SODBA SODIŠČA (drugi senat)
z dne 4. oktobra 2018(*)
„Neizpolnitev obveznosti države – Direktiva 2006/40/ES – Emisije iz klimatskih naprav v motornih vozilih – Člen 5(4) in (5) – Direktiva 2007/46/ES – Homologacija motornih vozil – Členi 12, 29, 30 in 46 – Vozila, ki niso skladna s tehničnimi zahtevami – Odgovornost nacionalnih organov“
V zadevi C‑668/16,
zaradi tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti na podlagi člena 258 PDEU, vložene 23. decembra 2016,
Evropska komisija, ki jo zastopajo C. Hermes in D. Kukovec ter A. C. Becker, agenti,
tožeča stranka,
proti
Zvezni republiki Nemčiji, ki jo zastopajo T. Henze in D. Klebs, agenti,
tožena stranka,
SODIŠČE (drugi senat),
v sestavi M. Ilešič, predsednik senata, A. Rosas (poročevalec), sodnik, C. Toader, A. Prechal, sodnici, in E. Jarašiūnas, sodnik,
generalni pravobranilec: P. Mengozzi,
sodna tajnica: R. Șereș, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 11. januarja 2018,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 11. aprila 2018
izreka naslednjo
Sodbo
1 Evropska komisija s tožbo Sodišču predlaga, naj ugotovi, da je Zvezna republika Nemčija kršila svoje obveznosti iz Direktive 2006/40/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. maja 2006 o emisijah iz klimatskih naprav v motornih vozilih in spremembi Direktive Sveta 70/156/EGS (UL 2006, L 161, str. 12, v nadaljevanju: Direktiva o klimatskih napravah) in Direktive 2007/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. septembra 2007 o vzpostavitvi okvira za odobritev motornih vozil, njihovih priklopnikov ter sistemov, sestavnih delov in samostojnih tehničnih enot, namenjenih za taka vozila (Okvirna direktiva) (UL 2007, L 263, str. 1), kakor je bila spremenjena z Uredbo Komisije (EU) št. 371/2010 z dne 16. aprila 2010 (UL 2010, L 110, str. 1) (v nadaljevanju: Okvirna direktiva):
– s tem, da ni sprejela potrebnih ukrepov za ponovno vzpostavitev skladnosti vozil tipa 246, 176 in 117 z njihovimi homologiranimi tipi (člena 12 in 30 Okvirne direktive);
– s tem, da ni sprejela potrebnih ukrepov za izvajanje kazni (povezane določbe členov 46, 5 in 18 Okvirne direktive), in
– s tem, da je 17. maja 2013 ugodila zahtevi družbe Daimler AG, da se homologacija obstoječega tipa vozil 245G razširi na vozila, za katera je bila že dodeljena druga homologacija, za katero se uporabljajo novi pogoji Direktive o klimatskih napravah, kar je obid te direktive.
Pravni okvir
Pravo Unije
Direktiva o klimatskih napravah
2 Direktiva o klimatskih napravah je del regulativnih aktov, naštetih v prilogi IV, del I, Okvirne direktive. Člen 5(4) in (5) prve direktive določa:
„4. Z učinkom od 1. januarja 2011 države članice ne podeljujejo več ES-homologacije ali nacionalne homologacije za tip vozila, ki je opremljen s klimatsko napravo, konstruirano tako, da vsebuje fluorirane toplogredne pline z globalnim potencialom segrevanja nad 150.
5. Z učinkom od 1. januarja 2017 države članice za nova vozila, ki so opremljena s klimatsko napravo, konstruirano tako, da vsebuje fluorirane toplogredne pline z globalnim potencialom segrevanja nad 150:
(a) obravnavajo potrdila o skladnosti za namene člena [26(1) Okvirne direktive] kakor neveljavna; in
(b) zavrnejo registracijo ter prepovedo prodajo in začetek uporabe.“
Okvirna direktiva
3 V uvodnih izjavah 2 in 3 Okvirne direktive je navedeno:
„(2) Za namene vzpostavitve in delovanja notranjega trga Skupnosti je primerno v državah članicah nadomestiti njihove sisteme odobritve s postopkom odobritve v Skupnosti, ki temelji na načelu popolne uskladitve.
(3) Tehnične zahteve za sisteme, sestavne dele, samostojne tehnične enote in vozila bi bilo treba uskladiti in opredeliti v regulativnih aktih. Ti regulativni akti bi si morali v prvi vrsti prizadevati za visoko raven varnosti v cestnem prometu, varovanja zdravja, varstva okolja, energetske učinkovitosti in zaščite pred nepooblaščeno uporabo.“
4 Člen 3 Okvirne direktive določa:
„V tej direktivi in v regulativnih aktih iz Priloge IV, razen če ni drugače določeno:
[…]
17. ,tip vozila‘ pomeni vozila določene kategorije, ki se ne razlikujejo vsaj v bistvenih pogledih, navedenih v delu B Priloge II. Tip vozila lahko vsebuje variante in izvedenke, navedene v delu B Priloge II; […]“
5 Člen 4, od (1) do (3), te direktive določa:
„1. Države članice zagotovijo, da proizvajalci, ki zaprosijo za odobritev, izpolnjujejo vse obveznosti iz te direktive.
2. Države članice odobrijo le tista vozila, sisteme, sestavne dele in samostojne tehnične enote, ki izpolnjujejo zahteve iz te direktive.
3. Države članice registrirajo, dovolijo prodajo ali začetek uporabe le tistih vozil, sestavnih delov in samostojnih tehničnih enot, ki izpolnjujejo zahteve iz te direktive.
[…]“
6 Člen 5(1) navedene direktive določa:
„Proizvajalec je homologacijskemu organu odgovoren za vse vidike postopka odobritve vozila ter za zagotavljanje skladnosti proizvodnje, ne glede na to, ali je proizvajalec neposredno vključen v vse stopnje izdelave vozila, sistema, sestavnega dela ali samostojne tehnične enote.“
7 Člen 6 Okvirne direktive, naslovljen „Postopki za ES-homologacijo vozil“, v odstavku 6 določa:
„Proizvajalec vlogo predloži homologacijskemu organu. Za določen tip vozila se lahko predloži samo ena vloga, ki se jo sme vložiti v samo eni državi članici.
Za vsak tip, ki ga je treba homologirati, je treba vložiti ločeno vlogo.“
8 Člen 12 te direktive, naslovljen „Skladnost proizvodnje“, določa:
„1. Država članica, ki podeli ES-homologacijo, sprejme potrebne ukrepe v skladu s Prilogo X, po potrebi tudi v sodelovanju s homologacijskimi organi drugih držav članic, da zagotovi, da proizvodni postopki za vozila, sisteme, sestavne dele ali samostojne tehnične enote zagotavljajo njihovo skladnost s homologiranim tipom.
2. Država članica, ki je podelila ES-homologacijo, sprejme potrebne ukrepe v skladu s Prilogo X, po potrebi tudi v sodelovanju s homologacijskimi organi drugih držav članic, da zagotovi, da ukrepi iz odstavka 1 ostajajo ustrezni in je proizvodnja vozil, sistemov, sestavnih delov ali samostojnih tehničnih enot še vedno skladna s homologiranim tipom.
Preverjanje skladnosti izdelkov s homologiranim tipom je omejeno na postopke, določene v Prilogi X in v tistih regulativnih aktih, ki vsebujejo posebne zahteve. V zvezi s tem lahko homologacijski organ države članice, ki je podelila ES-homologacijo, izvede katero koli preverjanje ali preskus, predpisan v katerem koli regulativnem aktu iz Priloge IV ali Priloge XI, na vzorcih iz prostorov proizvajalca, vključno s proizvodnimi obrati.
3. Če država članica, ki je podelila ES-homologacijo, ugotovi, da se ukrepi iz odstavka 1 ne izvajajo ali bistveno odstopajo od dogovorjenih ukrepov in časovnega plana ustreznih kontrolnih pregledov in preskusov ali se ne izvajajo več, čeprav proizvodnja ni prekinjena, ta država članica sprejme potrebne ukrepe, vključno s preklicem homologacije, da zagotovi pravilno izvajanje postopka za skladnost proizvodnje.“
9 V poglavju V Okvirne direktive, naslovljenem „Spremembe ES-homologacij“, člen 14 te direktive, naslovljen „Posebne določbe, ki zadevajo vozila“, v odstavku 2 določa:
„Popravek se označi kot ‚razširitev‘, če poleg določb iz odstavka 1 velja naslednje:
(a) potrebni so dodatni pregledi ali dodatni preskusi;
(b) spremenjen je bil kateri koli podatek v certifikatu o ES-homologaciji, razen njegovih prilog;
(c) veljati začnejo nove zahteve v skladu s katerim koli regulativnim aktom, ki velja za homologirani tip vozila.
[…]“
10 V tem poglavju člen 15 navedene direktive, naslovljen „Posebne določbe, ki zadevajo sisteme, sestavne dele ali samostojne tehnične enote“, v odstavku 2 določa:
„Popravek se označi kot ‚razširitev‘, če poleg določb iz odstavka 1 velja naslednje:
(a) potrebni so dodatni pregledi ali dodatni preskusi;
(b) spremenjen je bil kateri koli podatek v certifikatu o ES-homologaciji, razen njegovih prilog;
(c) veljati začnejo nove zahteve v skladu s katerim koli regulativnim aktom, ki velja za homologirani sistem, sestavni del ali samostojno tehnično enoto.
[…]“
11 Člen 17 Okvirne direktive, ki se nanaša na prenehanje veljavnosti ES-homologacije za vozila, v odstavku 1 določa:
„ES-homologacija za vozila preneha veljati v katerem koli izmed naslednjih primerov:
[…]
(b) proizvodnja homologiranega vozila je prostovoljno dokončno prekinjena;
[…]“
12 Člen 18 te direktive, naslovljen „Certifikat o skladnosti“, v odstavku 1, prvi pododstavek, določa:
„Proizvajalec kot imetnik ES-homologacije vozila dostavi certifikat o skladnosti, ki spremlja vsako vozilo, bodisi dokončano, nedodelano ali dodelano, izdelano skladno s homologiranim tipom vozila.“
13 Člen 29 navedene direktive določa:
„1. Če država članica meni, da nova vozila, sistemi, sestavni deli ali samostojne tehnične enote kljub skladnosti z veljavnimi zahtevami ali pravilni označenosti pomenijo resno tveganje za prometno varnost ali okolje ali javno zdravje, lahko ta država članica za največ šest mesecev zavrne registracijo takih vozil ali prepove prodajo ali začetek uporabe takih vozil, sestavnih delov ali samostojnih tehničnih enot na svojem ozemlju.
V takih primerih zadevna država članica nemudoma ustrezno obvesti proizvajalca, druge države članice in Komisijo ter pri tem navede razloge za svojo odločitev in navede zlasti, če je odločitev posledica:
– pomanjkljivosti v ustreznih regulativnih aktih ali
– nepravilne uporabe ustreznih zahtev.
2. Komisija se za pripravo odločitve čim prej posvetuje z zadevnimi stranmi in zlasti s homologacijskim organom, ki je podelil homologacijo.
3. Če se ukrepe iz odstavka 1 pripiše pomanjkljivostim v zadevnih regulativnih aktih, se sprejmejo primerni ukrepi, kot sledi:
– če gre za posamične direktive ali uredbe iz dela I Priloge IV, jih Komisija spremeni v skladu z regulativnim s postopkom s pregledom iz člena 40(2),
– če gre za pravilnike UN/ECE, Komisija predlaga potrebne osnutke sprememb ustreznih pravilnikov UN/ECE v skladu s postopkom, ki se uporablja na podlagi revidiranega sporazuma iz leta 1958.
4. Če se ukrepe iz odstavka 1 pripiše nepravilni uporabi ustreznih zahtev, Komisija sprejme ustrezne ukrepe za zagotovitev skladnosti s takšnimi zahtevami.“
14 Člen 30 Okvirne direktive, naslovljen „Vozila, sistemi, sestavni deli ali samostojne tehnične enote, ki niso v skladu s homologiranim tipom“, določa:
„1. Če država članica, ki je podelila ES-homologacijo, meni, da nova vozila, sistemi, sestavni deli ali samostojne tehnične enote, ki jih spremlja certifikat o skladnosti ali nosijo homologacijsko oznako, niso skladni s homologiranim tipom, mora sprejeti potrebne ukrepe, vključno s preklicem homologacije, kadar je to potrebno, s katerimi zagotovi, da se vozila, sistemi, sestavni deli ali samostojne tehnične enote v proizvodnji uskladijo s homologiranim tipom. Homologacijski organ te države članice obvesti homologacijske organe drugih držav članic o sprejetih ukrepih.
[…]
3. Če država članica dokaže, da nova vozila, sestavni deli ali samostojne tehnične enote, ki jih spremlja potrdilo o skladnosti ali nosijo homologacijsko oznako, niso skladni s homologiranim tipom, lahko od države članice, ki je podelila ES-homologacijo, zahteva, da preveri, ali so vozila, sistemi, sestavni deli ali samostojne tehnične enote v proizvodnji še vedno skladni s homologiranim tipom. Po prejemu takšne zahteve zadevna država članica potrebno preverjanje opravi takoj oziroma najpozneje v šestih mesecih od datuma zahteve.
4. Homologacijski organ od države članice, ki je sistemu, sestavnemu delu, samostojni tehnični enoti ali nedodelanemu vozilu podelila homologacijo, zahteva, da sprejme potrebne ukrepe, s katerimi zagotovi, da se vozila v proizvodnji ponovno uskladijo s homologiranim tipom, v naslednjih primerih:
(a) pri ES-homologaciji vozila, kjer do neskladnosti vozila pride izključno zaradi neskladnosti sistema, sestavnega dela ali samostojne tehnične enote;
(b) pri večstopenjski homologaciji, kjer gre neskladnost vozila pripisati izključno neskladnosti sistema, sestavnega dela ali samostojne tehnične enote, ki je del nedodelanega vozila, ali neskladnosti samega nedodelanega vozila.
Po prejemu takšne zahteve zadevna država potrebno preverjanje opravi takoj oziroma najpozneje v šestih mesecih od datuma zahteve, po potrebi tudi v sodelovanju z državo članico, ki je ukrepe zahtevala. Če je ugotovljena neskladnost, homologacijski organ države članice, ki je sistemu, sestavnemu delu ali samostojni tehnični enoti ali nedodelanemu vozilu podelila ES-homologacijo ali homologacijo nedodelanega vozila, sprejme ukrepe iz odstavka 1.
[…]“
15 Člen 32(1) in (2) te direktive določa:
„1. Če mora proizvajalec, kateremu je bila podeljena ES-homologacija za vozila, na podlagi določb regulativnega akta ali Direktive 2001/95/ES [Evropskega parlamenta in Sveta z dne 3. decembra 2001 o splošni varnosti proizvodov (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 6 str. 447)] odpoklicati vozila, ki so že bila prodana, registrirana ali uporabljena, ker eden ali več sistemov, sestavnih delov ali samostojnih tehničnih enot, ki so nameščeni v vozilo, kljub ustrezni potrditvi v skladu s to direktivo pomeni resno tveganje za varnost na cesti, javno zdravje ali varstvo okolja, o tem nemudoma obvesti homologacijski organ, ki je podelil homologacijo vozila.
2. Proizvajalec homologacijskemu organu predlaga sklop ustreznih popravnih ukrepov za zmanjšanje tveganja iz odstavka 1. Homologacijski organ predlagane ukrepe takoj sporoči organom drugih držav članic.
Pristojni organi zagotovijo, da se ukrepi na njihovem ozemlju učinkovito izvajajo.“
16 Člen 45(5) Okvirne direktive določa:
„Ta direktiva ne razveljavlja nobene ES-homologacije, podeljene za vozila kategorije M1 pred 29. aprilom 2009, niti ne preprečuje razširitve takšnih homologacij.“
17 Člen 46 te direktive, naslovljen „Kazni“, določa:
„Države članice določijo kazni, ki se uporabljajo pri kršitvah določb te direktive, zlasti prepovedi, ki jih vsebuje člen 31 ali iz njega izhajajo, in regulativnih aktov iz dela I Priloge IV ter sprejmejo vse ukrepe, potrebne za njihovo izvajanje. Določene kazni morajo biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne. Države članice o teh določbah obvestijo Komisijo najpozneje do 29. aprila 2009, čim prej pa sporočijo tudi vse njihove nadaljnje spremembe.“
18 Priloga II k Okvirni direktivi, naslovljena „Opredelitve kategorij in tipov vozil“, v delu A, točka 1, določa, da kategorija M1 zajema „vozila za prevoz potnikov z največ osmimi sedeži poleg vozniškega sedeža.“ Del B te priloge določa:
„1. Za namene kategorije M1:
,Tip‘ zajema vozila, ki se ne razlikujejo v vsaj naslednjih značilnostih:
– proizvajalec,
– proizvajalčeva oznaka tipa,
– bistvene konstrukcijske značilnosti:
– šasija/podvozje (očitne in bistvene razlike),
– motor (z notranjim zgorevanjem/električni/hibrid).
,Varianta‘ tipa označuje vozila istega tipa, ki se ne razlikujejo vsaj v naslednjih bistvenih značilnostih:
– oblika karoserije (npr. limuzina, vozilo z dvižnimi vrati zadaj, kupe, kabriolet, karavan, večnamensko vozilo),
– pogonski motor:
– način delovanja (kot v točki 3.2.1.1 Priloge III),
– število in namestitev valjev,
– razlike v moči več kot 30 % (največja je več kot 1,3‑krat večja od najmanjše),
– razlike v delovni prostornini večje kot 20 % (največja je več kot 1,2‑krat večja od najmanjše),
– gnane osi (število, položaj, medsebojne povezave),
– krmiljene osi (število in položaj).
,Izvedenka‘ variante označuje vozila, sestavljena iz kombinacij lastnosti, navedenih v opisni dokumentaciji skladno z zahtevami Priloge VIII.
[…]“
19 Priloga IV k Okvirni direktivi med drugim vsebuje seznam regulativnih aktov, ki jih je treba spoštovati za ES-homologacijo za vozila, med katerimi je v delu I Direktiva o klimatskih napravah.
20 Priloga IX k Okvirni direktivi opisuje vsebino ES-izjave o skladnosti Točka 0 te priloge določa:
„Izjava o skladnosti je izjava, ki jo proizvajalec vozila izda kupcu in mu z njo zagotovi, da je vozilo, ki ga je kupil, skladno z zakonodajo, veljavno v Skupnosti v času izdelave vozila.
Namen izjave o skladnosti je tudi omogočiti pristojnim organom držav članic, da registrirajo vozila, ne da bi morali za to od vlagatelja zahtevati predložitev dodatne tehnične dokumentacije.
[…]“
21 Priloga X Okvirne direktive opisuje postopek nadzora skladnosti proizvodnje, katerega cilj je zagotoviti, da so vsa izdelana vozila, sistemi, sestavni deli in samostojne tehnične enote skladni s homologiranim tipom. V skladu s točko 0, drugi odstavek, te priloge, postopki zajemajo dve medsebojno neločljivi operaciji, in sicer presojo sistemov vodenja kakovosti ter preverjanje predmeta homologacije in s proizvodi povezana preverjanja.
22 Okvirna direktiva je bila med drugim spremenjena z Uredbo Komisije (EU) št. 678/2011 z dne 14. julija 2011 o nadomestitvi Priloge II in o spremembi prilog IV, IX in XI Direktive 2007/46 (UL 2011, L 185, str. 30).
23 V uvodnih izjavah 3 in 4 te uredbe je navedeno:
„(3) Izkušnje kažejo, da so sedanja merila za določitev, ali naj se novi model vozila upošteva kot nov tip, preveč nedoločna. Tako pomanjkanje gotovosti lahko upočasni izvajanje novih zahtev, opredeljenih v zakonodaji [Evropske unije] v zvezi z novimi tipi vozil. Poleg tega izkušnje kažejo, da je mogoče zakonodajo [Unije] za majhne serije obiti tako, da se tipi vozil razdelijo v več podtipov na podlagi različnih homologacij. Število novih vozil, ki se v Evropski uniji lahko dajo v uporabo na podlagi režima majhnih serij, lahko zato preseže dovoljeno število. Zato je pomembno navesti, katere tehnične lastnosti vozila naj se uporabijo kot merilo pri določanju novega tipa.
(4) V skladu z načeli, vsebovanimi v sporočilih Komisije Akcijski načrt ‚Poenostavitev in izboljšanje zakonodajnega okolja‘ in Akcijski program za ‚zmanjševanje upravnih obremenitev v Evropski uniji‘ je primerno ponovno proučiti merila, ki naj se uporabijo za opredelitev variant in izvedenk v okviru tipa vozila, da se zmanjša upravna obremenitev za proizvajalce vozil. Posledica bi bil bolj pregleden postopek homologacije za pristojne organe držav članic.“
24 V skladu s členom 3(1), drugi pododstavek, Uredbe št. 678/2011 se ta uredba uporablja za nove tipe vozil, za katere bo homologacija podeljena od 29. oktobra 2012. Člen 2 te uredbe poleg tega določa, da ta uredba ne razveljavlja nobene homologacije za vozila, podeljene pred 29. oktobrom 2012, in ne preprečuje razširitve takih homologacij.
Direktiva 2001/95
25 Člen 2 Direktive 2001/95 določa:
„V tej direktivi:
[…]
(b) ,varen proizvod‘ pomeni vsak proizvod, ki pri uporabi v normalnih ali razumno predvidljivih razmerah, vključno z dobo uporabe in po potrebi zagonom, montažo in zahtevami za vzdrževanje, ne pomeni nevarnosti ali pa pomeni minimalno nevarnost, primerno uporabi proizvoda, ki je sprejemljiva in v skladu z visoko ravnjo zagotavljanja varnosti in varovanja zdravja oseb […]
(d) ,resna nevarnost‘ pomeni vsako resno nevarnost, vključno s tisto, ki nima takojšnjega učinka, zahteva pa hitro ukrepanje javnih organov;
[…]“
Nemško pravo
26 Člen 7 EG-Fahrzeugsgenehmigungsverordnung (uredba o ES-homologaciji vozil), z dne 3. februarja 2011 (BGBl. 2011 I, str. 126), kakor je bil spremenjen s členom 4 Uredbe z dne 19. oktobra 2012 (BGBl. 2012 I, str. 2232), v odstavku 1 določa:
„Veljavnost ES-homologacije vozila preneha, ko nove zahteve v katerem koli regulativnem aktu postanejo obvezne za registracijo, prodajo ali začetek uporabe novih vozil v smislu člena 3(1) [Okvirne direktive], homologacije pa ni mogoče ustrezno posodobiti. Njena veljavnost preneha tudi ob dokončni prekinitvi proizvodnje tipa homologiranega vozila. Proizvajalec mora o dokončni prekinitvi proizvodnje obvestiti Kraftfahrt-Bundesamt (zvezni urad za motorna vozila, v nadaljevanju: KBA).“
27 Člen 25 te uredbe določa:
„(1) Če KBA ugotovi, da vozila, sistemi, sestavni deli ali samostojne tehnične enote niso v skladu s homologiranim tipom, lahko sprejme potrebne ukrepe v skladu z [Okvirno direktivo], ki se uporabljajo za posamezen tip, da se zagotovi skladnost proizvodnje homologiranega tipa.
(2) KBA lahko za odpravo nekaterih vrzeli in zagotovitev skladnosti vozil, ki so se že začela uporabljati, sestavnih delov ali samostojnih tehničnih enot naknadno sprejme sekundarne določbe.
(3) KBA lahko v celoti ali delno odvzame ali prekliče homologacijo, zlasti kadar se ugotovi, da:
1. vozila, za katera je bil izdan certifikat skladnosti, ali sestavni deli ali samostojne tehnične enote, ki spadajo pod določeno oznako, niso skladni s homologiranim tipom;
2. vozila ali sestavni deli ali samostojne tehnične enote pomenijo precejšnje tveganje za varnost na cesti, javno zdravje in okolje;
3. proizvajalec nima učinkovitega sistema za spremljanje skladnosti proizvodnje ali ga ne uporablja na predvideni način,
ali da
4. imetnik homologacije ne izpolnjuje obveznosti v zvezi s tako homologacijo.“
Dejansko stanje in predhodni postopek
28 Leta 2006 je bila sprejeta Direktiva o klimatskih napravah, katere člen 5(4) določa, da klimatske naprave vseh tipov vozil, homologiranih po 1. januarju 2011, uporabljajo hladilno sredstvo, katerega globalni potencial segrevanja ne presega 150.
29 Ker so do tedaj evropski proizvajalci vozil uporabljali hladilno sredstvo R134a, katerega globalni potencial segrevanja znaša blizu 1300, so se leta 2009 v okviru postopka mednarodne standardizacije odločili, da uporabijo hladilno sredstvo z referenco R1234yf, ki ima globalni potencial segrevanja 4.
30 Zaradi prekinitve dobave hladilnega sredstva R1234yf, ki jo je povzročilo uničenje proizvodnih obratov ob tsunamiju v Fukušimi (Japonska), je Komisija aprila 2012 države članice obvestila, da se bo glede na izredne okoliščine vzdržala uvedbe postopkov zaradi neizpolnitve obveznosti iz razloga neskladnosti vozil z Direktivo o klimatskih napravah, vsaj dokler ne bo na voljo hladilno sredstvo R1234yf, ki je edino hladilno sredstvo, združljivo s to direktivo, pri čemer pa ta moratorij v nobenem primeru ne bo podaljšan po 31. decembru 2012.
31 KBA je na zahtevo družbe Daimler 3. marca 2011, 8. junija 2011 in 18. oktobra 2012, kot nemški organ, pristojen za homologacijo, homologiral nove tipe vozil 246, 176 in 117 kot skladne z Direktivo o klimatskih napravah.
32 Družba Daimler je septembra 2012 nemške organe obvestila o dvomih glede varnosti uporabe hladilnega sredstva R1234yf v tipih vozil 246, 176 in 117. Odpoklicala je približno 700 vozil zaradi nadomestitve hladilnega sredstva in izrazila namen, da v vozilih teh tipov tudi po izteku moratorija januarja 2013 namesto hladilnega sredstva R1234yf, katerega uporaba je bila podlaga za izdajo ustreznih homologacij, uporablja hladilno sredstvo R134a. Nemški organi so novembra 2012 Komisijo zaprosili, naj ne uporablja določb Direktive o klimatskih napravah, ker je treba ponovno preveriti varnost hladilnega sredstva R1234yf.
33 Družba Daimler je od 1. januarja do 26. junija 2013 prodala 133.713 vozil tipov 246, 176 in 117, opremljenih s klimatsko napravo, ki deluje s hladilnim sredstvom R134a.
34 KBA je 3. januarja 2013 od družbe Daimler zahteval, da predstavi ukrepe, ki jih je proizvajalec sprejel glede neskladnosti tipov vozil 246, 176 in 117. V odgovor na ta poziv je družba Daimler 15. januarja 2013 predstavila akcijski načrt, katerega cilj je bil najti tehnično rešitev pred 15. junijem 2013. KBA je 4. marca 2013 družbi Daimler odredil, naj sprejme ustrezne ukrepe za vzpostavitev skladnosti, pri čemer je navedel, da bodo, če ne bo odpravljeno nespoštovanje skladnosti, homologacije ustreznih tipov preklicane od 30. junija 2013.
35 Družba Daimler je 26. junija 2013 KBA navedla, da je dokončno prenehala proizvodnjo tipov 246, 176 in 117.
36 KBA je 17. maja in 3. junija 2013 ugodil zahtevam družbe Daimler za razširitev homologacije tipa vozila 245G, ki je bila pridobljena leta 2008, torej pred začetkom uporabe Direktive o klimatskih napravah, na druge variante.
37 Komisija je Zvezni republiki Nemčiji 10. junija 2013 poslala zahtevo za informacije, 27. januarja 2014 pa še uradni opomin. Nemškim organom je očitala, da je bilo med januarjem in junijem 2013 izdelanih in prodanih 133.713 vozil v nasprotju s homologacijo po odločilnih tipih, da je prišlo do obida Direktive o klimatskih napravah in da proizvajalcu niso naložili kazni.
38 Zvezna republika Nemčija je odgovorila 26. marca 2014. Glede neskladnih vozil se je ta država članica sklicevala na diskrecijsko pravico, ki jo nacionalnim organom daje Okvirna direktiva, in na načelo sorazmernosti. Navedla je, da je na podlagi podatkov, ki jih je dala družba Daimler, mogoče misliti, da uporaba hladilnega sredstva R1234yf pomeni tveganje za varnost.
39 Poleg tega je bil po mnenju Zvezne republike Nemčije KBA dolžan ugoditi zahtevi za razširitev homologacije za tip 245G, ki jo je vložila družba Daimler.
40 Komisija je nato Zvezni republiki Nemčiji 25. septembra 2014 poslala obrazloženo mnenje, v katerem je vztrajala pri očitkih, navedenih v uradnem opominu. To državo članico je pozvala, naj v dveh mesecih od vročitve obrazloženega mnenja sprejme ukrepe, potrebne za uskladitev z njim.
41 Zvezna republika Nemčija je na to mnenje odgovorila z dopisom z dne 25. novembra 2014, v katerem je v bistvu ponovila enake argumente kot v odgovoru na uradni opomin.
42 Komisija z odgovorom Zvezne republike Nemčije ni bila zadovoljna, zato je vložila to tožbo.
Tožba
Prvi očitek: kršitev Direktive o klimatskih napravah in Okvirne direktive, zlasti členov 12 in 30 zadnjenavedene direktive
Trditve strank
43 Komisija s prvim očitkom predlaga, naj se ugotovi kršitev Direktive o klimatskih napravah in Okvirne direktive, zlasti členov 12 in 30 zadnjenavedene direktive, ker Zvezna republika Nemčija ni sprejela potrebnih ukrepov za vzpostavitev skladnosti vozil tipov 246, 176 in 117 z njihovimi homologiranimi tipi.
44 Komisija opozarja, da člena 12 in 30 Okvirne direktive določata, da mora država članica, ki je homologirala tip, nadzirati skladnost proizvedenih vozil s homologiranim tipom in, če ugotovi neskladnost proizvodnje ali na novo proizvedenih vozil, sprejeti ukrepe za zagotovitev te skladnosti in, po potrebi, preklicati homologacijo, tako da zagotovi, da so proizvedena vozila skladna s homologiranim tipom. Cilj člena 12 Okvirne direktive, zlasti odstavka 3 tega člena ter Priloge X k tej direktivi, naj ne bi bil le, da se določijo ustrezni ukrepi, zato da se ugotovi vsakršna neskladnost proizvodnje, ampak zlasti, da se ohrani skladnost proizvodnje, tako da se zagotavlja sprejetje potrebnih ukrepov v primeru ugotovitve neskladnosti.
45 Komisija navaja, da so v skladu s povezanimi določbami člena 4(2) in Priloge IV k Okvirni direktivi ter člena 5(4) Direktive o klimatskih napravah tipi vozil 246, 176 in 117 lahko homologirani le pod pogojem, da potencial globalnega segrevanja hladilnega sredstva, uporabljenega v klimatskih napravah teh vozil, ne presega 150. Družba Daimler pa naj bi proizvedla nova vozila tipov 246, 176 in 117, pri katerih je v njihovi klimatski napravi uporabila hladilno sredstvo, katerega potencial globalnega segrevanja presega 150, zato niso bila skladna s homologiranim tipom vozila.
46 Komisija poudarja, da naj bi nemški organi priznali, da so bili seznanjeni z dejstvom, da je družba Daimler med 1. januarjem in 26. junijem 2013 prodala 133.713 neskladnih vozil.
47 Komisija trdi, da je družba Daimler poleg teh 133.713 še naprej proizvajala vozila, ki ustrezajo tipom 246, 176 in 117, tako da je na ta vozila razširila tip 245G, ki je star tip vozila, za katerega niso veljale zahteve Direktive o klimatskih napravah. V tem okviru trdi, da so poleg dejstva, da njihove klimatske naprave uporabljajo hladilno sredstvo R134a, vozila razreda A, razreda B in razreda CLA, ki ustrezajo razširitvi tipa vozila 245G, ista kot tista, ki ustrezajo vozilom, homologiranim kot tipi 246, 176 in 117. Ocenjuje, da je bilo v obdobju od začetka leta 2013 do konca leta 2016 tako prodanih skupaj okoli 800.000 vozil, ki niso skladna s svojo homologacijo.
48 Komisija Zvezni republiki Nemčiji očita, da ni sprejela ukrepov, ki bi lahko zagotovili vzpostavitev skladnosti s homologiranim tipom, kot je preklic homologacije ali odpoklic in popravilo zadevnih vozil.
49 V odgovor na trditev Zvezne republike Nemčije v zvezi z dvomi uporabe hladilnega sredstva R1234yf v vozilih tipov 246, 176 in 117 glede varnosti Komisija navaja, da so se v vmesnem času ti dvomi izkazali za neutemeljene. Poleg tega naj za pravno presojo kršitev, ki se očitajo v tem primeru, ne bi bilo pomembno, ali so morali nemški organi na podlagi informacij, s katerimi so razpolagali, šteti, da uporaba tega hladilnega sredstva pomeni tveganje za varnost v prometu in zdravje ljudi.
50 Okvirna direktiva namreč nima izjem, ki bi državam članicam omogočale, da ne upoštevajo harmoniziranih tehničnih zahtev v primeru dvoma o njihovi ustreznosti, pač pa določa nepogojno obveznost, da se zagotovi spoštovanje vseh tehničnih zahtev. Komisija zlasti glede člena 30 Okvirne direktive navaja, da preudarki glede sorazmernosti, ki jih navaja tožena stranka, te ne odvežejo obveznosti, da sprejme potrebne ukrepe zoper družbo Daimler, zato da vzpostavi skladnost zadevnih vozil s homologiranim tipom.
51 Komisija nazadnje opozarja, da kadar vozila, kljub skladnosti s homologiranim tipom, „pomeni resno tveganje za prometno varnost ali okolje ali javno zdravje“ člen 29 Okvirne direktive izjemoma dopušča, da zadevna država članica zavrne registracijo ali prepove prodajo ali začetek uporabe takih vozil za največ šest mesecev. Vendar naj Zvezna republika Nemčija ne bi ravnala v skladu z za to predvidenim postopkom.
52 Zvezna republika Nemčija pojasnjuje, da so proti koncu leta 2012 družba Daimler in druge organizacije, kot je Verband der Automobilindustrie in Deutsche Umwelthilfe, na podlagi testov, ki so jih opravile, menile, da uporaba novega hladilnega sredstva R1234yf v vozilih pomeni„izkazano tveganje za varnost.“ Ti preizkusi, ki naj bi se nanašali tudi na druge tipe vozil, ki niso tisti od družbe Daimler, naj bi pokazali, da lahko v nekaterih okoliščinah pride do nenadnega in burnega vžiga tega hladilnega sredstva, ki povzroči požar v vozilu in zelo toksično eksplozijo vodikovega fluorida in karbonilnega fluorida, tako da je bilo treba šteti, da so potniki v vozilu in osebe v njegovi bližini izpostavljeni neposredni smrtni nevarnosti. Poleg tega naj bi bili enakega mnenja tudi drugi proizvajalci avtomobilov in naj bi v drugi polovici leta 2012 svoje homologacije za vozila, ki vsebujejo novo hladilno sredstvo R1234yf, pretvorili v starejše homologacije, ki omogočajo uporabo hladilnega sredstva R134a.
53 V teh okoliščinah naj bi KBA v tej fazi moral meniti, da vozila, opremljena z novim hladilnim sredstvom R1234yf, pomenijo resno nevarnost v smislu člena 2, točka (d), Direktive 2001/95, tako da naj mu ne bi bilo mogoče očitati, da družbi Daimler ni naložil takojšnje prilagoditve 133.713 vozil, ki ne ustrezajo tipom in ki so se prodali med 1. januarjem 2013 in 26. junijem 2013. Tako naj bi bila odločitev KBA, da sam opravi preizkuse, zato da bi potem lahko sprejel informirano odločitev, v celoti skladna z načelom sorazmernosti, poleg tega pa naj bi jo po intenzivnem pregledu za pravilno priznalo tudi Skupno raziskovalno središče Evropske unije (JRC). Čeprav rezultati njegovih preizkusov niso dali zadostnih dokazov za potrditev obstoja resne nevarnosti v smislu Direktive 2001/95 in za to, da se zahteva takojšnje ukrepanje, pa so bili ugotovljeni vžigi in izpostavljenost vodikovemu fluoridu, kar naj bi bil jasen indic stalne problematike, povezane z uporabo hladilnega sredstva R1234yf v klimatskih napravah motornih vozil. Iz razlogov varnosti naj bi torej KBA zelo priporočil nadaljevanje preizkusov, zato da bi lahko natančneje ocenil morebitna tveganja.
54 Zvezna republika Nemčija poudarja, je KBA družbo Daimler sedemkrat pozval, naj vzpostavi skladnost teh 133.713 vozil, ki niso skladna s tipi, in da v ta namen razvije morebitne tehnične rešitve. Družba Daimler naj bi z dopisom z dne 20. novembra 2015 KBA navedla varnostne ukrepe, ki jih je predvidela za uporabo novega hladilnega sredstva v svojih novih vozilih, z dopisi z dne 16. in 18. decembra 2015, 7. marca 2016 in 23. septembra 2016 pa naj bi navedla predvidene tehnične rešitve, da se s prilagoditvijo vzpostavi skladnost 133.713 neskladnih vozil s homologiranimi tipi. Ker družba Daimler ni posodobila teh vozil, pri čemer se je sklicevala na bojazen, da ne more zagotavljati zadostne kakovosti montaže, naj bi KBA z upravnim aktom z dne 23. marca 2017 naložila tak ukrep posodobitve. Družba Daimler pa naj bi izpodbijala to odredbo, tako da naj bi tekel upravni preiskovalni postopek.
55 Zvezna republika Nemčija izpodbija številko 800.000 vozil, ki jo Komisija navaja v okviru svojega prvega očitka, ker naj bi se ta nanašala na vozila tipa 245G.
56 Zvezna republika Nemčija prereka, da bi kršila člen 12 Okvirne direktive. V skladu z njeno razlago te določbe naj ta ne bi zadevala preverjanja samih vozil, ampak preverjanje obstoja ustreznih ukrepov za kasnejše jamstvo skladnosti teh vozil s homologiranim tipom. V tem primeru naj ne bi obstajal noben indic, da nadzor kakovosti, ki ga je opravila družba Daimler, ni deloval. V nasprotju s trditvami Komisije naj neskladnost ne bi avtomatično sovpadala s kršitvijo preveritve sistema nadzora kakovosti. Nasprotno, KBA naj bi bila dovolj zgodaj obveščena, da bo podana neskladnost od 1. januarja 2013 zaradi dejstva, da se bo hladilno sredstvo R134a še vedno uporabljalo namesto predpisanega hladilnega sredstva R1234yf.
57 Zvezna republika Nemčija tudi prereka, da je kršila člen 30 Okvirne direktive. Po mnenju te države članice ta določba organom držav članic izrecno daje diskrecijsko pravico. Izraz „sprejme potrebne ukrepe“ iz te določbe kaže na načelo sorazmernosti in določa obveznost za države članice, da delujejo progresivno in da prekličejo homologacijo le v skrajni fazi, kot naj bi izhajalo iz dikcije „kadar je to potrebno“ iz te iste določbe.
58 Poudarja, da člen 30(1) Okvirne direktive ne določa roka in da rok štirih mesecev, ki ga je KBA družbi Daimler v dopisu z dne 4. marca 2013 dal za sprejetje potrebnih ukrepov za vzpostavitev skladnosti, ni bil predolg ob upoštevanju šestmesečnega roka iz tega člena 30(3) in (4).
59 Zvezna republika Nemčija trdi, da se preklic homologacije, ki ga je KBA napovedal v tem dopisu, če proizvajalec ne bi spoštoval odredbe o uskladitvi zadevnih vozil s homologiranim tipom pred 30. junijem 2013, ne bi mogel več uporabiti, saj je družba Daimler dokončno prenehala proizvodnjo teh vozil pred iztekom tega roka. Poleg tega Okvirna direktiva ne vsebuje nobenih pravil o tem, kaj se zgodi z vozili, ki so proizvedena in prodana pred preklicem homologacije. Člen 32 te direktive določa odpoklic vozil, vendar samo kadar „pomenijo resno tveganje za varnost na cesti, javno zdravje ali varstvo okolja.“ Vendar v obravnavanem primeru ni bilo tako. Namreč nespoštovanje skladnosti naj ne bi povzročilo povečanega tveganja za varnost na cesti in javno zdravje in naj bi imelo le obroben učinek na okolje glede na prehodne določbe Direktive o klimatskih napravah, ki so dopuščale nadaljnjo uporabo starega hladilnega sredstva za milijone novih vozil do konca prehodnega obdobja šestih let, ki je poteklo 31. decembra 2016, in za številna vozila, kot so avtobusi in tovorna vozila, ki ne sodijo v področje uporabe te direktive.
60 Po mnenju Zvezne republike Nemčije bi odreditev takojšnje prilagoditve zadevnih vozil dejansko in ob upoštevanju nezmožnosti take prilagoditve v tistem času privedla do prenehanja uporabe teh vozil in naj bi lastnikom teh vozil povzročila veliko ekonomsko škodo s posledicami na trgu za družbo Daimler in ekonomsko povezana podjetja v celotni Uniji.
Presoja Sodišča
61 Zaporedoma je treba obravnavati očitana dejstva, razlago člena 12 Okvirne direktive, razlago člena 30 te direktive in, nazadnje, razlog, ki ga je Zvezna republika Nemčija navedla v zagovor glede varnosti vozil.
62 Dejstva, ki jih Komisija očita Zvezni republiki Nemčiji, med drugim vključujejo 133.713 vozil, ki niso skladna s homologiranimi tipi 246, 176 in 117, ki jih je družba Daimler prodala med 1. januarjem 2013 in 26. junijem 2013, to je dnem, ko je to podjetje obvestilo KBA, da je dokončno prenehalo proizvodnjo teh vozil. Komisija v okviru prvega očitka očita tudi prodajo okoli 800.000 vozil, ki niso skladna s svojo homologacijo v obdobju od začetka leta 2013 in koncem leta 2016. Kot je Komisija pojasnila v repliki, to število okoli 800.000 vozil sestavlja, po eni strani 133.713 vozil, ki niso skladna s homologiranimi tipi 246, 176 in 117, in po drugi strani vozila, ki ustrezajo tem tipom, na katere se je razširil tip 245G, ki je starejši tip vozila, za katerega se niso uporabljale zahteve Direktive o klimatskih napravah. Na ta zadnjenavedena vozila se nanaša tudi tretji očitek Komisije, s katerim ta toženi stranki očita obid te direktive.
63 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da Komisija v okviru prvega očitka ne more sočasno očitati dejstva, da ta vozila niso bila proizvedena v skladu s homologiranimi tipi 246, 176 in 117, v okviru tretjega očitka pa dejstvo, da je bila za njihovo proizvodnjo uporabljena razširitev tipa 245G.
64 Ker Komisija ne izpodbija, da je bila, kot je družba Daimler navedla KBA, proizvodnja vozil homologiranih tipov 246, 176 in 117 dokončno opuščena 26. junija 2013, se v okviru tega očitka ne upoštevajo druga vozila, temveč le 133.713 vozil, ki niso skladna s temi homologiranimi tipi, ki jih je družba Daimler do tega datuma prodala.
65 Zvezna republika Nemčija ne izpodbija tega, da teh 133.713 vozil ni bilo skladnih s tipi 246, 176 in 117, ki so bili homologirani po 1. januarju 2011, ker niso bila opremljena z hladilnim sredstvom R1234yf, ki je bilo prijavljeno za te homologirane tipe, temveč s hladilnim sredstvom, katerega potencial globalnega segrevanja je bil višji od 150, kar je referenčna raven, določena s členom 5(4) Direktive o klimatskih napravah. Vendar trdi, da ni niti v položaju neizpolnitve obveznosti iz člena 12 niti v položaju neizpolnitve obveznosti iz člena 30 Okvirne direktive, ker je bila po eni strani KBA obveščena o neskladnosti že od konca leta 2012, kar naj bi kazalo na učinkovito delovanje sistema nadzora kakovosti, ki ga predpisuje ta prva določba, in ker po drugi strani ta druga določba državam članicam daje diskrecijsko pravico. V konkretnem primeru naj bi KBA ravnala sorazmerno v skladu z besedilom te določbe in potrebo, da se zagotovi varnost in zdravje oseb ter varstvo okolja.
66 Glede člena 12 Okvirne direktive se prvi očitek Komisije v bistvu nanaša na odstavek 3 tega člena, ki zadeva ukrepe, ki jih morajo države članice sprejeti v primeru neskladnosti proizvodnje vozil s homologacijo, in ne na odstavek 1 tega člena, ki zadeva nadzor ukrepov, ki jih podjetja sprejmejo za zagotovitev, da bodo vozila skladna s homologiranim tipom.
67 Zvezni republiki Nemčiji se namreč ne očita, da ni izpolnila obveznosti preveritve obstoja neskladnosti proizvodnje, temveč da ni sprejela ukrepov, potrebnih za ponovno vzpostavitev njene skladnosti, medtem ko ta odstavek 3 določa, da če država članica, ki je podelila ES-homologacijo, ugotovi, da se ukrepi glede skladnosti proizvodnje ne izvajajo ali bistveno odstopajo od potrjenih ukrepov ali se ne izvajajo več, čeprav proizvodnja ni prekinjena, ta država članica „sprejme potrebne ukrepe, vključno s preklicem homologacije“, da zagotovi pravilno izvajanje postopka za skladnost proizvodnje.
68 Glede člena 30(1) Okvirne direktive je treba poudariti, da določa tudi, da če država članica, ki je podelila ES-homologacijo, ugotovi, da nova vozila, ki jih spremlja certifikat o skladnosti, niso skladna s homologiranim tipom, „mora sprejeti potrebne ukrepe, vključno s preklicem homologacije, kadar je to potrebno,“ s katerimi zagotovi, da se vozila uskladijo s homologiranim tipom.
69 V zvezi s tem iz besedila teh določb izhaja, da te državam članicam puščajo polje proste presoje pri določitvi ukrepov, ki so potrebni za to, da se vozila uskladijo s homologiranim tipom.
70 Poleg tega iz Okvirne direktive izhaja, da ni mogoče izključiti, da homologiran tip pomeni resno tveganje, ki se odkrije šele po homologaciji. Tako člen 29 te direktive določa, da lahko država članica na svojem ozemlju zavrne registracijo ali prepove prodajo ali začetek uporabe novih vozil, sestavnih delov ali samostojnih tehničnih enot, če oceni, da pomenijo resno tveganje za prometno varnost ali okolje ali javno zdravje, kljub skladnosti z veljavnimi zahtevami. Enako se člen 32 Okvirne direktive nanaša na odpoklic vozil, ki so že bila prodana, registrirana ali uporabljena, ker eden ali več sistemov, sestavnih delov ali samostojnih tehničnih enot, ki so nameščeni v vozilo, ne glede na to ali so bili ustrezno homologirani v skladu z Okvirno direktivo, pomeni resno tveganje za varnost na cesti, javno zdravje ali varstvo okolja.
71 Po analogiji v okviru členov 12 in 30 Okvirne direktive, kadar, kot v tem primeru, organe zadevne države članice proizvajalec zadevnih vozil obvesti o obstoju neskladnosti s homologiranim tipom, ta neskladnost pa je upravičena zato, ker ta proizvajalec predloži objektivne, zanesljive in resne informacije, ki v primeru spoštovanja veljavnih zahtev kažejo na obstoj resnega tveganja za zdravje in varnost oseb ali varstvo okolja, ti organi utemeljeno lahko ne naložijo takojšnjega odpoklica in prilagoditve zadevnih vozil ali takoj ne prekličejo zadevne homologacije in opravijo svojo oceno teh tveganj, preden se odločijo, da po potrebi naložijo ta odpoklic in to prilagoditev ali ta preklic.
72 Kot je določeno v členih 29 in 32 Okvirne direktive, pa mora ta država članica vseeno takoj obvestiti Komisijo in druge države članice o resnem tveganju, s katerim je bila seznanjena, ter, po potrebi, o ukrepih, ki jih proizvajalec predlaga za nevtralizacijo zadevnega tveganja.
73 Vendar, če se po tej oceni izkaže, da zatrjevano resno tveganje ni podano, mora ta država članica čim prej sprejeti potrebne ukrepe, da se zagotovi vzpostavitev skladnosti zadevnih vozil s homologiranim tipom.
74 Ker postopek homologacije, vzpostavljen z Okvirno direktivo, kot je navedeno v uvodni izjavi 2 te direktive, temelji na načelu popolne harmonizacije, polje proste presoje, ki ga državam članicam dajeta člena 12 in 30 Okvirne direktive, tem ne omogoča, da same ocenjujejo potrebo po doseganju tega cilja skladnosti.
75 Kot je generalni pravobranilec navedel v točki 67 sklepnih predlogov, bi to, da se državam članicam omogoči, da same ocenjujejo potrebo po doseganju tega cilja skladnosti, harmoniziranimu sistemu homologacije, ki je opredeljen s povezanimi določbami Okvirne direktive in regulativnih aktov, odvzelo vsakršen polni učinek.
76 V zvezi s tem je treba informativno poudariti še, da člen 30(3) Okvirne direktive določa, da mora v primeru zahteve za preverjanje skladnosti, ki jo vloži država članica, država članica, ki je podelila ES-homologacijo, potrebne ukrepe v vsakem primeru sprejeti v šestih mesecih po datumu te zahteve. Enako člen 30(4) Okvirne direktive v okoliščinah, na katere se nanaša, določa enako uporabo v maksimalnem roku šestih mesecev.
77 V obravnavanem primeru je iz spisa, predloženega Sodišču, razvidno, da so bili nemški organi v stalnem stiku s Komisijo.
78 Vendar je treba poudariti, da so se ti organi pozno odzvali na neobstoj skladnosti vozil tipov 246, 176 in 117 s svojimi homologiranimi tipi. Z dvomi družbe Daimler glede varnosti hladilnega sredstva R1234yf so bili namreč seznanjeni od septembra 2012, Komisija pa je informacije zahtevala 10. junija 2013, uradni opomin poslala 27. januarja 2014, obrazloženo mnenje pa 25. septembra 2014. Iz spisa, predloženega Sodišču, izhaja, da so od 8. oktobra 2013 nemški organi po prvi fazi preizkusov ugotovili neobstoj znatne verjetnosti, da pride do uresničenja resnih tveganj za zdravje in varnost oseb ter varstvo okolja, ki jih je navajala družba Daimler. Poleg tega ti organi priznavajo, da je z dopisom z dne 20. novembra 2015 družba Daimler potrdila, da je našla varnostne ukrepe za uporabo novega hladilnega sredstva v svojih novih vozilih in da je od decembra 2015 družba Daimler predstavila predvidene tehnične rešitve, da se s prilagoditvijo vzpostavi skladnost s homologiranimi tipi 133.713 neskladnih vozil. KBA pa je šele 23. marca 2017 z upravnim aktom proizvajalcu Daimler odredil, da izvede to uskladitev s prilagoditvijo teh 133.713 vozil, kar je več kot dve leti po izteku roka dveh mesecev iz tega obrazloženega mnenja.
79 Glede na vse te elemente je treba ugotoviti, da Zvezna republika Nemčija s tem, da v roku, določenem v obrazloženem mnenju, ni sprejela potrebnih ukrepov za vzpostavitev skladnosti 133.713 vozil tipov 246, 176 in 117, ki jih je družba Daimler prodala od 1. januarja 2013 do 26. junija 2013, z njihovimi homologiranimi tipi, saj niso bili opremljeni s hladilnim sredstvom R1234yf, ki je bilo prijavljeno za te homologirane tipe, temveč s hladilnim sredstvom, katerega potencial globalnega segrevanja je bil višji od 150, kar je kršitev praga, določenega v členu 5(4) Direktive o klimatskih napravah, ni izpolnila obveznosti iz te zadnjenavedene direktive in členov 12 in 30 Okvirne direktive.
Drugi očitek: kršitev Direktive o klimatskih napravah in Okvirne direktive, zlasti členov 46, 5 in 18 zadenjenavedene direktive
Trditve strank
80 Komisija z drugim očitkom predlaga, naj se ugotovi kršitev Direktive o klimatskih napravah in Okvirne direktive, zlasti povezanih določb členov 46, 5, in 18 te direktive, ker Zvezna republika Nemčija ni sprejela potrebnih ukrepov za izvršitev kazni.
81 Komisija v tožbi trdi, da družba Daimler ni spoštovala člena 5(1) Okvirne direktive, ki določa, da je proizvajalec dolžan poskrbeti, da se trajno spoštujejo vse zahteve, ki so pogoj za homologacijo ustreznega tipa vozila. Od januarja 2013 je namreč družba Daimler proizvajala in tržila vozila tipov 246, 176 in 117, katerih klimatske naprave, neskladne s homologacijo njihovih tipov, delujejo s hladilnim sredstvom, katerega potencial globalnega segrevanja je višji od maksimalne vrednosti, ki jo dovoljuje člen 5(4) Direktive o klimatskih napravah.
82 Družba Daimler naj bi kršila tudi člen 18 Okvirne direktive v povezavi s prilogo IX k tej direktivi, ki proizvajalcem nalaga, da izdajo certifikat o skladnosti za vsako vozilo, proizvedeno v skladu s homologiranim tipom vozila, pri čemer je ta certifikat, kot izhaja iz Priloge IX k Okvirni direktivi, izjava, ki jo proizvajalec vozila da kupcu zato, da mu zagotavlja, da je vozilo, ki ga je kupil, skladno z zakonodajo Unije, ki je veljala ob njegovi proizvodnji. Ker namreč od januarja 2013 tipi 246, 176 in 117 niso bili več proizvedeni v skladu s svojim homologiranim tipom, izjava družbe Daimler na certifikatu o skladnosti ni ustrezala dejanskemu stanju.
83 Ker Zvezna republika Nemčija ni kaznovala družbe Daimler, naj bi kršila člen 46 Okvirne direktive, ki določa, da morajo države članice v svojem nacionalnem pravu določiti učinkovite, sorazmerne in odvračilne kazni, ki se uporabljajo, če proizvajalci ne spoštujejo določb te direktive.
84 V odgovoru na tožbo Zvezna republika Nemčija trdi, da bi bilo mogoče kazni izreči le v primeru, da bi bila odrejena uskladitev zadevnih vozil in da družba Daimler ne bi spoštovala te odredbe. Na obravnavi je Zvezna republika Nemčija navedla, da je KBA v letu 2017 naložil ukrep uskladitve, da je družba Daimler izpodbijala to odredbo in da v zvezi z njo poteka preiskovalni upravni postopek. Po mnenju Zvezne republike Nemčije ni podana nobena kršitev člena 46 Okvirne direktive, ker pred zaključkom tega upravnega postopka ni mogoča nobena kazen.
Presoja Sodišča
85 Zvezna republika Nemčija ne izpodbija tega, da družba Daimler ni izpolnila svojih obveznosti, ki izhajajo iz členov 5 in 18 Okvirne direktive. Vendar meni, da to, da družba Daimler ni izpolnila svojih obveznosti, ne more biti kaznovano avtonomno, pač pa le kot posledica dejstva, da ukrepi za vzpostavitev skladnosti na podlagi členov 12 in 30 Okvirne direktive niso bili udejanjeni.
86 Medtem ko v zvezi s tem člena 12 in 30 Okvirne direktive obravnavata obveznosti, naložene državam članicam za zagotovitev skladnosti vozil, sistemov, sestavnih delov ali samostojnih tehničnih enot s homologiranimi tipi, se člena 5 in 18 te direktive nanašata na obveznosti proizvajalcev. Ti so namreč odgovorni za vse vidike, kar med drugim vključuje postopek skladnosti proizvodnje in izdajo certifikata o skladnosti, ki spremlja vsako vozilo, proizvedeno v skladu s tipom homologiranega vozila. Člen 46 Okvirne direktive pa določa, da države članice določijo kazni, ki se uporabljajo v primeru kršitve določb direktive in sprejmejo vse potrebne ukrepe za njihovo izvajanje z učinkovitimi, sorazmernimi in odvračilnimi kaznimi.
87 Kot je generalni pravobranilec navedel v točki 95 sklepnih predlogov, člen 46 Okvirne direktive uresničuje drugačne cilje, kot so tisti, ki jih uresničujeta člena 12 in 30 te direktive. Ta zadnjenavedena namreč varujeta spoštovanje tehničnih zahtev iz regulativnih aktov, medtem ko omenjeni člen 46 v glavnem uresničuje cilj vzpostavitve in delovanja notranjega trga, za katerega je značilna lojalna konkurenca med proizvajalci. Poleg tega cilja morajo kazni iz člena 46 Okvirne direktive zagotavljati tudi, da ima kupec vozila certifikat o skladnosti, ki mu v skladu s prilogo IX k tej direktivi omogoča, da ga registrira v kateri koli državi članici, ne da bi moral predložiti dodatno tehnično dokumentacijo.
88 Vsekakor je, kot je bilo ugotovljeno v točki 79 te sodbe, izkazano, da Zvezna republika Nemčija s tem, da ni sprejela potrebnih ukrepov za vzpostavitev skladnosti vozil tipov 246, 176 in 117 z njihovimi homologiranimi tipi v roku, določenem v obrazloženem mnenju, ni izpolnila obveznosti iz členov 12 in 30 Okvirne direktive.
89 Zato je treba sprejeti drugi očitek Komisije in ugotoviti, da je Zvezna republika Nemčija s tem, da ni sprejela potrebnih ukrepov za izvajanje kazni iz člena 46 Okvirne direktive v roku, določenem v obrazloženem mnenju, zato da bi se doseglo, da proizvajalci spoštujejo člena 5 in 18 te direktive, ki se nanašata na skladnost proizvodnje in izdajo certifikata o skladnosti, kršila Direktivo o klimatskih napravah in povezane določbe členov 46, 5 in 18 Okvirne direktive.
Tretji očitek: kršitev Direktive o klimatskih napravah in Okvirne direktive ter, natančneje, obid Direktive o klimatskih napravah
Trditve strank
90 Komisija s tretjim očitkom predlaga, naj se ugotovi kršitev Direktive o klimatskih napravah, ker je Zvezna republika Nemčija obšla to direktivo s tem, da je 17. maja 2013 ugodila zahtevi družbe Daimler, naj se homologacija obstoječega tipa vozil 245G razširi na vozila, za katera je že bila podeljena druga homologacija, za katero se uporabljajo novi pogoji iz te direktive.
91 Pojasnjuje, da se v skladu s členom 14 Okvirne direktive homologirani tip lahko razširi na druga vozila, ki se razlikujejo od prvotnega homologiranega tipa, če ta vozila izpolnjujejo pravne pogoje, ki so veljali za podelitev prvotne homologacije in so tako podobni prvotnemu homologiranemu tipu, da je zanje mogoče šteti, da spadajo pod ta tip na podlagi meril, določenih v delu B priloge II k Okvirni direktivi.
92 Po mnenju Komisije v tem primeru ne gre za tako razširitev tipa 245G. Namreč, tip 245G, ki je bil homologiran leta 2008, torej v obdobju, ko se Direktiva o klimatskih napravah ni uporabljala, je bil razširjen na vozila, ki so že bila homologirana in proizvedena kot tipi 246, 176 in 117, torej v obdobju, ko se je ta direktiva uporabljala. Člen 6(6) Okvirne direktive pa naj bi določal, da že homologiran tip ne more biti ponovno homologiran. Zato naj bi nadomestitev homologiranih tipov 246, 176 in 117, ki je bila prikrita z razširitvijo tipa 245G, pomenila obid prava Unije.
93 Zvezna republika Nemčija poudarja, da je veljavnost homologacije tipov 246, 176 in 117 potekla, ko je podjetje prenehalo proizvodnjo spornih tipov 26. junija 2013. Tip vozila 245G naj bi bil od maja 2013 v zakonitih okvirih razširjen na druge variante, ki uporabljajo staro hladilno sredstvo.
94 Trdi, da Okvirna direktiva daje prožno opredelitev „tipa vozila“. Poudarja, da Priloga II k Okvirni direktivi proizvajalcu izrecno dopušča, da sam določi obseg tipa vozila in torej obseg homologacije v mejah značilnosti, ki opredeljujejo vsak tip. Svojo argumentacijo podkrepljuje s sklicevanjem na Uredbo št. 678/2011, s katero je bila za odpravo pomanjkanja natančnosti meril Okvirne direktive ta spremenjena, da bi se ponovno opredelila pojma „homologacija“ in „razširitev“ in da bi se določila merila, uporabljena za ugotovitev, ali je za nov model vozila treba šteti, da je nov tip.
95 Ta država članica meni, da je Komisija poenostavljeno in napačno enačila pojem „serije“ ali „razreda“, in sicer zlasti razreda A, razreda B in novega razreda B, ki se uporabljajo pri marketingu, s homologacijo. Vozila, izdelana od 26. junija 2013 v razredu A, razredu B in razredu CLA na podlagi tipa vozila 245G, naj bi se od nekdanjih tipov 246, 176 in 117 razlikovala ne le po svoji oznaki tipa, pač pa tudi po različnih tehničnih podrobnostih ter po homologaciji sistemov.
96 Glede spoštovanja Direktive o klimatskih napravah Zvezna republika Nemčija opozarja, da ta direktiva izrecno določa prehodno obdobje do 1. januarja 2017, kar je obdobje, v katerem lahko pride do novih registracij vozil, ki uporabljajo staro hladilno sredstvo, na podlagi starih razširjenih homologacij. Ugotavlja, da te zadeve ni mogoče opredeliti za nezakonit obid Direktive o klimatskih napravah.
Presoja Sodišča
97 Komisija s tretjim očitkom Zvezni republiki Nemčiji v bistvu očita, da je obšla določbe Direktive o klimatskih napravah in kršila določbe Okvirne direktive s tem, da je 17. maja 2013 ugodila zahtevi družbe Daimler, naj se obstoječ homologiran tip vozil 245G razširi na vozila, ki so bila po mnenju te institucije predhodno že homologirana kot tipi 246, 176 in 117. Zvezna republika Nemčija trdi, da ta vozila niso bila enaka.
98 V zvezi s tem se Komisija, kot je navedel generalni pravobranilec v točki 112 sklepnih predlogov, sklicuje le na komercialne oznake vozil, ki jih proizvaja družba Daimler. Poleg tega Komisija v svoji tožbi ni predložila nobenega materialnega dokaza, ki bi izkazoval, da so bile tehnične značilnosti vozil, za katera je bila odobrena razširitev tipa 245G in ki so bila proizvedena po 26. juniju 2013, enake tipom 246, 176 in 117.
99 Poleg tega, kot je generalni pravobranilec poudaril v točkah 113 in 114 sklepnih predlogov, ureditev, ki se uporablja v tem primeru, proizvajalcu daje nekaj manevrskega prostora. Iz besedila Okvirne direktive in, natančneje, njene priloge II namreč izhaja, da lahko proizvajalec sam določi obseg tipa vozila. Poleg tega, kot je razvidno iz poglavja V te direktive, ta dovoljuje razširitev starih homologacij. Široko razlago Okvirne direktive potrjuje uvodna izjava 3 Uredbe št. 678/2011, s katero je bila spremenjena ta direktiva in v kateri je navedeno, da „izkušnje kažejo, da so sedanja merila za določitev, ali naj se novi model vozila upošteva kot nov tip, preveč nedoločna.“
100 Iz navedenega izhaja, da Komisija v zvezi s tem ni preložila zadostnih dokazov v utemeljitev svojega tretjega očitka.
101 Poleg tega Komisija v bistvu trdi, da namen razširitve iz člena 14(2) Okvirne direktive nasprotuje temu, da se proizvajalec izogne uporabi veljavnih pravnih določb za vozila novih homologiranih tipov tako, da za na novo registrirana vozila razširi drug tip vozila, ki je bilo homologirano pred začetkom veljavnosti teh določb. Taka razširitev naj bi bila v nasprotju s ciljem Okvirne direktive, da se zagotovi, da na novo registrirana vozila izpolnjujejo visoko raven varnosti in varstva okolja.
102 V zvezi s tem je treba poudariti, da iz člena 14(2) Okvirne direktive izhaja, da gre za razširitev homologiranega tipa vozila, kadar so potrebni dodatni pregledi ali dodatni preizkusi, kadar je bil spremenjen podatek v certifikatu o homologaciji in kadar začnejo veljati nove harmonizirane tehnične zahteve, ki se uporabljajo za zadevna homologirana vozila.
103 Vendar, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 121 sklepnih predlogov, niti iz člena 14 niti iz katere koli druge določbe zadevnega harmoniziranega sistema ne izhaja, da mora biti cilj zahtevane razširitve tehnični napredek, zato da se uresničujejo cilji Okvirne direktive glede varnosti in varstva okolja.
104 Poleg tega člen 5(5) Direktive o klimatskih napravah izrecno določa prehodno obdobje do 1. januarja 2017, ki je obdobje, v katerem se lahko izvedejo nove registracije vozil, ki uporabljajo staro hladilno sredstvo, na podlagi starih razširjenih homologacij, medtem ko so zadevne tehnične zahteve že začele veljati od 1. januarja 2011 za nove homologacije. Zato, kot je navedel generalni pravobranilec v točki 123 sklepnih predlogov, ta direktiva sprejema postopni pristop.
105 Iz prej navedenega torej ni mogoče ugotoviti, da razširitev homologacije, ki jo je zahtevala družba Daimler in ji je KBA ugodil, ni bila združljiva z Okvirno direktivo niti z Direktivo o klimatskih napravah.
106 Zato Komisija ni dokazala, da je Zvezna republika Nemčija kršila določbe Okvirne direktive, niti da je družbi Daimler dovolila, da obide Direktivo o klimatskih napravah.
107 Iz vseh zgornjih ugotovitev izhaja, da tretji očitek Komisije ni utemeljen.
108 Glede na vse prej navedene preudarke je treba ugotoviti, da Zvezna republika Nemčija ni izpolnila obveznosti iz:
– Direktive o klimatskih napravah ter členov 12 in 30 Okvirne direktive, ker v roku, določenem v obrazloženem mnenju, ni sprejela potrebnih ukrepov za vzpostavitev skladnosti 133.713 vozil tipov 246, 176 in 117, ki jih je družba Daimler prodala od 1. januarja do 26. junija 2013, z njihovimi homologiranimi tipi, saj niso bili opremljeni s hladilnim sredstvom R1234yf, ki je bilo prijavljeno za te homologirane tipe, temveč s hladilnim sredstvom, katerega potencial globalnega segrevanja je bil višji od 150, kar je kršitev praga, določenega v členu 5(4) Direktive o klimatskih napravah, in
– Direktive o klimatskih napravah in povezanih določb členov 46, 5 in 18 Okvirne direktive, ker ni sprejela potrebnih ukrepov za izvajanje kazni iz člena 46 zadenjenavedene direktive v roku, določenem v obrazloženem mnenju, da bi se doseglo, da proizvajalci spoštujejo člena 5 in 18 te direktive, ki se nanašata na skladnost proizvodnje in izdajo certifikata o skladnosti.
109 V preostalem je treba tožbo zavrniti.
Stroški
110 V skladu s členom 138(1) Poslovnika Sodišča se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.
111 V obravnavani zadevi sta Komisija in Zvezna republika Nemčija predlagali naložitev plačila stroškov drugi stranki v postopku.
112 Člen 138(3) navedenega poslovnika določa, da lahko Sodišče, če se zdi to glede na okoliščine v zadevi upravičeno, odloči, da ena stranka poleg svojih stroškov nosi tudi del stroškov druge stranke. V obravnavani zadevi je treba v skladu s to določbo odločiti, da Zvezna republika Nemčija nosi svoje stroške in polovico stroškov, ki jih je priglasila Komisija.
113 Komisija nosi polovico svojih stroškov.
Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo:
1. Zvezna republika Nemčija ni izpolnila obveznosti iz:
– Direktive 2006/40/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. maja 2006 o emisijah iz klimatskih naprav v motornih vozilih in spremembi Direktive Sveta 70/156/EGS in členov 12 in 30 Direktive 2007/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. septembra 2007 o vzpostavitvi okvira za odobritev motornih vozil, njihovih priklopnikov ter sistemov, sestavnih delov in samostojnih tehničnih enot, namenjenih za taka vozila (Okvirna direktiva), kakor je bila spremenjena z Uredbo Komisije (EU) št. 371/2010 z dne 16. aprila 2010, ker v roku, določenem v obrazloženem mnenju, ni sprejela potrebnih ukrepov za vzpostavitev skladnosti 133.713 vozil tipov 246, 176 in 117, ki jih je družba Daimler AG prodala od 1. januarja do 26. junija 2013, z njihovimi homologiranimi tipi, saj niso bili opremljeni s hladilnim sredstvom R1234yf, ki je bilo prijavljeno za te homologirane tipe, temveč s hladilnim sredstvom, katerega potencial globalnega segrevanja je bil višji od 150, kar je kršitev praga, določenega v členu 5(4) Direktive 2006/40, in
– Direktive 2006/40 in povezanih določb členov 46, 5 in 18 Direktive 2007/46, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 371/2010, ker ni sprejela potrebnih ukrepov za izvajanje kazni iz člena 46 zadenjenavedene direktive v roku, določenem v obrazloženem mnenju, da bi se doseglo, da proizvajalci spoštujejo člena 5 in 18 te direktive, ki se nanašata na skladnost proizvodnje in izdajo certifikata o skladnosti.
2. V preostalem se tožba zavrne.
3. Zvezna republika Nemčija nosi svoje stroške in polovico stroškov Evropske komisije.
4. Evropska komisija nosi polovico svojih stroškov.
Podpisi