SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE

(prvi senat)

z dne 23. novembra 2010

Zadeva F‑50/08

Gábor Bartha

proti

Evropski komisiji

„Javni uslužbenci – Uradniki – Javni natečaj – Nevpis na rezervni seznam – Uravnotežena zastopanost žensk in moških v natečajnih komisijah“

Predmet: Tožba, vložena na podlagi členov 236 ES in 152 AE, s katero G. Bartha v bistvu predlaga, prvič, naj se za nično razglasi odločba natečajne komisije javnega natečaja EPSO/AD/56/06, s katero je bil obveščen o neuspehu na preizkusih navedenega natečaja, in drugič, naj se Komisiji naloži povrnitev škode, ki naj bi jo utrpel zaradi te odločbe.

Odločitev: Odločba z dne 23. januarja 2008, s katero je natečajna komisija natečaja EPSO/AD/56/06 zavrnila zahtevo G. Bartha za pregled odločbe, s katero je navedena komisija zavrnila njegovo prijavo, se razglasi za nično. V preostalem se tožba zavrne. Komisiji se naloži plačilo stroškov.

Povzetek

1.      Uradniki – Pravno sredstvo – Akt, ki posega v položaj – Odločba, sprejeta po ponovni preučitvi predhodne odločbe

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90(2) in 91(2))

2.      Uradniki – Pravno sredstvo – Predhodna upravna pritožba – Skladnost pritožbe in tožbe

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91)

3.      Uradniki – Natečaj – Natečajna komisija – Sestava

(Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga III, člen 3, peti odstavek)

4.      Uradniki – Nepogodbena obveznost institucij – Pogoji – Nezakonitost – Škoda – Vzročna zveza

1.      Kadar kandidat, ki ni bil vpisan na rezervni seznam, izdelan po koncu natečaja, zahteva pregled odločbe komisije, je odločba, ki jo ta komisija sprejme po ponovni presoji položaja kandidata, tista, ki pomeni akt, ki posega v njegov položaj.

(Glej točko 22.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 13. december 2006, Heus proti Komisiji, T‑173/05, ZOdl. JU, str. I‑A‑2‑329 in II‑A‑2‑1695, točka 19.

2.      Pravilo o skladnosti pritožbe in tožbe je kršeno le, ko se s tožbo spremeni predmet ali vzrok pritožbe, pri čemer je treba pojem „vzrok“ razlagati široko. V skladu s tako razlago in v zvezi s predlogom za razglasitev ničnosti je treba kot „vzrok spora“ razumeti izpodbijanje materialne ali formalne zakonitosti izpodbijanega akta s strani tožeče stranke. Posledično in ob upoštevanju ugovorov nezakonitosti in razlogov, ki zadevajo zavezujoče pravo, bi šlo za spremembo vzroka spora in zato za neupoštevanje pravila o skladnosti, če bi tožeča stranka, ki je v pritožbi kritizirala le formalno veljavnost akta, ki posega v njen položaj, skupaj z njegovimi postopkovnimi vidiki, v tožbi navedla vsebinske razloge ali, nasprotno, če bi tožeča stranka, potem ko je v pritožbi izpodbijala le materialno zakonitost akta, ki posega v njen položaj, vložila tožbo, v kateri bi bili navedeni razlogi, ki se nanašajo na formalno veljavnost tega akta.

(Glej točko 34.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: 1. julij 2010, Mandt proti Parlamentu, F‑45/07, točki 119 in 120.

3.      Za natečajno komisijo, ki ima ob objavi seznama članov več kot štiri redne člane, je mogoče šteti, da izpolnjuje zahteve iz člena 3, peti odstavek, Priloge III h Kadrovskim predpisom le, če sta med temi rednimi člani vsaj po dva člana vsakega spola.

Vendar se lahko zahteva, da se morajo upoštevati le redni člani komisije ob objavi seznama njenih članov, omili v posebnem primeru, ko je sestava komisije – čeprav v tej fazi ne izpolnjuje pravila iz člena 3, peti odstavek, Priloge III h Kadrovskim predpisom – ob dejanskem izvajanju preizkusov vseeno v skladu s tem pravilom. V takem primeru je namreč cilj te določbe, in sicer, da uspešnost kandidatov na natečaju oceni komisija, v kateri je zagotovljena uravnotežena zastopanost žensk in moških, v celoti dosežen.

(Glej točki 43 in 44.)

4.      Za nastanek odgovornosti uprave mora biti izpolnjenih več pogojev, in sicer nezakonitost ravnanja, ki se očita institucijam, dejanskost škode ter vzročna zveza med očitanim ravnanjem in zatrjevano škodo. Ti trije pogoji so kumulativni. Če katerikoli izmed njih ni izpolnjen, to zadostuje za zavrnitev odškodninskih zahtevkov.

Kar zadeva obstoj vzročne zveze, mora tožeča stranka načeloma dokazati neposredno in gotovo vzročno-posledično zvezo med kršitvijo, ki jo je storila institucija, ter zatrjevano škodo.

Vendar je stopnja gotovosti vzročne zveze, ki jo zahteva sodna praksa, dosežena, ko je bila oseba zaradi nezakonitosti, ki jo je storila institucija Unije, prikrajšana ne nujno za zaposlitev, pravice do katere zainteresirana oseba ne bo mogla nikoli dokazati, temveč za resno možnost, da bi bila zaposlena kot uradnik ali uslužbenec, zaradi česar ima lahko zainteresirana oseba premoženjsko škodo, ki jo predstavlja izguba dohodkov.

(Glej točke od 53 do 55.)

Napotitev na:

Sodišče: 1. junij 1994, Komisija proti Brazzelli Lualdi in drugim, C‑136/92 P, Recueil, str. I‑1981, točka 42; 21. februar 2008, Komisija proti Girardot, C‑348/06 P, ZOdl., str. I‑833, točka 52;

Sodišče prve stopnje: 28. september 1999, Hautem proti EIB, T‑140/07, RecFP, str. I‑A‑171 in II‑897, točka 85; 5. oktober 2004, Sanders in drugi proti Komisiji, T‑45/01, ZOdl., str. II‑3315, točka 150;

Sodišče za uslužbence: 22. oktober 2008, Tzirani proti Komisiji, F‑46/07, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑323 in II‑A‑1‑1773, točka 218.