SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE

(drugi senat)

z dne 10. novembra 2011

Zadeva F‑20/09

Marc Juvyns

proti

Svetu Evropske unije

„Javni uslužbenci – Uradniki – Napredovanje – Napredovalno obdobje 2008 – Primerjalna ocena uspešnosti – Postopek na podlagi ocenjevalnih poročil 2005/2006 – Merilo ravni odgovornosti“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi členov 236 ES in 152 EA, s katero M. Juvyns v bistvu predlaga razglasitev ničnosti odločbe Sveta o njegovem nenapredovanju v naziv AST 7 v napredovalnem obdobju 2008.

Odločitev:      Tožba se zavrne. Tožeča stranka nosi svoje stroške in stroške Sveta.

Povzetek

1.      Uradniki – Tožba – Predhodna upravna pritožba – Skladnost med pritožbo in tožbo – Istovetnost predmeta in vzroka – Tožbeni razlogi in trditve, ki niso nujno navedeni v pritožbi, vendar so z njo tesno povezani – Dopustnost

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91)

2.      Uradniki – Napredovanje – Primerjalna ocena uspešnosti – Pravila za izvajanje

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 45; Priloga XIII, člen 10)

3.      Uradniki – Napredovanje – Primerjalna ocena uspešnosti – Diskrecijska pravica uprave – Dejavniki, ki se lahko upoštevajo

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 43)

4.      Uradniki – Napredovanje – Primerjalna ocena uspešnosti – Dejavniki, ki se lahko upoštevajo

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 45)

5.      Uradniki – Napredovanje – Pritožba kandidata, ki ne napreduje – Odločba o zavrnitvi – Obveznost obrazložitve – Obseg

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 25 in 45)

1.      Pravilo skladnosti predhodne upravne pritožbe in tožbe se lahko uporabi samo, kadar se s tožbo spremeni predmet ali vzrok spora, ki je naveden v pritožbi, pri čemer je treba pojem „vzrok“ razlagati široko.

V zvezi s predlogi za razglasitev ničnosti aktov uprave je treba kot „vzrok spora“ razumeti izpodbijanje materialne ali formalne zakonitosti izpodbijanega akta.

(Glej točko 41.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: 1. julij 2010, Mandt proti Parlamentu, F‑45/07, točka 119.

2.      Člen 10 Priloge XIII h Kadrovskim predpisom v zvezi z uradniki iz funkcionalne skupine AST določa multiplikatorje enakovrednosti za določitev števila prostih delovnih mest v posameznem razredu, ki se razlikujejo glede na različne karierne razrede. Ker mora uprava te multiplikatorje upoštevati, organ, pristojen za imenovanja, upravičeno med seboj primerja uspešnost uradnikov iz funkcionalne skupine AST, ki izhajajo izključno iz istega kariernega razreda.

Pri tem za potrebe napredovalnega obdobja primerjava delovne uspešnosti uradnikov iz funkcionalne skupine AST po kariernih razredih ni v nasprotju s členom 45 Kadrovskih predpisov, ki določa, da je treba izvesti primerjalno oceno vseh uradnikov, ki lahko napredujejo, saj člen 10 Priloge XIII h Kadrovskim predpisom kot lex specialis odstopa od splošnih določb Kadrovskih predpisov.

(Glej točki 42 in 43.)

Napotitev na:

Sodišče: 22. december 2008, Centeno Mediavilla in drugi proti Komisiji, C‑443/07 P, točka 107, s katero je bila potrjena sodba Sodišča prve stopnje z dne 11. julija 2007 v zadevi Centeno Mediavilla in drugi proti Komisiji, T‑58/05, točka 129.

3.      Čeprav ocenjevalno poročilo pomeni nujni dejavnik presoje ob vsakokratni presoji poklicne poti uradnika za sprejetje odločbe o njegovem napredovanju, pa člen 43 Kadrovskih predpisov določa, da je treba ocenjevalno poročilo pripraviti samo vsaki dve leti. Ker Kadrovski predpisi ne določajo, da mora biti napredovalno obdobje enako dolgo kot ocenjevalno obdobje, ni izključeno, da lahko organ, pristojen za imenovanja, o napredovanju odloči tudi brez najnovejšega ocenjevalnega poročila.

Glede na to, da niti Kadrovski predpisi niti notranja pravila institucije ne nalagajo uskladitve med napredovalnim in ocenjevalnim obdobjem ter da ima uprava široko diskrecijsko pravico pri organizaciji postopka napredovanja, čeprav je zaželeno, da o napredovanjih odloči na podlagi najnovejših ocenjevalnih poročil, dejstvo, da se navedena poročila izjemoma ne upoštevajo, ne pomeni nezakonitosti, zlasti če so bili vsi uradniki, ki lahko napredujejo, obravnavani enako.

To velja še toliko bolj, če je neobstoj ocenjevalnega poročila posledica običajnega poteka ocenjevalnega postopka.

(Glej točke od 45 do 47.)

Napotitev na:

Sodišče: 17. december 1992, Moritz proti Komisiji, C‑68/91, točka 16;

Sodišče prve stopnje: 15. november 2001, Sebastiani proti Komisiji, T‑194/99, točke 45, 46 in 49.

4.      Ob upoštevanju zmanjšanega števila razpoložljivih proračunskih postavk lahko institucija v napredovalnem obdobju zakonito in podredno upošteva obdobje dejanske zaposlitve uradnika in prednostno imenuje – če so vse preostale odlike enake – druge uradnike, ki so objektivno bolje opravljali naloge in so tako veliko bolj kot zadevna oseba prispevali h kontinuiteti in s tem tudi k interesu službe v referenčnem obdobju.

Kar zadeva upoštevanje odsotnosti uradnikov v napredovalnem obdobju, upravi ni treba različno upoštevati števila dni dopusta glede na razloge za tako odsotnost.

(Glej točki 50 in 53.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 13. april 2005, Nielsen proti Svetu, T‑353/03, točki 76 in 77.

5.      Čeprav organu, pristojnemu za imenovanja, odločb o nenapredovanju ni treba obrazložiti, pa mora, nasprotno, tako obrazložitev navesti ob zavrnitvi pritožbe kandidata, ki ni napredoval.

Obseg obveznosti obrazložitve je namreč treba presojati glede na konkretne okoliščine, predvsem glede na vsebino akta, naravo razlogov, na katere se sklicuje, in interes za pojasnila, ki bi ga lahko imel naslovnik akta. Tako pri obrazložitvi odločbe, sprejete v postopku, ki vpliva na veliko posameznikov, kot je postopek napredovanja, od organa, pristojnega za imenovanja, ni mogoče zahtevati, naj odločbo ob zavrnitvi pritožbe obrazloži tako, da preseže očitke iz navedene pritožbe in med drugim pojasni, zakaj je bil posamezni uradnik, ki je lahko napredoval, uspešnejši od uradnika, ki je vložil pritožbo.

(Glej točki 66 in 70.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 26. januar 1995, Pierrat proti Sodišču, T‑60/94, točki 31 in 32; 27. april 1999, Thinus proti Komisiji, T‑283/97, točka 73; 25. oktober 2005, Salazar Brier proti Komisiji, T‑83/03, točka 78; 23. november 2006, Lavagnoli proti Komisiji, T‑422/04, točka 69;

Sodišče za uslužbence: 8. oktober 2008, Barbin proti Parlamentu, F‑81/07, točka 27.