Language of document :

Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Općinsku sud u Zadru (Hrvaška) 2. aprila 2019 – R. D., A. D./Raiffeisenbank St. Stefan–Jagerberg–Wolfsberg eGen

(Zadeva C-277/19)

Jezik postopka: hrvaščina

Predložitveno sodišče

Općinsku sud u Zadru

Stranki v postopku v glavni stvari

Tožeči stranki: R. D., A. D.

Tožena stranka: Raiffeisenbank St. Stefan–Jagerberg–Wolfsberg eGen

Vprašanja za predhodno odločanje

Kakšen je domet in obseg varstva potrošnikov iz Direktive 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o pravicah potrošnikov, spremembi Direktive Sveta št. 93/13/EGS in Direktive 1999/44/ES1 Evropskega parlamenta in Sveta ter o razveljavitvi Direktive Sveta 85/577/EGS in Direktive 97/7/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter Direktive 2014/17/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. februarja 2014 o potrošniških kreditnih pogodbah za stanovanjske nepremičnine2 in spremembi direktiv 2008/48/ES3 in 2013/36/EU4 ter Uredbe (EU) št. 1093/20105 ?

Ali sta tožeči stranki potrošnika v smislu določb Direktive 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o pravicah potrošnikov, spremembi Direktive Sveta št. 93/13/EGS in Direktive 1999/44/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter o razveljavitvi Direktive Sveta 85/577/EGS in Direktive 97/7/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter Direktive 2014/17/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. februarja 2014 o potrošniških kreditnih pogodbah za stanovanjske nepremičnine in spremembi direktiv 2008/48/ES in 2013/36/EU ter Uredbe (EU) št. 1093/2010, glede na to, da tožena stranka tožečima strankama zanika status potrošnikov?

Ali je nacionalna določba iz člena 3(1)(a) zakona o potrošniških kreditih v nasprotju z določbami člena 4 Direktive 2014/17/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. februarja 2014 o potrošniških kreditnih pogodbah za stanovanjske nepremičnine in spremembi direktiv 2008/48/ES in 2013/36/EU ter Uredbe (EU) št. 1093/2010 in člena 3 Direktive 2008/48/ES ter drugimi cilji in nameni varstva potrošnikov, določenimi v uvodnih izjavah Direktive 2014/17/EU, glede na to, da se na ta način zgornja meja varstva potrošnikov omejuje na določen znesek, konkretno 1.000.000,00 HRK?

Ali je treba člen 5(1) Direktive 2014/17/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. februarja 2014 o potrošniških kreditnih pogodbah za stanovanjske nepremičnine in spremembi direktiv 2008/48/ES in 2013/36/EU ter Uredbe (EU) št. 1093/2010 razlagati tako, da položaj, v katerem je tožena stranka kreditna zadruga, registrirana v Republiki Avstriji, in ni imela niti dovoljenja HNB za opravljanje potrošniškega kreditiranja v letih 2007 in 2008 niti posebnega dovoljenja Ministrstva za finance na podlagi člena 21 zakona o potrošniških kreditih niti registriranega predstavništva ali podružnice na ozemlju RH, pomeni razlog za razglasitev ničnosti kreditne pogodbe in kršitev navedene določbe Direktive, ker se na ta način (morebiti) neposredno ogrožajo potrošniške pravice fizičnih oseb na ozemlju RH, glede na to, da tožena stranka ni bila pod predpisanim nadzorom, utemeljenim v pravu za namen varstva potrošnikov in oblikovanje posameznih standardov in meril za kreditiranje potrošnikov v primeru hipotekarnih kreditov, kakor je navedeno v uvodnih izjavah Direktive 2014/17/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. februarja 2014?

Ali je mogoče šteti, da gre za položaj, v katerem je prišlo do kršitve členov 18, 19 in 20 Direktive 2014/17/EU, glede na to, da vestnost in poštenje pomenita pravni standard, oziroma da je pri sklenitvi kreditne pogodbe prišlo do kršitve navedene direktive glede na to, da je bil kredit dan po efektivni obrestni meri (EOM) v višini 9,4 %, medtem, ko je tožeča stranka domačim potrošnikom, avstrijskim državljanom, kredite dajala po obrestni meri v višini 4% - člen 1000 avstrijskega ABGB (Allgemeines Buergerliches Gestzbuch, splošni civilni zakonik), pri čemer se te spreminjajo tako, da jih tožena stranka kot kreditna institucija enostransko spreminja in kredite daje le na podlagi ustanovitve hipoteke?

Ali je mogoče šteti, da je prišlo do kršitve določb Direktive 2014/17 oziroma direktiv 2008/48/ES in 2013/36/EU ter Uredbe (EU) št. 1093/2010, glede na nacionalno določbo iz člena 2 zakona o kreditnih institucijah in nacionalno določbo iz člena 5(1), točka 2, zakona o kreditnih institucijah, da se tožeči stranki kot kreditni instituciji avstrijskega prava omogoči, da brez odobritve in nadzora nacionalnega organa opravlja storitve potrošniškega kreditiranja za hrvaške državljane na ozemlju RH, in ali je mogoče šteti, da v takem položaju nacionalne določbe navedenih predpisov fizičnim osebam kot potrošnikom niso zagotovile zadostnega varstva, ki ga določa Direktiva 2014/17/EU v členu 5 – pristojni organi – ter da tožeča stranka ni delovala v skladu z načelom vestnosti in poštenja, določenim v členu 4 ZOO, kar ima za posledico ničnost določil kreditne pogodbe?

Ali je ob sklenitvi kreditne pogodbe prišlo do formalnih napak oziroma ali so bile v postopku v glavni stvari z vključitvijo člena A v pogodbo o enkratnem kreditu - stran 2, kjer je navedeno: „Efektivna letna obrestna mera 9,4 %. Fiktivna letna obrestna mera v primeru zamude z odplačilom je navedena na plakatu na okencu“, kršene določbe iz členov 13, 14 in 16 Direktive 2014/17/EU?

Ali je mogoče šteti, da je v položaju, kakršen je ta iz postopka v glavni stvari, prišlo do kršitve členov 13, 14 in 16 Direktive 2014/17/EU, glede na to, da so izpodbijane kreditne pogodbe vnaprej oblikovane tipske pogodbe, sestavljene na predhodno oblikovanih obrazcih tožene stranke, tiskane v nemščini in niso v celoti prevedene v materni jezik tožečih strank, pri čemer so pred sklenitvijo pogodbe potekale promocijske dejavnosti preko mreže posrednikov tožene stranke (zadruge) v RH, ter posredniki niti tožena stranka po hrvaških predpisih niso imeli dovoljenja HNB za opravljanje kreditnih poslov oziroma dovoljenja ministrstva za finance za potrošniško kreditiranje na ozemlju RH?

Ali je mogoče šteti, da je v položaju, kakršen je ta iz postopka v glavni stvari, prišlo do kršitve določb Direktive 2014/17 oziroma direktiv 2008/48/ES in 2013/36/EU ter Uredbe (EU) št. 1093/2010, če nacionalne določbe, in sicer člen 2(1), (2) in (3) ter člen 5(1), točki 1 in 2, zakona o kreditnih institucijah toženi stranki kot kreditni instituciji avstrijskega prava omogočajo, da brez dovoljenja hrvaškega nadzornega nacionalnega organa opravlja storitve potrošniškega kreditiranja za hrvaške državljane na ozemlju RH, in ali je mogoče šteti, da v takem položaju te nacionalne določbe fizičnim osebam kot potrošnikom niso zagotovile zadostnega varstva, ki ga določa Direktiva 2014/17/EU v členu 5 – pristojni organi – ter da tožena stranka ni delovala v skladu z načelom vestnosti in poštenja, določenim v členu 4 ZOO, kar ima za posledico ničnost določb kreditne pogodbe?

Ali je neobstoj ustreznih določb v hrvaški nacionalni zakonodaji v času sklenitve kreditnih pogodb v letih 2007 in 2008, ki bi podrobno urejale možnosti in pogoje zadolževanja hrvaških državljanov v tujini, povzročil znatno neravnovesje v položaju kreditojemalcev na eni ter banke na drugi strani in prvonavedena zaradi te pravne praznine nista bila deležna varstva, kar pa bi bilo v nasprotju z določbami Direktive 2014/17/EU in členom 13 iste direktive Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. februarja 2014?

____________

1 Direktiva 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o pravicah potrošnikov, spremembi Direktive Sveta 93/13/EGS in Direktive 1999/44/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive Sveta 85/577/EGS in Direktive 97/7/ES Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 304, str. 64).

2 Direktiva 2014/17/ЕU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. februarja 2014 o potrošniških kreditnih pogodbah za stanovanjske nepremičnine in spremembi direktiv 2008/48/ES in 2013/36/EU ter Uredbe (EU) št. 1093/2010 (UL L 60, str. 34).

3 Direktiva 2008/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2008 o potrošniških kreditnih pogodbah in razveljavitvi Direktive Sveta 87/102/EGS (UL L 133, str. 66).

4 Direktiva 2013/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o dostopu do dejavnosti kreditnih institucij in bonitetnem nadzoru kreditnih institucij in investicijskih podjetij, spremembi Direktive 2002/87/ES in razveljavitvi direktiv 2006/48/ES in 2006/49/ES (UL L 176, str. 338).

5 Uredba (EU) št. 1093/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 o ustanovitvi Evropskega nadzornega organa (Evropski bančni organ) in o spremembi Sklepa št. 716/2009/ES ter razveljavitvi Sklepa Komisije 2009/78/ES (UL L 331, str. 12).