SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (prvi razširjeni senat)
z dne 10. aprila 2019(*)
„Državne pomoči – Poštno področje – Financiranje dodatnih stroškov plač in prispevkov socialnega varstva za del osebja družbe Deutsche Post prek subvencij in prihodkov, ustvarjenih s plačevanjem storitev po reguliranih cenah – Sklep o razširitvi formalnega postopka preiskave – Odločba o ugotovitvi obstoja novih pomoči po koncu faze predhodne preučitve – Ničnostna tožba – Izpodbojni akt – Pravni interes – Dopustnost – Posledice razglasitve ničnosti končne odločbe – Obveznost obrazložitve“
V zadevi T‑388/11,
Deutsche Post AG s sedežem v Bonnu (Nemčija), ki jo zastopajo J. Sedemund, T. Lübbig in M. Klasse, odvetniki,
tožeča stranka,
proti
Evropski komisiji, ki jo zastopajo D. Grespan, T. Maxian Rusche in R. Sauer, agenti,
tožena stranka,
ob intervenciji
UPS Europe SPRL/BVBA, prej UPS Europe NV/SA, s sedežem v Bruslju (Belgija)
in
United Parcel Service Deutschland Sàrl & Co. OHG, prej UPS Deutschland Inc. & Co. OHG, s sedežem v Neussu (Nemčija),
ki sta ju sprva zastopala T. Ottervanger in E. Henny, nato T. Ottervanger in nazadnje R. Wojtek, odvetniki,
intervenientki,
zaradi predloga na podlagi člena 263 PDEU za razglasitev ničnosti Sklepa Komisije C(2011) 3081 final z dne 10. maja 2011 o razširitvi formalnega postopka preiskave iz člena 108(2) PDEU v zvezi z državno pomočjo C 36/07 (ex NN 25/07), ki jo je Zvezna republika Nemčija odobrila v korist družbe Deutsche Post, katerega povzetek je bil objavljen v Uradnem listu Evropske unije (UL 2011, C 263, str. 4),
SPLOŠNO SODIŠČE (prvi razširjeni senat),
v sestavi I. Pelikánová, predsednica, V. Valančius, P. Nihoul, J. Svenningsen in U. Öberg (poročevalec), sodniki,
sodna tajnica: N. Schall, administratorka,
na podlagi pisnega dela postopka in obravnave z dne 7. februarja 2018
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
Postopek preiskave med letoma 1999 in 2002
1 Zvezna republika Nemčija je leta 1950 ustanovila poštno podjetje Deutsche Bundespost. Leta 1989 je Zvezna republika Nemčija podjetje Deutsche Bundespost nadomestila s tremi ločenimi subjekti. To so bila podjetja Postdienst (poštne dejavnosti), Postbank (bančne dejavnosti) in Telekom (telekomunikacijske dejavnosti).
2 V skladu z Gesetz zur Umwandlung der Unternehmen der Deutschen Bundespost in die Rechtsform der Aktiengesellschaft (zakon o preoblikovanju podjetij nemške zvezne pošte v delniške družbe) z dne 14. septembra 1994 (BGBl. 1994 I, str. 2325) je podjetje Postdienst postalo družba Deutsche Post AG, tožeča stranka v tej zadevi, prav tako pa sta bili 1. januarja 1995 v delniški družbi preoblikovani podjetji Postbank in Telekom.
3 Komisija Evropskih skupnosti se je 17. avgusta 1999, potem ko je prejela pritožbo družbe UPS Europe NV/SA, zdaj UPS Europe SPRL/BVBA (v nadaljevanju: UPS), intervenientke v tej zadevi, odločila začeti formalni postopek preiskave zoper Zvezno republiko Nemčijo glede več pomoči, dodeljenih podjetju Postdienst in nato tožeči stranki (v nadaljevanju: odločba o začetku postopka iz leta 1999). Med zadevnimi pomočmi so bile subvencije, ki so jih nemški organi plačali tožeči stranki za kritje stroškov pokojnin za zaposlene s statusom uradnika (v nadaljevanju: subvencije za pokojnine).
4 Komisija je z Odločbo 2002/753/ES z dne 19. junija 2002 o ukrepih, ki jih je sprejela Zvezna republika Nemčija v korist Deutsche Post (UL 2002, L 247, str. 27, v nadaljevanju: končna odločba iz leta 2002), zaključila formalni postopek preiskave, ki ga je začela leta 1999. Potem ko je Komisija ugotovila, da je državno nadomestilo, dodeljeno za neto dodatne stroške, nastale zaradi politike popustov glede – za konkurenco odprtih – storitev dostave paketov od vrat do vrat, prednost v smislu člena 87(1) ES, je v členu 1 izreka te odločbe ugotovila nezdružljivost te državne pomoči v višini 572 milijonov EUR, odobrene tožeči stranki, s skupnim trgom in v členu 2 tega izreka Zvezni republiki Nemčiji naložila izterjavo pomoči. Po mnenju Komisije se je zadevna pomoč izvajala v več oblikah, med drugim v obliki finančnih transferjev prek družbe Telekom v korist tožeče stranke, državnih poroštev, ki jih je dobila ta stranka, in subvencij za pokojnine.
5 Tožeča stranka je 4. septembra 2002 pri Splošnem sodišču vložila tožbo, vpisano pod opravilno številko T‑266/02, za razglasitev ničnosti končne odločbe iz leta 2002.
6 S sodbo z dne 1. julija 2008, Deutsche Post/Komisija (T‑266/02, EU:T:2008:235), je Splošno sodišče razveljavilo končno odločbo iz leta 2002, ker Komisija ni dokazala obstoja prednosti za tožečo stranko.
7 Sodišče je s sodbo z dne 2. septembra 2010, Komisija/Deutsche Post (C‑399/08 P, EU:C:2010:481), zavrnilo pritožbo zoper navedeno sodbo.
a) Odločba o začetku formalnega postopka preiskave iz leta 2007
8 Komisija je v dopisu z dne 12. septembra 2007, potem ko je družba UPS vložila drugo pritožbo, v kateri je zatrjevala, da vsi ukrepi, našteti v prvi pritožbi, niso bili preučeni in da so bile po sprejetju končne odločbe iz leta 2002 odobrene nezakonite pomoči, ter je pritožbo vložil še en konkurent tožeče stranke, Zvezno republiko Nemčijo obvestila, da bo začela postopek iz člena 88(2) ES v zvezi z državno pomočjo C 36/07 (ex NN 25/07), ki so jo v korist družbe Deutsche Post odobrili nemški organi (UL 2007, C 245, str. 21, v nadaljevanju: odločba o začetku postopka iz leta 2007). Komisija je v tem novem sklepu zatrjevala, da je nujna splošna preiskava o vseh primerih izkrivljanja konkurence, ki so posledica javnih sredstev, odobrenih tožeči stranki. Navedla je, da bo postopek, ki se je začel z odločbo o začetku postopka iz leta 1999, dopolnjen, da bi se vključile nedavno sporočene informacije in sprejelo dokončno stališče o združljivosti odobritve teh javnih sredstev s Pogodbo ES.
9 Tožeča stranka je 22. novembra 2007 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo, vpisano pod opravilno številko T‑421/07, s katero je predlagala razglasitev ničnosti odločbe o začetku postopka iz leta 2007.
10 Splošno sodišče je v točki 75 sodbe z dne 8. decembra 2011, Deutsche Post/Komisija (T‑421/07, EU:T:2011:720), ugotovilo, da „se s sprejetjem [odločbe o začetku postopka iz leta 2007] formalni postopek preiskave, ki se je začel leta 1999 v zvezi s spornimi ukrepi, [s končno] odločbo iz leta 2002, v delu, ki presega 572 milijonov EUR, navedenih v izreku te odločbe, ni končal“. Na podlagi tega je Splošno sodišče v točki 78 navedene sodbe izpeljalo sklep, da „[odločba o začetku postopka iz leta 2007] takrat, ko je bil[a] sprejet[a], ni spremenil[a] niti pravnega obsega spornih ukrepov niti pravnega položaja tožeče stranke“, in nato v točki 80 sodbe ugotovilo, da je treba tožbo razglasiti za nedopustno.
11 V pritožbenem postopku je Sodišče v sodbi z dne 24. oktobra 2013, Deutsche Post/Komisija (C‑77/12 P, neobjavljena, EU:C:2013:695), ugotovilo, da je Komisija s tem, ko je v členu 1 izreka končne odločbe iz leta 2002 razglasila, da je pomoč nezdružljiva s skupnim trgom, in v členu 2 Zvezni republiki Nemčiji naložila vračilo pomoči, v celoti končala postopek, začet z odločbo o začetku postopka iz leta 1999. Sodišče je ugotovilo, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je menilo, da se formalni postopek preiskave, ki se je začel leta 1999, s končno odločbo iz leta 2002 v delu, ki presega 572 milijonov EUR, navedenih v izreku te odločbe, ni končal. Sodišče je zato razveljavilo sodbo z dne 8. decembra 2011, Deutsche Post/Komisija (T‑421/07, EU:T:2011:720), in zadevo vrnilo v odločanje Splošnemu sodišču.
12 V sodbi z dne 18. septembra 2015, Deutsche Post/Komisija (T‑421/07 RENV, EU:T:2015:654), je Splošno sodišče v točki 44 sodbe ugotovilo, da je treba odločbo o začetku postopka iz leta 2007 z vidika vseh ukrepov, na katere se nanaša, šteti za odločbo o ponovni uvedbi v celoti končanega formalnega postopka preiskave. Splošno sodišče je ugotovilo, da je bila ta odločba sprejeta ob kršitvi Uredbe Sveta (ES) št. 659/1999 z dne 22. marca 1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena [108 PDEU] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 1, str. 339) in načela pravne varnosti, ker je Komisija ponovno uvedla formalni postopek preiskave, ki je bil v celoti končan s končno odločbo iz leta 2002, z namenom, da se – ne da bi se zadnjenavedena odločba izpodbijala ali umaknila – sprejme nova končna odločba. Ker zoper to sodbo ni bila vložena pritožba, je postala pravnomočna.
b) Sklep o razširitvi formalnega postopka preiskave iz leta 2011 in končni sklep iz leta 2012
13 Komisija je 10. maja 2011 uradno obvestila Zvezno republiko Nemčijo o Sklepu C(2011) 3081 final o razširitvi formalnega postopka preiskave iz člena 108(2) PDEU v zvezi s pomočjo C 36/07 (ex NN 25/07), ki jo je Zvezna republika Nemčija odobrila v korist družbe Deutsche Post, katerega povzetek je bil objavljen v Uradnem listu Evropske unije (UL 2011, C 263, str. 4, v nadaljevanju: izpodbijani sklep). S tem sklepom je bil formalni postopek preiskave v zvezi z državnimi pomočmi, dodeljenimi tožeči stranki kot nadomestilo za zagotavljanje univerzalnih storitev, razširjen na subvencije, ki so jih nemški organi izplačali tožeči stranki, da bi pokrili stroške pokojnin za zaposlene s statusom uradnika. Namen tega novega sklepa je bil razširiti formalni postopek preiskave, ki je bil ponovno odprt leta 2007, da bi se natančneje analiziral pokojninski sistem, ki je bil prej obravnavan le površno.
14 S Sklepom 2012/636/EU z dne 25. januarja 2012 o ukrepu C 36/07 (ex NN 25/07), ki ga je Nemčija izvedla za podjetje Deutsche Post AG (UL 2012, L 289, str. 1, v nadaljevanju: končni sklep iz leta 2012), je Komisija med drugim ugotovila, da financiranje pokojnin iz javnih sredstev ni bilo zakonita državna pomoč, ki je združljiva z notranjim trgom. Nasprotno pa je menila, da so nekateri javni transferji v korist tožeče stranke bili državna pomoč, združljiva z notranjim trgom, in da je treba državna poroštva za dolgove, ki jih je podjetje Deutsche Bundespost najelo pred preoblikovanjem v tri delniške družbe, analizirati kot obstoječo pomoč.
15 Zvezna republika Nemčija je z vlogo, ki je bila v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložena 30. marca 2012 in vpisana pod opravilno številko T‑143/12, vložila tožbo za razglasitev ničnosti končnega sklepa iz leta 2012.
16 Tudi tožeča stranka je z vlogo, ki je bila v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložena 4. aprila 2012 in vpisana pod opravilno številko T‑152/12, vložila tožbo za razglasitev ničnosti členov 1, 2 in od 4 do 6 končnega sklepa iz leta 2012.
17 S sodbo z dne 14. julija 2016, Nemčija/Komisija (T‑143/12, EU:T:2016:406), je Splošno sodišče člene 1 in od 4 do 6 končnega sklepa iz leta 2012 razglasilo za nične, ker Komisija ni dokazala obstoja prednosti za tožečo stranko.
18 Zoper sodbo z dne 14. julija 2016, Nemčija/Komisija (T‑143/12, EU:T:2016:406), do izteka veljavnega roka ni bila vložena pritožba. Zato je ta sodba postala pravnomočna.
19 S sklepom z dne 17. marca 2017, Deutsche Post/Komisija (T‑152/12, neobjavljen, EU:T:2017:188), je Splošno sodišče razsodilo, da ni treba odločiti o tožbi v zadevi T‑152/12, ker ima enak predmet kot tožba v zadevi T‑143/12, v kateri je bila izdana sodba z dne 14. julija 2016, Nemčija/Komisija (T‑143/12, EU:T:2016:406), s katero je bila razglašena delna ničnost in ki je postala pravnomočna.
Postopek in predlogi strank
20 Tožeča stranka je 22. julija 2011 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.
21 Komisija je 6. oktobra 2011 z ločeno vlogo v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila ugovor nedopustnosti na podlagi člena 114(1) Poslovnika Splošnega sodišča z dne 2. maja 1991.
22 Po zaslišanju strank je bil s sklepom z dne 23. julija 2013 postopek v tej zadevi prekinjen do izdaje odločbe Sodišča, s katero se je končal postopek v zadevi C‑77/12 P, katere predmet je sodba z dne 8. decembra 2011, Deutsche Post/Komisija (T‑421/07, EU:T:2011:720), pri čemer je bila navedena odločba izdana 24. oktobra 2013.
23 S sklepom z dne 12. maja 2014 je bila družbama UPS in UPS Deutschland Inc. & Co. OHG, zdaj United Parcel Service Deutschland Sàrl & Co. OHG, dovoljena intervencija v podporo predlogom Komisije.
24 S sklepom z dne 15. septembra 2014 je bil postopek v tej zadevi znova prekinjen do sprejetja končne odločbe v zadevi T‑421/07 RENV, kar je bilo 18. septembra 2015, ki je pripeljala do razglasitve ničnosti odločbe o začetku postopka iz leta 2007.
25 Splošno sodišče je po ponovnem začetku postopka s sklepom z dne 20. novembra 2015 odločilo, da odločanje o ugovoru nedopustnosti pridrži za končno odločbo.
26 Komisija je 7. januarja 2016 vložila odgovor na tožbo.
27 Tožeča stranka je 25. februarja 2016 vložila repliko.
28 Intervenientki sta 14. marca 2016 vložili skupno intervencijsko vlogo.
29 Komisija je 20. aprila 2016 vložila dupliko.
30 Z dopisom sodnega tajništva z dne 24. novembra 2016 je Splošno sodišče v okviru ukrepov procesnega vodstva stranke pozvalo, naj predložijo stališča o posledicah, ki jih je treba izpeljati iz sodbe z dne 14. julija 2016, Nemčija/Komisija (T‑143/12, EU:T:2016:406), v zvezi z morebitno ustavitvijo postopka v skladu s členom 131(1) Poslovnika Splošnega sodišča, zlasti glede nadaljevanja formalnega postopka preiskave, ki se nanaša na del končnega sklepa iz leta 2012, ki je bil razveljavljen, ter glede nadaljnjega obstoja pravnega interesa tožeče stranke.
31 Stranke so stališča predložile v predpisanih rokih.
32 Splošno sodišče je na predlog prvega senata na podlagi člena 28 Poslovnika odločilo, da zadevo predodeli razširjenemu senatu.
33 Z dopisom sodnega tajništva z dne 18. decembra 2017 je Splošno sodišče v okviru ukrepov procesnega vodstva strankam za potrebe obravnave postavilo nekaj vprašanj za pisni odgovor.
34 Stranke so Splošnemu sodišču odgovorile v predpisanih rokih.
35 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– zavrne ugovor nedopustnosti;
– izpodbijani sklep razglasi za ničen;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
36 Komisija ob podpori intervenientk Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– primarno, tožbo zavrže kot nedopustno;
– podredno, ugotovi, da je treba postopek s tožbo ustaviti, ker je tožeča stranka izgubila pravni interes;
– še bolj podredno, tožbo zavrne kot neutemeljeno;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
Dopustnost
37 Komisija z ugovorom nedopustnosti trdi, da je bil edini namen izpodbijanega sklepa varovati pravico Zvezne republike Nemčije do obrambe v zvezi s pojmom pomoči in združljivostjo zadevnih ukrepov z notranjim trgom, ne da bi imel samostojne pravne učinke, in da torej to ni izpodbojni akt. Iz istega razloga naj bi tožeča stranka vsekakor ne imela interesa za razglasitev njegove ničnosti. Komisija prav tako nasprotuje ustavitvi postopka po izdaji sodbe z dne 14. julija 2016, Nemčija/Komisija (T‑143/12, EU:T:2016:406).
38 Tožeča stranka izpodbija trditve Komisije in trdi, da njen pravni interes obstaja, dokler Komisija ne bo umaknila izpodbijanega sklepa.
39 Intervenientki podpirata ugotovitve Komisije o dopustnosti tožbe in prav tako nasprotujeta ustavitvi postopka po izdaji sodbe z dne 14. julija 2016, Nemčija/Komisija (T‑143/12, EU:T:2016:406). Po njunem mnenju je tožeča stranka, potem ko je Splošno sodišče končni sklep iz leta 2012 razglasilo za ničen, ohranila interes za to, da Komisija sprejme nov končni sklep.
40 Ugotoviti je treba, da se Komisija v bistvu sklicuje na nedopustnost te tožbe iz istih razlogov, kot jih je navedla že v okviru tožbe, vložene zoper odločbo o začetku postopka iz leta 2007. Čeprav je Sodišče te trditve že zavrnilo v sodbi z dne 24. oktobra 2013, Deutsche Post/Komisija (C‑77/12 P, neobjavljena, EU:C:2013:695), je Komisija na obravnavi potrdila, da vztraja pri ugovoru nedopustnosti.
41 Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da so akti ali odločbe, zoper katere je mogoče vložiti ničnostno tožbo v smislu člena 263 PDEU, ukrepi z zavezujočimi pravnimi učinki, ki vplivajo na interese tožeče stranke tako, da bistveno spremenijo njen pravni položaj (sodbi z dne 13. oktobra 2011, Deutsche Post in Nemčija/Komisija, C‑463/10 P in C‑475/10 P, EU:C:2011:656, točki 37 in 38, ter z dne 24. oktobra 2013, Deutsche Post/Komisija, C‑77/12 P, neobjavljena, EU:C:2013:695, točka 51).
42 Zlasti v zvezi z zavezujočimi pravnimi učinki odločbe o začetku formalnega postopka preiskave iz člena 108(2) PDEU glede ukrepa, ki se izvaja in je bil opredeljen kot nova pomoč, taka odločba nujno spremeni pravni položaj zadevnega ukrepa in podjetij, ki imajo koristi od tega ukrepa, zlasti glede nadaljevanja njegovega izvajanja. Po sprejetju take odločbe obstaja vsaj resen dvom o zakonitosti tega ukrepa, zaradi česar mora država članica začasno odložiti njegovo uporabo, saj začetek postopka preiskave iz člena 108(2) PDEU izključuje takojšnjo odločitev o združljivosti s skupnim trgom, ki bi omogočila zakonito izvedbo navedenega ukrepa. Na tako odločbo bi se bilo mogoče sklicevati pred nacionalnim sodiščem, ki bi bilo pozvano, naj ugotovi vse posledice kršitve člena 108(3), zadnji stavek, PDEU. Nazadnje, taka odločba bi lahko podjetja, ki imajo od nje koristi, spodbudila, da bi v vsakem primeru zavrnila nova izplačila ali da bi oblikovala rezervacije za morebitna poznejša finančna nadomestila. Tudi poslovni partnerji bodo v odnosih z navedenimi prejemniki upoštevali njihov negotov pravni in finančni položaj (glej sodbo z dne 24. oktobra 2013, Deutsche Post/Komisija, C‑77/12 P, neobjavljena, EU:C:2013:695, točka 52 in navedena sodna praksa, in sklep z dne 22. maja 2015, Autoneum Germany/Komisija, T‑295/14, neobjavljen, EU:T:2015:350, točka 17).
43 V obravnavani zadevi je Komisija v točki 80 izpodbijanega sklepa subvencije za pokojnine opredelila kot novo pomoč. V točki 103 izpodbijanega sklepa je navedla znesek več milijard eurov, ki ustreza znesku, ki bi ga tožeča stranka morala prispevati v pokojninski sklad med letoma 1995 in 2007, da bi zagotovila ohranitev konkurence z drugimi subjekti na istem trgu. Poleg tega je v točki 106 izpodbijanega sklepa opozorila na obveznost Zvezne republike Nemčije, da začasno odloži sporne ukrepe pomoči.
44 Kot izhaja iz sodne prakse, navedene v točki 42 zgoraj, obveznost odložitve izvajanja zadevnega ukrepa ni edini pravni učinek sklepa o začetku formalnega postopka preiskave, kot je izpodbijani sklep. Tožeča stranka je zaradi takšnega sklepa namreč zlasti izpostavljena tveganju, da lahko nacionalno sodišče sprejme začasne ukrepe, da zavaruje na eni strani interese zadevnih strank, na drugi strani pa polni učinek sklepa o začetku formalnega postopka preiskave. V zvezi s tem lahko nacionalno sodišče odredi zlasti izterjavo morebitnih pomoči, ki so bile odobrene (glej v tem smislu sodbo z dne 21. decembra 2016, Komisija/Hansestadt Lübeck, C‑524/14 P, EU:C:2016:971, točke od 29 do 31).
45 V obravnavani zadevi je tožeča stranka na obravnavi potrdila, da je po sprejetju izpodbijanega sklepa oblikovala rezervacije za morebitna vračila, ki bi ji bila naložena, če bi bil sprejet dokončen negativen sklep.
46 Glede na vse navedeno je treba ugotoviti, da je bil izpodbijani sklep ob vložitvi tožbe akt, ki bi lahko vplival na interese tožeče stranke, tako da bi bistveno spremenil njen pravni položaj, in da zato izpolnjuje vse elemente izpodbojnega akta v smislu člena 263 PDEU.
47 Poleg tega je treba v zvezi s trditvami, s katerimi želijo Komisija in intervenientki postaviti pod vprašaj ohranitev pravnega interesa tožeče stranke, spomniti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso pravni interes bistveni in prvi pogoj za vsa pravna sredstva pred sodišči (glej sklep z dne 15. maja 2013, Post Invest Europe/Komisija, T‑413/12, neobjavljen, EU:T:2013:246, točka 22). Ta zahteva namreč na procesni ravni zagotavlja, da Splošnemu sodišču v interesu učinkovitega izvajanja sodne oblasti niso predložene prošnje za mnenja ali vprašanja, ki so popolnoma teoretična (glej v tem smislu sodbo z dne 19. junija 2009, Socratec/Komisija, T‑269/03, neobjavljena, EU:T:2009:211, točka 38). Sodišče Evropske unije lahko, celo zunaj okvira trditev, ki jih navajajo stranke, po uradni dolžnosti preuči neobstoj interesa tožeče stranke za vložitev ali nadaljevanje tožbe zaradi dejanja, ki se je zgodilo po tožbi in bi lahko tej odvzelo ves ugoden učinek za tožečo stranko, ter ugotovi, da je iz tega razloga tožba nedopustna ali brezpredmetna (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 19. oktobra 1995, Rendo in drugi/Komisija, C‑19/93 P, EU:C:1995:339, točka 13).
48 Pravni interes mora obstajati do razglasitve sodne odločbe – sicer se postopek ustavi – kar predpostavlja, da ima lahko stranka, ki je vložila tožbo, zaradi izida tožbe koristi (sodba z dne 7. junija 2007, Wunenburger/Komisija, C‑362/05 P, EU:C:2007:322, točka 42, in sklep z dne 7. decembra 2011, Fellah/Svet, T‑255/11, neobjavljen, EU:T:2011:718, točka 12).
49 V okviru ničnostne tožbe je nadaljnji obstoj pravnega interesa tožeče stranke treba presojati in concreto, pri tem pa upoštevati zlasti posledice domnevne nezakonitosti (sodba z dne 28. maja 2013, Abdulrahim/Svet in Komisija, C‑239/12 P, EU:C:2013:331, točka 65). Nadaljnji obstoj pravnega interesa tožeče stranke predpostavlja, da ima lahko razglasitev ničnosti izpodbijanega akta sama po sebi še vedno pravne učinke za tožečo stranko (glej sklep z dne 15. maja 2013, Post Invest Europe/Komisija, T‑413/12, neobjavljen, EU:T:2013:246, točka 22 in navedena sodna praksa).
50 V obravnavani zadevi je treba – ne da bi se nujno omejili le na trditve strank – preučiti, ali ima izpodbijani sklep, s katerim je bil postopek, ki je bil ponovno uveden z odločbo o začetku postopka iz leta 2007, razširjen, da se „temeljiteje preuči“, ali subvencije za pokojnine tožeči stranki zagotavljajo prednost ali ne, še naprej pravne učinke za tožečo stranko po sprejetju končnega sklepa iz leta 2012, s katerim se je zaključil postopek, ponovno uveden leta 2007, kot je bil razširjen z izpodbijanim sklepom, in izreku sodbe z dne 14. julija 2016, Nemčija/Komisija (T‑143/12, EU:T:2016:406), s katero je bil končni sklep iz leta 2012 razveljavljen.
51 Iz sodne prakse izhaja, da če se tožbi vložita na eni strani zoper odločbo o začetku formalnega postopka preiskave v zvezi z nacionalnim ukrepom in na drugi strani zoper končno odločbo, s katero se zaključi navedeni postopek in ugotovi, da je preučeni nacionalni ukrep državna pomoč, ki ni združljiva z notranjim trgom, zavrnitev tožbe zoper zadnjenavedeno odločbo povzroči prenehanje predmeta tožbe, vložene zoper odločbo o začetku formalnega postopka preiskave (glej v tem smislu sodbe z dne 13. junija 2000, EPAC/Komisija, T‑204/97 in T‑270/97, EU:T:2000:148, točke od 153 do 159; z dne 6. marca 2002, Diputación Foral de Álava/Komisija, T‑168/99, EU:T:2002:60, točke od 22 do 26, in z dne 9. septembra 2009, Diputación Foral de Álava in drugi/Komisija, od T‑30/01 do T‑32/01 in od T‑86/02 do T‑88/02, EU:T:2009:314, točke od 345 do 363).
52 Te sodne prakse vseeno ni mogoče prenesti na obravnavani primer, ker je za izpodbijani sklep značilno, prvič, da je bil sprejet po sodbi z dne 1. julija 2008, Deutsche Post/Komisija (T‑266/02, EU:T:2008:235), s katero je Splošno sodišče razglasilo za nično končno odločbo iz leta 2002, drugič, da je njegov namen poglobiti odločbo o začetku postopka iz leta 2007, ki je bila nato razglašena za nično s sodbo z dne 18. septembra 2015, Deutsche Post/Komisija (T‑421/07 RENV, EU:T:2015:654), in, tretjič, da je bil sprejet pred končnim sklepom iz leta 2012, ki je bil tudi razglašen za ničen s sodbo z dne 14. julija 2016, Nemčija/Komisija (T‑143/12, EU:T:2016:406). Spomniti je treba, da zoper zadnjenavedeno sodbo ni bila vložena pritožba in da je torej postala pravnomočna.
53 Ob upoštevanju razglasitve ničnosti končnega sklepa iz leta 2012 s sodbo z dne 14. julija 2016, Nemčija/Komisija (T‑143/12, EU:T:2016:406), je treba nasprotno ugotoviti, da se v skladu z ustaljeno sodno prakso, razen če je zaradi ugotovljene nepravilnosti nezakonit celoten postopek, postopek za nadomestitev nezakonitega akta, ki je bil razglašen za ničen, lahko nadaljuje v točki, na kateri je nastala nezakonitost. Razglasitev ničnosti akta Unije torej ne vpliva nujno na pripravljalne akte, razglasitev ničnosti akta, s katerim se konča upravni postopek, ki zajema različne faze, pa ne povzroči nujno ničnosti celotnega postopka pred sprejetjem izpodbijanega akta, ne glede na obrazložitev ničnostne sodbe, kar zadeva vsebino ali postopek (sodbi z dne 7. novembra 2013, Italija/Komisija, C‑587/12 P, neobjavljena, EU:C:2013:721, točka 12, in z dne 6. julija 2017, SNCM/Komisija, T‑1/15, neobjavljena, EU:T:2017:470, točka 69).
54 V zvezi s tem je treba pojasniti, da čeprav je Komisija v postopku v tej zadevi implicitno priznala, da se izpodbijani sklep, ne da bi prenehal biti del pravnega reda Unije, ne more več uporabiti kot podlaga za novo odločbo o koncu formalnega postopka preiskave, do zdaj tega sklepa še ni preklicala. Iz tega bi lahko sledilo, da ima Komisija v tej fazi še vedno možnost ponovno začeti postopek v fazi sprejetja izpodbijanega sklepa. Tožeča stranka je zato še vedno izpostavljena iz tega sklepa izhajajočemu tveganju vračila pomoči, ki jih zatrjuje Komisija, kot je bilo že navedeno v točki 44 zgoraj.
55 Poleg tega je treba glede na prepletenost treh formalnih postopkov preiskave, ki jih je Komisija začela od leta 1999, in različnih zaporednih odločb Sodišča in Splošnega sodišča, ki so se nanašale na odločbe o začetku in koncu teh postopkov, ugotoviti, da mora Komisija na podlagi svojih obveznosti iz člena 266 PDEU sprejeti ukrepe, potrebne za izvršitev sodb z dne 1. julija 2008, Deutsche Post/Komisija (T‑266/02, EU:T:2008:235), z dne 18. septembra 2015, Deutsche Post/Komisija (T‑421/07 RENV, EU:T:2015:654), in z dne 14. julija 2016, Nemčija/Komisija (T‑143/12, EU:T:2016:406), ki sta jih sodišči Unije že izdali in so postale pravnomočne.
56 V skladu z ustaljeno sodno prakso mora institucija, ki je izdala akte, ki jih je sodišče Unije razglasilo za nične, določiti, kateri ukrepi so potrebni za izvršitev ničnostnih sodb. Toda zadevna institucija mora pri izvajanju diskrecijske pravice, ki jo ima v ta namen, upoštevati tako obrazložitve navedenih sodb kot tudi določbe prava Unije, ki se uporabljajo (glej sodbo z dne 24. aprila 2017, HF/Parlament, T‑584/16, EU:T:2017:282, točka 79 in navedena sodna praksa).
57 Člen 266 PDEU pa zadevni instituciji nalaga, da mora preprečiti, da bi kateri koli akt, ki bo nadomestil razveljavljeni akt, vseboval enake nepravilnosti, kot so bile ugotovljene v razveljavljenem aktu. Ta načela se uporabljajo še toliko bolj, če je zadevna ničnostna sodba postala pravnomočna (sodba z dne 10. novembra 2010, UUNT/Simões Dos Santos, T‑260/09 P, EU:T:2010:461, točki 70 in 73).
58 Iz tega sledi, da tožeča stranka ohrani interes za to, da se izpodbijani sklep razglasi za ničen in da ta sklep preneha biti del pravnega reda, ker bo morala Komisija v primeru razglasitve njegove ničnosti, če bi za namene sprejetja ukrepov za izvršitev treh ničnostnih sodb, navedenih v točki 55 zgoraj, ki se zahtevajo v skladu s členom 266 PDEU, sprejela nov sklep o ponovni uvedbi formalnega postopka preiskave, zagotoviti, da ta novi sklep ne bo vseboval istih nepravilnosti kot vse prejšnje odločbe.
59 Vsekakor je treba ob upoštevanju izjemne zapletenosti postopka, povezane z obstojem več upravnih in sodnih odločb v zvezi z istimi ukrepi pomoči, ugotoviti, da je tožeča stranka v položaju posebne pravne negotovosti, ki bi jo lahko razjasnila samo vsebinska obravnava te zadeve in morebitna razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa, kar še povečuje pravni interes, ki ga ima proti temu sklepu.
60 V zvezi s tem je treba pojasniti, da dokler Komisija meni, da ima še vedno možnost sprejeti nov končni sklep, tožeča stranka ne more niti začasno predvideti, kolikšen znesek pomoči ali, glede na okoliščine, obresti za obdobje nezakonitosti bi lahko morala vrniti.
61 Namreč, ker Komisija meni, da so zneski, ki so bili zagotovljeni tožeči stranki, samodejno predmet postopka, ki se je začel leta 1999, leta 2007 ali leta 2011, bi se znesek morebitnih pomoči, ki se lahko povrnejo, če bi bile zadevne pomoči opredeljene kot nove pomoči in bi bila ugotovljena nezdružljivost z notranjim trgom, lahko znatno spremenil, ker v skladu s členom 17(2) Uredbe Sveta (EU) 2015/1589 z dne 13. julija 2015 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 108 PDEU (UL 2015, L 248, str. 9) prvi ukrep glede nezakonite pomoči, ki ga sprejme Komisija ali država članica na zahtevo Komisije, prekine zastaralni rok. Glede na okoliščine, če bi bilo treba morebitno pomoč šteti za združljivo z notranjim trgom, tako da bi lahko Komisija odredila samo vračilo obresti za obdobje nezakonitosti (glej v tem smislu sodbo z dne 12. februarja 2008, CELF in ministre de la Culture et de la Communication, C‑199/06, EU:C:2008:79, točka 55), bi bilo trajanje obdobja nezakonitosti, na podlagi katerega bi morale biti izračunane te obresti, prav tako drugačno glede na izhodišče formalnega postopka preiskave Komisije.
62 Glede na vse navedeno je treba ugotoviti, da tožeča stranka ohrani pravni interes zoper izpodbijani sklep, in to tudi če sta bila odločba o ponovnem začetku postopka iz leta 2007 in končni sklep iz leta 2012 že razglašena za nična.
63 Posledično je treba ugotoviti, da je na eni strani tožba dopustna in da na drugi strani ni postala brezpredmetna. Ugovor nedopustnosti je treba zato zavrniti v celoti, tako kot vse trditve Komisije in intervenientk, s katerimi te predlagajo ugotovitev izgube pravnega interesa tožeče stranke.
Vsebinska presoja
64 Tožeča stranka v utemeljitev tožbe v bistvu navaja šest tožbenih razlogov. Prvih pet tožbenih razlogov se nanaša na očitne napake pri presoji Komisije. Šesti tožbeni razlog se nanaša na kršitev obveznosti obrazložitve iz člena 296, drugi odstavek, PDEU ter načel sorazmernosti, pravne varnosti in prepovedi diskriminacije.
65 Spomniti je treba, da se tožbeni razlog v zvezi z neobstojem ali pomanjkljivostjo obrazložitve nanaša na bistveno kršitev postopka in kot tak zahteva presojo, ki je ločena od presoje nepravilnosti obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki se preverja med preizkusom utemeljenosti tega sklepa (glej v tem smislu sodbi z dne 2. aprila 1998, Komisija/Sytraval in Brink’s France, C‑367/95 P, EU:C:1998:154, točka 67, in z dne 15. decembra 2005, Italija/Komisija, C‑66/02, EU:C:2005:768, točka 26).
66 V obravnavani zadevi je torej treba preučiti šesti tožbeni razlog v delu, ki se nanaša predvsem na kršitev obveznosti obrazložitve iz člena 296, drugi odstavek, PDEU, preden se, če je potrebno, preveri vsebinska zakonitost izpodbijanega sklepa, na katero se nanašajo drugi tožbeni razlogi.
67 Člen 107(1) PDEU določa, da „[r]azen če Pogodbi ne določata drugače, je vsaka pomoč, ki jo dodeli država članica, ali kakršna koli vrsta pomoči iz državnih sredstev, ki izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco z dajanjem prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga, nezdružljiva z notranjim trgom, kolikor prizadene trgovino med državami članicami“.
68 V skladu z ustaljeno sodno prakso morajo biti za opredelitev državne pomoči v smislu člena 107(1) PDEU izpolnjeni vsi pogoji iz te določbe. Prvič, intervencija mora biti državna ali iz državnih sredstev. Drugič, intervencija mora biti taka, da lahko vpliva na trgovino med državami članicami. Tretjič, pomeniti mora selektivno prednost za upravičenca. Četrtič, biti mora taka, da izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco (glej sodbo z dne 21. decembra 2016, Komisija/Hansestadt Lübeck, C‑524/14 P, EU:C:2016:971, točka 40 in navedena sodna praksa).
69 Za začasno pravno opredelitev ukrepa kot „državne pomoči“ v odločbi o začetku formalnega postopka preiskave je treba obveznost obrazložitve upoštevati v zvezi z vsemi pogoji, določenim v členu 107(1) PDEU.
70 Obrazložitev, ki se zahteva v členu 296, drugi odstavek, PDEU in členu 41(2)(c) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, mora biti namreč prilagojena naravi obravnavanega akta ter mora jasno in nedvoumno izražati razlogovanje institucije, ki je akt izdala, tako da se lahko zadevne osebe seznanijo z utemeljitvijo sprejetega ukrepa in lahko pristojno sodišče izvede nadzor (glej sodbo z dne 21. decembra 2016, Club Hotel Loutraki in drugi/Komisija, C‑131/15 P, EU:C:2016:989, točka 46 in navedena sodna praksa).
71 Natančneje, glede obrazložitve odločbe Komisije o začetku formalnega postopka preiskave iz člena 108(2) PDEU je treba spomniti, da se v skladu s členom 4(2) in (4) Uredbe 2015/1589 taka odločba lahko sprejme le, če Komisija po predhodni preučitvi ugotovi, da je ukrep nova državna pomoč in da obstajajo dvomi o njegovi združljivosti z notranjim trgom.
72 Iz tega izhaja, da mora vsaka odločitev, ki jo Komisija sprejme po koncu faze predhodne preučitve, če naj obveznost obrazložitve iz člena 296, drugi odstavek, PDEU, ne izgubi svojega pomena, vsebovati predhodno oceno zadevnega državnega ukrepa, katere namen je ugotoviti, ali ima ukrep značaj državne pomoči, in – če se Komisija odloči uvesti formalni postopek preiskave – izpostaviti razloge, zaradi katerih ta dvomi o njegovi združljivosti s skupnim trgom (glej v tem smislu sodbo z dne 22. oktobra 2008, TV2/Danmark in drugi/Komisija, T‑309/04, T‑317/04, T‑329/04 in T‑336/04, EU:T:2008:457, točka 138 in navedena sodna praksa).
73 Taka odločitev, sprejeta po koncu faze predhodne preučitve, mora zainteresiranim strankam zlasti omogočiti učinkovito sodelovanje v formalnem postopku preiskave, v katerem bodo imele možnost uveljavljati svoje trditve. V ta namen jim mora omogočiti, da se seznanijo z obrazložitvijo, na podlagi katere je Komisija začasno sklenila, da bi zadevni ukrep lahko pomenil novo državno pomoč, ki ni združljiva s skupnim trgom (glej sodbo z dne 22. oktobra 2008, TV2/Danmark in drugi/Komisija, T‑309/04, T‑317/04, T‑329/04 in T‑336/04, EU:T:2008:457, točka 139 in navedena sodna praksa).
74 V okviru analize šestega tožbenega razloga je treba še posebej preveriti, ali je Komisija v izpodbijanem sklepu zadostno pojasnila razloge, iz katerih je po predhodni preučitvi menila, da je zadevni ukrep začasno mogoče opredeliti kot državno pomoč, še preden je preverila, ali je ta pomoč nova in združljiva z notranjim trgom.
75 Tožeča stranka v bistvu trdi, da je Komisija kršila obveznost obrazložitve, ki jo ima v obravnavani zadevi. Prvič, v izpodbijanem sklepu naj ne bi izračunala razlike med zneskom prispevkov za socialno varnost, ki jih je Zvezna republika Nemčija dejansko plačala tožeči stranki (od katerega je treba odšteti znesek, ki ustreza zvišanju odobrenih poštnih tarif), in zneskom prispevkov za socialno varnost, ki so jih plačali njeni konkurenti, vključeni v splošni sistem socialnega zavarovanja. Drugič, Komisija naj ne bi podrobno predstavila razlogov, iz katerih je menila, da vprašanje, v kolikšni meri je tožeča stranka plačala prispevke za socialno varnost, ni upoštevno za izračun zneska zatrjevane državne pomoči. Tretjič, ta institucija naj ne bi zadostno obrazložila svoje presoje obstoja domnevnega navzkrižnega subvencioniranja, uvedenega v obliki zvišanja odobrenih poštnih tarif, da bi se upoštevali prispevki za socialno varnost, ki jih je plačala tožeča stranka. Četrtič, Komisija naj ne bi pojasnila, zakaj se je treba v okviru take analize opreti samo na preučitev združljivosti stroškov z notranjim trgom.
76 Komisija in intervenientki izpodbijajo trditve tožeče stranke.
77 Na prvem mestu, spomniti je treba, da izpodbijani sklep ni prva odločba o začetku formalnega postopka preiskave, ki jo je Komisija sprejela v zvezi s spornim ukrepom. Pomoč, odobrena v obliki prispevkov v pokojninski sklad tožeče stranke, je bila namreč že predmet odločbe o začetku postopka iz leta 1999, odločbe o začetku postopka iz leta 2007 ter končne odločbe iz leta 2002 in končnega sklepa iz leta 2012.
78 Splošno sodišče pa je v sodbi z dne 18. septembra 2015, Deutsche Post/Komisija (T‑421/07 RENV, EU:T:2015:654), razglasilo ničnost odločbe o začetku postopka iz leta 2007, v okviru katere je bilo – kot je Komisija navedla v točki 5 izpodbijanega sklepa – vprašanje, ali subvencije za pokojnine tožeči stranki zagotavljajo prednost ali ne, predmet „površne preučitve“ in ga je treba še „temeljiteje preuči[ti]“.
79 Glede na ta posebni postopkovni okvir je treba ugotoviti, da je za Komisijo ob sprejetju izpodbijanega sklepa veljala posebna obveznost obrazložitve v smislu člena 296, drugi odstavek, PDEU, saj se je že v okviru formalnega postopka preiskave, ki se je prvotno začel leta 1999 in je bil nato ponovno uveden leta 2007, lahko vprašala, ali državni prispevki v pokojninski sklad tožeče stranke pomenijo državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU.
80 Ker je Komisija izpodbijani sklep opredelila kot sklep o razširitvi postopka, ponovno uvedenega leta 2007, ni mogoče šteti – ne da bi bila kršena obveznost obrazložitve iz člena 296, drugi odstavek, PDEU – da ni mogla vsaj začasno ugotoviti, ali je eno od meril iz člena 107(1) PDEU izpolnjeno, in le izraziti svoj dvom, ne da bi navedla zadostne razloge v zvezi s tem.
81 Iz točk od 64 do 67 izpodbijanega sklepa je razvidno, da je Komisija v delu o presoji obstoja državne pomoči z vidika člena 107(1) PDEU in zlasti obstoja izključne gospodarske prednosti le navedla težave, ki bi jih imela, če bi morala opredeliti gospodarske subjekte, katerih pravni in dejanski položaj bi se lahko štel za primerljiv s položajem tožeče stranke. Med drugim je navedla, da je tožeča stranka, ker je imela izključno pravico na področju univerzalnih poštnih storitev in je prejela številne transferje in državna poroštva v okviru preoblikovanja zvezne pošte, v posebnem in popolnoma novem položaju.
82 Ob upoštevanju teh elementov je Komisija ugotovila, da obstoja izključne gospodarske prednosti ni mogoče dokazati s primerjavo stroškov, ki jih ima tožeča stranka, in stroškov njenih konkurentov. Nasprotno, pojasnila je, da bi bila primerjava s konkurenti tožeče stranke primerna v okviru preučitve združljivosti pomoči, zlasti v fazi temeljitejše analize vpliva na konkurenco.
83 Komisija je tako v nadaljevanju izpodbijanega sklepa pri preučitvi združljivosti pomoči z notranjim trgom menila, da je na podlagi referenčne stopnje mogoče primerjati prispevke za socialno varnost, ki jih je plačala tožeča stranka, in prispevke, ki so jih plačali njeni zasebni konkurenti. Vendar ni ponudila nobenega razlogovanja za pojasnitev, kako ugotovitve, do katerih je prišla v okviru preučitve združljivosti sporne pomoči, podpirajo ugotovitve, do katerih je prišla pri presoji obstoja selektivne gospodarske prednosti in a fortiori državne pomoči v smislu člena 107(1) PDEU, oziroma jim ne nasprotujejo.
84 Glede na vse te preudarke je treba ugotoviti, da je tožeča stranka s tem, ko je izpostavila, da izpodbijani sklep ne vsebuje nobenega izračuna, ki bi omogočal primerjavo njenih stroškov in stroškov njenih konkurentov v fazi opredelitve spornega ukrepa kot državne pomoči v smislu člena 107(1) PDEU, čeprav je bila taka primerjava opravljena za presojo združljivosti zadevne pomoči z notranjim trgom, pravilno dokazala obstoj kršitve obveznosti obrazložitve iz člena 296 PDEU.
85 V zvezi s tem je treba spomniti, da je Splošno sodišče v točki 148 sodbe z dne 14. julija 2016, Nemčija/Komisija (T‑143/12, EU:T:2016:406), ki se je nanašala na razglasitev ničnosti končnega sklepa iz leta 2012, ki ga je Komisija sprejela po koncu formalnega postopka preiskave, ki ga je ponovno uvedla leta 2007 in razširila z izpodbijanim sklepom, spomnilo na sodno prakso, v skladu s katero mora Komisija že v fazi uporabe člena 107(1) PDEU – torej fazi dokazovanja obstoja prednosti – dokazati, da delna oprostitev obveznosti prispevanja v pokojninski sklad pomeni gospodarsko prednost za nekdanji uveljavljeni gospodarski subjekt pred njegovimi konkurenti.
86 Splošno sodišče je v točkah 150 in 151 sodbe z dne 14. julija 2016, Nemčija/Komisija (T‑143/12, EU:T:2016:406), v bistvu menilo, da čeprav je Komisija v končnem sklepu iz leta 2012 poskušala dokazati obstoj selektivne gospodarske prednosti, je to preučila šele v fazi preučitve združljivosti pomoči z notranjim trgom. Tako je sprejelo trditev Zvezne republike Nemčije, da je Komisija napačno uporabila pravo, ker je „šele pri presoji združljivosti zadevnega ukrepa z notranjim trgom opravila začetno primerjavo s stroški, ki jih mora podjetje ‚običajno‘ plačati za zasebne uslužbence v skladu z nemško socialno zakonodajo“.
87 Poleg tega je Splošno sodišče v točkah od 152 do 154 sodbe z dne 14. julija 2016, Nemčija/Komisija (T‑143/12, EU:T:2016:406), spomnilo, da mora Komisija dokazati obstoj selektivne gospodarske prednosti za upravičenca do pomoči, ko preučuje, ali ukrep spada na področje uporabe člena 107(1) PDEU.
88 Ker pa mora biti ukrep začasno opredeljen kot „pomoč“ v smislu člena 107(1) PDEU v skladu s členom 108(2) PDEU v povezavi s členom 4(2) in (4) Uredbe 2015/1589 že ob predhodni preučitvi tega ukrepa in sprejetju odločbe o začetku formalnega postopka preiskave, je treba v obravnavani zadevi ugotoviti, da je obveznost obrazložitve v zvezi z obstojem selektivne gospodarske prednosti za tožečo stranki na podlagi člena 107(1) PDEU za Komisijo veljala že ob koncu faze predhodne preučitve, in ne šele v zvezi s sklepom, sprejetim po koncu formalnega postopka preiskave.
89 Iz tega sledi, da je Komisija, ker ni dovolj jasno in nedvoumno obrazložila obstoja prednosti v skladu z zahtevami iz člena 107(1) PDEU, čeprav je že opravila presojo združljivosti sporne pomoči z notranjim trgom, tožečo stranko postavila v položaj pravne negotovosti po koncu faze predhodne preučitve in v fazi sprejetja izpodbijanega sklepa. Ta opustitev Komisije poleg tega sodišču Unije ne omogoča, da bi opravilo nadzor v zvezi z začasno opredelitvijo spornega ukrepa kot „pomoč“ v smislu člena 107(1) PDEU.
90 Zato je treba šesti tožbeni razlog sprejeti v delu, ki se nanaša na kršitev obveznosti obrazložitve.
91 Ker je analiza tega tožbenega razloga, ker se opira na kršitev obveznosti obrazložitve, pokazala, da izpodbijani sklep vsebuje napake v zvezi z elementi, ki so bistveni v splošni sistematiki izpodbijanega sklepa, je treba ta sklep razglasiti za ničen zaradi bistvenih kršitev postopka, ne da bi bilo treba preučiti utemeljenost drugih trditev, predstavljenih v okviru tega in drugih tožbenih razlogov.
Stroški
92 V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.
93 V obravnavani zadevi Komisija s svojimi predlogi ni uspela, in ker je tožeča stranka priglasila stroške, je treba Komisiji naložiti, da nosi svoje stroške in stroške tožeče stranke.
94 Družbi UPS in United Parcel Service Deutschland nosita na podlagi člena 138(3) Poslovnika vsaka svoje stroške.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (prvi razširjeni senat)
razsodilo:
1. Ugovor nedopustnosti se zavrne.
2. Sklep Evropske komisije C(2011) 3081 final z dne 10. maja 2011 o razširitvi formalnega postopka preiskave iz člena 108(2) PDEU v zvezi s pomočjo C 36/07 (ex NN 25/07), ki jo je Zvezna republika Nemčija odobrila v korist družbe Deutsche Post, se razglasi za ničen.
3. Komisija nosi svoje stroške in stroške, ki jih je priglasila družba Deutsche Post AG.
4. Družbi UPS Europe SPRL/BVBA in United Parcel Service Deutschland Sàrl & Co. OHG nosita vsaka svoje stroške.
Pelikánová | Valančius | Nihoul |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 10. aprila 2019.
Podpisi