SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE
EVROPSKE UNIJE (drugi senat)
z dne 23. marca 2015(*)
„Javni uslužbenci – Osebni prejemki – Družinska pokojnina – Člen 27, prvi odstavek, Priloge VIII h Kadrovskim predpisom – Razvezani zakonec umrlega uradnika – Obstoj preživnine na dan smrti uradnika – Člen 42 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom – Rok za vložitev zahteve za izplačilo pokojnine“
V zadevi F‑6/14,
zaradi tožbe, vložene na podlagi člena 270 PDEU, ki se uporablja za Pogodbo ESAE v skladu z njenim členom 106a,
Julia Borghans, bivša žena R. van Raana, umrlega uradnika Evropske komisije, stanujoča v Auderghemu (Belgija), ki jo zastopata F. Van der Schueren in C. Lefèvre, odvetnika,
tožeča stranka,
proti
Evropski komisiji, ki jo zastopata J. Currall in A.-C. Simon, agenta,
tožena stranka,
SODIŠČE ZA USLUŽBENCE (drugi senat),
v sestavi K. Bradley, predsednik, H. Kreppel (poročevalec), sodnik, in M. I. Rofes i Pujol, sodnica,
sodni tajnik: P. Cullen, administrator,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 6. novembra 2014
izreka naslednjo
Sodbo
1 J. Borghans s tožbo, ki je v sodno tajništvo Sodišča za uslužbence prispela 28. januarja 2014, predlaga razglasitev ničnosti sklepa, s katerim ji je Evropska komisija zavrnila družinsko pokojnino.
Pravni okvir
2 Pravni okvir tvorijo člena 27 in 42 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom za uradnike Evropske unije v različici pred začetkom veljavnosti Uredbe (EU, Euratom) št. 1023/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2013 o spremembi Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije in Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Evropske unije (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi) ter v nadaljevanju navedene določbe Kadrovskih predpisov in Priloge VIII k tem predpisom.
3 Člen 79 Kadrovskih predpisov določa:
„Preživeli zakonec uradnika ali nekdanjega uradnika je, tako kakor je predvideno v poglavju 4 Priloge VIII [h Kadrovskim predpisom], upravičen do družinske pokojnine v višini 60 % starostne pokojnine ali invalidnine, ki jo je prejemal umrli ali ki bi jo prejemal ne glede na delovno dobo ali starost, če bi ob smrti izpolnjeval pogoje zanjo.
Znesek družinske pokojnine, izplačan preživeli zakonec [preživelemu zakoncu] uradnika, ki je imel ob smrti enega od upravnih statusov iz člena 35 [Kadrovskih predpisov], ne sme biti nižji od zneska življenjskega minimuma niti nižji od 35 % uradnikove zadnje osnovne plače.
[…]“
4 Člen 80 Kadrovskih predpisov določa:
„Če uradnik ali oseba, ki je upravičena do starostne pokojnine ali invalidnine, ob smrti nima zakonca, ki bi bil upravičen do družinske pokojnine, so njegovi vzdrževani otroci v smislu člena 2 Priloge VII [h Kadrovskim predpisom] ob njegovi smrti upravičeni do pokojnine po starših v skladu s členom 21 Priloge VIII [h Kadrovskim predpisom].
Do takšne pokojnine so upravičeni tudi otroci, ki izpolnjujejo zgornje pogoje, v primeru smrti ali ponovne poroke zakonca, ki je prejemnik družinske pokojnine.
Če uradnik ali oseba, ki je upravičena do starostne pokojnine ali invalidnine, umre, pogoji iz prvega odstavka pa niso izpolnjeni, so vzdrževani otroci v smislu člena 2 Priloge VII [h Kadrovskim predpisom] upravičeni do pokojnine po starših v skladu s členom 21 Priloge VII [VIII] [h Kadrovskim predpisom]; vendar je znesek pokojnine enak polovici pokojnine, izračunane v skladu z navedenim členom.
[…]“
5 Člen 21(1), prvi pododstavek, Priloge VIII h Kadrovskim predpisom določa:
„Pokojnina po starših, predvidena v prvem, drugem in tretjem odstavku člena 80 Kadrovskih predpisov znaša za prvega otroka osem desetin družinske pokojnine, do katere bi bila [bil] upravičen preživeli zakonec uradnika ali bivšega uradnika, ki je prejemal starostno pokojnino ali invalidnino, pri čemer se ne upošteva zmanjšanje iz člena 25 [te priloge].“
Dejansko stanje
6 Tožeča stranka se je 20. aprila 1991 poročila z R. van Raanom, ki je bil takrat uradnik Komisije.
7 V tej zakonski zvezi se je 10. septembra 1993 rodil otrok.
8 Sodišče prve stopnje v Bruslju (Belgija) je s sodbo z dne 15. junija 2004 razglasilo sporazumno razvezo zakonske zveze R. van Raana in tožeče stranke. V sporazumu o razvezi zakonske zveze, sklenjenem 24. decembra 2003 (v nadaljevanju: sporazum o razvezi) in priloženem navedeni sodbi, je bilo določeno, da bo R. van Raan od tega datuma do svoje smrti tožeči stranki plačeval preživnino v znesku, ki je bil takrat določen na 3000 EUR na mesec.
9 Mirovni sodnik kantona Overijse-Zaventem (Belgija) je s sodbo z dne 18. decembra 2007 na podlagi zahtevka R. van Raana z učinkom od 1. septembra 2006 ukinil preživnino, ki jo je ta plačeval tožeči stranki.
10 Tožeča stranka je 12. februarja 2008 vložila pritožbo zoper sodbo mirovnega sodnika kantona Overijse-Zaventem z dne 18. decembra 2007.
11 R. van Raan je 2. marca 2008 umrl.
12 Ni sporno, da Komisija po smrti R. van Raana tožeči stranki ni izplačevala družinske pokojnine.
13 Komisija pa je otroku pokojnega R. van Raana in tožeče stranke od julija 2008 dodelila pokojnino po starših na podlagi člena 80 Kadrovskih predpisov, katere znesek je bil v skladu s členom 21(1), prvi pododstavek, Priloge VIII h Kadrovskim predpisom določen na osem desetin družinske pokojnine, ki bi jo prejemala tožeča stranka, če bi bila upravičena do take pokojnine (v nadaljevanju: zvišana pokojnina po starših).
14 Oktobra 2011 je otrok pokojnega R. van Raana in tožeče stranke, ki je postal polnoleten, kot dedič R. van Raana nadaljeval postopek, ki ga je ta začel pred belgijskimi sodišči za ukinitev preživnine tožeče stranke in ki je takrat potekal pred sodiščem prve stopnje v Bruslju.
15 Sodišče prve stopnje v Bruslju je s sodbo z dne 25. marca 2013 razveljavilo sodbo mirovnega sodnika kantona Overijse-Zaventem z dne 18. decembra 2007 in ugotovilo neutemeljenost prvotnega zahtevka pokojnega R. van Raana za ukinitev preživnine, določene s sporazumom o razvezi v korist tožeče stranke, z obrazložitvijo, da pogoji, ki so bili v sporazumu o razvezi določeni za ukinitev preživnine, niso bili izpolnjeni.
16 Otrok pokojnega R. van Raana in tožeče stranke je kot njegov dedič soglašal s sodbo sodišča prve stopnje v Bruslju z dne 25. marca 2013.
17 Tožeča stranka je v dopisu z dne 29. aprila 2013 od Komisije zahtevala, naj ji z učinkom od aprila 2008 izplačuje družinsko pokojnino, pri čemer je pojasnila, da – ker je bila s sodbo sodišča prve stopnje v Bruslju z dne 25. marca 2013 razveljavljena sodba mirovnega sodnika kantona Overijse-Zaventem z dne 18. decembra 2007 – izpolnjuje merila za upravičenost do take pokojnine, ki so določena v členu 27 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom.
18 Komisija je s sklepom z dne 3. junija 2013 (v nadaljevanju: sporni sklep) zavrnila zahtevo tožeče stranke, pri čemer se je oprla na okoliščino, da je ta, ker za pokojnino ni zaprosila v enem letu po smrti R. van Raana, izgubila to pravico na podlagi člena 42 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom.
19 Tožeča stranka je z dopisom z dne 9. julija 2013 zoper sporni sklep vložila pritožbo v skladu s členom 90(2) Kadrovskih predpisov.
20 Organ, pristojen za imenovanja, je s sklepom z dne 29. oktobra 2013 zavrnil pritožbo iz istega razloga, kot je bil naveden v spornem sklepu (v nadaljevanju: sklep o zavrnitvi pritožbe).
Predlogi strank
21 Tožeča stranka Sodišču za uslužbence predlaga, naj:
– sklep o zavrnitvi pritožbe razglasi za ničen;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
22 Komisija Sodišču za uslužbence predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
Predmet tožbe
23 V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišče za uslužbence na podlagi predlogov za razglasitev ničnosti, ki so formalno usmerjeni zoper odločbo o zavrnitvi pritožbe, odloča o aktu, zoper katerega je bila vložena pritožba, kadar navedena odločba nima samostojne vsebine (glej v tem smislu sodbo Vainker/Parlament, 293/87, EU:C:1989:8, točka 8).
24 Ker v obravnavanem primeru sklep o zavrnitvi pritožbe nima samostojne vsebine, je treba za tožbo šteti, da je usmerjena le zoper sporni sklep.
Dopustnost
Trditve strank
25 Komisija predlaga, naj se ugotovi, da je predlog za razglasitev ničnosti spornega sklepa nedopusten. Po mnenju Komisije namreč ta sklep zgolj potrjuje prejšnjo odločbo zaradi molka organa, sprejeto po smrti R. van Raana leta 2008, s katero je uprava tožeči stranki zavrnila upravičenost do družinske pokojnine in ki je ta ni izpodbijala v roku iz člena 90(2) Kadrovskih predpisov. Komisija dodaja, da v skladu z ustaljeno sodno prakso možnost vložiti zahtevo v smislu člena 90(1) Kadrovskih predpisov – to je možnost, ki jo je uporabila tožeča stranka, ko je v dopisu z dne 29. aprila 2013 zahtevala izplačevanje družinske pokojnine – uradniku ali po njem upravičeni osebi ne omogoča, da ne upošteva rokov, ki ju določata člena 90 in 91 Kadrovskih predpisov za vložitev pritožbe in tožbe, tako da z vložitvijo zahteve posredno izpodbija prejšnjo odločbo, ki ni bila izpodbijana v roku, tako kot ni bila v obravnavanem primeru.
26 Tožeča stranka predlaga, naj se ugovor nedopustnosti, ki ga podaja Komisija, zavrne.
Presoja Sodišča za uslužbence
27 Kot izhaja iz ustaljene sodne prakse, je ničnostna tožba zoper odločbo, ki zgolj potrjuje prejšnjo odločbo, ki ni bila izpodbijana v roku, nedopustna. Odločba zgolj potrjuje prejšnjo odločbo, če v primerjavi s prejšnjim aktom ne vsebuje nobenega novega elementa in ni bila sprejeta po ponovnem pregledu položaja naslovnika tega prejšnjega akta (sodba A/Komisija, F‑12/09, EU:F:2011:136, točka 119).
28 V obravnavanem primeru je treba najprej preveriti, ali je, kot trdi Komisija, leta 2008 nastopila odločba zaradi molka organa, s katero je bila tožeči stranki zavrnjena upravičenost do družinske pokojnine, ker ni izpolnjevala pogojev iz člena 27, prvi odstavek, Priloge VIII h Kadrovskim predpisom.
29 V zvezi s tem člen 90(1) Kadrovskih predpisov določa, da lahko vsaka oseba, za katero veljajo navedeni kadrovski predpisi, pri organu za imenovanja vloži zahtevo za sprejem odločitve, ki se nanaša nanjo, ter da se šteje, da gre za zavrnitev zaradi molka organa, če po izteku štirimesečnega roka, ki začne teči na dan vložitve zahteve, na to zahtevo ni odgovora. Iz take določbe izhaja, da je odločba, s katero je uradniku zaradi molka organa zavrnjena pravica, načeloma možna le, če je uradnik upravi predhodno predložil zahtevo za priznanje te pravice.
30 Komisija pa je v svojih pisanjih navedla, da ni od tožeče stranke prejela nobene zahteve za izplačevanje družinske pokojnine. Čeprav je tožeča stranka v pritožbi, vloženi zoper sporni sklep, res omenila obstoj take zahteve in tudi odločbe, s katero ji je bila leta 2008 zavrnjena upravičenost do družinske pokojnine, je nato v svojih pisanjih in na obravnavi potrdila neobstoj kakršne koli zahteve in odločbe v tem smislu.
31 Zato ni dokazano, da je Komisija z odločbo, ki bi izvirala iz molka glede zahteve tožeče stranke, tej zavrnila upravičenost do družinske pokojnine.
32 Poleg tega tudi ob predpostavki, da je Komisija sočasno s tem, ko je otroku pokojnega R. van Raana in tožeče stranke dodelila zvišano pokojnino po starših, leta 2008 tožeči stranki zavrnila upravičenost do družinske pokojnine z odločbo zaradi molka organa, za sporni sklep ni mogoče šteti, da zgolj potrjuje to odločbo zaradi molka organa.
33 Ta odločba zaradi molka organa bi namreč lahko temeljila samo na okoliščini, da tožeča stranka ni izpolnjevala pogojev, ki jih za upravičenost do take družinske pokojnine določa člen 27, prvi odstavek, Priloge VIII h Kadrovskim predpisom. Sporni sklep pa je bil obrazložen z dejstvom, da tožeča stranka ni ravnala v skladu z zahtevami glede roka, določenimi v členu 42 te priloge. Komisija je torej v spornem sklepu opravila ponovni pregled položaja tožeče stranke na podlagi novih elementov, ki bi lahko vplivali na ta položaj.
34 Iz tega sledi, da je treba ugovor nedopustnosti, ki ga podaja Komisija, zavrniti.
Vsebinska presoja
Trditve strank
35 Tožeča stranka zoper sporni sklep v bistvu navaja en sam tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev člena 42 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom.
36 Med očitki, ki jih izraža v utemeljitev svojega tožbenega razloga, tožeča stranka pojasnjuje, da ji ni mogoče očitati, da za družinsko pokojnino ni zaprosila v enem letu po dnevu smrti R. van Raana. Na ta dan zaradi sodbe mirovnega sodnika kantona Overijse-Zaventem z dne 18. decembra 2007 namreč ni bila več upravičena do preživnine in zato ni izpolnjevala pogojev iz člena 27 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom. Tožeča stranka dodaja, da je pozneje ravnala v skladu z določbami člena 42 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, s tem ko je v enem letu po razglasitvi sodbe sodišča prve stopnje v Bruslju z dne 25. marca 2013, s katero ji je bila preživnina ponovno dodeljena, vložila zahtevo za izplačevanje družinske pokojnine.
37 Komisija predlaga, naj se tožbeni razlog zavrne.
38 Komisija trdi, da bi morala tožeča stranka upoštevati rok, določen v členu 42 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, da bi zaprosila za družinsko pokojnino. Po mnenju te institucije bi morala tožeča stranka v enem letu po smrti R. van Raana obvestiti upravo, da ji je bila s sporazumom o razvezi dodeljena preživnina in da je vložila pritožbo zoper sodbo z dne 18. decembra 2007, s katero je mirovni sodnik kantona Overijse-Zaventem to preživnino ukinil.
39 Na obravnavi je Komisija pojasnila, da bi lahko, če bi ji tožeča stranka sporočila take informacije, za dokončno izplačevanje zvišane pokojnine po starših otroku pokojnega R. van Raana in tožeče stranke določila pogoj, da sodišče prve stopnje v Bruslju ne razveljavi sodbe mirovnega sodnika kantona Overijse-Zaventem z dne 18. decembra 2007 in da ne pride do ponovne dodelitve preživnine z retroaktivnim učinkom.
40 Komisija je – prav tako na obravnavi – v odgovor na vprašanja Sodišča za uslužbence navedla, da tožeča stranka v nobenem primeru in nikoli ne bi mogla zahtevati družinske pokojnine, ker na dan smrti R. van Raana ni izpolnjevala pogojev, ki jih člen 27 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom določa za uveljavljanje take pokojnine, in sicer na dan smrti svojega bivšega zakonca, ki je bil uradnik ali nekdanji uradnik, ni bila upravičena do preživnine po njem. Komisija dodaja, da je neupoštevna okoliščina, da je sodišče prve stopnje v Bruslju po smrti R. van Raana razveljavilo sodbo mirovnega sodnika kantona Overijse-Zaventem z dne 18. decembra 2007 in torej tožeči stranki ponovno dodelilo preživnino, določeno v sporazumu o razvezi. Po mnenju Komisije bi se z nasprotno presojo priznalo, da se lahko v določenem obdobju zakonito hkrati izplačujeta družinska pokojnina in zvišana pokojnina po starših, kar je v nasprotju z določbami člena 80 Kadrovskih predpisov.
Presoja Sodišča za uslužbence
– Uvodne ugotovitve
41 Čeprav je Komisija v spornem sklepu in sklepu o zavrnitvi pritožbe svojo zavrnitev zahteve za izplačevanje družinske pokojnine, ki jo je vložila tožeča stranka, utemeljila z okoliščino, da je tožeča stranka izgubila to pravico, ker te zahteve ni vložila v roku enega leta iz člena 42 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, je ta institucija v odgovoru na tožbo in na obravnavi zatrdila, da tožeča stranka nikoli ni imela pravice do družinske pokojnine, saj – ker na dan smrti svojega bivšega zakonca ni prejemala preživnine – ni izpolnjevala pogojev, ki jih člen 27, prvi odstavek, Priloge VIII h Kadrovskim predpisom določa za uveljavljanje take pokojnine.
42 V zvezi s tem v skladu z ustaljeno sodno prakso instituciji, razen če je v položaju omejene pristojnosti, ni mogoče dovoliti, da med postopkom oblikuje nadomestno obrazložitev (sodba CP/Parlament, F‑8/13, EU:F:2014:44, točka 67 in navedena sodna praksa).
43 Zato je treba preučiti, ali je bila Komisija, ki je predvsem želela prvotno obrazložitev spornega sklepa, in sicer da tožeča stranka ni upoštevala člena 42 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, nadomestiti z novo obrazložitvijo, in sicer da tožeča stranka ni spadala na področje uporabe člena 27, prvi odstavek, navedene priloge, v položaju omejene pristojnosti.
44 Kot določa člen 27, prvi odstavek, Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, je „[r]azvezani zakonec uradnika ali nekdanjega uradnika […] upravičen do družinske pokojnine, opredeljene v tem poglavju, če ob smrti bivšega zakonca lahko dokaže upravičenost do preživnine [po njem], dodeljene po odločbi sodišča ali z uradno registriranim dogovorom med njim/njo in bivšim zakoncem“.
45 Kadar mora uprava preveriti, ali lahko razvezani zakonec uradnika ali nekdanjega uradnika, ki je umrl, ob smrti svojega bivšega zakonca dokaže upravičenost do preživnine v smislu člena 27, prvi odstavek, Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, nima nikakršnega polja proste presoje in je dolžna to upravičenost priznati ali zavrniti glede na to, ali je ta dejanska okoliščina dokazana ali ne.
46 Ker je torej uprava v položaju omejene pristojnosti za priznanje ali zavrnitev upravičenosti do družinske pokojnine iz člena 27, prvi odstavek, Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, je Komisija v odgovoru na tožbo in na obravnavi lahko oblikovala nadomestno obrazložitev, v skladu s katero tožeča stranka ni spadala na področje uporabe te določbe.
47 Zato mora Sodišče za uslužbence najprej preveriti, ali je bilo za tožečo stranko mogoče šteti, da ima zaradi sodbe sodišča prve stopnje v Bruslju z dne 25. marca 2013 pravico do družinske pokojnine.
48 Če bo odgovor pritrdilen, bo moralo Sodišče za uslužbence nato ugotoviti, ali je za tožečo stranko veljal prekluzivni rok iz člena 42 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom.
– Vprašanje, ali je imela tožeča stranka zaradi sodbe sodišča prve stopnje v Bruslju z dne 25. marca 2013 pravico do družinske pokojnine
49 Kot je bilo navedeno, iz člena 27, prvi odstavek, Priloge VIII h Kadrovskim predpisom izhaja, da je dodelitev družinske pokojnine razvezanemu zakoncu umrlega uradnika ali nekdanjega uradnika pogojena s tem, da „ob smrti bivšega zakonca lahko dokaže upravičenost do preživnine [po njem], dodeljene po odločbi sodišča ali z uradno registriranim dogovorom med njim/njo in bivšim zakoncem“.
50 V obravnavanem primeru je iz listin iz spisa razvidno, da čeprav je sporazum o razvezi določal, da bo R. van Raan tožeči stranki plačeval preživnino v mesečnem znesku 3000 EUR, je bila ta preživnina z učinkom od 1. decembra 2006 ukinjena s sodbo mirovnega sodnika kantona Overijse-Zaventem, to je s sodbo, ki jo je v skladu z belgijskim pravom spremljala začasna izvršitev po samem zakonu.
51 Tako za tožečo stranko 2. marca 2008, ko je umrl R. van Raan, kljub temu, da je vložila pritožbo zoper sodbo mirovnega sodnika kantona Overijse-Zaventem z dne 18. decembra 2007, ni bilo mogoče šteti, da ima na podlagi belgijskega prava pravico do preživnine po svojem bivšem zakoncu.
52 Ko je R. van Raan umrl, sodba mirovnega sodnika kantona Overijse-Zaventem z dne 18. decembra 2007 resda ni bila pravnomočna, ker je tožeča stranka, kot je bilo navedeno, zoper to sodbo vložila pritožbo. Vendar zaradi začasne izvršitve, ki je spremljala navedeno sodbo, tožeča stranka ni imela več nobenega naslova, ki bi ji omogočal prizadevanje za ponovno pridobitev preživnine.
53 Posledično tožeča stranka na dan smrti R. van Raana ni izpolnjevala pogojev, ki jih člen 27, prvi odstavek, Priloge VIII h Kadrovskim predpisom določa za uveljavljanje družinske pokojnine.
54 tega je Komisija v svojih pisanjih sama priznala, da se „[č]len 27 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom […] ni uporabljal“ za položaj tožeče stranke na dan smrti R. van Raana.
55 Vendar ni sporno, da je sodišče prve stopnje v Bruslju s sodbo z dne 25. marca 2013 razveljavilo sodbo mirovnega sodnika kantona Overijse-Zaventem z dne 18. decembra 2007 in ugotovilo neutemeljenost prvotnega zahtevka pokojnega R. van Raana za ukinitev preživnine, predvidene s sporazumom o razvezi.
56 Ugotoviti je treba, ali je, kot trdi tožeča stranka, razveljavitev prvostopenjske sodbe s strani pritožbenega sodišča učinkovala tako, da je bila tožeči stranki podeljena pravica do družinske pokojnine v smislu člena 27, prvi odstavek, Priloge VIII h Kadrovskim predpisom.
57 V zvezi s tem Sodišče za uslužbence opozarja, da je treba izraze določbe prava Unije, ki – tako kot člen 27, prvi odstavek, Priloge VIII h Kadrovskim predpisom – ne napotuje izrecno na pravo držav članic za določitev njenega pomena in obsega, običajno razlagati samostojno ter upoštevajoč kontekst določbe in namen zadevne ureditve. Vendar je tudi ob neobstoju take izrecne napotitve mogoče, da se je treba za uporabo prava Unije obrniti na pravo držav članic, kadar sodišče Unije v pravu Unije in splošnih načelih tega prava ne uspe odkriti elementov, na podlagi katerih bi lahko vsebino in obseg zadevne določbe prava Unije razjasnilo s samostojno razlago (sodba Díaz García/Parlament, T‑43/90, EU:T:1992:120, točka 36).
58 V obravnavanem primeru, kot je Sodišče prve stopnje Evropskih skupnosti izrecno presodilo v sodbi M/Sodišče (T‑172/01, EU:T:2004:108), pojma „preživnin[a], dodeljen[a] z […] dogovorom med njim/njo in bivšim zakoncem“, v smislu člena 27, prvi odstavek, Priloge VIII h Kadrovskim predpisom ni mogoče razlagati samostojno. Nasprotno, pojem preživninske obveznosti, o kateri se zaradi razveze zakonske zveze dogovorita nekdanja zakonca, spada med premoženjske posledice, ki izhajajo iz sodbe o razvezi zakonske zveze, izrečene na podlagi pravil civilnega prava, ki se uporablja (sodba M/Sodišče, T‑172/01, EU:T:2004:108, točka 72).
59 Zato se je treba za določitev, ali lahko razvezani zakonec uradnika ali nekdanjega uradnika „ob smrti bivšega zakonca […] dokaže upravičenost do preživnine [po njem], dodeljene […] z […] dogovorom med njim/njo in bivšim zakoncem“, obrniti na zakon, ki ureja učinke razveze zakonske zveze, v obravnavanem primeru je to belgijski zakon, na podlagi katerega je bila razglašena razveza.
60 Ker pa po belgijskem pravu razveljavitev prvostopenjske sodne odločbe s strani pritožbenega sodišča povzroči njeno retroaktivno izničenje, je sodba sodišča prve stopnje v Bruslju z dne 25. marca 2013, s katero je bila razveljavljena sodba mirovnega sodnika kantona Overijse-Zaventem z dne 18. decembra 2007, povzročila, da je bila zadnjenavedena sodba retroaktivno izničena in da je bila preživnina, predvidena v sporazumu o razvezi, obnovljena, zaradi česar se za to preživnino šteje, da nikdar ni bila ukinjena.
61 Tako je bilo treba za tožečo stranko od 25. marca 2013, ko je bila razglašena sodba sodišča prve stopnje v Bruslju – glede na to, da ji je bila z učinkom od 1. septembra 2006 ponovno podeljena pravica do preživnine, določene s sporazumom o razvezi – nujno šteti, da po belgijskem pravu ob smrti R. van Raana izkazuje upravičenost do preživnine po njem.
62 Iz tega sledi, da je sodba sodišča prve stopnje v Bruslju z dne 25. marca 2013 učinkovala tako, da je tožeča stranka postala upravičenka do družinske pokojnine v smislu člena 27, prvi odstavek, Priloge VIII h Kadrovskim predpisom.
63 Na to ugotovitev ne more vplivati ugovor Komisije, da je treba pri ugotavljanju, ali je razvezani zakonec uradnika ali nekdanjega uradnika upravičen do družinske pokojnine na podlagi člena 27 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, upoštevati le položaj na dan smrti uradnika ali nekdanjega uradnika, ne pa morebitne retroaktivne spremembe tega položaja. Pritrditev takemu ugovoru bi namreč pomenila, da bi se kršilo belgijsko pravo, v skladu s katerim razveljavitev prvostopenjske odločbe o ukinitvi preživnine s strani pritožbenega sodišča učinkuje tako, da se preživnina retroaktivno obnovi.
64 Prav tako ni mogoče sprejeti trditve Komisije, da bi bilo priznanje pravice tožeče stranke do družinske pokojnine od dneva smrti R. van Raana v nasprotju z določbami člena 80, tretji odstavek, Kadrovskih predpisov.
65 V zvezi s tem je res, da določbe člena 80, tretji odstavek, Kadrovskih predpisov nasprotujejo temu, da bi se za isto obdobje hkrati priznavali pravica razvezanega zakonca uradnika ali nekdanjega uradnika do prejemanja družinske pokojnine in pravica vzdrževanega otroka tega uradnika ali nekdanjega uradnika ob njegovi smrti do prejemanja zvišane pokojnine po starših.
66 Vendar je v obravnavanem primeru sodba sodišča prve stopnje v Bruslju z dne 25. marca 2013 povzročila – poleg ponovne dodelitve preživnine, plačevane tožeči stranki na podlagi sporazuma o razvezi, od 1. septembra 2006 in posledičnega nastanka pravice tožeče stranke do prejemanja družinske pokojnine od smrti R. van Raana – da je bila sklepu Komisije, s katerim je ta otroku pokojnega R. van Raana in tožeče stranke od julija 2008 dodelila zvišano pokojnino po starših, retroaktivno odvzeta pravna podlaga.
67 Nazadnje, spomniti je treba, da je cilj člena 27 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom razvezanemu zakoncu uradnika ali nekdanjega uradnika, ki je ob smrti tega uradnika prejemal preživnino po njem, omogočiti, da po njegovi smrti še naprej prejema sredstva za preživljanje. Z ničemer pa ne bi bilo mogoče upravičiti, da se razvezani zakonec uradnika ali nekdanjega uradnika prikrajša za prejemanje družinske pokojnine in torej za sredstva za preživljanje zgolj iz razloga, na katerega nima vpliva, in sicer da je bila preživnina, ki jo je prejemal na podlagi nacionalnega prava, pred smrtjo uradnika ali nekdanjega uradnika ukinjena, po njegovi smrti pa retroaktivno ponovno dodeljena.
– Vprašanje, ali je za tožečo stranko veljal prekluzivni rok iz člena 42 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom
68 Člen 42 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom določa, da „[č]e umre uradnik ali nekdanji uradnik, ki prejema starostno pokojnino ali invalidnino[,] in po njem upravičene osebe ne zaprosijo za pokojnino ali invalidnino v enem letu po datumu smrti, izgubijo to pravico, razen če je dokazana višja sila“.
69 Iz samega besedila člena 42 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom izhaja, da v njem določen prekluzivni rok velja le za upravičence po umrlem uradniku ali nekdanjem uradniku, ki imajo na dan smrti pravico do pokojnine ali invalidnine.
70 Posledično na področje uporabe člena 42 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom ne spadajo upravičenci po umrlem uradniku ali nekdanjem uradniku, ki tako kot v obravnavanem primeru na dan njegove smrti nimajo pravice do pokojnine ali invalidnine, temveč jim je ta priznana po tej smrti in retroaktivno, in sicer zaradi sprejetja odločbe nacionalnega sodišča.
71 Kot je bilo navedeno, v obravnavanem primeru tožeča stranka na dan smrti R. van Raana ni imela pravice do družinske pokojnine, saj je bila preživnina, določena s sporazumom o razvezi, pred tem ukinjena s sodbo mirovnega sodnika kantona Overijse-Zaventem z dne 18. decembra 2007, pritožbeno sodišče pa te preživnine takrat še ni ponovno dodelilo z retroaktivnim učinkom.
72 V teh okoliščinah je Komisija, s tem ko se je v spornem sklepu oprla na okoliščino, da je tožeča stranka, ker za pokojnino ni zaprosila v enem letu po smrti R. van Raana, izgubila to pravico na podlagi člena 42 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, napačno uporabila pravo.
73 Ostane še vprašanje, ali je bila tožeča stranka vseeno dolžna svojo zahtevo za izplačevanje družinske pokojnine vložiti v nekem roku.
74 V zvezi s tem, ker v Kadrovskih predpisih ni nobene določbe, s katero bi se upravičencem po umrlem uradniku ali nekdanjem uradniku, ki so v položaju iz točke 70 te sodbe, predpisoval rok, v katerem morajo vložiti zahtevo za izplačevanje pokojnine ali invalidnine, mora to pravno praznino zapolniti Sodišče za uslužbence (glej po analogiji, kar zadeva rok za vložitev tožbe v sporih med Evropsko investicijsko banko in njenimi uslužbenci, sodbo Dunnett in drugi/EIB, T‑192/99, EU:T:2001:72, točka 51).
75 Načeli pravne varnosti in varstva zaupanja v pravo, ki sta splošni načeli prava Unije, namreč institucijam in fizičnim osebam onemogočata, da bi delovale brez časovnih omejitev, s čimer bi lahko med drugim ogrozile stabilnost že ustvarjenih pravnih položajev, in zahtevata upoštevanje razumnega roka (glej po analogiji, kar zadeva rok za vložitev odškodninskega zahtevka, sklep Marcuccio/Komisija, T‑157/09 P, EU:T:2010:403, točka 42).
76 Zato Sodišče za uslužbence meni, da načelo pravne varnosti upravičencem po umrlem uradniku ali nekdanjem uradniku, ki so v položaju iz točke 70 te sodbe, nalaga, naj v razumnem roku vložijo zahtevo za izplačevanje pokojnine ali invalidnine, ta rok pa začne teči od datuma vročitve nacionalne sodne odločbe, na podlagi katere jim je retroaktivno priznana pravica do pokojnine ali invalidnine.
77 Čeprav v obravnavanem primeru na podlagi listin iz spisa ni mogoče natančno ugotoviti datuma, ko je bila sodba sodišča prve stopnje v Bruslju z dne 25. marca 2013 vročena tožeči stranki, se ta vročitev nikakor ni mogla zgoditi pred 25. marcem 2013.
78 Tožeča stranka pa je zahtevo za izplačevanje družinske pokojnine vložila že 29. aprila 2013, to je v roku, za katerega je treba glede na okoliščine te zadeve šteti, da je razumen.
79 Tako je treba ugotoviti, da tožeča stranka ni izgubila svoje pravice do družinske pokojnine, ko je zaprosila zanjo.
80 Vendar Komisija zatrjuje, da bi jo morala tožeča stranka v enem letu po smrti R. van Raana vsaj obvestiti o svojem osebnem položaju ter ji zlasti sporočiti, da ji na podlagi sporazuma o razvezi pripada preživnina po R. van Raanu, da je bila ta preživnina ukinjena s sodbo mirovnega sodnika kantona Overijse-Zaventem z dne 18. decembra 2007 in da pred sodiščem prve stopnje v Bruslju poteka postopek s pritožbo, ki jo je vložila zoper to sodbo.
81 Ne iz besedila ne iz sistematike člena 42 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom pa ni mogoče sklepati, da je bila tožeča stranka dolžna Komisiji predložiti tovrstne informacije, saj se s to določbo predpisuje le rok, v katerem morajo upravičenci po umrlem uradniku ali nekdanjem uradniku, ki dejansko imajo pravico do pokojnine ali invalidnine, zaprositi zanjo.
82 Zato je okoliščina, da tožeča stranka Komisiji ni predložila informacij o svojem osebnem položaju, zlasti o pritožbi, ki jo je vložila zoper sodbo mirovnega sodnika kantona Overijse-Zaventem z dne 18. decembra 2007, neupoštevna za vprašanje, ali je pravočasno zaprosila za družinsko pokojnino.
83 Iz vsega navedenega izhaja, da je treba sporni sklep razglasiti za ničen, ne da bi bilo treba preučiti druge očitke, navedene v utemeljitev edinega tožbenega razloga.
Stroški
84 Kot določa člen 101 Poslovnika, brez poseganja v druge določbe poglavja 8 naslova II tega poslovnika neuspela stranka nosi svoje stroške in se ji na predlog naloži plačilo stroškov druge stranke. Sodišče za uslužbence lahko na podlagi člena 102(1) istega poslovnika, če to zahteva pravičnost, odloči, da neuspela stranka nosi svoje stroške in da se ji naloži le delno plačilo stroškov nasprotne stranke ali da se ji ne naloži plačilo stroškov.
85 Iz obrazložitve te sodbe izhaja, da je Komisija stranka, ki ni uspela. Poleg tega je tožeča stranka v svojih predlogih izrecno predlagala, naj se Komisiji naloži plačilo stroškov. Ker okoliščine primera ne upravičujejo uporabe določb člena 102(1) Poslovnika, Komisija nosi svoje stroške, naloži pa se ji tudi plačilo stroškov tožeče stranke.
Iz teh razlogov je
SODIŠČE ZA USLUŽBENCE (drugi senat)
razsodilo:
1. Sklep z dne 3. junija 2013, s katerim je Evropska komisija zavrnila izplačilo družinske pokojnine J. Borghans, se razglasi za ničen.
2. Evropska komisija nosi svoje stroške in se ji naloži plačilo stroškov, ki jih je priglasila J. Borghans.
Bradley | Kreppel | Rofes i Pujol |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 23. marca 2015.