SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
PAOLA MENGOZZIJA,
predstavljeni 6. septembra 2012(1)
Združeni zadevi C‑237/11 in C‑238/11
Francoska republika
proti
Evropskemu parlamentu
„Ničnostna tožba – Razpored plenarnih zasedanj Evropskega parlamenta za leti 2012 in 2013 – Protokola o določitvi sedežev institucij ter nekaterih organov, uradov, agencij in služb Evropske unije“
I – Uvod
1. Francoska republika s tožbama, vloženima 19. maja 2011, Sodišču predlaga, naj razglasi ničnost Sklepa Evropskega parlamenta z dne 9. marca 2011 o razporedu zasedanj Parlamenta za leto 2012 (zadeva C‑237/11) in njegovega sklepa z istega dne o razporedu zasedanj Parlamenta za leto 2013 (zadeva C‑238/11) (v nadaljevanju skupaj: izpodbijana sklepa).
2. Posebnost navedenih razporedov je, da sta za Parlament oktobra 2012 in oktobra 2013 v Strasbourgu (Francija) določeni po dve plenarni zasedanji, in sicer v istem tednu in s krajšim časom od zasedanj, ki naj bi potekala druge mesece v letu.
II – Pravni okvir in dejansko stanje
3. Vlade držav članic so leta 1992 v okviru evropskega vrha v Edinburghu na podlagi členov 216 EGS, 77 ESPJ in 189 ESAE sprejele t. i. „sklep iz Edinburgha“ o določitvi sedežev institucij ter nekaterih organov Evropskih skupnosti.
4. Člen 1(a) sklepa iz Edinburgha je določal:
„Evropski parlament ima sedež v Strasbourgu, kjer poteka 12 mesečnih plenarnih zasedanj, vključno s proračunskim. Dodatna plenarna zasedanja potekajo v Bruslju [(Belgija)]. Odbori Evropskega parlamenta se sestajajo v Bruslju. Generalni sekretariat Evropskega parlamenta in njegove službe ostajajo v Luxembourgu.“
5. Na medvladni konferenci, na kateri je bila sprejeta Amsterdamska pogodba, je bilo odločeno, da se k Pogodbam priloži sklep iz Edinburgha. Zdaj je besedilo člena 1(a) sklepa iz Edinburgha zajeto v Protokolu št. 6, priloženem Pogodbi EU in Pogodbi DEU, ter Protokolu št. 3, priloženem Pogodbi ESAE (v nadaljevanju skupaj: Protokola).(2)
6. Primarno pravo določa, da se mora Parlament sestajati na mesečnem plenarnem zasedanju v Strasbourgu. Vendar se avgustovsko plenarno zasedanje tradicionalno prestavi na oktober, ko morata torej v Strasbourgu potekati dve plenarni zasedanji.
7. Na konferenci predsednikov sta bila 3. marca 2011 sprejeta osnutka razporeda zasedanj Parlamenta za leti 2012 in 2013. Navedena osnutka sta določala plenarno zasedanje Parlamenta od 1. do 4. oktobra 2012, nato od 22. do 25. oktobra 2012 ter od 30. septembra 2013 do 3. oktobra 2012 in od 21. do 24. oktobra 2013.
8. 7. marca 2011 sta bili vloženi spremembi navedenega osnutka razporeda, ki ga je predložila konferenca predsednikov, pri čemer je ena zadevala razpored za leto 2012, in druga za leto 2013. V spremembah je bilo z istim besedilom predlagano, naj se „ukine zasedanje za 40. teden“(3), „drugo oktobrsko delno zasedanje [od 22. do 25. oktobra 2012 in od 21. do 24. oktobra 2013] pa razdeli na dve različni zasedanji“. Prvo delno zasedanje za oktober 2012 je bilo tako določeno za 22. in 23. oktober (za leto 2013 za 21. in 22. oktober), drugo delno zasedanje za oktober 2012 pa naj bi potekalo 25. in 26. oktobra (za leto 2013 24. in. 25. oktobra). Spremembi sta bili predloženi v glasovanje in sprejeti.
9. Razpored zasedanj za leto 2012 tako določa, da dve zasedanji potekata oktobra v istem tednu, in sicer 22. in 23. oktobra (prvo delno zasedanje) ter 25. in 26. oktobra (drugo delno zasedanje).
10. Razpored zasedanj za leto 2013 določa, da dve zasedanji potekata oktobra v istem tednu, in sicer 21. in 22. oktobra (prvo delno zasedanje) ter 24. in 25. oktobra (drugo delno zasedanje).
III – Predlogi strank in postopek pred Sodiščem
11. Predsednik Sodišča je s sklepom z dne 9. januarja 2012 odredil združitev zadev C‑237/11 in C‑238/11 za ustni postopek in sodbo.
12. Francoska republika Sodišču predlaga, naj:
– razglasi ničnost izpodbijanih sklepov in
– naj Parlamentu naloži plačilo stroškov.
13. Parlament Sodišču predlaga, naj:
– zavrže tožbi kot nedopustni;
– podredno, tožbi zavrne kot neutemeljeni in
– naloži tožeči stranki plačilo stroškov.
14. Predsednik Sodišča je s sklepom z dne 21. septembra 2011 Velikemu vojvodstvu Luksemburg dovolil intervencijo v podporo predlogom Francoske republike.
15. Francoska republika, Veliko vojvodstvo Luksemburg in Parlament so bili zaslišani na obravnavi 5. junija 2012.
IV – Presoja
16. Ker je besedilo tožbe, ki jo je vložila Francoska republika v zadevi C‑237/11, popolnoma enako besedilu tožbe, vložene v zadevi C‑238/11, in ker enako velja za vlogi Parlamenta in Velikega vojvodstva Luksemburg(4), Sodišču predlagam enotno presojo obeh tožb.
17. Ničnostni tožbi, ki ju je vložila Francoska republika, zato temeljita na enotnem tožbenem razlogu kršitve Protokolov o sedežih institucij in neupoštevanja sodbe Sodišča v zadevi Francija proti Parlamentu(5). Ker je Parlament izpodbijal dopustnost tožb, je treba začeti presojo s tem vidikom spora.
A – Dopustnost tožb
1. Trditve strank
18. Parlament izpodbija dopustnost ničnostnih tožb s trditvijo, da izpodbijana sklepa nista izpodbojna akta v smislu člena 263 PDEU. Navedena sklepa naj bi spadala le v notranjo organizacijo Parlamenta in naj ne bi imela pravnega učinka za tretje osebe, kar naj bi potrjeval neobstoj obveznosti obrazložitve navedenih sklepov. Poleg tega naj bi iz ustaljene sodne prakse Sodišča in Splošnega sodišča Evropske unije izhajalo, da je mogoče vložiti ničnostno tožbo zoper akte Parlamenta s pravnim učinkom za tretje osebe, vendar take tožbe ni mogoče vložiti zoper akte, ki zadevajo le notranjo organizacijo dela v Parlamentu(6). Pri načrtovanju dela Parlamenta je treba sprejeti nekatere notranje ukrepe, med katerimi sta izpodbijana sklepa, ki izhajata iz pristojnosti, podeljene navedeni instituciji na podlagi člena 232 PDEU. Posledice navedenih sklepov naj bi bile le ekonomske in naj bi zadevale le državo članico, v kateri je sedež. Tožena institucija meni, da poskuša Francoska republika doseči ugotovitev, da Parlament morebiti ni izpolnil obveznosti, čeprav tako pravno sredstvo ni določeno s Pogodbama. Parlament nazadnje zavrača trditev tožeče stranke in Velikega vojvodstva Luksemburg, da se je Sodišče implicitno, vendar nujno izreklo o dopustnosti ničnostne tožbe v okviru zgoraj navedene sodbe Francija proti Parlamentu.
19. Francoska republika in Veliko vojvodstvo Luksemburg menita, da je zadevna sodba nedvomno precedens, s katerim je Sodišče razglasilo ničnost sklepa Parlamenta z dne 20. septembra 1995 o razporedu dela za leto 1996. Ker je dopustnost po njunih navedbah tožbeni razlog javnega reda, ki ga je treba preizkusiti po uradni dolžnosti, menita, da bi bilo treba zaradi molka Sodišča o tem v njegovi sodbi priznati, da je implicitno, vendar nujno priznalo dopustnost ničnostne tožbe, tedaj vložene zoper sklep, ki je v vseh pogledih primerljiv s sklepoma, ki se izpodbijata danes. Francoska republika dodaja, da je vprašanje, ali izpodbijana sklepa spadata v notranjo organizacijo Parlamenta oziroma ali imata pravne učinke za tretje osebe, neločljivo povezano s proučitvijo njune vsebine in s tem z vsebinsko proučitvijo tožb.(7)
2. Presoja
20. Ničnostno tožbo, vloženo na podlagi člena 263 PDEU, je mogoče v zvezi z akti Parlamenta vložiti samo zoper akte s pravnimi učinki za tretje osebe. Za določitev, ali je ukrep izpodbojni akt v smislu člena 263, prvi odstavek, PDEU, se je treba osredotočiti na njegovo vsebino, ker način njegovega sprejetja pri tem ni pomemben.(8) Stranki sta v obravnavanem primeru v sporu prav zaradi določitve pravnih učinkov izpodbijanih sklepov.
21. Sodišče je v sodbi Weber proti Parlamentu(9) potrdilo, da zoper akte Parlamenta, ki „zadevajo le notranjo organizacijo dela v Parlamentu“, ni mogoče vložiti ničnostne tožbe in da „v to kategorijo spadajo akti Parlamenta, ki bodisi nimajo pravnih učinkov bodisi jih imajo le znotraj Parlamenta pri organizaciji dela, zanje pa veljajo postopki preverjanja, določeni z njegovim poslovnikom“.(10) Tako je razsodilo, da ima sklep Parlamenta o nepodelitvi začasnega nadomestila poslancu za prenehanje mandata „pravne učinke, ki presegajo notranjo organizacijo dela v instituciji, ker zadevajo finančni položaj poslanca ob prenehanju njegovih funkcij“.(11)
22. Sodišče je v drugih okoliščinah še menilo, da je imela resolucija Parlamenta, s katero je bilo določeno prav osebje, pristojno za nekatere dejavnosti, za katero je institucija menila, da je navzočnost v Bruslju nujna, in s katero je bil pristojnim organom Parlamenta podeljen mandat za hitro sprejetje vseh potrebnih ukrepov za izvršitev navedene resolucije, „naravo odločbe in da bi lahko njeni učinki po potrebi vplivali na jamstva, ki jih ima Veliko vojvodstvo Luksemburg na podlagi predpisov v zvezi s sedežem Parlamenta in njegovim krajem dela“.(12)
23. Vendar je v zvezi z ničnostno tožbo zoper sklep predsednika Parlamenta, ki je štel predlog za ustanovitev preiskovalnega odbora za dopusten, ugotovilo, da niso izpolnjene procesne predpostavke javnega reda, saj je presodilo, da „izpodbijani akt ne more imeti pravnih posledic za tretje osebe […], [ker] imajo preiskovalni odbori le preiskovalno pooblastilo, zato akti o njihovi ustanovitvi zadevajo le notranjo organizacijo dela v Parlamentu“.(13) Enako je storilo v okviru tožbe, s katero se je izpodbijala pravilnost postopka imenovanja predsednika medparlamentarne delegacije, ki je pristojna le za informiranje in stike, njeni ustanovni akti pa zadevajo le notranjo organizacijo dela v Parlamentu.(14)
24. Kam naj se glede na navedena različna stališča Sodišča umestita izpodbijana sklepa?
25. Dvomim, da bi izpodbijani sklepi učinkovali strogo omejeno le znotraj institucije, kot zatrjuje Parlament. Glasovanje o razporedu Parlamentu seveda prima facie omogoča načrtovanje dela in se zanj zdi, da izhaja iz njegove notranje organizacije. Vendar v razporedu za vse leto niso določena le delovna obdobja Parlamenta, temveč tudi obdobja njegove navzočnosti, navzočnosti njegovih poslancev in osebja, ki dela zanj v različnih krajih dela. Zato se nagibam k stališču generalnega pravobranilca Lenza, da „nujno dajanje na voljo infrastrukture[, v kateri naj bi potekala zasedanja], posredno ustvari […] pravne obveznosti do tretjih oseb“(15), in ne izključujem možnosti, da taki sklepi izpolnjujejo pogoje iz člena 263, prvi odstavek, PDEU.
26. Strinjanje s stališči generalnega pravobranilca Lenza me poleg tega napeljuje k zavrnitvi trditve Parlamenta, ki izpodbija precedenčnost zgoraj navedene sodbe Francija proti Parlamentu z dne 1. oktobra 1997 v zvezi z dopustnostjo tožbe. Čeprav Francoska republika v skladu z zgornjimi navedbami meni, da se je Sodišče „implicitno, vendar nujno“ izreklo o dopustnosti tožbe v okviru te sodbe, Parlament namreč nasprotno meni, da je treba to, da v navedeni sodbi ni navedb v zvezi s tem, obravnavati tako, da Sodišče ni zavzelo stališča. Vendar je poleg tega, da je nedopustnost tožbe tožbeni razlog javnega reda, ki ga mora Sodišče preizkusiti po uradni dolžnosti(16), kot sta pravilno trdila Francoska republika in Veliko vojvodstvo Luksemburg, generalni pravobranilec Lenz še pritegnil pozornost Sodišča prav glede vprašanja dopustnosti tožbe, ki jo je tedaj vložila Francoska republika zoper tedaj izpodbijani sklep Parlamenta.(17) Sodišče je torej v navedeni zadevi odločalo vsebinsko ob polnem poznavanju zadeve.
27. Sodišče vsekakor – tudi kadar meni, da ne more a priori določiti, ali ima akt, zoper katerega je bila vložena ničnostna tožba, dejansko pravne učinke – meni, da se bo lahko o tem prepričalo le z vsebinsko preučitvijo. Tako je že presodilo, da „je presoja pravnega učinka sporne resolucije neločljivo povezana s preučitvijo njene vsebine in spoštovanjem pravil o pristojnosti. Opraviti je torej treba vsebinsko preučitev.“(18) Sodišče je navedeno stališče ponovilo, ko je odločalo o ničnostni tožbi zoper sklepe predsedstva Evropskega parlamenta, pri čemer je bil eden v obliki obvestila o srednjeročnih napovedih dejavnosti Parlamenta v treh krajih dela.(19)
28. Na tej stopnji analize torej nikakor ni mogoče zavreči tožb, ki jih je treba razglasiti za dopustne.
B – Enotni tožbeni razlog: kršitev protokolov ter neupoštevanje sodbe z dne 1. oktobra 1997 v zadevi Francija proti Parlamentu
1. Trditve strank
29. Francoska republika v prvem delu enotnega tožbenega razloga trdi, da sodba Francija proti Parlamentu z dne 1. oktobra 1997, v kateri je imelo Sodišče priložnost za razlago sklepa iz Edinburgha, v obravnavanih zadevah ostaja povsem upoštevna, saj je v Protokolih zajet samo navedeni sklep. Tožeča stranka opozarja, da je Sodišče tedaj menilo, da so države članice s sprejetjem sklepa iz Edinburgha potrdile prakso Parlamenta, da se načeloma sestaja mesečno v Strasbourgu, avgustovsko zasedanje pa prestavi na oktober. Ker se predpisi nanašajo na „navedenih“ dvanajst mesečnih plenarnih zasedanj, bi bilo treba navedeni sklep in Protokola razlagati tako, da se nujno nanašajo na prakso, kakršna je obstajala pred sprejetjem sklepa iz Edinburgha. Vendar naj bi iz točke 5 zgoraj navedene sodbe Francija proti Parlamentu z dne 1. oktobra 1997 izhajalo, da naj bi Sodišče za mesečno plenarno zasedanje, ki naj bi potekalo v Strasbourgu, določilo, da traja od ponedeljka do petka. Sodišče je po navedbah Francoske republike torej „implicitno, vendar nujno“ priznalo, da je bilo s sklepom iz Edinburgha obenem določeno trajanje zasedanj. Zato se je z navedenima sklepoma zaradi skrajšanja obeh navedenih zasedanj, ki naj bi potekali oktobra 2012 in oktobra 2013, na dva dni, poseglo v bistvo zgoraj navedenih protokolov, saj bi se tako letno trajanje plenarnih zasedanj, ki naj bi potekala v Strasbourgu, skrajšalo za eno dvanajstino, s tem pa bi bilo dejansko določenih samo enajst mesečnih plenarnih zasedanj na leto. Če bi Sodišče menilo, da sta izpodbijana sklepa skladna s Protokoloma, Francoska republika opozarja na nevarnost posploševanja takega pristopa in nazadnje na še večja skrajšanja plenarnih zasedanj, ki naj bi potekala v Strasbourgu.
30. Francoska republika v drugem delu tožbenega razloga Parlamentu očita, da je prekinil reden ritem, po katerem naj bi potekala plenarna zasedanja. V skladu s presojo Sodišča v točki 29 zgoraj navedene sodbe Francija proti Parlamentu z dne 1. oktobra 1997 je sedež Parlamenta s sklepom iz Edinburgha določen kot „kraj, kjer mora v rednem ritmu potekati dvanajst rednih plenarnih zasedanj navedene institucije“. Odstopanje od takega ritma naj bi bilo mogoče samo pri avgustovskem zasedanju ali junija v letu volitev.
31. Francoska republika v tretjem delu tožbenega razloga trdi, pri čemer se opira na isto točko zgoraj navedene sodbe Francija proti Parlamentu z dne 1. oktobra 1997, da Parlament ni mogel določiti dodatnih zasedanj v Bruslju, ker je določitev dodatnih zasedanj mogoča le, če je pred tem določenih dvanajst plenarnih zasedanj. Ker naj bi razpored za leti 2012 in 2013 določal le enajst plenarnih zasedanj, naj Parlament za zadevni leti ne bi mogel določiti dodatnih zasedanj.
32. Francoska republika v četrtem delu tožbenega razloga meni, da je Parlament prekršil načelo delitve pristojnosti med državami članicami in Parlamentom, kot ga je opredelilo Sodišče v zgoraj navedeni sodbi Francija proti Parlamentu z dne 1. oktobra 1997. Meni, da je cilj izpodbijanih sklepov le zmanjšati navzočnost evropskih poslancev v Strasbourgu. To naj bi potrjevalo dejstvo, da je imel izglasovani razpored za oktober 2012 in 2013 isto besedilo, kar naj bi dokazovalo, da naj ne bi šlo za natančen odziv na trenutno potrebo, temveč da gre za prakso, ki naj bi postala stalna. Francoska republika meni, da izpodbijana sklepa kažeta na protislovje, saj določata krajše trajanje plenarnih zasedanj Parlamenta v času, ko se obseg dela v navedeni instituciji vse bolj povečuje. Tožeča stranka nazadnje opozarja na vsebino plenarnega zasedanja Parlamenta in pojasnjuje, da ni mogoče, da bi se vse navedene dejavnosti izvedle enako učinkovito, če se trajanje zasedanj skrajša na dva dni.
33. Veliko vojvodstvo Luksemburg se v okviru intervencije v podporo Republiki Franciji z njo strinja in trdi, da boljša notranja organizacija dela dejansko ni resnični cilj izpodbijanih sklepov. Veliko vojvodstvo Luksemburg opozarja, da gre v trenutnih okoliščinah jasno za izpodbijanje tega, da ima Parlament več krajev dela, natančneje, njegove obveznosti, da je navzoč v Strasbourgu. Parlament naj bi z izpodbijanima sklepoma vsekakor nameraval sam določiti svoj sedež. Veliko vojvodstvo Luksemburg poleg tega poudarja, da Parlament ni pojasnil, zakaj naj bi mu nova organizacija oktobrskih zasedanj omogočila boljšo organizacijo dela, in da trajanje mesečnih plenarnih zasedanj in njihova pogostost nista skladni s stalnim širjenjem pristojnosti Parlamenta. Veliko vojvodstvo Luksemburg nazadnje meni, da obstaja zelo jasna razlika med mesečnimi plenarnimi zasedanji in dodatnimi plenarnimi zasedanji, ki se razlikujejo po trajanju (štirje dnevi za mesečna zasedanja, dva dni za dodatna zasedanja) in kraju, kjer naj bi potekala (Strasbourg za mesečna zasedanja in Bruselj za dodatna zasedanja). Torej naj bi bilo mogoče šteti, da naj bi bili dvodnevni zasedanji, ki sta z izpodbijanima sklepoma določeni za mesec oktober, eno štiridnevno zasedanje. V tem primeru naj bi zadevna razporeda določala le enajst mesečnih plenarnih zasedanj. Ali pa naj bi se štelo, da naj bi šlo dejansko za dve dvodnevni zasedanji, zasedanja s takšnim trajanjem pa naj bi bilo treba znova opredeliti kot dodatna plenarna zasedanja, ki naj jih Parlament ne bi smel določiti, saj naj bi to smel storiti šele po tem, ko naj bi dejansko določil dvanajst mesečnih plenarnih zasedanj. Z izpodbijanima sklepoma naj bi se ne glede na sprejeto razlago kršila Protokola.
34. Parlament je v odgovoru na tožbo začel pregled zgodovinskega razvoja svojih pristojnosti in pri tem poudaril, da njegova razpršitev na tri kraje dela že od nekdaj ovira delovanje. Vendar meni, da je vedno spoštoval obveznosti, ki izhajajo iz primarnega prava. V zvezi z razporedoma za leti 2012 in 2013 pojasnjuje, da je za vsako leto dejansko določenih dvanajst plenarnih zasedanj v Strasbourgu, in sicer deset štiridnevnih zasedanj in dve dvodnevni zasedanji. Parlament bo v obeh letih, na kateri se nanašata izpodbijana sklepa, zasedal skupaj po 44 dni v Strasbourgu(20), v Bruslju pa bo osem dni navzoč na dodatnih plenarnih zasedanjih.
35. V nadaljevanju navaja dejanske in pravne razlike med obravnavano zadevo in zadevo, v kateri je bila izdana zgoraj navedena sodba Francija proti Parlamentu z dne 1. oktobra 1997. Organizacija dela v Parlamentu se spreminja hkrati s širjenjem njegovih pristojnosti. Med drugim se je po sprejetju Lizbonske pogodbe poenostavil proračunski postopek, pri katerem je zdaj potrebna le ena obravnava, zato „proračunsko zasedanje“, kot je določeno s Protokoloma, po mnenju Parlamenta ni potrebno. Proračunsko zasedanje pa je načeloma eno od obeh oktobrskih zasedanj. Parlament dalje navaja nekatera stališča, ki bi jih bilo mogoče pripisati Parlamentu ali evropskim poslancem, ki ga sestavljajo, ali pa civilni družbi, pri čemer so vsa – naj gre za ekonomijo, okolje ali učinkovitost – usmerjena proti nevšečnostim zaradi več krajev dela, natančneje, potovanj v Strasbourg. Izpodbijana sklepa bi bilo torej treba po navedbah Parlamenta razumeti tudi z vidika navedenih razmislekov, poleg njih pa tudi razmer ekonomske in finančne krize.
36. Parlament v odgovor na trditve Francoske republike navaja, da Protokola ne določata trajanja zasedanj. Člen 341 PDEU določa pristojnost držav članic za določitev sedeža institucij. Navedeno pravno podlago je treba razlagati ozko, države članice pa pri izvajanju navedene pristojnosti ne smejo vplivati na pristojnost Parlamenta za ureditev notranje organizacije. Tudi če bi sklep iz Edinburgha vseboval kakršno koli navedbo v zvezi s trajanjem mesečnih zasedanj Parlamenta, naj bi bilo torej treba ugotoviti, da so države članice s tem izvajale pristojnost, ki jo imajo v skladu s členom 341 PDEU, ultra vires. Niti v Pogodbah, niti v Protokolih, niti v Poslovniku Parlamenta naj namreč ne bi bilo izrecno določeno nič v zvezi s trajanjem plenarnih zasedanj. Parlament izpodbija tudi razlago Francoske republike v zvezi z zgoraj navedeno sodbo Francija proti Parlamentu z dne 1. oktobra 1997, pri čemer poudarja zlasti, da je bil dejanski položaj, ki je bil tedaj predložen v preučitev Sodišču, povsem drugačen od dejanskega položaja v obravnavanih tožbah.
37. Nasprotno trdi, da je v zvezi s trajanjem zasedanj upoštevna sodba v zadevi Wybot(21), pri čemer je Sodišče tedaj razsodilo, da „če v zvezi s tem ni določb v Pogodbah, določitev trajanja zasedanj spada v pristojnost Parlamenta za ureditev notranje organizacije“. Tako naj bi bil ta pristojen za svobodno določanje trajanja zasedanj.
38. Parlament odločno izpodbija razlago Francoske republike v zvezi s sklepom iz Edinburgha. Ker se je po njegovem mnenju s sklepom iz Edinburgha izkristalizirala pretekla praksa, meni, da poskuša Francoska republika navedeni instituciji odvzeti pristojnost za razvoj svoje prakse, ki je postal nujen zaradi spremembe vloge Parlamenta in njegovih pristojnosti. Čeprav Parlament ne skriva, da je njegov cilj zmanjšati vpliv določitve njegovega sedeža na delovanje in omejiti učinke zaradi več krajev dela, vztraja pri tem, da ostaja Strasbourg po sedanjih napovedih za leti 2012 in 2013 glavni sedež. Navaja tudi, da je oktober edini mesec v letu, ko je mogoče skrajšati obe zasedanji, medtem ko preostala mesečna zasedanja od leta 2001 trajajo štiri dni, in meni, da je nevarnost njihovega še večjega skrajšanja golo ugibanje.
39. Francoska republika v repliki poudarja, da Parlament izvaja svoje pristojnosti v razmerju do Evropske centralne banke in Računskega sodišča, čeprav ti instituciji nimata sedeža v Bruslju. Torej je dobro, da Parlamentu ni treba imeti sedeža v istem mestu kot institucija, v zvezi s katero izvaja pristojnost.
40. Poleg tega izpodbija trditve Parlamenta o proračunskem zasedanju in meni, da mora biti obravnava Parlamenta na plenarnem zasedanju v navzočnosti Sveta Evropske unije in Evropske komisije pri glasovanju o proračunu toliko bolj skrbna, ker je edina. Proračunsko zasedanje naj bi bilo torej v navedenih okoliščinah še naprej vsekakor pomembno.
41. Francoska republika različnim stališčem Parlamenta očita pristranskost in opozarja, da določitev sedeža institucij spada v izključno pristojnost držav članic. Francoska republika je poleg tega na obravnavi izpodbijala številke o emisijah ogljikovega dioksida in stroških zaradi geografske razpršenosti krajev dela Parlamenta, ki jih je navedel Parlament(22).
42. Poleg tega naj s sklicevanjem na zgoraj navedeno sodbo Wybot ne bi bilo mogoče izpodbiti razlage Francoske republike v zvezi s Protokoloma, kar zadeva trajanje zasedanj, ker naj bi bila navedena sodba izdana v tako drugačnih okoliščinah, da naj v okviru obravnavanih tožb ne bi bila upoštevna. Francoska republika še navaja, da Sodišče ob „implicitnem, vendar nujnem“ priznanju, da je bila s sklepom iz Edinburgha kodificirana obstoječa praksa, vključno s trajanjem zasedanj, ni menilo, da so države članice presegle svojo pristojnost. Zato naj ne bi bilo mogoče z nobeno trditvijo Parlamenta upravičiti sprememb iz izpodbijanih sklepov.
43. Parlament v dupliki v bistvu ponavlja iste trditve, kot jih je navedel v odgovoru na tožbo, in sicer da pristojnost držav članic za določitev sedeža institucij ne zajema določitve trajanja mesečnih zasedanj, ki spada izključno v notranjo organizacijo Parlamenta. Parlament s sklicevanjem na avtonomijo, ki mu jo je treba nujno priznati zaradi učinkovitejše in cenejše organizacije dela, nasprotuje temu, da želi izpodbijati določitev svojega sedeža v Strasbourgu. Parlament opozarja, da je bilo skrajšano tudi trajanje dodatnih plenarnih zasedanj, ki morajo potekati v Bruslju. Parlament navaja, da Francoska republika pri spreminjanju prakse trajanja plenarnih zasedanj v letu 2000 z ukinitvijo petkovih zasedanj ni vložila tožbe. Sorazmerno naj bi skrajšanje iz izpodbijanih sklepov zajemalo v najslabšem primeru eno dvanajstino, medtem ko naj bi s spremembo prakse, uvedeno leta 2000 in veljavno od leta 2001, skrajšanje zajemalo eno petino. Parlament k temu navaja, da je mogoče iz tega, da Francoska republika ni izpodbijala ukinitve petkovih zasedanj, sklepati, da je – prav tako implicitno, vendar nujno – priznala svobodo Parlamenta, da lahko določi trajanje svojih zasedanj. Parlament dodaja, da je cilj organizacije njegovega dela povečati učinkovitost, in opozarja, da so odslej pomembnejše dejavnosti odborov kot pa delo v obliki plenarnih zasedanj. Polni učinek pravice Parlamenta do avtonomne organizacije naj bi bilo treba vsekakor ohraniti, toliko bolj ker je navedena institucija edina, v katero neposredno volijo državljani. Parlament nazadnje v odgovoru na trditve Velikega vojvodstva Luksemburg zavrača misel, da bi zasedanje izgubilo značilnost rednega plenarnega zasedanja, če bi trajalo samo dva dni. Sklepa iz Edinburgha in s tem Protokolov ni mogoče razumeti tako, da bi moral imeti Parlament plenarna zasedanja od ponedeljka zjutraj do petka zvečer ne glede na dejanske potrebe.
2. Presoja
44. Čeprav Sodišče ne more prezreti okoliščin odločnega izpodbijanja obveznosti Parlamenta, da zaseda v Strasbourgu, na katere sta se sklicevali stranki, je pomembno opozoriti, da mora v okviru obravnavanih tožb odločati o pravu.
45. Francoska republika v svojem enotnem tožbenem razlogu trdi, da so z izpodbijanima sklepoma kršeni Protokola in zgoraj navedena sodba Francija proti Parlamentu z dne 1. oktobra 1997 zaradi trajanja, določenega za plenarna zasedanja, ki naj bi potekala oktobra v letih 2012 in 2013 (prvi del), odstopanja od rednosti zasedanj zaradi zahtevanih dvodnevnih plenarnih zasedanj v istem tednu (drugi del), zmede v zvezi s pojmoma rednih plenarnih zasedanj in dodatnih plenarnih zasedanj v izpodbijanih sklepih (tretji del) in, nazadnje, kršitve delitve pristojnosti med državami članicami in Parlamentom (četrti del).
46. Za boljše razumevanje zadeve predlagam, da se analiza začne s povzetjem temeljnih prispevkov zgoraj navedene sodbe Francija proti Parlamentu z dne 1. oktobra 1997. Nato bom opravil prečno analizo različnih delov tožbenega razloga tožeče stranke, pri kateri bom, prvič, dokazoval, da vprašanje trajanja mesečnih plenarnih zasedanj ne more biti edino merilo, na katerem mora temeljiti razlogovanje Sodišča v obravnavani zadevi, ker ni izrecnega pravila, ki bi a priori določalo navedeno trajanje, in drugič, predlagal širši test za presojo zakonitosti izpodbijanih sklepov, in sicer test celovite usklajenosti.
a) Prispevki sodbe z dne 1. oktobra 1997 v zadevi Francija proti Parlamentu
47. Sodišče je v okviru ničnostne tožbe, ki je bila tedaj – kot sem že navedel – vložena zoper sklep Parlamenta o določitvi razporeda dela za leto 1996, v zvezi z razdelitvijo dela Parlamenta na tri kraje dela razsodilo, da je „izvajanje [pristojnosti držav članic za sporazumno določitev sedeža institucij Unije] zaradi navedenih več krajev dela zajemalo ne le obveznost določitve kraja sedeža Parlamenta, temveč je vključevalo tudi pristojnost za opredelitev navedenega pojma z navedbo dejavnosti, ki naj bi tam potekale“.(23) Menilo je torej, da so države članice s sprejetjem sklepa iz Edinburgha „želele izraziti, da je sedež Parlamenta, določen v Strasbourgu, kraj, v katerem se navedena institucija pretežno sestaja na rednih plenarnih zasedanjih, zato so določile zavezujoče število zasedanj, ki naj bi potekala tam“.(24) Države članice so poleg tega po mnenju Sodišča „potrdi[le] prakso navedene institucije, da se sestaja načeloma vsak mesec v Strasbourgu“.(25) Sodišče je v zvezi s proračunskim zasedanjem sklep iz Edinburgha razlagalo tako, da „mora“ navedeno zasedanje „potekati na enem od rednih plenarnih zasedanj, ki potekajo na sedežu institucije“.(26)
48. Tako je bil sedež Parlamenta v skladu z razlago sklepa iz Edinburgha s strani Sodišča določen kot „kraj, kjer mora v rednem ritmu potekati dvanajst rednih plenarnih zasedanj navedene institucije, vključno z zasedanji, na katerih mora Parlament izvajati proračunske pristojnosti, ki jih ima v skladu s Pogodbo. Za dodatna plenarna zasedanja je mogoče določiti drug kraj dela, le če ima Parlament dvanajst rednih plenarnih zasedanj v Strasbourgu, v katerem je sedež navedene institucije“.(27)
49. Sodišče je nato razmejilo pristojnost držav članic za določitev sedeža institucij in pristojnost za ureditev notranje organizacije, ki jo je treba priznati Parlamentu. Tako je presodilo, da „čeprav sme Parlament na podlagi navedene pristojnosti za ureditev notranje organizacije sprejemati ustrezne ukrepe za zagotovitev dobrega delovanja in poteka svojih postopkov, mora pri navedenih sklepih upoštevati pristojnost držav članic za določitev sedeža“.(28) V zameno „morajo države članice pri izvajanju svoje pristojnosti […] upoštevati pristojnost Parlamenta za ureditev notranje organizacije in zagotoviti, da taka odločba ne ovira dobrega delovanja navedene institucije“.(29) Ob tem je tudi priznalo, da „čeprav je Parlament na podlagi sklepa iz Edinburgha v določeni meri res omejen pri organizaciji dela, so navedene omejitve neločljivo povezane s potrebo po določitvi njegovega sedeža, pri tem pa se ohrani več krajev dela Parlamenta“.(30)
50. Ker je bil sklep iz Edinburgha veljavno kodificiran s Protokoloma, se ni treba znova vračati k razlagi, ki jo je v zvezi z njim predložilo Sodišče zaradi presoje zakonitosti izpodbijanih sklepov, zlasti ker ju stranki ne želita izpodbijati.
b) Neobstoj pravila, določenega v zvezi s trajanjem mesečnih plenarnih zasedanj
51. Stranki sta v sporu v zvezi z vprašanjem, ali sklep iz Edinburgha, kakor je bil kodificiran s Protokoloma, določa obveznosti, ki jih mora Parlament izpolnjevati v zvezi s trajanjem plenarnih zasedanj.
52. Najprej menim, da sklicevanje na zgoraj navedeno sodbo Wybot v obravnavani zadevi ni upoštevno. Čeprav je Sodišče v njej presodilo, kot opozarja Parlament, da „če v zvezi s tem ni določb iz Pogodb, določitev trajanja zasedanj spada v pristojnost Parlamenta za ureditev notranje organizacije“(31), je to storilo v okoliščinah zadeve, v kateri je bila izdana zgoraj navedena sodba Wybot. Navedena zadeva je bila tedaj umeščena v precej drugačen pravni okvir in se je nanašala na vprašanje določitve trajanja letnega zasedanja(32), to pomeni celotnega trajanja zasedanja Parlamenta, ki ga je ta lahko svobodno določil. Očitno je, da je lahko Sodišče prav zaradi navedenega potrdilo, da je v zadnji presoji določitev trajanja zasedanj v smislu letnih zasedanj izhajala iz pristojnosti Parlamenta za ureditev notranje organizacije. To nikakor ne pomeni, da je v obravnavanih tožbah mogoče iz navedenega sklepati na tako svobodo pri določitvi trajanja mesečnih plenarnih zasedanj.
53. Tudi če bi nekdo želel z reductio ad absurdum iz navedene sodbe Wybot sklepati, da izhaja določitev trajanja zasedanj tudi v zvezi z mesečnimi plenarnimi zasedanji iz pristojnosti Parlamenta za ureditev notranje organizacije, je treba navedeno pristojnost izvajati ob upoštevanju primarnega prava. Menim, da obstaja očitna povezava med določitvijo trajanja plenarnih zasedanj in spoštovanjem odločitve držav članic, da za sedež Parlamenta določijo Strasbourg. Natančneje, s sklepom, ki bi določal, da vsa mesečna plenarna zasedanja, ki morajo potekati v Strasbourgu, trajajo samo po pol dneva vsako, bi bila kršena Protokola, ki določata sedež Parlamenta. Pristojnost, ki so jo izvajale države članice, ko so določile sedež Parlamenta, je s tega vidika nujno vplivala na čas navzočnosti navedene institucije v Strasbourgu, čeprav pri tem ni bilo določeno strogo pravilo. Sodišče je to priznalo, ko je navedlo, da je „sedež […] kraj, v katerem se navedena institucija pretežno sestaja“.(33) Zato ima določitev sedeža po naravi kvantitativno posledico, ne da bi bilo ob tem mogoče državam članicam očitati, kot je zatrjeval Parlament, da so pristojnost izvajale ultra vires.
54. Po pojasnitvi navedenega je treba priznati, da besedilo Protokolov v zvezi z dejanskim trajanjem plenarnih zasedanj ni jasno, in treba je ugotoviti, enako kot Parlament, da v zvezi s tem ni izrecnega pravila. Poleg tega se nagibam k relativizaciji obveznosti v zvezi s trajanjem, ki ga Francoska republika izpeljuje iz točke 5 zgoraj navedene sodbe Francija proti Parlamentu z dne 1. oktobra 1997. Navedena točka, v kateri je samo pojasnjeno, da „tedaj med strankama“ ni bilo „sporno, da plenarna zasedanja, ki trajajo od ponedeljka do petka, potekajo v Strasbourgu“, je jasno zajeta v delu navedene sodbe, v katerem je povzeto dejansko stanje, tako da iz nje dejansko ni mogoče izpeljati pravne posledice. Posebno togo stališče Francoske republike v zvezi s tem precej omili to, da so mesečna plenarna zasedanja od leta 2001 potekala le od ponedeljka do četrtka, ne da bi Francoska republika tedaj temu kakor koli nasprotovala“.(34)
55. Tako ni mogoče samo preveriti zakonitosti izpodbijanih sklepov glede na jasno pravilo, ki bi določalo trajanje mesečnih plenarnih zasedanj. Sodišče mora v teh okoliščinah pri izvajanju nadzora opraviti celovitejši preizkus.
c) Preizkus celovite usklajenosti
56. Ker ni izrecnega pravila, ki bi bilo povezano z naravnimi spremembami vloge Parlamenta in torej njegovega dela, je očitno, da je treba dinamično razlagati Protokole ob upoštevanju načel vzajemnega spoštovanja, ki jih je določilo Sodišče v zgoraj navedeni sodbi Francija proti Parlamentu z dne 1. oktobra 1997. Zato mora biti analiza celovitejša, tako da pri razsojanju o zakonitosti izpodbijanih sklepov ni več stricto sensu odločilno trajanje, temveč prej celovita usklajenost razporedov.
57. Preizkus celovite usklajenosti tako poteka v dveh korakih.
58. Najprej je treba v celoti proučiti razpored dela za leti 2012 in 2013, pri tem pa upoštevati zlasti pogostost in trajanje dvanajstih predvidenih mesečnih plenarnih zasedanj.
59. Sodišče nato po potrebi na podlagi ugotovitve odstopanja od ritma ali neskladnosti v organizaciji razporedov še ne more samodejno sklepati na kršitev Protokolov, saj iz njegove zgoraj navedene sodbe Francija proti Parlamentu z dne 1. oktobra 1997 izhaja, da je Sodišče Parlamentu priznalo možnost, da upraviči take nepravilnosti. Sodišče bo moralo biti v zvezi s tem posebno pozorno ne le na različne morebitne razloge za upravičenost, ampak tudi na to, da ohrani dobro delovanje navedene institucije in dober potek njenih postopkov.
60. Kaj je mogoče ugotoviti z uporabo navedenega preizkusa pri izpodbijanih sklepih, pri čemer se mi zdi navedeni preizkus ustreznejši za ohranitev ravnovesja, ki ga skuša doseči Sodišče, obenem pa se pri njem najbolj upošteva pristojnost držav članic za določitev sedeža Parlamenta in pristojnost Parlamenta, da odloča o notranji organizaciji?
i) Dve mesečni plenarni zasedanji v istem tednu oktobra pomenita neskladnost.
61. Izpodbijana sklepa za leti 2012 in 2013 določata za vsak mesec v letu, razen avgust in oktober, potekanje štiridnevnega mesečnega plenarnega zasedanja (natančneje od ponedeljka od 17h do četrtka do 17h). Po sprejetju spremembe, s katero se je nameravalo „ukin[iti] zasedanje za 40. teden“, „drugo oktobrsko delno zasedanje pa razdeli[ti]“(35), potekata oktobra dve dvodnevni zasedanji (v ponedeljek in torek ter v četrtek in petek) v istem tednu.
62. Iz povsem objektivne proučitve razporedov tako izhaja, da je bilo z izpodbijanima sklepoma dopuščeno odstopanje od rednega ritma zasedanj. Zato bi težko oporekali temu, da čeprav neobstoj zasedanja avgusta nujno pomeni nepravilnost v razporedu v smislu, da morata dve zasedanji potekati v istem mesecu, pa je navedena nepravilnost v zvezi z letoma 2012 in 2013 večja zaradi razlik v trajanju glede na preostale mesece v letu, v katerih mora potekati – štiridnevno – mesečno plenarno zasedanje.
ii) Neupravičenost
63. Vendar lahko Parlament, kot sem opozoril, na podlagi svoje pristojnosti za ureditev notranje organizacije sprejme ustrezne ukrepe za zagotovitev dobrega delovanja in poteka svojih postopkov. Sodišče se sicer v zgoraj navedeni sodbi Francija proti Parlamentu z dne 1. oktobra 1997 ni izreklo drugače, saj je priznalo, da je mogoče od načela dvanajstih rednih plenarnih zasedanj odstopati, vendar je to treba upravičiti.(36) Zato Protokolov ni mogoče razlagati tako, da bi se navedena pristojnost za ureditev notranje organizacije zanikala.
64. To, da mesečni plenarni zasedanji, načrtovani za oktober 2012 in 2013, ne trajata enako dolgo kot zasedanja druge mesece v letu, je torej mogoče upravičiti.
65. Vendar je treba ugotoviti, da Parlament le težko prepriča o razlogih, s katerimi bi bilo mogoče upravičiti ali vsaj pojasniti, zakaj se je trajanje obeh plenarnih zasedanj za oktober 2012 in 2013 z izpodbijanima sklepoma skrajšalo na dva dni.
66. Prvič, treba je priznati, da pravne utemeljitve Parlamenta običajno spodjeda njegova jasno izražena volja, da bi smel sam določati svoj sedež, zato ni preprosto razlikovati med tem, kar izhaja iz dejanskih potreb Parlamenta v zvezi z organizacijo dela, in tem, kar izhaja iz manipulacije v zvezi z njegovo pristojnostjo za ureditev notranje organizacije, da bi izigral pravila, ki jih mora upoštevati v skladu s primarnim pravom. Parlament pa ne more doseči priznanja svobode, da sme sam določiti svoj sedež, naj je še tako zaželena, z izvajanjem svoje pristojnosti za ureditev notranje organizacije, temveč je treba za to pregledati primarno zakonodajo, za kar lahko da po potrebi pobudo Parlament.(37)
67. Drugič, Parlament ni navedel posebnega razloga, na podlagi katerega bi bilo mogoče razumeti, zakaj naj bi bilo treba oktobrska plenarna zasedanja organizirati tako, kot je določeno v izpodbijanih sklepih.
68. Trdil je, da proračunsko zasedanje, za katero Protokola določata, da mora potekati v Strasbourgu, v sedanjem času in po zaporednih spremembah proračunskega postopka ni enako pomembno, kot je bilo ob sprejetju sklepa iz Edinburgha. Čeprav je izvajanje proračunske pristojnosti Parlamenta temeljni trenutek v demokratičnem življenju Unije in jo je zato treba izvajati z vso potrebno skrbnostjo, doslednostjo in zavzetostjo, kot to zahteva taka odgovornost, Sodišče ni pristojno, da a priori določi povprečno trajanje proračunskega zasedanja. Vendar tudi ob priznanju, da je lahko tako zasedanje krajše od drugih mesečnih plenarnih zasedanj – o čemer nisem prepričan –, to ne prikrije dejstva, da je bilo drugo delno mesečno plenarno zasedanje, določeno za isti teden oktobra 2012 in 2013, ki torej ni proračunsko zasedanje, glede na mesečna plenarna zasedanja preostale mesece v letu skrajšano brez očitnega razloga.
69. V zvezi s tem ni prepričljivo že mnenje, da se bo na primer obseg dela Parlamenta na mesečnem plenarnem zasedanju oktobra 2013, ki ne bo zadevalo proračuna, zmanjšal in da bo zadostovalo dvodnevno zasedanje(38). Bežen pregled dnevnega reda zadnjih mesečnih plenarnih zasedanj kaže na zelo napolnjen urnik, ki zato obsega štiri dni.(39) Predstavnik Parlamenta, ki je bil o tem zaslišan na obravnavi, ni pojasnil, zakaj natančno naj bi bilo – če izvzamemo primer proračunskega zasedanja – treba domnevati, da je dnevni red drugega zasedanja, določenega za oktober, manj obsežen, pri čemer je celo priznal, da Parlament ob glasovanju o razporedu ne more predvideti vsebine dnevnega reda različnih zasedanj.
70. Trditev, da se je obseg dela Parlamenta v odborih povečal, na plenarnih zasedanjih pa zmanjšal, je vsekakor zanimiva in nedvomno odraža dejanske spremembe v organizaciji dela v Parlamentu. Vendar še vedno ni pojasnjeno, zakaj se želi spremeniti le trajanje navedenega oktobrskega zasedanja.
71. Parlament je nazadnje še navedel, da je treba izpodbijana sklepa razumeti z vidika stroškov zaradi več krajev dela Parlamenta, ki so v razmerah ekonomske krize še očitnejši. Tu gre nedvomno za najtehtnejšo trditev. Zaradi sedanjih razmer je treba verjetno razmisliti o tem vprašanju. Vendar ostaja dejstvo, da imajo navedeno odgovornost glede na delitev pristojnosti na podlagi Pogodb še vedno države članice. Naj dodam, da so stroški po mojem mnenju del „omejitev, neločljivo povezanih“ z več kraji dela Parlamenta, kar je Sodišče navedlo v zgoraj navedeni sodbi Francija proti Parlamentu z dne 1. oktobra 1997(40). Ker Protokol vsekakor nalaga dvanajst mesečnih plenarnih zasedanj, dve plenarni zasedanji v istem mesecu, pri čemer bi posamezno zasedanje trajalo enako kot zasedanja v drugih mesecih leta, ni dodaten strošek glede na strošek, ki bi nastal zaradi tega, ker bi vse leto potekalo eno tako zasedanje na mesec, vključno z avgustom.
72. Parlament torej ni predložil niti razlogov, povezanih s trenutnimi razmerami, s katerimi bi bilo mogoče upravičiti trenutno organizacijo njegovega razporeda, niti ni dokazal, da bi dve redni oktobrski plenarni zasedanji, ki bi trajali enako kot zasedanja druge mesece v letu, ovirali njegovo dobro delovanje ali škodili poteku njegovih postopkov.
d) Predlog
73. Iz splošne sistematike razporedov za leti 2012 in 2013 je torej jasno razvidno, da zasedanji, določeni za isti teden v oktobru 2012 in 2013, dejansko predstavljata eno samo zasedanje, o katerem je mogoče, ker Parlament v okviru teh postopkov ni navedel prepričljivih pojasnil, upravičeno domnevati, da je bilo umetno razdeljeno na dva dela, da bi nič manj umetno izpolnjevalo zahteve iz Protokolov.
74. Torej je treba ugotoviti, da dveh zasedanj, določenih za isti teden v oktobru, ni mogoče opredeliti, gledano posamično, kot mesečni plenarni zasedanji v smislu Protokolov. Zato izpodbijana sklepa za leti 2012 in 2013 ne določata dvanajstih mesečnih plenarnih zasedanj, ki ju nalagata Protokola.
75. Ker je enotni tožbeni razlog, ki ga je Francoska republika navedla v okviru obravnavanih tožb, utemeljen, ga je treba sprejeti.
V – Stroški
76. V skladu s členom 69(2) Poslovnika sodišča se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. V skladu s predlogi Francoske republike se Parlamentu naloži plačilo stroškov.
77. V skladu s členom 69(4) Poslovnika Veliko vojvodstvo Luksemburg nosi svoje stroške.
VI – Predlog
78. Glede na zgoraj navedeno Sodišču predlagam, naj razsodi tako:
1. Sklepa Evropskega parlamenta z dne 9. marca 2011 o razporedu zasedanj Parlamenta za leto 2012 in o razporedu zasedanj Parlamenta za leto 2013 se razglasita za nična v delu, v katerem za isti teden oktobra v zadevnih letih določata dve redni plenarni zasedanji, ki sta krajši od zasedanj, ki morajo potekati druge mesece v letu, čeprav tako razlikovanje ni upravičeno.
2. Evropskemu parlamentu se naloži plačilo stroškov.
3. Veliko vojvodstvo Luksemburg nosi svoje stroške.