Language of document : ECLI:EU:F:2009:75

SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE

(drugi senat)

z dne 2. julija 2009

Zadeva F-19/08

Kelly-Marie Bennett in drugi

proti

Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT)

„Javni uslužbenci – Začasni uslužbenci – Pogodba za nedoločen čas s klavzulo o razvezi – Javni natečaji – Dopustnost – Akt, ki posega v položaj – Člena 8 in 47 PZDU – Obveznost obrazložitve – Dolžnost skrbnega ravnanja – Načelo dobrega upravljanja – Zaupanje v pravo – Načelo prepovedi diskriminacije – Jezikovne zahteve – Zloraba pooblastil – Načelo izvrševanja pogodb v dobri veri“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi členov 236 ES in 152 AE, s katero K.-M. Bennett in enajst drugih začasnih uslužbencev urada UUNT predlagajo razglasitev ničnosti Obvestila o natečaju UUNT/AD/02/07 za oblikovanje rezerve za zaposlitev administratorja s stopnjo AD 6 na področju industrijske lastnine pri treh tožečih strankah in Obvestila o natečaju UUNT/AST/02/07 za pripravo rezervnega seznama za zaposlitev pomočnikov s stopnjo AST 3 na istem področju pri drugih tožečih strankah (UL C 300 A, str. 17 in 50, in za popravke obvestil o natečaju UL 2008, C 67 A, str. 2 in 4) in povračilo domnevno nastale nepremoženjske škode, ocenjene na 25.000 EUR na tožečo stranko.

Odločitev:      Uradu UUNT se naloži, naj vsaki tožeči stranki plača 2000 EUR odškodnine. V preostalem se tožba zavrne. Urad UUNT nosi svoje stroške in četrtino stroškov tožečih strank. Tožeče stranke nosijo tri četrtine svojih stroškov.

Povzetek

1.      Uradniki – Tožba – Tožba zoper odločbo o nesprejetju k preverjanjem na natečaju – Možnost sklicevanja na nepravilnost obvestila o natečaju

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90(2) in 91(1))

2.      Uradniki – Tožba – Akt, ki posega v položaj – Pojem – Pogodba o zaposlitvi začasnega uslužbenca

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 90(2))

3.      Uradniki – Natečaji – Natečaji na podlagi usposobljenosti in preverjanj – Sprejemni pogoji

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 27, prvi odstavek)

4.      Uradniki – Zaposlovanje – Postopki – Izbira – Diskrecijska pravica organa, pristojnega za imenovanja

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 27 in 29(1))

5.      Uradniki – Začasni uslužbenci – Pogodbe za nedoločen čas s klavzulo o razvezi, ki se uporablja samo v primeru neuvrstitve na rezervni seznam, pripravljen ob koncu javnega natečaja – Obvestilo o natečaju, v katerem je predvidenih veliko manj prostih mest, kot je navedenih pogodb

6.      Uradniki – Natečaj – Sprejemni pogoji – Enako obravnavanje

7.      Uradniki – Začasni uslužbenci – Načelo izvrševanja pogodb v dobri veri

8.      Uradniki – Tožba – Postopkovni okvir – Uveljavljanje odgovornosti uprave zaradi nepravilnega ravnanja

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 90(1))

1.       Zoper akt, ki posega v položaj in ima zavezujoče pravne učinke, ki lahko neposredno in takoj vplivajo na interese tožeče stranke s tem, da bistveno spreminjajo njen pravni položaj, je treba v skladu s členom 90(2) in členom 91(1) Kadrovskih predpisov vložiti predhodno upravno pritožbo in tožbo.

Tožeča stranka ima pri obvestilih o natečaju – glede na posebnost postopka zaposlovanja, ki je zapleten upravni postopek, sestavljen iz več zelo tesno povezanih odločitev – pravico sklicevati se na nepravilnosti med natečajem, vključno s tistimi, katerih vzrok je mogoče najti v besedilu obvestila o natečaju, v okviru tožbe zoper poznejšo posamično odločbo, kot je odločba o nesprejetju k preverjanjem. Zoper obvestilo o natečaju je mogoče izjemoma vložiti tudi ničnostno tožbo, kadar gre za odločbo, ki posega v položaj tožeče stranke v smislu členov 90 in 91 Kadrovskih predpisov zaradi pogojev, ki jih določa in ki izključujejo njeno prijavo.

(Glej točki 65 in 66.)

Napotitev na:

Sodišče: 19. junij 1975, Küster proti Parlamentu, 79/74, Recueil, str. 725, točke od 5 do 8; 8. marec 1988, Sergio in drugi proti Komisiji, 64/86, od 71/86 do 73/86 in 78/86, Recueil, str. 1399, točka 15; 11. avgust 1995, Komisija proti Noonan, C-448/93 P, Recueil, str. I-2321, točke od 17 do 19;

Sodišče prve stopnje: 16. september 1993, Noonan proti Komisiji, T-60/92, Recueil, str. II-911, točka 21; 7. september 2005, Krahl proti Komisiji, T-358/03, ZOdl. JU, str. I-A-215 in II-993, točka 38;

Sodišče za uslužbence: 28. junij 2006, Grünheid proti Komisiji, F-101/05, ZOdl. JU, str. I-A-1-55 in II-A-1-199, točka 33; 24. maj 2007, Lofaro proti Komisiji, F-27/06 in F-75/06, ZOdl. JU, str. I-A-1-0000 in II-A-1-0000, točka 57.

2.      Tudi če je pogodba začasnega uslužbenca že podpisana, je mogoče zoper njo vložiti pritožbo, če lahko posega v položaj uslužbenca.

(Glej točko 96.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 11. julij 2002, Martínez Páramo in drugi proti Komisiji, T-137/99 in T-18/00, RecFP, str. I-A-119 in II-639, točka 56; 15. oktober 2008, Potamianos proti Komisiji, T-160/04, ZOdl. JU, str. I-A-2-0000 in II-A-2-0000, točka 21, predmet pritožbe, o kateri odloča Sodišče, zadeva C-561/08 P.

3.      Ker je cilj vsakega natečaja v okviru Evropskih skupnosti, kakor je razvidno iz člena 27, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov, zagotoviti, da institucija in vsaka agencija dobita najsposobnejše, najučinkovitejše in neoporečne uradnike, se zdi, da ni nobenih omejitev, da se v obvestilu o natečaju navede zahteva po univerzitetni diplomi iz najmanj triletnega univerzitetnega študijskega programa in najmanj triletnih delovnih izkušnjah, povezanih z vrsto dela.

(Glej točko 104.)

4.      Organ, pristojen za imenovanja, ima široko diskrecijsko pravico, da za zasedbo prostega delovnega mesta poišče najsposobnejše, najučinkovitejše in neoporečne kandidate. V zvezi s tem uporaba izraza „mogoče“ iz člena 29(1)(b) Kadrovskih predpisov jasno kaže na to, da navedeni organ organizaciji notranjega natečaja v instituciji ni zavezan absolutno, temveč mora v vsakem primeru samo preučiti, ali je mogoče s takim ukrepom imenovati osebe, ki izpolnjujejo zahteve iz člena 27 Kadrovskih predpisov. Tako upravi ni treba spremljati različnih faz postopka iz člena 29(1) Kadrovskih predpisov v navedenem vrstnem redu in se lahko odloči, da preide iz ene faze v drugo, čeprav ima v prvi fazi ustrezne prijave.

(Glej točko 110.)

Napotitev na:

Sodišče: 5. junij 2003, O’Hannrachain proti Parlamentu, C-121/01 P, Recueil, str. I-5539, točka 14;

Sodišče prve stopnje: 16. januar 2001, Chamier in O’Hannrachain proti Parlamentu, T-97/99 in T-99/99, RecFP, str. I-A-1 in II-1, točka 33; 11. november 2003, Faita proti CES, T-248/02, RecFP, str. I-A-281 in II-1365, točka 45.

5.      Institucija s tem, da številnim uradnikom, ki so uspešno prestali notranje izbirne postopke, ponudi pogodbo začasnega uslužbenca za nedoločen čas, v kateri je klavzula o razvezi, ki bi se uporabljala samo, če zadevne osebe ne bi bile uvrščene na rezervni seznam, pripravljen ob koncu javnega natečaja, in se s tem jasno zaveže, da jih zaposli za nedoločen čas, če so na takem rezervnem seznamu, nato pa število prostih delovnih mest omeji le na nekatere in število uspešnih kandidatov, uvrščenih na sezname ustreznih kandidatov, pripravljene ob koncu dveh – povrhu javnih – natečajev, omeji na natančno število prostih delovnih mest, močno in objektivno zmanjša možnosti navedenih uslužbencev, da se izognejo uporabi klavzule o razvezi, s čimer obsegu svojih pogodbenih obveznosti v razmerju do svojega začasnega osebja odvzame del vsebine.

Vendar zaradi take ugotovitve ni mogoče razglasiti ničnosti navedenih obvestil o natečaju. Navedba v členu 5, peti odstavek, Priloge III h Kadrovskim predpisom, da je na seznamu ustreznih kandidatov vedno, ko je to mogoče, najmanj dvakrat toliko imen, kot je prostih delovnih mest, je samo priporočilo komisiji za izbiro kandidatov, ki naj bi organu, pristojnemu za imenovanja, olajšalo sprejemanje odločitev. Poleg tega zakonitost obvestila o natečaju, ki je splošen ukrep, ne bi smela biti odvisna niti od vsebine pogodbenih klavzul, ki vežejo kandidate na natečajih na upravo, niti od tega, kako je ta izvajala navedene klavzule.

(Glej točke 116, 117, 119 in 120.)

Napotitev na:

Sodišče: 26. oktober 1978, Agneessens in drugi proti Komisiji, 122/77, Recueil, str. 2085, točka 22;

Sodišče prve stopnje: 17. december 1997, Dricot in drugi proti Komisiji, T-159/95, RecFP, str. I-A-385 in II-1035, točka 67; 17. december 1997, Chiou proti Komisiji, T-225/95, RecFP, str. I-A-423 in II-1135, točka 82; 23. januar 2003, Angioli proti Komisiji, T-53/00, RecFP, str. I-A‑13 in II-73, točka 103.

6.      Na podlagi interesa službe je mogoče upravičiti zahtevo, da mora imeti kandidat na natečaju posebna znanja nekaterih jezikov Skupnosti, pri čemer mora raven znanja jezika, ki jo je mogoče zahtevati v postopku zaposlovanja, ustrezati dejanskim potrebam službe. Poleg tega bi sistem popolnega jezikovnega pluralizma v notranjem delovanju institucij povzročal velike težave pri upravljanju in bi bil ekonomsko nevzdržen. Dobro delovanje institucij in organov Unije, zlasti kadar ima zadevni organ omejena sredstva, lahko torej objektivno upraviči omejeno izbiro jezikov notranje komunikacije.

Zato dajanje prednosti enemu jeziku ali več jezikom Skupnosti v obvestilu o natečaju, s čimer kandidati z vsaj zadovoljivim znanjem katerega od njih dobijo prednost, ne more pomeniti kršitve načela enakega obravnavanja, ker po eni strani navedena razlika izhaja iz okoliščin vsakega kandidata in ker po drugi strani ni bilo navedeno nobeno dejstvo, zaradi katerega bi bilo mogoče dvomiti o upoštevnosti znanja jezikov, ki se zahteva za izvajanje dela, predvidenega v obvestilu o natečaju.

(Glej točke 137, 138, 142 in 143.)

Napotitev na:

Sodišče: Küster proti Parlamentu, navedena zgoraj, točki 16 in 20; 29. oktober 1975, Küster proti Parlamentu, 22/75, Recueil, str. 1267, točki 13 in 17; 15. marec 2005, Španija proti Eurojustu, C-160/03, Recueil, str. I-2077, točka 47 sklepnih predlogov generalnega pravobranilca M. Poiaresa Madura;

Sodišče prve stopnje: 5. april 2005, Hendrickx proti Svetu, T-376/03, ZOdl. JU, str. I-A-83 in II-379, točka 26.

7.      Tudi če delovno razmerje med Uradom za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) in začasnimi uslužbenci izhaja iz pogodbe, ga urejajo Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev v povezavi s Kadrovskimi predpisi, zato spada v javno pravo. Vendar to, da za začasne uslužbence velja sistem upravnega prava Skupnosti, ne izključuje dejstva, da mora Urad pri izvajanju nekaterih klavzul iz pogodbe začasnega uslužbenca spoštovati načelo izvrševanja pogodb v dobri veri, ki je skupno pravnim ureditvam zelo velike večine držav članic.

Ker je Urad s svojim ravnanjem gojil pri številnih začasnih uslužbencih dovolj očitno upanje na stalen poklicni položaj tako, da jim je ponudil pogodbo za nedoločen čas, v kateri je klavzula o razvezi, ki se uporablja samo v primeru neuvrstitve na rezervni seznam javnega natečaja, nato pa je število prostih delovnih mest omejil le na nekatere, je nepravilno ravnal, zaradi česar je mogoče uveljavljati njegovo pogodbeno odgovornost.

Taki uslužbenci utrpijo nepremoženjsko škodo, saj so uspešno opravili notranja izbirna preverjanja, kar jim omogoča sklenitev pogodbe za nedoločen čas v pričakovanju, da se bodo udeležili splošnega natečaja, pri čemer nepremoženjska škoda izhaja iz občutka, da so bili zavedeni glede svoje poklicne prihodnosti.

(Glej točke od 163 do 165.)

Napotitev na:

Sodišče: 15. julij 1960, Von Lachmüller in drugi proti Komisiji, 43/59, 45/59 in 48/89, Recueil, str. 933, 956.

8.      Zadevni uslužbenec mora za uveljavljanje odgovornosti uprave zaradi nepravilnega ravnanja organa pri izvajanju pogodbene obveznosti, sprejete na podlagi pogodbe o zaposlitvi začasnega uslužbenca, ravnati v skladu s predhodnim postopkom, ki se mora na podlagi člena 90(1) Kadrovskih predpisov začeti z odškodninskim zahtevkom.

Odškodninski predlogi sicer niso dopustni.

Ker pa je vprašanje dopustnosti zaradi predmeta in posebnosti spora, ki vključujejo zlasti nujnost pojasnitve razmerij med pogodbenimi klavzulami, ki so posamezni ukrepi, in spornim obvestilom o natečaju, ki je splošni ukrep, posebno težavno, se tožeči stranki ne sme očitati, da je zoper navedeno obvestilo o natečaju vložila pritožbo, v kateri je naveden odškodninski zahtevek za povračilo nepremoženjske škode, za katero trdi, da jo je utrpela. Napaka, storjena v zvezi s tem, je opravičljiva in ne bi bilo v skladu z učinkovitim izvajanjem sodne oblasti, da bi tožečo stranko prisilili, da bi se morala za povračilo nepremoženjske škode znova podati na dolgotrajno upravno – in morebiti sodno – pot.

(Glej točke od 167 do 169.)