom.
157 V skladu s členom 87(2) Poslovnika Splošnega sodišča Evropske unije se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Vendar na podlagi člena 88 istega poslovnika institucije v sporih med Unijo in njenimi uslužbenci nosijo svoje stroške. Ker tožeča stranka s predlogi ni uspela, se vsaki stranki naloži plačilo njenih stroškov.
158 Kraljevina Španija in Italijanska republika v skladu s členom 87(4), prvi pododstavek, Poslovnika Splošnega sodišča Evropske unije nosita svoje stroške.
Iz teh razlogov je
SODIŠČE ZA USLUŽBENCE (občna seja)
razsodilo:
1. Tožba se zavrne.
2. M.‑T. Angioi in Evropska komisija nosita vsaka svoje stroške.
3. Kraljevina Španija in Italijanska republika kot intervenientki nosita svoje stroške.
Mahoney Gervasoni
Kreppel Tagaras Van Raepenbusch
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 29. junija 2011.
Sodna tajnica Predsednik
W. Hakenberg P. Mahoney