SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE (tretji senat)
z dne 11. septembra 2008(*)
„Javni uslužbenci – Uradniki – Splošni natečaj – Nevpis na čakalni seznam – Ocena pisnih in ustnih preizkusov“
V zadevi F‑127/07,
katere predmet je tožba, vložena na podlagi členov 236 ES in 152 AE,
Juana Maria Coto Moreno, uradnica Komisije Evropskih skupnosti, stanujoča v Gaboronu (Bocvana), ki jo zastopata K. Lemmens in C. Doutrelepont, odvetnika,
tožeča stranka,
proti
Komisiji Evropskih skupnosti, ki jo zastopata B. Eggers in M. Velardo, zastopnici,
tožena stranka,
SODIŠČE ZA USLUŽBENCE (tretji senat),
v sestavi P. Mahoney, predsednik, H. Kanninen in S. Gervasoni (poročevalec), sodnika,
sodni tajnik: R. Schiano, administrator,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 11. junija 2008
izreka naslednjo
Sodbo
1 S tožbo, ki je bila v sodnem tajništvu Sodišča za uslužbence po telefaksu vložena 30. oktobra 2007 (izvirnik je bil vložen 6. novembra istega leta), J. M. Coto Moreno v bistvenem zahteva, naj Sodišče za uslužbence razglasi ničnost odločbe z dne 12. februarja 2007, s katero je natečajna komisija natečaja EPSO/AD/28/05 zavrnila vpis tožeče stranke na čakalni seznam, naj jo pristojni organ vpiše na navedeni čakalni seznam in Komisiji Evropskih skupnosti naloži plačilo odškodnine za poklicno, finančno in nepremoženjsko škodo, ki jo je domnevno utrpela.
Dejansko stanje
2 Tožeča stranka je bila 16. septembra 2004 imenovana na mesto uradnika z nazivom B*3 in zaposlena v delegaciji Komisije v Bocvani.
3 Tožeča stranka se je po tem prijavila na natečaj EPSO/AD/28/05 za uvrstitev na čakalni seznam za sto uspešnih kandidatov za zaposlitev administratorjev z nazivom AD 5 na področju „Upravljanje s finančnimi sredstvi“.
4 Iz razpisa natečaja EPSO/AD/28/05, objavljenega v Uradnem listu Evropske unije z dne 20. julija 2005 (UL C 178 A, str. 3, v nadaljevanju: razpis natečaja), izhaja, da je bil ta natečaj sestavljen iz treh delov.
5 Prvič, natečaj se je začel s tremi predizbirnimi preizkusi v jeziku, ki ga je kandidat izbral za drugi jezik, sestavljeni pa so bili iz vprašanj z več možnimi odgovori. Kandidati, ki so pri vseh navedenih preizkusih zbrali najmanjše zahtevano število točk in so bili uvrščeni med tristo najboljših kandidatov, so se lahko udeležili pisnega preizkusa.
6 Drugič, pisni preizkus v jeziku, ki ga je kandidat izbral za prvi jezik, je zajemal izbirni predmet v zvezi s področjem natečaja, pri katerem so se ocenili kandidatovo znanje, njegova sposobnost razumevanja, analize in sinteze ter sposobnost sestave besedil. Preizkus je bil ocenjen s točkami od 0 do 50, zbrati pa je bilo treba najmanj 25 točk. Kandidati, ki so zbrali najmanjše zahtevano število točk pri pisnem preizkusu in so bili uvrščeni med 150 najboljših kandidatov, so bili povabljeni na ustni preizkus.
7 Tretjič, ustni preizkus, prav tako v prvem izbranem jeziku kandidata, je komisiji moral omogočati oceno sposobnost kandidata za opravljanje nalog na delovnih mestih, za katera je bil natečaj razpisan. Nanašal se je na posebna znanja, povezana s področjem natečaja, in na poznavanje Evropske unije, njenih institucij in politik. Ocenili so tudi poznavanje drugega izbranega jezika in zmožnost prilagoditve na delo na delovnem mestu evropskega javnega uslužbenca v večkulturnem okolju. Preizkus je bil ocenjen s točkami od 0 do 50, zbrati pa je bilo treba najmanj 25 točk.
8 Predizbirni in pisni preizkus sta potekala 31. marca 2006. Tožeča stranka ju je uspešno opravila in bila 10. januarja 2007 povabljena na ustni preizkus v Bruselj.
9 Evropski urad za izbor osebja Evropskih skupnosti (EPSO) je tožečo stranko z dopisom z dne 12. februarja 2007 obvestil o odločitvi komisije, da je ne bo vpisala na čakalni seznam, ker njen rezultat ni bil med 100 najboljšimi (v nadaljevanju: izpodbijana odločba). Zadnji uspešni kandidat je zbral 56,1 točke, tožeča stranka pa je zbrala le 54 točk, od tega 25/50 na pisnem preizkusu in 29/50 na ustnem preizkusu.
10 Tožeča stranka je v elektronskem dopisu, ki ga je 22. februarja 2007 poslala EPSU, izrazila začudenje nad oceno na ustnem preizkusu, podala stališča o tem preizkusu in nazadnje zahtevala, naj komisija ponovno oceni njena pisni in ustni preizkus.
11 Predsednik komisije je tožeči stranki z dopisom z dne 22. marca 2007 odgovoril, da je komisija po ponovni oceni pisnega in ustnega preizkusa potrdila njen rezultat, in ji poslal pisni preizkus in ocenjevalni list komisije tega preizkusa.
12 Iz ocenjevalnega lista preizkusa tožeče stranke je razvidno, da je komisija njen odgovor na prvo vprašanje z vidika znanja ocenila kot „zadosten, vendar premalo natančen“, in kot „dober“ z vidika sposobnosti analize, sinteze in sestave. Komisija je glede odgovora na tretje vprašanje, ki ga je izbrala tožeča stranka kot predmet preizkusa med drugim, tretjim in četrtim vprašanjem, ugotovila, da so „manjkali določeni pojmi“, in odgovor opredelila kot „zadosten“ glede znanja in „dober“ glede sposobnosti analize, sinteze in sestave.
13 Tožeča stranka je 29. marca 2007 EPSU poslala nov dopis, v katerem je zatrjevala, da ni dobila zadostnega odgovora na svoje pripombe glede ustnega preizkusa, pripombe komisije pa je štela za zelo skromne. Zahtevala je tudi, naj imata izraza „zadosten“ in „dober“ po številu točk v pripombah enako težo. Nazadnje je izpodbijala presojo odgovora, ki ga je podala na tretje vprašanje na pisnem preizkusu.
14 Predsednik komisije je tožeči stranki ponovno odgovoril z dopisom z dne 2. maja 2007. V njem je še posebej podrobno utemeljil komisijino oceno preizkusa tožeče stranke. Navedel je, da štiri merila za oceno tega preizkusa niso imela enake teže in da je bilo poznavanje področja preizkusa ocenjeno kot pomembnejše od sposobnosti razumevanja, analize in izražanja. Predsednik komisije je v zvezi s prvim vprašanjem pojasnil, da je kakovost analize, sinteze in sestave nadomestila vsebinske pomanjkljivosti, zaradi česar je bila lahko tožeča stranka ocenjena z oceno 25/50.
15 V zvezi s presojo odgovora na tretje vprašanje je predsednik komisije v dopisu z dne 2. maja 2007 pojasnil:
„Poleg tega, glede vašega odgovora na tretje vprašanje, za katerega podrobnosti ste posebej prosili, komisija meni, da je bil zelo pomanjkljiv. Prvič, merila za izbiro niso bila obrazložena in utemeljena. Kakšen namen so imeli predlagani pragovi? Zakaj bi moral biti promet desetkratnik vrednosti javnega naročila? Zakaj bi bilo treba na področju naročila realizirati 50 % prometa? Zakaj bi moralo na področju naročila delati 50 % osebja? Itn.
Med merili za dodelitev nista bili navedeni zmogljivost in kakovost opreme. Merila, kot sta na primer amortizacijska stopnja in razmerje med nakupno ceno in stroški vzdrževanja, niso bila omenjena. Merila izkušenj zaposlenih in družbe so očitno merila za izbiro, in ne za dodelitev; prav tako ni bil naveden preprost, a bistven datum dobave.
Poleg tega navedena pogodbena določila niso bila bistvena (na primer garancija za predplačilo) za tako naročilo, manjkale pa so možne, pomembnejše določbe, kot so določbe o sankcijah za zamudo oziroma neizvedbo, od pogodbene odgovornosti za škodo, nastalo zaradi napak, do obveznosti sklenitve poklicnega zavarovanja. Omenjene niso niti določbe o odpovedi pogodbe v primeru poklicne napake.“ (Prosti prevod.)
(„As you specifically requested more detail as regards your answer to question 3, the opinion of the Board is that your answer contained many weaknesses. First, the selection criteria were not explained or justified. What were the purposes of the proposed ceilings? Why would the turnover have to be 10 times the value of the market? Why did 50 % of the turnover have to come from the tender domain? Why would 50 % of the personnel have to be dedicated to the tender domain? etc.
As regards the award criteria there was no mention of performance and quality of the equipment. Criteria such as the rate of becoming obsolete and the purchase cost versus maintenance, for example, were not mentioned. The criteria on the experience of the personnel and the company are clearly selection criteria and not award criteria; the simple but crucial date of delivery was also not mentioned.
Further the contractual clauses given were not always pertinent (e.g. Pre-financing guarantee) for such a market, but other more important possible clauses were missing such as a clause for the sanctions in case of delay or non-function, the contractual responsibility for damages resulting from faults, the obligation to subscribe a professional insurance. Clauses for canceling the contract in case of professional misconduct were also not mentioned.“)
16 Tožeča stranka je proti sporni odločbi 3. maja 2007 vložila ugovor. Organ, pristojen za imenovanja (v nadaljevanju: OPI), je z odločbo z dne 31. julija istega leta ta ugovor zavrnil.
Predlogi strank
17 Tožeča stranka Sodišču za uslužbence predlaga, naj:
– izpodbijano odločbo razglasi za nično;
– Komisiji naloži plačilo 25.000 EUR kot odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo je domnevno utrpela;
– Komisiji naloži plačilo 8000 EUR kot nadomestilo za stroške odvetnikov;
– primarno presodi, da jo morajo pristojni organi vpisati na čakalni seznam, oziroma podredno presodi, da ji morajo plačati 384.000 EUR za premoženjsko škodo, ki jo je domnevno utrpela;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
18 Komisija Sodišču za uslužbence predlaga, naj:
– zavrne tožbo;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Ničnostni predlogi
19 Tožeča stranka ničnostne predloge utemeljuje s štirimi tožbenimi razlogi:
– prvi tožbeni razlog: očitna napaka pri oceni, ki naj bi jo komisija storila pri oceni njenih odgovorov na pisnem in ustnem preizkusu;
– drugi tožbeni razlog: kršitev razpisa natečaja, načela enakosti in „načela razumnosti“;
– tretji tožbeni razlog: kršitev obveznosti obrazložitve;
– četrti tožbeni razlog: očitna napaka pri oceni, ki je povezana z neskladnostjo številčne ocene pisnega preizkusa z opisno oceno komisije.
Prvi in četrti tožbeni razlog: očitne napake komisije pri oceni
Trditve strank
– Prvi tožbeni razlog: očitna napaka komisije pri oceni odgovorov tožeče stranke na pisnem in ustnem preizkusu
20 Prvič, tožeča stranka zatrjuje, da je komisija z oceno, da je odgovor na tretje vprašanje pisnega preizkusa „zelo pomanjkljiv“, storila očitno napako pri oceni. Tožeči stranki naj po eni strani ne bi bilo mogoče očitati, da ni pojasnila in utemeljila meril za izbor glede gospodarske in tehnične zmogljivosti zadevnih ponudnikov, glede na to, da so morali kandidati opredeliti merila za izbor, ne pa utemeljiti svojo izbiro. Poleg tega naj bi bila merila za izbor, ki jih je navedla tožeča stranka, tako očitna, da bi bili njihova obrazložitev in utemeljitev odveč. Po drugi strani naj bi bila merila za izbor, ki jih je navedla tožeča stranka, upoštevna in naj bi se trenutno uporabljala v praksi, saj so navedena v Komisijinem „Priročniku za postopke sklepanja pogodb v okviru zunanjega delovanja“. Ker je tožeča stranka omenila merila iz tega priročnika Komisije, naj natečajna komisija ne bi mogla šteti, da je njen odgovor „zelo pomanjkljiv“.
21 Drugič, komisija naj bi storila očitno napako pri oceni s tem, da je štela, da je tožeča stranka zmotno navedla izkušnje osebja in podjetja med merili za dodelitev naročila, medtem ko naj bi šlo za merila za izbor. Pravzaprav naj bi bili v Komisijinem „Priročniku za postopke sklepanja pogodb v okviru zunanjega delovanja“ med številnimi merili za oddajo javnih naročil storitev omenjeni življenjepisi predlaganih strokovnjakov. Zato naj bi natečajna komisija kršila pravila, ki jih je določila Komisija, in zato kršila načelo patere legem quam ipse fecisti.
22 Tretjič, komisija naj bi zmotno zatrjevala, da pogodbena določila, ki jih je predlagala tožeča stranka za zagotovitev kakovosti proizvodov in storitev in omejitev finančnih tveganj, niso bila bistvena. Garancija za predplačilo, ki jo je komisija v dopisu z dne 2. maja 2007 navedla kot primer, naj bi bila, nasprotno, ne le upoštevna, ampak celo obvezna v pogodbah z Evropskim razvojnim skladom (ERS).
23 Nazadnje naj bi tožeča stranka na vprašanje, postavljeno med ustnim preizkusom, kako zmanjšati tveganja finančnih izgub zaradi nihanj menjalnih tečajev v okviru pogodbe, ki jo skleneta stranki iz različnih držav z različnima valutama, odgovorila v skladu s prakso ERS: plačati ceno ob uporabi obeh valut in dogovoriti se o pogodbenih določilih, ki omogočajo popravke cen. Natečajna komisija naj bi tak odgovor nepravilno štela za nezadosten.
24 Komisija opozarja na omejenost nadzora, ki ga Sodišče za uslužbence opravlja nad ocenjevanjem komisij.
25 Komisija v zvezi s pisnim preizkusom meni, da različna sklicevanja tožeče stranke na „Uradni priročnik za EuropAid“ v tožbi, s katerimi želi dokazati utemeljenost svojih odgovorov, kažejo na napačno razumevanje. Navedeni priročnik se nanaša na javna naročila storitev, ki jih odda ERS, medtem ko v vprašanjih na pisnem preizkusu ERS ni bil omenjen, nanašala pa so se na naročila blaga.
– Četrti tožbeni razlog: očitna neskladnost številčne ocene pisnega preizkusa z opisno oceno komisije
26 Tožeča stranka zatrjuje, da naj bi komisija storila očitno napako pri ocenjevanju pri preoblikovanju njene ocene na pisnem preizkusu v številčno oceno. Glede na to, da je komisija njene odgovore ocenila za „zadostne“ glede znanja in „dobre“ glede sposobnosti razumevanja, analize, sinteze ter sestave, ki se nanje nanašajo, naj bi jo očitno napačno ocenila z oceno 25/50, ki je najnižja ocena za pristop k ustnemu preizkusu.
27 Komisija naj bi s tem, da je tožečo stranko ocenila s 25/50, kršila tudi načelo enakosti. Komisija naj bi tožečo stranko dejansko obravnavala kot kandidata, ki je za znanje in sposobnosti analize in sinteze, razumevanja ter sestave dvakrat dobil oceno „zadostno“. Tožeča stranka meni, da bi morala njena ocena izražati, da je za vsa merila, ki se niso nanašala na znanje, dobila oceno „dobro“.
28 V vsakem primeru pa naj ocena, ki jo je dobila na pisnem preizkusu, ne bi bila sorazmerna z oceno na ocenjevalnem listu.
29 Komisija odgovarja, da številčna ocena 25/50 in komentarji niso nesorazmerni. Kot je pojasnil predsednik komisije v dopisu z dne 2. maja 2007, naj bi bilo znanje s področja natečaja pomembnejše pri ocenjevanju kandidatov. Tudi če so bili številčna ocena in komentarji neskladni, naj bi bila neskladnost zanemarljiva in v nobenem primeru očitna.
Presoja Sodišča za uslužbence
30 Tožeča stranka se sklicuje na dve očitni napaki pri oceni, od katerih naj bi bila prva podana pri komisijinem ocenjevanju uspešnosti kandidatov, druga pa naj bi vplivala na skladnost številčne ocene in opisne ocene komisije.
31 Uvodoma je treba opozoriti na obseg nadzora, ki ga Sodišče za uslužbence izvaja nad odločbo, s katero natečajna komisija zavrne vpis kandidata na čakalni seznam uspešnih kandidatov.
32 Ko Sodišče za uslužbence presoja zakonitost take odločbe, preveri, ali so bila spoštovana pravna pravila, to je zlasti pravila postopka, opredeljena v Kadrovskih predpisih in razpisu natečaja, ki veljajo za delo komisij, še posebej obveznost nepristranskosti komisije in spoštovanje načela enakega obravnavanja kandidatov (sodbe Sodišča prve stopnje z dne 5. marca 2003 v zadevi Staelen proti Parlamentu, T‑24/01, RecFP, str. I‑A‑79 in II‑423, točke od 47 do 52; z dne 25. junija 2003 v zadevi Pyres proti Komisiji, T‑72/01, RecFP, str. I‑A‑169 in II‑861, točke od 32 do 42, in z dne 10. novembra 2004 v zadevi Vonier proti Komisiji, T‑165/03, ZOdl. JU, str. I‑A‑343 in II‑1575, točka 39), in da ni podana zloraba pooblastil (sodba Sodišča z dne 9. oktobra 1974 v združenih zadevah Campogrande in drugi proti Komisiji, 112/73, 144/73 in 145/73, Recueil, str. 957, točke od 34 do 53, in sodba Sodišča prve stopnje z dne 11. februarja 1999 v zadevi Jiménez proti UUNT, T‑200/97, RecFP, str. I‑A‑19 in II‑73, točke od 43 do 57). V nekaterih primerih, v katerih komisija nima diskrecijske pravice, se lahko ta nadzor nanaša tudi na pravilnost dejstev, na katera se je komisija oprla pri svoji odločitvi (sodba Sodišča prve stopnje z dne 12. marca 2008 v zadevi Giannini proti Komisiji, T‑100/04, še neobjavljena v ZOdl., točki 277 in 278).
33 Nasprotno pa se ocenjevanje, ki ga opravi natečajna komisija pri oceni znanj in sposobnosti kandidatov, izogne nadzoru Sodišča za uslužbence (zgoraj navedena sodba Campogrande in drugi proti Komisiji, točka 53, in sodba Sodišča prve stopnje z dne 26. januarja 2005 v zadevi Roccato proti Komisiji, T‑267/03, ZOdl. JU, str. I‑A‑1 in II‑1, točka 42).
34 Navedeno ne velja za skladnost številčne in opisne ocene komisije. Navedena skladnost, ki dejansko zagotavlja enako obravnavanje kandidatov, je eno od pravil za delo komisij, katerih spoštovanje mora sodišče preverjati na podlagi zgoraj navedene sodne prakse. Poleg tega je lahko skladnost številčne in opisne ocene predmet presoje Sodišča za uslužbence, ki je del nadzora, neodvisnega od ocenjevanja uspešnosti kandidatov, ki ga je opravila Komisija, in je Sodišče za uslužbence ne opravlja, razen če je ta nadzor skladnosti omejen na preverjanje, ali gre za očitno neskladnost. Zato je Sodišče za uslužbence v sodbi z dne 13. decembra 2007 v zadevi Van Neyghem proti Komisiji (F‑73/06, še neobjavljena v ZOdl. JU, točka 87) preverilo, ali je glede na opisno oceno na ocenjevalnem listu preizkusa komisija z ocenitvijo tega preizkusa storila očitno napako pri oceni.
35 Iz sodne prakse, navedene v točki 33 te sodbe, izhaja, prvič, da se tožeča stranka pred Sodiščem za uslužbence ne more upravičeno sklicevati na očitno napako, ki naj bi jo po njenem mnenju storila komisija pri oceni sposobnosti kandidatov, in da je treba prvi tožbeni razlog zato zavrniti.
36 Drugič, iz točke 34 te sodbe izhaja, da lahko Sodišče za uslužbence preverja, ali natečajna komisija tožeči stranki ni dala ocene, ki bi bila očitno neskladna z opisno oceno, podano na ocenjevalnem listu njenega preizkusa.
37 Tožeča stranka v bistvenem zatrjuje, da naj bi komisija storila očitno napako pri oceni, ker jo je na pisnem preizkusu ocenila s 25/50, to je z najnižjo oceno, ki je bila potrebna za pristop k ustnemu preizkusu, čeprav je ocenila, da sta bila njena odgovora na dve vprašanji na pisnem preizkusu „zadostna“ glede znanja in „dobra“ glede njenih sposobnosti analize, sinteze in sestave.
38 Opozoriti je treba, da se v okviru natečaja nastop kandidata ocenjuje relativno in da nič ne preprečuje tega, da se pristop k ustnemu preizkusu dovoli le kandidatom, katerih raven je ocenjena kot dobra. Zato tožeča stranka na podlagi ocene pisnega preizkusa (25/50), ki je bila ravno zadostna za pristop k ustnemu preizkusu, ne more utemeljeno sklepati, da komisija njenega preizkusa ni ocenila za zadostnega. V teh okoliščinah dejstvo, da je tožeča stranka dobila najnižjo oceno, ki ji je omogočila udeležbo pri ustnem preizkusu, medtem ko so bili njeni pisni odgovori skupaj ocenjeni bolje kot zadostno, ne kaže na očitno neskladnost med to oceno in opisno oceno. Zato na podlagi primerjave med oceno preizkusa zainteresirane stranke, in opisno oceno, ki jo je podala komisija o tem preizkusu, ni mogoče sklepati, da bi šlo v obravnavani zadevi za očitno napako.
39 Četrti tožbeni razlog je treba zato zavrniti.
Drugi tožbeni razlog: kršitev razpisa natečaja, načela enakosti in „načela razumnosti“
Trditve strank
40 Tožeča stranka meni, da je komisija ocenila le njeno znanje, čeprav je razpis natečaja določal, da se bo na pisnem preizkusu preverjalo „znanje kandidata, njegova sposobnost razumevanja, analize in sinteze ter njegova sposobnost sestave besedil“. Pri tem naj bi bilo merilo znanja v vsakem primeru v primerjavi z drugimi merili prednostno.
41 Spoštovanje razpisa natečaja zagotavlja enako obravnavanje kandidatov, to pa naj ne bi bilo zagotovljeno, ker razpis natečaja ni bil spoštovan.
42 Ocena, ki jo je dobila tožeča stranka na pisnem preizkusu in je bila ravno zadostna za udeležbo pri ustnem preizkusu, naj bi po mnenju komisije izražala le „zadostno“ znanje tožeče stranke, in ne boljše ocene preizkusa glede kakovosti analize, sinteze in sestave. Neskladnost med oceno in opisno oceno naj bi zato kazala na to, da je bilo merilo znanja presežno ovrednoteno, če ne že izključno upoštevano. Komisija naj bi zato kršila „načelo razumnosti“.
43 Komisija navaja, da je bil pisni preizkus ocenjen glede na vsa določena merila, in meni, da je bilo glede na natečaj, ki je bil organiziran za zaposlitev uradnikov s posebnimi sposobnostmi na področju upravljanja s finančnimi sredstvi, znanju kandidatov na tem področju razumno dodeliti večji pomen.
Presoja Sodišča za uslužbence
44 Tožeča stranka tožbeni razlog v zvezi s kršitvijo razpisa natečaja, načela enakosti in „načela razumnosti“, utemeljuje z dvema trditvama.
45 Prvič, zatrjuje, da naj bi komisija upoštevala le znanje kandidatov na področju natečaja, to je upravljanje finančnih sredstev, in ne drugih meril za ocenjevanje pisnega preizkusa, ki so bila navedena v razpisu natečaja. Tej trditvi očitno nasprotuje pisna ocena, ki jo je podala komisija na ocenjevalnem listu preizkusa tožeče stranke. Dejansko se ta ocena nanaša na znanje tožeče stranke, ocenjeno kot „zadostno“, in na njene sposobnosti analize, sinteze in sestave, ocenjene z „dobro“.
46 Drugič, tožeča stranka meni, ne brez nasprotovanja prejšnji trditvi, da je komisija med merili za izbor, navedenimi v razpisu natečaja, merilu znanja na področju natečaja nezakonito pripisala pretežno vrednost. Ni sporno, da je komisija to merilo dejansko štela za najpomembnejše.
47 Vendar razporeditev meril po pomenu, ki jo je določila komisija, ni v nasprotju z razpisom natečaja, saj v njem ni navedeno, da bodo navedena merila enako pomembna pri ocenjevanju kandidatov.
48 Poleg tega razporeditev meril po pomenu sama po sebi ni v nasprotju z načelom enakega obravnavanja kandidatov. Tožeča stranka poleg tega ni zatrjevala, da naj bi komisija pri drugih kandidatih ta merila uporabljala drugače.
49 Nazadnje se tožeča stranka pri zatrjevanju, da naj bi komisija merilu znanja pripisala očitno nesorazmeren pomen, sklicuje izključno na neskladnost – ki jo šteje za očitno – med oceno, ki jo je dobila na pisnem preizkusu, in opisno oceno, ki jo je podala komisija za njen preizkus. Kot je bilo pojasnjeno v točki 38 te sodbe, med oceno, ki jo je tožeča stranka dobila na pisnem preizkusu, in ustno oceno komisije v nasprotju s trditvami tožeče stranke ni podana nobena očitna neskladnost.
50 Iz zgoraj navedenega izhaja, da je treba drugi tožbeni razlog zavrniti.
Tretji tožbeni razlog: kršitev obveznosti obrazložitve
Trditve strank
51 Tožeča stranka meni, da naj bi predsednik komisije v dopisu z dne 2. maja 2007 potrdil, da je njen odgovor na tretje vprašanje pisnega preizkusa „zelo pomanjkljiv“, medtem ko naj bi komisija v ocenjevalnem listu navedla, da naj bi bil odgovor, v katerem so bili določeni pojmi izpuščeni, zadosten. Upoštevaje ta nasprotja, naj ocene komisije ne bi bilo mogoče šteti za obrazloženo.
52 Komisija naj ne bi v nobenem odgovoru na dopisa, ki ju je nanjo naslovila tožeča stranka, utemeljila, zakaj je bil njen ustni odgovor na vprašanje o finančnih tveganjih, ki jih povzročijo nihanja menjalnih tečajev, nezadovoljiv. Komisija naj bi zato kršila svojo obveznost obrazložitve.
53 Komisija zatrjuje, da pomeni posredovanje ocen za različne preizkuse zadostno obrazložitev odločb komisije, tako kot je presodilo Sodišče v sodbi z dne 4. julija 1996 v zadevi Parlament proti Innamoratiju (C‑254/95 P, Recueil, str. I‑3423, točka 31). Institucija na podlagi tega sklepa, da pomanjkljivosti obrazložitve ni mogoče utemeljiti na domnevni neskladnosti med dvema listinama, ki sta bili sestavljeni po določitvi ocene. Poleg tega naj bi tožeča stranka prejela vsa potrebna pojasnila v postopku ponovne ocene in predhodnem postopku. Komisija navaja, da je tožeča stranka poleg preizkusa prejela tudi ocenjevalni list tega preizkusa.
54 V zvezi z vprašanjem o izogibanju finančnemu tveganju, povezanemu z nihanjem menjalnih tečajev, ki je bilo tožeči stranki postavljeno med ustnim preizkusom, naj bi komisija tožeči stranki že pojasnila, da njen odgovor ni bil popolnoma napačen, da pa so bili podani primernejši in bolje obrazloženi odgovori od njenega.
Presoja Sodišča za uslužbence
55 Obveznost obrazložitve odločbe komisije mora biti po eni strani v skladu s tajnostjo, ki velja za njeno delo. Spoštovanje tajnosti preprečuje razkritje stališč, ki so jih izrazili posamezni člani komisij, in razkritje vseh elementov, ki se nanašajo na posamezno in primerjalno oceno kandidatov (zgoraj navedena sodba Parlament proti Innamoratiju, točka 24).
56 Po drugi strani je pomembno, da delo komisij in kadrovske službe zaradi obveznosti obrazložitve ne postane nevzdržno (sodbi Sodišča z dne 28. februarja 1980 v zadevi Bonu proti Svetu, 89/79, Recueil, str. 553, točka 6, in a contrario z dne 28. februarja 2008 v zadevi Neirinck proti Komisiji, C‑17/07 P, neobjavljena v ZOdl., točka 58). Zato je posredovanje ocen različnih preizkusov na natečaju z veliko udeležbo zadostna obrazložitev odločb komisije (zgoraj navedena sodba Parlament proti Innamoratiju, točka 31).
57 V obravnavani zadevi je bilo po predizbirnih preizkusih na pisni preizkus natečaja sprejetih tristo kandidatov, na koncu pa je bilo na sestavljeni čakalni seznam uvrščenih sto kandidatov. Natečaj, na katerem je sodelovala tožeča stranka, je bil zato natečaj z veliko udeležbo. V teh okoliščinah je posredovanje ocen na različnih preizkusih, kot je opozorjeno v prejšnji točki, pomenilo zadostno obrazložitev odločb, ki jih je komisija sprejela za vsakega kandidata. Ni sporno, da so bile tožeči stranki njene ocene posredovane. Poleg tega je tožeča stranka v vsakem primeru prejela druge listine, na podlagi katerih se je lahko še natančneje seznanila z razlogi za svoj neuspeh na natečaju, kot so njen pisni preizkus, ocenjevalni list tega preizkusa in dopis s pojasnili z dne 2. maja 2007, ki ji ga je poslal predsednik komisije. Iz tega sledi, da tretjemu tožbenemu razlogu v zvezi z neobrazloženostjo izpodbijane odločbe ni mogoče ugoditi.
58 Zato je treba predloge, ki se nanašajo na razglasitev ničnosti navedene odločbe, zavrniti.
Odškodninski predlogi
59 Tožeča stranka zahteva nadomestilo za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki naj bi ji nastala z izpodbijano odločbo. Ker so bili ničnostni predlogi zavrnjeni, je treba zavrniti tudi tožbene predloge glede odškodnine.
60 Iz vsega navedenega izhaja, da je treba tožbo zavrniti.
Stroški
61 Na podlagi člena 122 Poslovnika Sodišča za uslužbence se določbe osmega poglavja in drugega naslova navedenega poslovnika o stroških uporabljajo samo za zadeve, vložene pri Sodišču za uslužbence po datumu začetka veljavnosti tega poslovnika, to je po 1. novembru 2007. Upoštevne določbe Poslovnika Sodišča prve stopnje na tem področju se še naprej mutatis mutandi uporabljajo za zadeve, glede katerih poteka postopek pred Sodiščem za uslužbence pred zgoraj navedenim datumom.
62 V skladu s členom 87(2) Poslovnika Sodišča prve stopnje se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Vendar na podlagi člena 88 istega poslovnika institucije v sporih med Skupnostmi in njihovimi uslužbenci nosijo svoje stroške. Ker tožeča stranka s predlogi ni uspela, nosi vsaka stranka svoje stroške.
Iz teh razlogov je
SODIŠČE ZA USLUŽBENCE (tretji senat)
razsodilo:
1) Tožba J. M. Coto Moreno se zavrne.
2) Vsaka stranka nosi svoje stroške.
Mahoney | Kanninen | Gervasoni |
Razglašeno na obravnavi v Luxembourgu, 11. septembra 2008.
Besedilo te odločbe in besedila odločb sodišč Skupnosti, ki so navedene v tej odločbi, a še niso bile objavljene v Zbirki odločb, so na voljo na spletni strani Sodišča www.curia.europa.eu.