SKLEP SODIŠČA ZA USLUŽBENCE

(prvi senat)

z dne 25. novembra 2009

Zadeva F-5/09

Ayo Soerensen Ferraresi

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Javni uslužbenci – Uradniki – Odškodninska tožba – Dopustnost – Pritožba – Akt, ki posega v položaj“

Predmet: Tožba, vložena na podlagi členov 236 ES in 152 AE, s katero A. Soerensen Ferraresi predlaga, naj se Komisiji naloži povračilo premoženjske in nepremoženjske škode, ki jo je utrpela in katere znesek bo lahko ocenjen na podlagi izvedenskega mnenja ali v skladu z načelom pravičnosti.

Odločitev: Tožba se zavrže kot očitno nedopustna. Tožeči stranki se naloži plačilo stroškov.

Povzetek

1.      Postopek – Dopustnost tožb – Vložitev ugovora nedopustnosti

(Poslovnik Sodišča za uslužbence, člena 76 in 78)

2.      Uradniki – Pravno sredstvo – Odškodninski zahtevek za povračilo škode, nastale zaradi ravnanja, ki nima narave odločanja

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91)

3.      Uradniki – Pravno sredstvo – Roki – Odškodninski zahtevek, naslovljen na institucijo – Upoštevanje razumnega roka

(Statut Sodišča, člen 46; Kadrovski predpisi za uradnike, člen 90(1))

4.      Uradniki – Pravno sredstvo – Ničnostna tožba, ki ni bila vložena v rokih – Odškodninska tožba – Ponovni začetek rokov, določenih v členih 90 in 91 Kadrovskih predpisov – Neobstoj

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91)

5.      Uradniki – Pravno sredstvo – Odškodninska tožba – Samostojnost glede na ničnostno tožbo

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91)

1.      Tudi v primeru ugovora nedopustnosti, ki ga tožena stranka uveljavlja z ločenim aktom na podlagi člena 78 Poslovnika Sodišča za uslužbence, in stališč o navedenem ugovoru, ki jih predloži tožeča stranka, lahko Sodišče za uslužbence, če se mu zdi nedopustnost tožbe očitna, svobodno sprejme sklep na podlagi člena 76 navedenega poslovnika.

(Glej točko 14.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: 30. oktober 2008, Ortega Serrano proti Komisiji, F‑48/08 in F‑48/08 AJ, še neobjavljen v ZOdl. JU, točka 23, predmet pritožbenega postopka, ki teče pred Sodiščem prve stopnje, zadeva T‑583/08 P.

2.      Psihično nadlegovanje pomeni ravnanje, ki nima narave odločanja. Zato mora uradnik, ki želi doseči povračilo škode, nastale zaradi tega ravnanja, ki nima narave odločanja, vložiti zahtevo v smislu člena 90(1) Kadrovskih predpisov. Šele izrecna zavrnitev ali zavrnitev te zahteve zaradi molka organa pomeni odločitev, ki posega v položaj in zoper katero je mogoče vložiti pritožbo, in šele po izrecni zavrnitvi ali zavrnitvi te pritožbe zaradi molka organa je mogoče pri Sodišču za uslužbence vložiti odškodninsko tožbo.

(Glej točke 22, 26 in 27.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 25. september 1991, Marcato proti Komisiji, T‑5/90, Recueil, str. II‑731, točki 49 in 50; 28. junij 1996, Y proti Sodišču, T‑500/93, RecFP, str. I‑A‑335 in II‑977, točki 64 in 66;

Sodišče za uslužbence: 1. februar 2007, Rossi Ferreras proti Komisiji, F‑42/05, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑39 in II‑A‑1‑211, točke od 58 do 61.

3.      Predloge za povračilo škode, nastale zaradi ravnanja, ki nima narave odločanja, je treba predložiti v razumnem roku od trenutka, ko se je tožeča stranka seznanila s položajem, glede katerega se pritožuje, in to čeprav člen 90(1) Kadrovskih predpisov ne določa nobenega roka za vložitev odškodninskega zahtevka. Razumni rok je namreč treba upoštevati v vseh primerih, v katerih predpisi ne določajo ničesar, načeli pravne varnosti ali varstva zaupanja v pravo pa omejujeta institucije Skupnosti ter fizične ali pravne osebe, da bi delovale brez časovnih omejitev, s čimer bi lahko med drugim ogrozile stabilnost že ustvarjenih pravnih položajev. V odškodninskih tožbah, ki lahko za Skupnost povzročijo denarno obveznost, vpliva na upoštevanje razumnega roka za predložitev odškodninskega zahtevka tudi skrb za zaščito javnih financ, ki je za tožbe v zadevah, ki izhajajo iz nepogodbene odgovornosti, posebej izražena v zastaralnem roku petih let, določenem v členu 46 Statuta Sodišča.

Razumnost roka je treba presojati glede na posebne okoliščine vsake zadeve in zlasti glede na interese strank v sporu, zapletenost zadeve ter ravnanje strank v sporu.

(Glej točke 35, 37 in 38.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 5. oktober 2004, Sanders in drugi proti Komisiji, T‑45/01, ZOdl., str. II‑3315, točki 59 in 67 in fine; 5. oktober 2004, Eagle in drugi proti Komisiji, T‑144/02, ZOdl., str. II‑3381, točki 65 in 66;

Sodišče za uslužbence: 4. november 2008, Marcuccio proti Komisiji, F‑87/07, še neobjavljen v ZOdl. JU, točka 27, predmet pritožbenega postopka, ki teče pred Sodiščem prve stopnje, zadeva T‑16/09 P.

4.      Uradnik, ki v rokih, določenih v členih 90 in 91 Kadrovskih predpisov, ni vložil ničnostne tožbe zoper akt, ki domnevno posega v njegov položaj, ne more z zahtevkom za nadomestilo škode, povzročene s tem aktom, popraviti te opustitve in si priskrbeti nove roke za tožbo.

(Glej točko 27.)

5.      Glede na samostojnost odškodninske tožbe glede na ničnostno tožbo ima uradnik pravico ločeno vložiti tožbo za povračilo škode, ki izhaja iz nezakonitosti akta, ki posega v položaj, če je v rokih vložil ničnostno tožbo zoper ta akt. Če uradnik izbere to pot, mora vseeno to odškodninsko tožbo vložiti v razumnem roku.

(Glej točko 36.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: 1. februar 2007, Tsarnavas proti Komisiji, F‑125/05, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑43 in II‑A‑1‑231, točke od 76 do 78.