SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE

(prvi senat)

z dne 20. novembra 2012

Zadeva F‑1/11

Zdenek Soukup

proti

Evropski komisiji

„Javni uslužbenci – Javni natečaj – Nevpis na čakalni seznam – Ocenjevanje ustnega preizkusa“

Predmet: Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se za Pogodbo ESAE uporablja na podlagi njenega člena 106a, s katero Z. Soukup po eni strani predlaga razglasitev ničnosti, prvič, odločbe natečajne komisije natečaja EPSO/AD/144/09, da ga ne vpiše na čakalni seznam natečaja, drugič, odločbe iste komisije, da na zadevni seznam vpiše drugega kandidata, in, tretjič, „vseh dejanj komisije, opravljenih po trenutku, ko so bile storjene zatrjevane nepravilnosti“, po drugi strani pa predlaga, naj se Komisiji naloži plačilo odškodnine v višini 25.000 EUR kot nadomestilo za škodo, ki naj bi jo utrpel.

Odločitev: Tožba se zavrne. Tožeča stranka nosi svoje stroške in naloži se ji plačilo stroškov, ki jih je priglasila Komisija.

Povzetek

1.      Uradniki – Akti uprave – Domneva veljavnosti – Izpodbijanje – Dokazno breme – Obveznost predložitve indicev, s katerimi je mogoče izpodbijati zakonitost akta

2.      Uradniki – Natečaj – Načelo nepristranskosti natečajne komisije – Poznanstvo med članom natečajne komisije in kandidatom

(Kadrovski predpisi, člen 11a)

1.      Po eni strani za upravni akt velja domneva zakonitosti, po drugi strani pa dokazno breme načeloma nosi oseba, ki poda trditve, zato mora zainteresirana oseba predložiti vsaj dovolj natančne, objektivne in skladne indice, da je mogoče z njimi podpreti resničnost ali verjetnost dejstev, na katerih temelji njena trditev.

Torej mora v primeru natečaja zainteresirana oseba, ki ne predloži niti dokaza niti sklopa indicev, sprejeti domnevo zakonitosti odločb, ki jih sprejme natečajna komisija, in od Sodišča za uslužbence ne more zahtevati, da na svojo pobudo preuči prijave uspešnih kandidatov, da bi tako preverilo ali ni bila pripustitev nekaterih od njih k natečaju nezakonita.

(Glej točko 34.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: 4. februar 2010, Wiame proti Komisiji, F‑15/08, točka 21.

2.      Poznanstvo med članom natečajne komisije in kandidatom samo po sebi ni zadosten dokaz, da ima navedeni član osebni interes v smislu člena 11a Kadrovskih predpisov, ki bi kot tak lahko postavil pod vprašaj njegovo nepristranskost. Dejstvo, da član natečajne komisije osebno pozna enega od kandidatov, namreč ne pomeni nujno, da bo imel vnaprej ustvarjeno pozitivno mnenje o rezultatu navedenega kandidata. Ker poleg tega ustni preizkus že po naravi ne more biti anonimen, zgolj dejstvo, da eden ali več kandidatov dela pri isti instituciji kot eden ali dva člana komisije, natečajni komisiji še ne more dati nobene informacije, ki je ne bi smela poznati.

(Glej točko 38.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: 30. april 2008, Dragoman proti Komisiji, F‑16/07, točka 44.