Language of document : ECLI:EU:C:2019:361

SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA

GIOVANNIJA PITRUZZELLE,

predstavljeni 2. maja 2019(1)

Zadeva C70/18

Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid

proti

A,

B,

P

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložil Raad van State (državni svet, Nizozemska))

„Predhodno odločanje – Pridružitveni sporazum EGS‑Turčija – Prosto gibanje oseb – Delavci – Pravila ‚standstill‘ –Sklep št. 1/80 – Člen 13 – Nove omejitve – Prepoved – Biometrični podatki turških državljanov – Zagotovitev teh podatkov tretjim osebam – Nujni razlog v splošnem interesu – Preprečevanje goljufij z identiteto in dokumenti ter boj proti njim – Nujnost in sorazmernost – Preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj – Negotov in posreden učinek“






1.        S tem predlogom za sprejetje predhodne odločbe se postavlja vprašanje, ali obveznost, določena za turške delavce ob vstopu na nizozemsko ozemlje, da bi tam opravljali dejavnost zaposlene osebe, in družinske člane turških delavcev, že prisotnih na navedenem ozemlju, ki se jim želijo pridružiti, da zagotovijo deset prstnih odtisov in eno podobo obraza, po čemer se ti biometrični podatki vnesejo v zbirko podatkov o tujcih, v katero se vpogled lahko opravi bodisi za preverjanje pristnosti dokumentov in identitete njihovega imetnika bodisi za identifikacijo storilcev kaznivega dejanja, pomeni omejitev, ki je prepovedana s členom 7 Sklepa št. 2/76(2) z dne 20. decembra 1976, ki ga je sprejel Pridružitveni svet (v nadaljevanju: Sklep št. 2/76), ustanovljen s Sporazumom o pridružitvi med Evropsko gospodarsko skupnostjo in Turčijo, ki so ga Republika Turčija na eni strani ter države članice EGS in Skupnost na drugi strani podpisale 12. septembra 1963 v Ankari in ki je bil v imenu Skupnosti sklenjen, odobren in potrjen s Sklepom Sveta 64/732/EGS z dne 23. decembra 1963(3) (v nadaljevanju: Pridružitveni sporazum), ter – predvsem – s členom 13 Sklepa Pridružitvenega sveta št. 1/80(4) z dne 19. septembra 1980 o razvoju pridružitve (v nadaljevanju: Sklep št. 1/80).

I.      Pravni okvir

2.        Zadevno nacionalno ureditev iz postopka v glavni stvari je mogoče predstaviti tako.

3.        Iz nizozemske zakonodaje izhaja, da morajo državljani tretjih držav, vključno s turškimi državljani, ki želijo na Nizozemskem prebivati več kot 90 dni na podlagi običajnega prebivanja, načeloma ob vstopu na ozemlje imeti začasno dovoljenje za prebivanje. Tako dovoljenje izdajo konzularni in diplomatski organi Nizozemske. Za pridobitev začasnega dovoljenja za prebivanje morajo prosilci izpolnjevati materialnopravne pogoje, poleg tega pa tudi „sodelovati pri zagotovitvi podatkov za [njihovo] identifikacijo“.(5)

4.        Z zakonom o tujcih je bilo nizozemskim organom podeljeno pooblastilo, da pridobijo in obdelujejo biometrične podatke državljanov tretjih držav. Med drugim člen 106a tega zakona v bistvu določa, da se lahko tujemu državljanu vzameta podoba obraza in podoba desetih prstnih odtisov ter da se lahko ti obdelujeta za ugotovitev njegove identitete za namene izvajanja navedenega zakona. Navedeni podobi se takoj primerjata s tistimi v zbirki podatkov o tujcih, nato pa se shranijo v njej.

5.        S členom 107 zakona o tujcih je določena vzpostavitev zbirke podatkov o tujcih, ki vsebuje biometrične podatke iz člena 106a tega zakona, in pojasnjeno, da se bodo ti podatki obdelovali za izvajanje navedenega zakona(6) ter odkrivanja in pregona kaznivih dejanj.(7) Dajanje na voljo biometričnih podatkov državljanov tretjih držav za odkrivanje in pregon kaznivih dejanj je pogojeno s spoštovanjem pogojev iz člena 107(6) zakona o tujcih. Tako mora biti mogoče za zadevno kaznivo dejanje izreči ukrep pripora,(8) vpogled v zbirko podatkov o tujcih pa mora pisno dovoliti preiskovalni sodnik na zahtevo državnega tožilstva, kadar obstaja utemeljen sum, da je osumljenec državljan tretje države,(9) ali kadar je to v interesu preiskave, če predhodna preiskava ne napreduje ali če so pri preiskavi potrebni hitri rezultati.(10) Poleg tega mora osumljenec povzročati veliko zaskrbljenost.

6.        Biometrični podatki se hranijo pet let po zavrnitvi prošnje za začasno dovoljenje za prebivanje, zapustitvi Nizozemske po prenehanju zakonitega prebivanja ali izteku veljavnosti prepovedi vstopa ali razglasitve nezaželenosti. Po tem obdobju ali prej v primeru naturalizacije državljana tretje države se torej podatki uničijo.(11)

7.        Iz predložitvene odločbe je razvidno, da se lahko pooblastilo za odvzem, obdelavo in hrambo biometričnih podatkov v zbirki podatkov o tujcih izvaja v zvezi z državljani tretjih držav, ki želijo pridobiti dovoljenje za prebivanje na Nizozemskem, daljše od 90 dni, ali ki v tej državi članici prebivajo nezakonito.

II.    Spor o glavni stvari, vprašanja za predhodno odločanje in postopek pred Sodiščem

8.        Oseba B je turški državljan, rojen leta 1982, katere zakonec P(12) ima dvojno državljanstvo, to je nizozemsko in turško. Oseba P je 17. februarja 2014 vložila prošnjo za začasno dovoljenje za prebivanje za osebo B za združitev družine. Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid (državni sekretar za pravosodje in varnost, v nadaljevanju: državni sekretar) je prošnjo najprej zavrnil, nazadnje pa z odločbo z dne 4. aprila 2014 odobril dovoljenje, za katero je bilo zaprošeno, vendar je njegovo izdajo pogojil z zagotovitvijo biometričnih podatkov osebe B. Ta je najprej privolila v odvzem navedenih podatkov, nato pa je 2. maja 2014 skupaj z osebo P vložila upravno pritožbo zoper odvzem in obdelavo njenih biometričnih podatkov, v kateri sta se osebi B in P sklicevali na to, da je obveznost zagotovitve biometričnih podatkov v nasprotju s členom 7 Sklepa št. 2/76 in členom 13 Sklepa št. 1/80. Državni sekretar je 23. decembra 2014 zavrnil trditev, da taka obveznost pomeni novo omejitev v smislu teh določb, saj naj bi obveznost sodelovanja pri zbiranju podatkov za namene ugotavljanja identitete izhajala že iz zakonodaje iz leta 1965. Čeprav je res, da odvzem in obdelava podatkov posegata v člena 7 in 8 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,(13) pa naj bi bil tak poseg upravičen z legitimnim ciljem. Državni sekretar je menil, da odvzem in obdelava biometričnih podatkov nista niti v nasprotju s členom 9 Pridružitvenega sporazuma.(14) V nasprotju s tem, kar velja za državljane Unije, dovoljenje za prebivanje turških državljanov ob prvem sprejemu ni deklarativno, ampak konstitutivno, kar naj bi upravičevalo to, da se biometrični podatki prvonavedenih niti ne odvzamejo niti ne shranjujejo. Državni sekretar je poleg tega poudaril, da potni listi državljanov Unije vsebujejo biometrične podatke.

9.        Oseba A je turška državljanka, rojena leta 1966, ki je bila od 1. decembra 2013 za pet let zaposlena kot šofer v mednarodnem cestnem prometu. Referenčna oseba osebe A – to je njen delodajalec – je 15. novembra 2013 vložila prošnjo za izdajo začasnega dovoljenja za prebivanje za osebo A zaradi opravljanja dejavnosti zaposlene osebe. Državni sekretar je 28. marca 2014 tej prošnji ugodil. Vendar je bilo v odločbi o odobritvi določeno, da se bo zaprošeno dovoljenje izdalo šele takrat, ko bo oseba A zagotovila svoje biometrične podatke. Oseba A je najprej sodelovala pri odvzemu navedenih podatkov, nato pa je vložila upravno pritožbo zoper odvzem in obdelavo svojih biometričnih podatkov. Državni sekretar je o tej pritožbi odločil 6. januarja 2015, pri čemer je sprejel enako stališče, kot ga je navedel v svoji odločbi z dne 23. decembra 2014, s katero je zavrnil upravno pritožbo oseb B in P.

10.      Oseba A na eni strani ter osebi B in P na drugi strani so zoper ti odločbi državnega sekretarja vložile tožbo pri rechtbank den Haag (sodišče v Haagu, Nizozemska), ki je sodbi izdalo 3. februarja 2016. Sodišče v Haagu je najprej presodilo, da obveznost sodelovanja pri odvzemu in obdelavi biometričnih podatkov, s katero je pogojena izdaja začasnega dovoljenja za prebivanje, pomeni formalni pogoj za sprejem na nizozemsko ozemlje in zato nov pogoj glede na zadevne podatke. Nato je presodilo, da je cilj, ki se dosega s tako obveznostjo, to je preprečevanje goljufij z identiteto in dokumenti ter boj proti njim, legitimen. Nazadnje je zadevno obveznost štelo za nesorazmerno glede na zastavljeni legitimni cilj. Rechtbank den Haag (sodišče v Haagu) je v zvezi s tem presodilo, da državni sekretar ni zadostno dokazal potrebe po obdelavi biometričnih podatkov v zbirki podatkov o tujcih, določeni v členu 107(1) zakona o tujcih. Ugotovilo je, da ni bilo dokazano, da turški državljani pogosteje uporabljajo ponarejene potne listine ali verodostojne listine, izdane na podlagi ponarejenih dokumentov, kot drugi državljani tretjih držav. Trditev, da je vzpostavitev take zbirke podatkov nujna za preverjanje, da imetnik potne listine – ki že vsebuje biometrične podatke – ni že vložil prošnje z drugo identiteto, ni bila sprejeta, saj naj se položaj turških državljanov pri tem ne bi razlikoval od položaja državljanov Unije, ki nimajo nizozemskega državljanstva, vendar pa v zvezi z njimi nacionalna zakonodaja ne določa, da se njihovi biometrični podatki vnesejo v osrednjo zbirko podatkov. Nazadnje, rechtbank den Haag (sodišče v Haagu) je presodilo, da dajanje biometričnih podatkov na voljo za namene ugotavljanja identitete storilcev kaznivih dejanj presega to, kar je potrebno za dosego legitimnega cilja. Rechtbank den Haag (sodišče v Haagu) je presodilo, da obveznost sodelovanja pri odvzemu biometričnih podatkov in privolitve v obdelavo navedenih podatkov v osrednji zbirki podatkov na podlagi člena 107 zakona o tujcih pomeni novo omejitev, ki je prepovedana s členom 7 Sklepa št. 2/76 in členom 13 Sklepa št. 1/80.

11.      Državni sekretar je vložil pritožbo pri predložitvenem sodišču, pred katerim trdi, da sta odvzem in obdelava biometričnih podatkov v zbirki podatkov o tujcih nujna za dosego legitimnega cilja preprečevanja goljufij z identiteto in boja proti njim. Ugotavljanje identitete s primerjavo desetih prstnih odtisov naj bi bilo bolj zanesljivo, obdobje hrambe podatkov pa je nujno in sorazmerno glede na cilj zanesljive ugotovitve identitete tujih državljanov. Pooblastilo za obdelavo biometričnih podatkov naj bi bilo časovno omejeno in naj bi po navedbah državnega sekretarja prenehalo 1. marca 2021. Dajanje biometričnih podatkov na voljo za namene ugotavljanja identitete storilcev kaznivih dejanj naj bi prispevalo k legitimnemu cilju ohranjanja javnega reda in naj bi bilo sorazmerno.

12.      Predložitveno sodišče izhaja iz predpostavke, da pooblastilo za odvzem in obdelavo biometričnih podatkov turških državljanov pomeni novo omejitev v smislu člena 7 Sklepa št. 2/76 in člena 13 Sklepa št. 1/80. To sodišče se zlasti ob opori na sodbo Genc,(15) v skladu s katero je nova omejitev prepovedana, razen če je upravičena z nujnim razlogom v splošnem interesu, če je primerna za zagotavljanje uresničitve želenega legitimnega cilja in ne presega tega, kar je nujno za dosego tega cilja, v bistvu sprašuje o nujnosti in sorazmernosti odvzema in obdelave biometričnih podatkov. Po eni strani dvomi o nujnosti in sorazmernosti vzpostavitve zbirke podatkov o tujcih, v kateri se biometrični podatki hranijo razmeroma dolgo. Po drugi strani se sprašuje, ali to, da se lahko zbirka podatkov da na voljo policijskim organom v okviru ugotavljanja identitete storilca kaznivega dejanja, ne presega tega, kar je nujno za dosego legitimnega cilja v povezavi s kazenskim pregonom.

13.      V teh okoliščinah je Raad van State (državni svet, Nizozemska) prekinilo odločanje in z odločbo, ki je v sodno tajništvo Sodišča prispela 2. februarja 2018, Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

„1.      (a)      Ali je treba člen 7 Sklepa št. 2/76 oziroma člen 13 Sklepa št. 1/80 razlagati tako, da ti določbi ne nasprotujeta nacionalni ureditvi, s katero je določeno, da se na splošno obdelujejo in hranijo biometrični podatki državljanov tretjih držav, vključno s turškimi državljani, v zbirki v smislu člena 2(a) in (b) Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 95/46/ES z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov,[(16)] ker ta nacionalna ureditev ne presega tega, kar je nujno za uresničitev želenih legitimnih ciljev preprečevanja goljufij v zvezi z identiteto in dokumenti ter boja proti tem goljufijam?

(b)      Ali je pri tem pomembno, da je trajanje hrambe biometričnih podatkov povezano s trajanjem zakonitega in/ali nezakonitega prebivanja državljanov tretjih držav, vključno s turškimi državljani?

2.      Ali je treba člen 7 Sklepa št. 2/76 oziroma člen 13 Sklepa št. 1/80 razlagati tako, da nacionalna ureditev ne pomeni omejitve v smislu teh določb, če je učinek nacionalne ureditve na dostop do zaposlitve v skladu s tema določbama preveč negotov in posreden, da bi se lahko štelo, da je ta dostop oviran?

3.      (a)      Ali je treba – če je odgovor na drugo vprašanje, da pomeni nacionalna ureditev, ki omogoča, da se dajo biometrični podatki državljanov tretjih držav, vključno s turškimi državljani, iz zbirke na voljo tretjim osebam zaradi preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj, ki so ali niso povezana s terorizmom, novo omejitev – člen 52(1) v povezavi s členom 7 in členom 8 [Listine] razlagati tako, da nasprotuje taki nacionalni ureditvi?

(b)      Ali je pri tem pomembno, da ima ta državljan v trenutku, ko mu je kot osumljencu za kaznivo dejanje odvzeta prostost, pri sebi dovoljenje za prebivanje, na katerem so shranjeni njegovi biometrični podatki?“

14.      V obravnavani zadevi so pisna stališča predložile oseba A, nizozemska in danska vlada, vlada Združenega kraljestva in Evropska komisija.

15.      Na obravnavi, ki je 17. januarja 2019 potekala pred Sodiščem, so ustna stališča predstavile oseba A, nizozemska in irska vlada ter Komisija.

III. Analiza

A.      Uvodne opombe

16.      Preden se lotim analize, bi želel navesti tri nize uvodnih opomb.

17.      Prvič, tako člen 7 Sklepa št. 2/76 kot člen 13 Sklepa št. 1/80 določata nedvoumno klavzulo „standstill“, ko gre za uvedbo novih omejitev dostopa do zaposlitve za delavce, ki zakonito prebivajo in delajo na ozemlju držav pogodbenic.(17) Ti klavzuli torej na splošno prepovedujeta uvedbo kakršnih koli novih nacionalnih ukrepov, katerih cilj ali posledica bi bila, da za turškega državljana pri izvrševanju prostega gibanja delavcev na nacionalnem ozemlju veljajo strožji pogoji od tistih, ki so zanj veljali, ko sta za zadevno državo članico začela veljati navedena sklepa.(18) Sodišče je že presodilo, da se člen 7 Sklepa št. 2/76 uporablja ratione temporis za nacionalne ukrepe, uvedene v obdobju od 20. decembra 1976 do 30. novembra 1980, in da se člen 13 Sklepa št. 1/80 uporablja ratione temporis za nacionalne ukrepe, uvedene od 1. decembra 1980.(19) Ker zadevna ureditev iz postopka v glavni stvari izhaja iz zakonov in uredb, sprejetih po tem datumu, njena preučitev spada samo na časovno področje uporabe člena 13 Sklepa št. 1/80, tako da bom navedeno ureditev analiziral samo z vidika te določbe.

18.      Drugič, ugotavljam, da Sodišču ni predloženo vprašanje, ali zadevna ureditev iz postopka v glavni stvari s kronološkega vidika pomeni novo omejitev ali ne, niti vprašanje, ali je upravičena z nujnim razlogom v splošnem interesu v smislu sodne prakse Sodišča. To sta prvi dve fazi preizkusa, ki ga Sodišče opravi za ugotovitev, ali obstaja nova omejitev, ki je združljiva s členom 13 Sklepa št. 1/80.(20) Sodišču je predloženo samo vprašanje glede nujnosti in sorazmernosti. Čeprav sem seveda vezan na postavljena vprašanja, imam vseeno pomisleke glede trditve, da obveznost sodelovanja pri odvzemu biometričnih podatkov per se pomeni novo omejitev. V zvezi s tem je iz spisa razvidno, da so se lahko od leta 1965 biometrični podatki odvzemali, če se je to po mnenju uradnika, pristojnega za varovanje meja in nadzor nad tujci, zdelo upravičeno iz legitimnih razlogov.(21) V teh okoliščinah bi bilo primerno šteti, da se določbe spremenjene različice zakona o tujcih iz leta 2013, s katerimi je med drugim za turške delavce in njihove družinske člane določena obveznost, da sodelujejo pri odvzemu desetih prstnih odtisov in fotografiranju obraza, strogo gledano ne štejejo za novo omejitev, ampak bolj za nov tehnološki razvoj zahteve po ugotavljanju identitete, ki je v nizozemski zakonodaji obstajala že pred začetkom veljavnosti Sklepa št. 1/80. Obstoj take omejitve bi bil torej lahko vprašljiv.

19.      Vendar pa se ne sme spregledati, da z zadevno ureditvijo iz postopka v glavni stvari ni naložen samo odvzem biometričnih podatkov, ampak sta določena tudi njihova obdelava v zbirki podatkov, ki je za različne namene dostopna tretjim osebam, in obdobje njihove hrambe, ki se lahko izkaže za zelo dolgo. Nov tehnološki razvoj, ki sem ga omenil predhodno, je s seboj prinesel morebitni poseg v pravice turških delavcev, zaradi česar bi bilo mogoče za zadevno ureditev iz postopka v glavni stvari upravičeno šteti, da spada pod pojem „nova omejitev“ v primerjavi z obveznostjo, uvedeno leta 1965.

20.      Poleg tega je koristno opozoriti, da je Sodišče že priznalo, da člen 13 Sklepa št. 1/80 nasprotuje temu, da se v zakonodajo držav članic po začetku veljavnosti Sklepa št. 1/80 v zadevni državi članici uvedejo kakršne koli nove omejitve prostega gibanja delavcev, vključno s tistimi, ki se nanašajo na materialnopravne in/ali procesnopravne pogoje glede prvega vstopa turških državljanov na ozemlje zadevne države članice, v kateri želijo uresničevati to svoboščino,(22) kot se zdi, da velja v primeru osebe A. Na prvi pogled se torej zdi, da zadevna ureditev iz postopka v glavni stvari spada na področje uporabe ratione materiae člena 13 Sklepa št. 1/80.(23)

21.      Tretjič, ugotavljam, da je predložitveno sodišče že samo ugotovilo obstoj dveh nujnih razlogov v splošnem interesu, od katerih se eden nanaša na preprečevanje goljufij z identiteto in dokumenti ter boj proti njim, drugi pa na preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj. To ugotovitev mora Sodišče potrditi. Boj proti goljufijam z identiteto in dokumenti je treba namreč primerjati s ciljem boja proti nezakonitemu vstopu in prebivanju ali celo ciljem učinkovitega upravljanja migracijskih tokov, ki ju je Sodišče že opredelilo kot nujna razloga v splošnem interesu.(24) Preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj je treba, čeprav jih Sodišče – kolikor mi je znano – v okviru Pridružitvenega sporazuma še ni potrdilo kot nujni razlog v splošnem interesu, šteti za posledico ohranjanja javnega reda, ki lahko upraviči novo omejitev na podlagi člena 14(1) Sklepa št. 1/80(25) in zato pomeni cilj, ki ga je mogoče legitimno zastaviti.

22.      Zdaj, ko sem to pojasnil, bom prešel na analizo prvega vprašanja.

B.      Prvo vprašanje za predhodno odločanje

23.      Predložitveno sodišče želi s prvim vprašanjem izvedeti, ali zadevna ureditev iz postopka v glavni stvari, ki za namene preprečevanja goljufij z identiteto in dokumenti ter boja proti njim določa obdelavo in hrambo biometričnih podatkov državljanov tretjih držav, vključno s turškimi delavci in njihovimi družinskimi člani, ne presega tega, kar je nujno za uresničitev zastavljenega legitimnega cilja. Predložitveno sodišče se sprašuje, ali je pri tem obdobje hrambe element, ki ga je treba upoštevati. Cilj tega vprašanja je določiti, ali je nova omejitev, s katero je zadevnim turškim državljanom naloženo, da sodelujejo pri odvzemu njihovih biometričnih podatkov, ki se nato vključijo v zbirko podatkov o tujcih in tam obdelujejo, upravičena v smislu člena 13 Sklepa št. 1/80.

24.      Glavne značilnosti zadevne ureditve iz postopka v glavni stvari je v bistvu mogoče povzeti, kot je navedeno v nadaljevanju. Državljani tretjih držav morajo, razen izjemoma,(26) sodelovati pri odvzemu desetih prstnih odtisov in fotografije obraza, ker je to določeno za to, da se jim izda začasno dovoljenje za prebivanje. To dovoljenje je v obliki nalepke, ki se namesti na veljavno potno listino. Nalepka vsebuje biometrične podatke imetnika listine. Dva prstna odtisa se vključita v dovoljenje za prebivanje, ki se izda, ko zadevni posameznik prispe na nizozemsko ozemlje. Vsi pridobljeni podatki se poleg tega vključijo v biometrični register tujcev, ki je del zbirke podatkov o tujcih. Vpogled v zbirko podatkov, vključno z registrom, imajo samo sodelavci, ki jih za to izrecno pooblastijo organi, povezani z izvajanjem nacionalne politike o tujcih, to je načeloma osebje diplomatskih in konzularnih predstavništev pri izvajanju svojih nalog. Kar zadeva organe gostitelje, ti opravljajo samo preverjanja, po potrebi z vpogledom v zbirko podatkov. Vzpostavitev biometričnega dela te zbirke podatkov ustreza zahtevi po preverjanju ne samo dejanske identitete osebe, ki ima in predloži potno listino, ampak tudi ujemanja med imetnikom začasnega dovoljenja za prebivanje in osebo, ki je vložila prošnjo za izdajo tega dovoljenja. Poleg tega se lahko organi s primerjavo podatkov o prosilcu s podatki, že vključenimi v zbirko podatkov, prepričajo, da prosilec ni že vložil vloge z drugo identiteto in da ni že nezakonito prebival na nizozemskem ozemlju. Podatki se v zbirki hranijo pet let po zavrnitvi vloge, odhodu zadevnega posameznika po prenehanju zakonitega prebivanja ali izteku veljavnosti prepovedi vstopa ali razglasitve nezaželenosti. V primeru naturalizacije zadevnega posameznika se biometrični podatki takoj uničijo. Obdobje hrambe, ki je razmeroma dolgo, naj bi bilo mogoče pojasniti z zastavljenim ciljem boja proti zamenjavam identitet, do katerih lahko pride, ko je zadevni posameznik končal svoje prebivanje na nizozemskem ozemlju.

25.      Za odgovor na postavljeno vprašanje je treba najprej poudariti, da so biometrični podatki občutljivi osebni podatki, katerih uporaba in obdelava morata biti natančno opredeljeni. Zato so zaščiteni s členom 8 Listine. Njihova vloga pri ugotavljanju identitete oseb je že bila priznana v sodni praksi Sodišča. Sodišče je namreč že presodilo, da prstni odtisi spadajo pod pojem „osebni podatki“, saj objektivno vsebujejo edinstvene informacije o fizičnih osebah in omogočajo njihovo natančno identifikacijo.(27) Zakonodajalec Unije je določil uporabo tovrstnih podatkov za ugotavljanje identitete državljanov Unije(28) ali državljanov tretjih držav(29). Poleg tega je treba ukrep nacionalnih organov, ki obsega odvzem in hrambo prstnih odtisov na nalepki in v osrednji zbirki podatkov o tujcih, šteti za obdelavo osebnih podatkov, ki je prav tako natančno opredeljena.(30)

26.      Vsaka obdelava osebnih podatkov, ki jo opravijo tretje osebe, lahko pomeni kršitev pravice do varstva osebnih podatkov.(31) Odstopanja od varstva osebnih podatkov in njegove omejitve se določijo v mejah tega, kar je nujno potrebno.(32) Nujnost in sorazmernost zadevne ureditve iz postopka v glavni stvari je treba torej presojati na podlagi teh preudarkov. V ta namen bo treba preučiti nujnost odvzema in hrambe za uresničitev zastavljenega cilja, naravo podatkov, njihovo količino in trajanje hrambe ter pogoje, pod katerimi je mogoč vpogled v zbirko podatkov.

27.      Kot sem že navedel, se zdi povsem legitimno, da se država članica z določitvijo pogojev za vstop na svoje ozemlje želi prepričati o pravilni identiteti prosilca za začasno dovoljenje za prebivanje. Z vključitvijo dveh prstnih odtisov v nalepko je omogočeno preverjanje, da je imetnik navedene nalepke dejansko oseba, ki ji je bilo tako dovoljenje dejansko izdano. Tudi vključitev biometričnih podatkov prosilcev v osrednjo zbirko podatkov o tujcih se mi zdi nujna, saj je nizozemska vlada, ki jo v tem smislu podpirajo druge vlade, ki so intervenirale v tem postopku za predhodno odločanje, navedla potrebo po boju proti goljufivim uporabam identitete, zaradi česar lahko postane nujno, da se prepriča, da prosilec ni že vložil vloge z drugo identiteto, tako da se njegovi prstni odtisi primerjajo z odtisi, že vključenimi v zbirko.

28.      Narava zbranih podatkov je očitno v skladu z zastavljenim ciljem glede na neločljivo povezavo med biometričnimi podatki in identiteto oseb.

29.      Količina podatkov se ne zdi pretirana. Zakonodajalec Unije se je poleg tega odločil, da za prosilce za izdajo vizumov določi obveznost zagotovitve desetih prstnih odtisov in fotografije obraza.(33) Taki podatki se prav tako obdelujejo v vizumskem informacijskem sistemu,(34) katerega cilj je izboljšati izvajanje skupne vizumske politike in boja proti goljufijam.

30.      Seveda je treba pri ugotavljanju sorazmernosti nove omejitve v smislu člena 13 Sklepa št. 1/80 upoštevati trajanje hrambe. Iz sodne prakse Sodišča izhaja, da mora tako trajanje vedno ustrezati objektivnim merilom, ki vzpostavljajo povezavo med osebnimi podatki, ki se morajo hraniti, in ciljem, ki se uresničuje.(35) Nizozemska vlada priznava, da se v praksi podatki zelo pogosto hranijo dlje kot pet let, saj je obdobje hrambe povezano z obdobjem prebivanja na Nizozemskem. Kljub temu se zdi, da je ta rok določen ob upoštevanju zastavljenega cilja. Zahteva po preverjanju identitete prosilca za začasno dovoljenje za prebivanje ne preneha takoj, ko zadevni posameznik vstopi na nizozemsko ozemlje ali ko ga zapusti. Navedena identiteta se bo lahko preverjala tudi takrat, ko se bo njegova pravica do prebivanja ponovno preučevala ali potrjevala. Prav tako lahko dolgotrajno hrambo biometričnih podatkov v zbirki podatkov o tujcih upravičuje boj proti goljufijam z identiteto in proti več identitetam. To je lahko tudi v korist državljanov tretjih držav, ki so že prisotni na nizozemskem ozemlju, če bi bila vloga za začasno dovoljenje za prebivanje vložena v njihovem imenu in torej z njihovo lažno identiteto. Konzularno osebje bi lahko torej na primer ugotovilo, da navedena identiteta ustreza že odvzetim biometričnim podatkom. Komisija je v zvezi s tem koristno navedla, da njen predlog za spremembo uredbe VIS določa, da bi se obdobje hrambe podatkov o prosilcih za vizum, vizum za dolgoročno bivanje ali celo dovoljenje za prebivanje podaljšalo na pet let po izteku veljavnosti teh dovoljenj.(36)

31.      Pogoji, pod katerimi je določen vpogled v zbirko podatkov, so v skladu z njenim namenom in zastavljenim ciljem, saj so za vnos podatkov in vpogled v zbirko pooblaščeni uslužbenci konzularnih in diplomatskih predstavništev, in sicer vedno zaradi preverjanja identitete prosilca in neobstoja izkoriščanja identitete ali goljufije z identiteto. Vpogled organov gostiteljev v zbirko je mogoč samo iz enakih razlogov.

32.      Iz preučitve zadevne ureditve iz postopka v glavni stvari torej ni razviden noben razlog, iz katerega bi se lahko podvomilo o nujnosti in sorazmernosti nove omejitve glede na cilj boja proti goljufijam z identiteto in dokumenti.

33.      Iz zgoraj navedenega torej izhaja, da je treba člen 13 Sklepa št. 1/80 razlagati tako, da ne nasprotuje zadevni ureditvi iz postopka v glavni stvari, s katero je za turške delavce, ki želijo vstopiti na nizozemsko ozemlje, da bi tam opravljali dejavnost zaposlene osebe, in za družinske člane turških delavcev, že prisotnih na tem ozemlju, ki se jim želijo pridružiti, za pridobitev začasnega dovoljenja za prebivanje na Nizozemskem za prebivanje, daljše od 90 dni, ki je potrebno za vstop na nizozemsko ozemlje, določena obveznost sodelovanja pri odvzemu desetih prstnih odtisov in fotografije obraza, ki se shranijo in obdelujejo v zbirki podatkov o tujcih, do katere lahko dostopajo uslužbenci konzularnih in diplomatskih organov ter organov gostiteljev zaradi preprečevanja goljufij z identiteto in dokumenti ter boja proti njim, pri čemer se ti podatki hranijo pet let po zavrnitvi vloge za začasno dovoljenje za prebivanje, zapustitvi Nizozemske po prenehanju zakonitega prebivanja ali izteku veljavnosti prepovedi vstopa ali razglasitve nezaželenosti.

C.      Drugo in tretje vprašanje za predhodno odločanje

34.      Predložitveno sodišče želi z drugim vprašanjem, predloženim Sodišču, ugotoviti, ali je mogoče, da zadevna nacionalna zakonodaja iz postopka v glavni stvari ne spada pod pojem „nova omejitev“ v smislu člena 13 Sklepa št. 1/80, če bi se njen učinek na dostop turških državljanov do zaposlitve izkazal za preveč negotov in posreden, da bi se lahko ugotovil obstoj ovire za navedeni dostop. Kljub splošni ubeseditvi tega vprašanja iz predloga za sprejetje predhodne odločbe izhaja, da je to postavljeno glede na drugi namen zbirke podatkov o tujcih, in sicer uresničevanje cilja v zvezi s preprečevanjem, odkrivanjem in preiskovanjem kaznivih dejanj.

35.      Kot sem že opozoril, klavzula „standstill“, določena v členu 13 Sklepa št. 1/80, na splošno prepoveduje uvedbo kakršnih koli novih ukrepov, katerih cilj ali posledica bi bila, da se za turškega državljana pri uresničevanju gospodarske svobode na ozemlju zadevne države članice določijo strožji pogoji od tistih, ki so se zanj uporabljali na datum začetka veljavnosti navedenega sklepa. Uporabo zadevne nacionalne ureditve iz postopka v glavni stvari bi bilo treba torej zavrniti, če lahko nova omejitev vpliva na svobodo osebe A do opravljanja dejavnosti zaposlene osebe na Nizozemskem. Poleg tega bi se lahko tudi na odločitev osebe P, da se naseli in predvsem, da ostane na Nizozemskem kot turška delavka, negativno vplivalo, če bi nacionalna zakonodaja oteževala ali onemogočala združitev družine z osebo B, tako da bi morda morala oseba P izbirati med svojo dejavnostjo na Nizozemskem in družinskim življenjem v Turčiji.(37) Vprašanje, ki se postavlja, je torej, ali lahko že zgolj možnost uporabe biometričnih podatkov turških državljanov – delavcev ali družinskih članov delavcev – za kazenske namene vpliva na opravljanje gospodarske dejavnosti navedenih delavcev in torej pomeni „novo omejitev“ v smislu člena 13 Sklepa št. 1/80 za uresničevanje prostega gibanja teh turških delavcev.

36.      V zvezi s tem je treba opozoriti na ustaljeno sodno prakso Sodišča, v skladu s katero je treba iz besedila Pridružitvenega sporazuma in cilja Sklepa št. 1/80 sklepati, da je treba načela, priznana v okviru členov 45 in 46 PDEU, kolikor je mogoče, prenesti na turške državljane, ki uživajo pravice, priznane z navedenim Sklepom.(38) Zgledovati se je torej treba po sodni praksi Sodišča v zvezi s pojmom „ovira za prosto gibanje delavcev Unije“, da bi se ugotovilo, ali lahko zadevna ureditev iz postopka v glavni stvari, s katero je določeno, da se lahko do biometričnih podatkov, zbranih pri turških državljanih ob izdaji začasnega dovoljenja za prebivanje za namene opravljanja dejavnosti zaposlene osebe na nizozemskem ozemlju ali združitev s turškim delavcem, ki je že prisoten na tem ozemlju, dostopa za namene identifikacije storilcev kaznivih dejanj, vpliva na opravljanje gospodarske dejavnosti zadevnih turških državljanov.

37.      Predložitveno sodišče in nizozemska vlada sta se med drugim sklicevala na sodbo Graf.(39) Iz te sodbe, izdane v zvezi s prostim gibanjem delavcev Unije, izhaja, da če se omejevalni učinek nacionalnega ukrepa izkaže za preveč negotov in posreden, se zanj ne bo štelo, da lahko ovira prosto gibanje delavcev.(40)

38.      Dogodek, ki vključuje dajanje na voljo biometričnih podatkov osebe A ali B iz zbirke podatkov o tujcih za pomoč pri identifikaciji osumljencev kaznivih dejanj, pa se mi zdi preveč negotov in posreden, da bi lahko pomenil oviro za uresničevanje prostega gibanja turških delavcev.

39.      Zadevna ureditev iz postopka v glavni stvari v delu, v katerem je določeno, da se biometrični podatki turških delavcev in njihovih družinskih članov dajo na voljo za namene identifikacije storilcev kaznivih dejanj, po mojem mnenju navedenim delavcem ne more preprečevati ali jih odvračati od prebivanja in opravljanja gospodarske dejavnosti na ozemlju Nizozemske, saj je to dajanje na voljo odvisno od niza prihodnjih in hipotetičnih dogodkov, in sicer (a) suma storitve kaznivega dejanja, za katerega pregon je mogoč vpogled v zbirko podatkov o tujcih, ali dejstva, da je vpogled v zbirko potreben v interesu preiskave, (b) tega, da obstaja utemeljen sum, da je storilec kaznivega dejanja državljan tretje države, (c) tega, da vedenje navedenega tujca vzbuja veliko zaskrbljenost, ter nazadnje (d) tega, da navedeni vpogled zahteva državno tožilstvo in ga odobri sodišče.(41)

40.      Težko si torej predstavljam, da oseba P ne bi želela še naprej delati na Nizozemskem, ker bodo biometrični podatki njenega zakonca morebiti dani na voljo pristojnim organom, če bi bil ta utemeljeno osumljen sodelovanja pri storitvi kaznivega dejanja, ali da bi se bila oseba A iz tega razloga pripravljena odpovedati svoji dejavnosti šoferja v mednarodnem prometu. Trditev nizozemske vlade, ki je stranke, ki so se udeležile postopka pred Sodiščem, niso izpodbijale in v s skladu s katero se v zbirko podatkov o tujcev v kazenske namene opravi od 10 do 30 vpogledov na leto, po mojem mnenju potrjuje preveč negotov in posreden učinek takega vpogleda na uresničevanje gospodarske svobode, ki jo imajo turški delavci. Nizozemska vlada je na obravnavi v odgovor na vprašanje Sodišča tudi potrdila, da podatki tožečih strank v postopku v glavni stvari niso bili uporabljeni v okviru kazenskega postopka.

41.      V teh okoliščinah zadevna ureditev iz postopka v glavni stvari v delu, v katerem dovoljuje, da se za namene preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj tretjim osebam dajo na voljo biometrični podatki turških delavcev in njihovih družinskih članov, vključeni v zbirko podatkov, ne pomeni nove omejitve v smislu člena 13 Sklepa št. 1/80 zaradi njenega preveč negotovega in posrednega učinka na dostop navedenih delavcev do zaposlitve.

42.      Ker je tretje vprašanje za predhodno odločanje Sodišču postavljeno, če bi bil odgovor na drugo vprašanje pritrdilen, ga glede na mojo analizo ni treba preučiti.

IV.    Predlog

43.      Glede na vse navedene preudarke Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je postavilo Raad van State (državni svet, Nizozemska), odgovori:

1.      Člen 13 Sklepa Pridružitvenega sveta št. 1/80 z dne 19. septembra 1980 o razvoju pridružitve je treba razlagati tako, da ne nasprotuje zadevni ureditvi iz postopka v glavni stvari, s katero je za turške delavce, ki želijo vstopiti na nizozemsko ozemlje, da bi tam opravljali dejavnost zaposlene osebe, in za družinske člane turških delavcev, že prisotnih na tem ozemlju, ki se jim želijo pridružiti, za pridobitev začasnega dovoljenja za prebivanje na Nizozemskem za prebivanje, daljše od 90 dni, ki je potrebno za vstop na nizozemsko ozemlje, določena obveznost sodelovanja pri odvzemu desetih prstnih odtisov in fotografije obraza, ki se shranijo in obdelujejo v zbirki podatkov o tujcih, do katere lahko dostopajo uslužbenci konzularnih in diplomatskih organov ter organov gostiteljev za namene preprečevanja goljufij z identiteto in dokumenti ter boja proti njim, pri čemer se ti podatki hranijo pet let po zavrnitvi vloge za začasno dovoljenje za prebivanje, zapustitvi Nizozemske po prenehanju zakonitega prebivanja ali izteku veljavnosti prepovedi vstopa ali razglasitve nezaželenosti.

2.      Zadevna ureditev iz postopka v glavni stvari v delu, v katerem dovoljuje, da se zaradi preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj tretjim osebam dajo na voljo biometrični podatki turških delavcev in njihovih družinskih članov, vključeni v zbirko podatkov, ne pomeni nove omejitve v smislu člena 13 Sklepa št. 1/80 zaradi njenega preveč negotovega in posrednega učinka na dostop navedenih delavcev do zaposlitve.


1      Jezik izvirnika: francoščina.


2      V skladu s katerim „[d]ržave članice Skupnosti in Turčija ne smejo uvesti novih omejitev v zvezi s pogoji za dostop do zaposlitve za delavce, ki so z vidika prebivanja in zaposlitve zakonito na njihovem ozemlju“.


3      UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 11, str. 10.


4      V skladu s katerim „[d]ržave članice Skupnosti in Turčija ne smejo uvesti novih omejitev v zvezi s pogoji dostopa do zaposlitve za delavce in njihove družinske člane, katerih prebivanje in zaposlitev na njihovem ozemlju sta zakonita“.


5      Člen 54(1)(c) Vreemdelingenwet 2000 (zakon o tujcih iz leta 2000), kakor je bil spremenjen z Wet van 11 december 2013 tot wijziging van de Vreemdelingenwet 2000 in verband met de uitbreiding van het gebruik van biometrische kenmerken in de vreemdelingenketen in verband met het verbeteren van de identiteitsvaststelling van de vreemdeling (zakon z dne 11. decembra 2013 o spremembi zakona o tujcih iz leta 2000 v zvezi z razširitvijo uporabe biometričnih identifikatorjev v okviru sodelovanja med organi, pristojnimi za tujce, zaradi izboljšanja ugotavljanja identitete tujega državljana, ki je začel veljati 1. marca 2014 (Stb. 2014, št. 2; v nadaljevanju: zakon o tujcih).


6      Člen 107(2) zakona o tujcih.


7      Člen 107(5) zakona o tujcih.


8      To načeloma velja za vsako kaznivo dejanje, za katero je zagrožena kazen najmanj štirih let zapora, za posebne primere, določene z nizozemskim kazenskim zakonikom in posebnimi zakoni.


9      Člen 107(6)(a) zakona o tujcih.


10      Člen 107(6)(b) zakona o tujcih.


11      Člen 107(9) zakona o tujcih. Glej tudi člen 8.35 Vreemdelingenbesluit 2000 (uredba o tujcih iz leta 2000).


12      Ker se zdi, da prošnja za združitev družine temelji na določbah Sklepa št. 1/80, je treba predpostavljati, da je oseba P turška delavka v smislu navedenega sklepa, ki je že prisotna na nizozemskem ozemlju. Prav tako je treba predpostavljati, da je dejavnost osebe P dejavnost zaposlene osebe.


13      V nadaljevanju: Listina.


14      V skladu s katerim se „[p]ogodbenici […] strinjata, da je za področje uporabe Sporazuma brez poseganja v posebne določbe, ki bodo morda še sprejete na podlagi člena 8, v skladu z načelom iz člena 7 Pogodbe o ustanovitvi Skupnosti prepovedana vsakršna diskriminacija na podlagi državljanstva“.


15      Sodba z dne 12. aprila 2016 (C‑561/14, EU:C:2016:247, točka 51).


16      UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 15, str. 355.


17      Glej sodbo z dne 7. avgusta 2018, Yön (C‑123/17, EU:C:2018:632, točka 38 in navedena sodna praksa).


18      Glej sodbo z dne 7. avgusta 2018, Yön (C‑123/17, EU:C:2018:632, točka 39 in navedena sodna praksa).


19      Glej sodbo z dne 7. avgusta 2018, Yön (C‑123/17, EU:C:2018:632, točke od 40 do 48).


20      Glede takega preizkusa glej točko 12 teh sklepnih predlogov.


21      Glej točko 7 predloga za sprejetje predhodne odločbe, v kateri sta navedena Vreemdelingenwet 1965 (zakon o tujcih iz leta 1965) in Vreemdelingenbesluit 1966 (uredba o tujcih iz leta 1966).


22      Glej sodbi z dne 29. aprila 2010, Komisija/Nizozemska (C‑92/07, EU:C:2010:228, točka 49), in z dne 7. novembra 2013, Demir (C‑225/12, EU:C:2013:725, točka 34 in navedena sodna praksa).


23      Naj v zvezi s tem opozorim, da se vprašanja za predhodno odločanje, predložena Sodišču, nanašajo izključno na združljivost zadevne ureditve s členom 13 Sklepa št. 1/80, in ne vključujejo vprašanja združljivosti s členom 9 Pridružitvenega sporazuma EGS‑Turčija, na katerega se je državni sekretar skliceval v okviru postopka pred sodiščem prve stopnje (glej točko 8 teh sklepnih predlogov).


24      Glej sodbe z dne 7. novembra 2013, Demir (C‑225/12, EU:C:2013:725, točka 41); z dne 29. marca 2017, Tekdemir (C‑652/15, EU:C:2017:239, točka 39), in z dne 7. avgusta 2018, Yön (C‑123/17, EU:C:2018:632, točka 77).


25      V skladu s katerim se „[d]oločbe tega oddelka […] uporabljajo ob upoštevanju omejitev, utemeljenih z javnim redom, javno varnostjo in javnim zdravjem“.


26      Iz spisa izhaja, da obveznost odvzema ne velja za otroke, mlajše od šest let, in osebe, ki telesno niso sposobne izpolniti take obveznosti.


27      Glej sodbo z dne 17. oktobra 2013, Schwarz (C‑291/12, EU:C:2013:670, točka 27).


28      Glej na primer Uredbo Sveta (ES) št. 2252/2004 z dne 13. decembra 2004 o standardih za varnostne značilnosti in biometrične podatke v potnih listih in potovalnih dokumentih, ki jih izdajo države članice (UL 2004, L 385, str. 1).


29      Glej na primer Uredbo (ES) št. 810/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o vizumskem zakoniku Skupnosti (Vizumski zakonik) (UL 2009, L 243, str. 1).


30      Glej člen 8(2) Listine.


31      Glej sodbo z dne 17. oktobra 2013, Schwarz (C‑291/12, EU:C:2013:670, točka 25).


32      Sodba z dne 21. decembra 2016, Tele2 Sverige ter Watson in drugi (C‑203/15 in C‑698/15, EU:C:2016:970, točka 96).


33      Glej člen 13 Vizumskega zakonika.


34      Glej Uredbo (ES) št. 767/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. julija 2008 o vizumskem informacijskem sistemu (VIS) in izmenjavi podatkov med državami članicami o vizumih za kratkoročno prebivanje (Uredba VIS) (UL 2008, L 218, str. 60).


35      Glej mnenje 1/15 (Sporazum PNR med EU in Kanado) z dne 26. julija 2017 (EU:C:2017:592, točka 191 in navedena sodna praksa).


36      Glej predlog člena 23 v predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (ES) št. 767/2008, Uredbe (ES) št. 810/2009, Uredbe (EU) 2017/2226, Uredbe (EU) 2016/399, Uredbe XX/2018 [uredba o interoperabilnosti] in Odločbe Sveta 2004/512/ES ter o razveljavitvi Sklepa Sveta 2008/633/PNZ (COM(2018) 302 final, Bruselj, 16. maj 2018).


37      Glej sodbi z dne 12. aprila 2016, Genc (C‑561/14, EU:C:2016:247, točki 39 in 40), in z dne 29. marca 2017, Tekdemir (C‑652/15, EU:C:2017:239, točka 31). Glej tudi sodbo z dne 21. decembra 2016, Ucar in Kilic (C‑508/15 in C‑509/15, EU:C:2016:986, točka 68). V zvezi s povezavo med svobodo ustanavljanja turških delavcev in pogoji, pod katerimi se lahko odobri združitev družine, glej sodbi z dne 10. julija 2014, Dogan (C‑138/13, EU:C:2014:2066, točka 34 in navedena sodna praksa ter točka 35), in z dne 7. avgusta 2018, Yön (C‑123/17, EU:C:2018:632, točka 60 in navedena sodna praksa).


38      Glej sodbe z dne 6. junija 1995, Bozkurt (C‑434/93, EU:C:1995:168, točka 20); z dne 10. februarja 2000, Nazli (C‑340/97, EU:C:2000:77, točki 50 in 54); z dne 19. novembra 2002, Kurz (C‑188/00, EU:C:2002:694, točka 30 in navedena sodna praksa), in z dne 8. decembra 2011, Ziebell (C‑371/08, EU:C:2011:809, točke 52, 58 in 66).


39      Sodba z dne 27. januarja 2000 (C‑190/98, EU:C:2000:49).


40      Glej sodbo z dne 27. januarja 2000 (C‑190/98, EU:C:2000:49, točke od 23 do 25). Glej tudi sodbo z dne 13. marca 2019, Gemeinsamer Betriebsrat EurothermenResort Bad Schallerbach (C‑437/17, EU:C:2019:193, točka 40).


41      Glej po analogiji sodbo z dne 27. januarja 2000, Graf (C‑190/98, EU:C:2000:49, točka 24).