SKLEP PREDSEDNIKA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE

z dne 13. februarja 2012

Zadeva F‑118/11 R

Marcuccio

proti

Evropski komisiji

„Javni uslužbenci – Začasna odredba – Predlog za odlog izvršitve – Nujnost – Neobstoj“

Predmet:      Predlog, vložen na podlagi členov 278 PDEU in 157 AE ter člena 279 PDEU, ki se uporablja za Pogodbo EASE v skladu z njenim členom 106a, s katerim L. Marcuccio predlaga zlasti odlog izvršitve odločbe o zavrnitvi zahteve iz njegovega dopisa z dne 30. junija 2011, naj Komisija sprejme odločbo, ki jo sam opredeljuje kot „v zvezi s poklicnim izvorom“ bolezni, ki je povzročila njegovo upokojitev zaradi invalidnosti.

Odločitev:      Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne. Odločitev o stroških se pridrži.

Povzetek

1.      Začasna odredba – Odlog izvršitve – Začasni ukrepi – Pogoji za izdajo – „Fumus boni juris“ – Nujnost – Kumulativnost – Tehtanje vseh zadevnih interesov – Vrstni red preizkusa in način preverjanja – Diskrecijska pravica sodnika za začasne odredbe

(člena 278 PDEU in 279 PDEU; Poslovnik Sodišča za uslužbence, člen 102(2))

2.      Začasna odredba – Odlog izvršitve – Začasni ukrepi – Pogoji za izdajo – Nujnost – Resna in nepopravljiva škoda – Dokazno breme

(člena 278 PDEU in 279 PDEU; Poslovnik Sodišča za uslužbence, člen 102(2))

1.      V skladu s členom 102(2) Poslovnika Sodišča za uslužbence je treba v predlogih za izdajo začasnih odredb med drugim navesti okoliščine, iz katerih izhaja nujnost, ter dejanske in pravne razloge, ki na prvi pogled izkazujejo utemeljenost predlaganih začasnih odredb.

Pogoja glede nujnosti in očitne upravičenosti predloga (fumus boni juris) sta kumulativna, tako da je treba predlog za izdajo začasnih odredb zavrniti, če eden od njiju ni izpolnjen. Sodnik za začasne odredbe po potrebi tudi pretehta zadevne interese.

Sodnik za začasne odredbe ima v okviru tega celovitega preizkusa široko diskrecijsko pravico in lahko ob upoštevanju posebnih okoliščin primera prosto določi način in vrstni red, po katerem se preverijo ti različni pogoji, ker mu nobeno pravno pravilo ne nalaga vnaprej določene sheme analize za presojo potrebe po odreditvi začasnih ukrepov.

(Glej točke od 16 do 18.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: 3. julij 2008, Plasa proti Komisiji, F‑52/08 R, točki 21 in 22 ter navedena sodna praksa; 15. februar 2011, de Pretis Cagnodo in Trampuz de Pretis Cagnodo proti Komisiji, F‑104/10 R, točka 16.

2.      Cilj postopka za izdajo začasne odredbe ni zagotoviti povrnitev škode, temveč zagotoviti polni učinek meritorne sodbe. Za dosego tega cilja morajo biti predlagani ukrepi nujni, tako da jih je zaradi preprečitve resne in nepopravljive škode za interese tožeče stranke treba sprejeti ter morajo učinkovati že pred sprejetjem odločitve v postopku v glavni stvari. Poleg tega mora stranka, ki predlaga izdajo začasnih ukrepov, predložiti dokaz, da ne more čakati na izid postopka v glavni stvari, ne da bi utrpela tako škodo.

(Glej točko 20.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 19. december 2002, Esch-Leonhardt in drugi proti ECB, T‑320/02 R, točka 27.