SKLEP SODIŠČA ZA USLUŽBENCE
EVROPSKE UNIJE
(prvi senat)
21. april 2015
Zadeva F‑31/11 DEP
BI
proti
Evropskemu centru za razvoj poklicnega usposabljanja (Cedefop)
„Javni uslužbenci – Postopek – Odmera stroškov – Zastopanje agencije Unije po odvetniku – Pavšalno plačilo – Stroški, ki se lahko povrnejo – Premoženjsko stanje tožeče stranke“
Predmet: Predlog za odmero stroškov, ki ga je na podlagi sklepa Sodišča za uslužbence z dne 7. marca 2012, BI/Cedefop (F‑31/11, EU:F:2012:28), vložil Evropski center za razvoj poklicnega usposabljanja (Cedefop).
Odločitev: Znesek stroškov, ki jih BI povrne Evropskemu centru za razvoj poklicnega usposabljanja v zadevi F‑31/11, se določi na 5000 EUR.
Povzetek
1. Sodni postopek – Stroški – Predlog za odmero – Rok za vložitev – Obveznost, da se predlog za odmero vloži v razumnem roku
(Poslovnik Sodišča za uslužbence, člen 92(1))
2. Sodni postopek – Stroški – Odmera – Stroški, ki se lahko povrnejo – Nujni izdatki, ki jih imajo stranke – Pojem – Nagrada, ki jo institucija, organ, urad ali agencija Unije plača svojemu odvetniku – Vključitev – Kršitev načela enakega obravnavanja tožečih strank zaradi pomoči odvetnika v nekaterih zadevah in ne v drugih – Neobstoj
(Statut Sodišča, člen 19, prvi odstavek, in Priloga I, člen 7(1); Poslovnik Sodišča za uslužbence, člen 91(b))
3. Sodni postopek – Stroški – Odmera – Stroški, ki se lahko povrnejo – Nujni izdatki, ki jih imajo stranke – Nagrada, ki jo institucija plača svojemu odvetniku – Vključitev – Dejavniki, ki jih je treba upoštevati pri odmeri – Premoženjsko stanje stranke, ki se ji naloži plačilo stroškov – Izključitev
(Statut Sodišča, člen 19, prvi odstavek, in Priloga I, člen 7(1); Poslovnik Sodišča za uslužbence, člen 91(b))
1. Predlog za odmero stroškov je treba vložiti v razumnem roku, po preteku katerega bi stranka, ki ji je bilo naloženo njihovo plačilo, utemeljeno menila, da se je upnik odpovedal svoji pravici. Razumnost roka je treba presojati tudi glede na vse posebne okoliščine vsake zadeve ter zlasti glede na pomen spora za zadevno osebo, zapletenost zadeve in ravnanje vpletenih strank.
Čeprav vložitev pritožbe nima odložilnega učinka, je – kar zadeva ravnanje strank – razumljivo, da lahko stranka, ki ima pravico do plačila stroškov, pred vložitvijo svoje zahteve za povračilo stroškov počaka, da se izteče rok za vložitev pritožbe.
(Glej točki 14 in 16.)
Napotitev na:
Sodišče: sodba Preveritev Arango Jaramillo in drugi/EIB, C‑334/12 RX‑II, EU:C:2013:134, točke 28, 30 in 33, ter sklep Dietz/Komisija, 126/76 DEP, EU:C:1979:158, točka 1;
Sodišče prve stopnje: sklep Air France/Komisija, T‑2/93 DEP, EU:T:1996:48, točka 10 in naslednje;
Sodišče za uslužbence: sklep BI/Cedefop, F‑31/11, EU:F:2012:28.
2. Iz člena 19, prvi odstavek, Statuta Sodišča, ki se za Sodišče za uslužbence uporablja na podlagi člena 7(1) Priloge I k navedenemu statutu, izhaja, da se lahko institucije Evropske unije, kar zadeva način njihovega zastopanja ali pomoči pred sodiščem Unije, svobodno odločijo za pomoč odvetnika. V tem oziru spada plačilo tega odvetnika v okvir pojma nujni izdatki, ki nastanejo zaradi postopka, ne da bi morala institucija dokazati, da je bila pomoč tega odvetnika objektivno utemeljena. Za namene uporabe navedene določbe Statuta Sodišča je treba urade in agencije Unije obravnavati enako kot navedene institucije.
Poleg tega dejstvo, da sta uradu ali agenciji Unije pomagala zastopnik in zunanji odvetnik, ne vpliva na ugotovitev, ali so zadevni stroški morda taki, da se lahko povrnejo, saj nič ne omogoča njihove načelne izključitve. Kljub temu pa lahko vpliva na določitev višine stroškov, nastalih zaradi postopka, ki bodo na koncu povrnjeni. Zato ne gre za kršitev načela enakega obravnavanja tožečih strank, kadar se institucija, urad ali agencija Unije v nekaterih zadevah odloči za pomoč odvetnika, v drugih zadevah pa to institucijo, urad ali agencijo zastopajo njeni agenti.
Vsaka presoja, ki bi pravico institucije, urada ali agencije Unije, da zahteva povračilo dela ali celotne nagrade, izplačane za opravljene storitve odvetniku, podredila objektivni potrebi po teh storitvah, bi v resnici pomenila posredno omejitev pravice, ki jo zagotavlja člen 19, prvi odstavek, Statuta Sodišča, sodišče Unije pa bi moralo presojo institucij, uradov in agencij, ki so odgovorni za organizacijo svojih služb, nadomestiti z lastno presojo. Taka naloga pa ni v skladu s členom 19, prvi odstavek, Statuta Sodišča niti s pristojnostmi glede notranje organizacije, ki jo imajo institucije in agencije Unije v zvezi z vodenjem svojih zadev pred sodišči Unije. Okoliščina, da ima urad ali agencija Unije pravno službo, torej ne vpliva na ugotovitev, ali so stroški, ki jih ta urad ali agencija plača odvetniku, ki ni del njegovega osebja, taki, da se lahko povrnejo.
(Glej točke od 30 do 33.)
Napotitev na:
Sodišče: sklep Internationaler Hilfsfonds/Komisija, C‑554/11 P‑DEP, EU:C:2013:706, točka 17;
Splošno sodišče Evropske unije: sklep Longinidis/Cedefop, T‑283/08 P‑DEP, EU:T:2014:1083, točke od 24 do 26 in navedena sodna praksa;
Sodišče za uslužbence: sklep Chatzidoukakis/Komisija, F‑84/10 DEP, EU:F:2014:41, točka 21.
3. V okviru določitve višine stroškov, ki se lahko povrnejo, sodišče Unije ni pristojno za odmero nagrad, ki jih morajo stranke plačati svojim odvetnikom, temveč je pristojno za določitev višine plačil, ki se lahko izterjajo od stranke, ki se ji naloži plačilo stroškov. Sodišču Unije pri odločanju o predlogu za odmero stroškov ni treba upoštevati nacionalne tarife, ki določa nagrade odvetnikov, niti morebitnega sporazuma, ki ga v zvezi s tem sklenejo zainteresirana stranka in njeni zastopniki ali svetovalci.
Poleg tega mora sodišče, če v pravu Unije ni predpisov o tarifah, samo presoditi podatke o zadevi ob upoštevanju predmeta in narave spora, njegovega pomena z vidika prava Unije ter težavnosti zadeve, na katero se sklicuje, obsega dela, ki ga je sodni postopek lahko zahteval od agentov ali svetovalcev, in ekonomskih interesov, ki so jih stranke imele v sporu.
V zvezi s tem – tudi brez dokazila o storitvah odvetnika in temu namenjenega časa, saj je nagrada določena s pavšalnim zneskom – je že iz same priprave odgovora na tožbo mogoče sklepati, da je ta odvetnik dejansko opravil dejanja in storitve, potrebne za postopek pred Sodiščem za uslužbence. Prav tako to, da je plačilo določeno s pavšalnim zneskom, ne vpliva na presojo Sodišča za uslužbence glede zneska, katerega povrnitev se lahko zahteva na podlagi stroškov, saj se sodišče opira na dobro ustaljena merila sodne prakse in na natančne navedbe, ki jih morajo predložiti stranke. Čeprav neobstoj teh podatkov Sodišču za uslužbence ne preprečuje, da bi na podlagi pravične presoje določilo višino stroškov, ki se povrnejo, pa ga neobstoj teh podatkov postavlja v položaj, v katerem mora opraviti strogo presojo zahtev tistega, ki zahteva povrnitev teh stroškov.
Poleg tega premoženjsko stanje stranke, ki se ji naloži plačilo stroškov, ne spada med merila, na podlagi katerih sodišče Unije v postopku odmere stroškov določi višino stroškov, ki se lahko povrnejo.
(Glej točke 35, 36, 41, 42 in 48.)
Napotitev na:
Splošno sodišče Evropske unije: sklepa Marcuccio/Komisija, T‑278/07 PDEP, EU:T:2013:269, točka 20, in Longinidis/Cedefop, EU:T:2014:1083, točka 67;
Sodišče za uslužbence: sodba Blais/ECB, F‑6/08, EU:F:2008:160, točke od 111 do 116; sklepa Martinez Erades/ESZD, F‑64/12 DEP, EU:F:2013:111, točka 21, in Chatzidoukakis/Komisija, EU:F:2014:41, točki 22 in 23 ter navedena sodna praksa.