SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE (drugi senat)

z dne 8. julija 2010

Zadeva F‑67/06

Christophe Lesniak

proti

Evropski komisiji

„Javni uslužbenci – Uradniki – Imenovanje – Začasni uslužbenci, imenovani za uradnike – Kandidati, vpisani na rezervni seznam pred začetkom veljavnosti novih kadrovskih predpisov – Prehodna pravila za razvrstitev v naziv ob zaposlitvi – Razvrstitev v naziv na podlagi novih, manj ugodnih pravil – Člena 5(4) in 12(3) Priloge XIII h Kadrovskim predpisom“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi člena 236 ES in člena 152 AE, s katero C. Lesniak predlaga razglasitev ničnosti odločbe Komisije z dne 1. avgusta 2005, s katero je bil imenovan za administratorja pripravnika, ker je bil s to odločbo razvrščen v naziv A*6, plačilni razred 2.

Odločitev:      Tožba se zavrne. Vsaka stranka nosi svoje stroške.

Povzetek

1.      Uradniki – Zaposlovanje – Imenovanje v naziv – Uvedba nove karierne strukture z Uredbo št. 723/2004 – Prehodne določbe o razvrstitvi v naziv

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 31(1); Priloga XIII, členi 5(2) in (4), 12(3) in 13(1); Uredba Sveta št. 723/2004)

2.      Uradniki – Zaposlovanje – Imenovanje v naziv – Uvedba nove karierne strukture z Uredbo št. 723/2004 – Prehodne določbe o razvrstitvi v naziv

(Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga XIII, člen 5(4); Uredba Sveta št. 723/2004)

1.      Člen 5(4) Priloge XIII h Kadrovskim predpisom se nanaša na začasne uslužbence, ki „so na seznamu kandidatov, primernih za premestitev iz ene kategorije v drugo“ in „na seznamu uspešnih kandidatov notranjega natečaja“. Čeprav je natečaj za „prehod iz ene kategorije v drugo“ po naravi tudi notranji natečaj, je treba zadevno določbo razlagati tako, da dobi polni učinek, s tem da se, kolikor je mogoče, prepreči vsaka razlaga, ki bi privedla do sklepa, da je ta določba odveč. Zdi se, da se je želel zakonodajalec z „notranjim natečajem“ sklicevati na tako imenovane natečaje za imenovanje, katerih cilj je ob upoštevanju vseh določb Kadrovskih predpisov, ki urejajo dostop do zaposlitve v institucijah Unije, omogočiti, da se kot uradniki zaposlijo uslužbenci, ki že imajo nekaj izkušenj v instituciji in so dokazali primernost za zasedbo prostih delovnih mest. To razlago potrjuje besedilo člena 5(2) Priloge XIII h Kadrovskim predpisom, ki se nanaša le na uradnike, ki „so na seznamu kandidatov, primernih za premestitev iz ene kategorije v drugo“, ne da bi bili omenjeni uradniki, ki „so na seznamu uspešnih kandidatov notranjega natečaja“. Taka omemba bi bila neutemeljena, ker ni prav nobenega razloga za imenovanje uslužbencev, ki so že uradniki.

Za uporabo člena 5(4) Priloge XIII h Kadrovskim predpisom mora obstajati prehod iz „stare kategorije“ v „novo kategorijo“ bodisi po koncu natečaja, ki privede do sestave „seznama kandidatov, primernih za premestitev iz ene kategorije v drugo“, bodisi po koncu notranjega natečaja za imenovanje, katerega posledica je bil tak prehod iz ene kategorije v drugo. Zakonodajalec se je tako v okviru izvajanja široke diskrecijske pravice na področju prehodnih določb in meril za razvrstitev oddaljil od splošnega pravila pri razvrstitvi novozaposlenih uradnikov, določenega v členu 31(1) Kadrovskih predpisov, kot je dopolnjen s členom 12(3) ali členom 13(1) Priloge XIII h Kadrovskim predpisom, v zvezi z uspešnimi kandidati, ki so bili na seznam primernih kandidatov vpisani pred 1. majem 2006 in zaposleni med 1. majem 2004 in 30. aprilom 2006 ali po 1. maju 2006, tako da je pravico do razvrstitve v drug naziv, kot je naveden v razpisu natečaja, pridržal za uslužbence, ki so zaposleni kot uradniki pripravniki, ki že imajo izkušnje v instituciji in so ob koncu zgoraj navedenih natečajev dokazali primernost za zasedbo delovnih mest v višji kategoriji.

(Glej točke 50, 51, 54 in 55.)

Napotitev na:

Splošno sodišče: 6. marec 1997, de Kerros in Kohn-Bergé proti Komisiji, združeni zadevi T‑40/96 in T‑55/96, RecFP, str. I‑A‑47 in II‑135, točki 45 in 46; 12. november 1998, Carrasco Benítez proti Komisiji, T‑294/97, RecFP, str. I‑A‑601 in II‑1819, točka 51.

2.      Čeprav ne obstaja natančna navedba v tem smislu, ni nobenega razloga za sklepanje, da je želel zakonodajalec pravico do ureditve iz člena 5(4) Priloge XIII h Kadrovskim predpisom razširiti na kandidate, ki so bili uspešni na splošnem javnem natečaju, ki je namenjen kandidatom, ki niso zaposleni v institucijah Unije, ter na uradnike in uslužbence, ki se jim tudi lahko dovoli pristopiti k takemu natečaju. Široka razlaga člena 5(4) Priloge XIII h Kadrovskim predpisom, ki vključuje tudi kandidate, ki so uspeli na splošnem javnem natečaju, prav tako ni potrebna za zagotovitev enakega obravnavanja začasnih uslužbencev, ki so uspeli na splošnem javnem natečaju ali na notranjem natečaju. Ugotoviti je namreč treba, da začasni uslužbenci, ki so uspeli na natečaju, organiziranem za zasedbo delovnih mest v kategoriji, v katero že spadajo, niso v enakem položaju kot kandidati, ki so uspeli na natečaju, katerega namen ali posledica je omogočiti prehod v višjo kategorijo in torej odločilno napredovanje njihove kariere. To, da je zakonodajalec s sprejetjem člena 5(4) Priloge XIII h Kadrovskim predpisom zagotovil, da so ti začasni uslužbenci izjemoma lahko kot uradniki pripravniki imenovani v naziv, ki so ga imeli v stari kategoriji, z vidika cilja zakonodajalca ne povzroča samovoljnega ali očitno neustreznega razlikovanja v primerjavi z začasnimi uslužbenci, ki so bili ob koncu splošnega javnega natečaja zaposleni kot uradniki v kategoriji, v katero so spadali.

S široko razlago člena 5(4) Priloge XIII h Kadrovskim predpisom bi se poleg tega lahko odpravilo enako obravnavanje kandidatov, ki so uspeli na istem natečaju in so v skladu s sodno prakso v primerljivem dejanskem in pravnem položaju ter morajo biti zaradi neobstoja objektivnih razlogov, ki bi utemeljevali razlikovanje, upravičeni do enakega obravnavanja, zlasti pri razvrstitvi. Ker pa se različno obravnavanje uporablja glede na to, ali je bila oseba zaposlena pred začetkom veljavnosti reforme Kadrovskih predpisov ali po njej, je lahko objektivno utemeljeno s potrebo po ohranitvi svobode zakonodajalca Unije, da v pravila Kadrovskih predpisov kadar koli vnese spremembe, ki se mu zdijo združljive z interesom službe, tudi če se te določbe izkažejo za manj ugodne za uradnike kot stare določbe.

(Glej točke od 59 do 61.)

Napotitev na:

Sodišče: 5. december 1974, Van Belle proti Svetu, 176/73, Recueil, str. 1361, točka 8; 22. december 2008, Centeno Mediavilla in drugi proti Komisiji, C‑443/07 P, ZOdl., str. I‑10945, točka 79.

Splošno sodišče: 9. julij 1997, Monaco proti Parlamentu, T‑92/96, RecFP, str. I‑A‑195 in II‑573, točka 55; 16. marec 2004, Afari proti ECB, T‑11/03, RecFP, str. I‑A‑65 in II‑267, točka 65; 11. julij 2007, Centeno Mediavilla in drugi proti Komisiji, T‑58/05, ZOdl., str. II‑2523, točka 86.