SODBA SODIŠČA (prvi senat)
z dne 6. februarja 2019(*)
„Predhodno odločanje – Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Pristojnost in izvrševanje sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah – Uredbi (ES) št. 44/2001 in (ES) št. 1346/2000 – Njuni področji uporabe – Stečaj sodnega izvršitelja – Tožba, ki jo je vložil stečajni upravitelj, zadolžen za upravljanje in potek stečaja“
V zadevi C‑535/17,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Hoge Raad der Nederlanden (vrhovno sodišče Nizozemske) z odločbo z dne 8. septembra 2017, ki je prispela na Sodišče 11. septembra 2017, v postopku
NK, stečajni upravitelj družb PI Gerechtsdeurwaarderskantoor BV in PI,
proti
BNP Paribas Fortis NV,
SODIŠČE (prvi senat),
v sestavi R. Silva de Lapuerta (poročevalka), podpredsednica Sodišča v funkciji predsednice prvega senata, A. Arabadjiev, E. Regan, C. G. Fernlund in S. Rodin, sodniki,
generalni pravobranilec: M. Bobek,
sodni tajnik: R. Schiano, administrator,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 5. julija 2018,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za NK, stečajnega upravitelja družbe PI Gerechtsdeurwaarderskantoor BV in PI, B. I. Kraaipoel, T. V. J. Bil, P. M. Veder in R. J. M. C. Rosbeek, advocaten,
– za BNP Paribas Fortis NV F. E. Vermeulen in R. J. van Galen, advocaten,
– za portugalsko vlado L. Inez Fernandes, M. Figueiredo in P. Lacerda, agenti,
– za Evropsko komisijo R. Troosters in M. Heller, agenta,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 18. oktobra 2018
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 1(2)(b) Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 12, zvezek 4, str. 42), člena 4(1) in člena 13 Uredbe Sveta (ES) št. 1346/2000 z dne 29. maja 2000 o postopkih v primeru insolventnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 1, str. 191) ter člena 17 Uredbe (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti („Rim II“) (UL 2007, L 199, str. 40).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med NK kot stečajnim upraviteljem družbe PI Gerechtsdeurwaarderskantoor BV in PI (v nadaljevanju: stečajni upravitelj) ter banko BNP Paribas Fortis NV (v nadaljevanju: Fortis) v zvezi z izterjavo – s strani stečajnega upravitelja v okviru stečajnih postopkov, uvedenih na Nizozemskem – zneska, ki ga je eden od stečajnih dolžnikov neupravičeno dvignil z računa, odprtega v Belgiji pri banki Fortis.
Pravni okvir
Uredba št. 1346/2000
3 V uvodnih izjavah 4, 6, 7 in 23 Uredbe št. 1346/2000 je navedeno:
„(4) Za pravilno delovanje notranjega trga se je treba izogibati spodbujanju strank k prenosu premoženja ali sodnih postopkov iz ene države članice v drugo, da bi se tako skušal doseči ugodnejši pravni položaj (t. i. ‚forum shopping‘).
[…]
(6) V skladu z načelom sorazmernosti mora biti ta uredba omejena na določbe, ki urejajo pristojnost za uvedbo postopkov v primeru insolventnosti in za odločbe, ki se sprejemajo neposredno na podlagi postopkov v primeru insolventnosti in so tesno povezane s takimi postopki. Poleg tega mora uredba vsebovati določbe v zvezi s priznavanjem teh odločb in v zvezi s pravom, ki se uporablja, ki prav tako ustrezajo navedenemu načelu.
(7) Stečajni postopki, postopki poravnave ter podobni postopki so izključeni s področja uporabe [Konvencije z dne 27. septembra 1968 o pristojnosti in izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL 1972, L 299, str. 32), kakor je bila spremenjena s Konvencijo z dne 29. novembra 1996 o pristopu Republike Avstrije, Republike Finske in Kraljevine Švedske (UL 1997, C 15, str. 1)].
[…]
(23) Ta uredba mora za zadeve, ki jih zajema, določiti enotne kolizijske norme, ki v okviru njihovega področja uporabe nadomeščajo nacionalna pravila mednarodnega zasebnega prava. Če ni določeno drugače, se mora uporabiti pravo države članice, v kateri so bili uvedeni postopki v primeru insolventnosti (lex concursus). Ta kolizijska norma mora veljati za glavne postopke, pa tudi za lokalne. Lex concursus določa vse procesne in materialne posledice postopkov v primeru insolventnosti, za zadevne osebe in zadevna pravna razmerja. Ureja vse pogoje za uvedbo, vodenje in končanje postopkov v primeru insolventnosti.“
4 Člen 3(1) te uredbe določa:
„Sodišča držav članic, na katerih ozemlju je središče dolžnik[ov]ih glavnih interesov, so pristojna za uvedbo postopkov v primeru insolventnosti. Pri družbi ali pravni osebi se, dokler se ne dokaže nasprotno, domneva, da je središče dolžnik[ov]ih glavnih interesov registrirani sedež.“
5 Člen 4 navedene uredbe določa:
„1. Če ta uredba ne določa drugače, je pravo, ki se uporablja za postopke v primeru insolventnosti in njihove učinke, pravo države članice, na katere ozemlju so bili uvedeni postopki, v nadaljnjem besedilu ‚država, v kateri so bili uvedeni postopki‘.
2. Pravo države, v kateri so bili uvedeni postopki, določa pogoje za uvedbo, vodenje in končanje teh postopkov. Zlasti pa določa:
[…]
(c) ustrezna pooblastila dolžnika in upravitelja;
[…]
(e) posledice postopkov v primeru insolventnosti na trenutne pogodbe, katerih stranka je dolžnik;
(f) posledice postopkov v primeru insolventnosti na postopke, ki so jih sprožili posamezni upniki, razen na pravde v teku;
[…]
(h) pravila o prijavi, preverjanju in pri priznanju terjatev;
[…]
(m) pravila v zvezi z ničnostjo, izpodbojnostjo ali neizvršljivostjo pravnih dejanj, ki so v škodo vseh upnikov.“
6 Člen 13 te uredbe določa:
„Člen 4(2)[(m)] se ne uporablja, če oseba, ki je imela korist od dejanja, ki je v škodo vsem upnikom, dokaže, da:
– je za navedeno dejanje odločilno pravo države članice, ki ni država, v kateri so bili uvedeni postopki, in
– v ustreznem primeru pravo ne dopušča nobenega sredstva za izpodbijanje navedenega dejanja.“
Uredba št. 44/2001
7 Člen 1 Uredbe št. 44/2001, ki se nanaša na področje uporabe te uredbe, določa:
„1. Ta uredba se uporablja v civilnih in gospodarskih zadevah, ne glede na naravo sodne oblasti. Zlasti ne zajema davčnih, carinskih ali upravnih zadev.
2. Ta uredba se ne uporablja za:
(a) osebna stanja ali pravno in poslovno sposobnost fizičnih oseb, za premoženjska razmerja iz zakonske zveze, oporoke in dedovanje;
(b) stečaj, postopke v zvezi z likvidacijo plačilno nesposobnih podjetij ali drugih pravnih oseb, postopke prisilne poravnave in podobne postopke;
(c) socialno varnost;
(d) arbitražo.
[…]“
Uredba št. 864/2007
8 Člen 17 Uredbe št. 864/2007 določa:
„Pri ocenjevanju ravnanja osebe, za katero se zatrjuje, da je odgovorna, se, dejansko in kolikor je to potrebno, upoštevajo pravila glede varnosti in ravnanja, veljavna na kraju in v času dogodka, iz katerega izhaja odgovornost.“
Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
9 PI je bil sodni izvršitelj od leta 2002 do razrešitve decembra 2008. PI je imel za potrebe svoje pisarne sodnega izvršitelja v Belgiji odprt tekoči račun pri banki Fortis. Na ta račun je prejemal plačila s strani dolžnikov, od katerih je terjal dolgove.
10 PI je leta 2006 ustanovil PI Gerechtsdeurwaarderskantoor BV (v nadaljevanju: PI.BV), družbo nizozemskega prava, katere edini družbenik in poslovodja je bil on sam. Namen te družbe je bilo opravljanje dejavnosti sodnega izvršitelja PI, ki je na družbo PI.BV prenesel premoženje pisarne sodnega izvršitelja, vključno s tekočim računom, odprtim pri banki Fortis. Družba PI.BV je imela odprt tudi skrbniški račun pri neki drugi banki s sedežem na Nizozemskem, pri kateri so bila naložena sredstva približno 200 strank pisarne sodnega izvršitelja.
11 PI je v obdobju od 23. do 26. septembra 2008 z elektronskim prenosom s skrbniškega računa na tekoči račun pri banki Fortis nakazal znesek 550.000 EUR. Nekaj dni pozneje, med 1. in 3. oktobrom 2008, je PI znesek 550.000 EUR v gotovini dvignil s tekočega računa pri banki Fortis. To dejanje je bilo opredeljeno kot poneverba denarja in PI je bil zaradi teh dejanj obsojen na kazen zapora.
12 Stečaj družbe PI.BV je bil razglašen 23. junija 2009, 2. marca 2010 pa osebni stečaj PI.
13 V okviru teh stečajnih postopkov je stečajni upravitelj pri rechtbank Maastricht (okrožno sodišče v Maastrichtu, Nizozemska) vložil tožbo, s katero je predlagal, naj se banki Fortis naloži plačilo zneska 550.000 EUR. V utemeljitev svojega predloga je stečajni upravitelj trdil, da je banka Fortis odgovorna vsem upnikom družbe PI.BV in PI, ker je brez zadržkov in v nasprotju s svojimi zakonskimi obveznostmi sodelovala pri dvigih gotovine, ki jih je opravil PI, s čimer je oškodovala upnike obeh stečajnih mas.
14 Rechtbank Maastricht (okrožno sodišče v Maastrichtu) se je izreklo za pristojno za odločanje o tožbi stečajnega upravitelja. To odločbo je potrdilo Gerechtshof ’s‑Hertogenbosch (pritožbeno sodišče v ’s-Hertogenboschu, Nizozemska) z vmesno sodbo z dne 4. junija 2013 z obrazložitvijo, da tožba stečajnega upravitelja temelji na stečajih PI in družbe PI.BV ter da zato spada na področje uporabe Uredbe št. 1346/2000.
15 V zvezi s tem je rechtbank Maastricht (okrožno sodišče v Maastrichtu) banki Fortis s končno sodbo naložilo plačilo 550.000 EUR iz naslova škode, ki je nastala upnikom.
16 V pritožbenem postopku je Gerechtshof ’s-Hertogenbosch (pritožbeno sodišče v ’s-Hertogenboschu) 16. februarja 2016 izdalo vmesno sodbo, s katero je ugotovilo, da glede na to, da je o pristojnosti nizozemskih sodišč že odločilo z vmesno sodbo z dne 4. junija 2013, načeloma ne sme ponovno preučiti tega vprašanja. Gerechtshof ’s-Hertogenbosch (pritožbeno sodišče v ’s‑Hertogenboschu) pa je v tej vmesni sodbi z dne 16. februarja 2016 navedlo, da iz sodb Sodišča z dne 4. septembra 2014, Nickel & Goeldner Spedition (C‑157/13, EU:C:2014:2145), in z dne 11. junija 2015, Comité d’entreprise de Nortel Networks in drugi (C‑649/13, EU:C:2015:384), izhaja, da so bile trditve banke Fortis, v skladu s katerimi je bila odločitev v zvezi s pristojnostjo nizozemskih sodišč iz vmesne sodbe z dne 4. junija 2013 napačna, a priori utemeljene, tako da je v zvezi s tem dovolilo kasacijsko pritožbo.
17 Gerechtshof ’s-Hertogenbosch (pritožbeno sodišče v ’s-Hertogenboschu) je poleg tega menilo, da je bila tožba, ki jo je stečajni upravitelj vložil proti banki Fortis, tožba, imenovana „Peeters/Gatzen“, katere načelo je Hoge Raad der Nederlanden (vrhovno sodišče Nizozemske) oblikovalo v sodbi z dne 14. januarja 1983. Na podlagi take tožbe „Peeters/Gatzen“ stečajni upravitelj v nekaterih okoliščinah lahko vloži odškodninski zahtevek na podlagi uveljavljanja deliktne ali kvazideliktne odgovornosti proti tretji osebi, ki je sodelovala pri nastanku oškodovanja, ki so ga utrpeli upniki, čeprav sam stečajni dolžnik seveda ni upravičen do takega zahtevka. V skladu s to sodno prakso se iztržek iz takega zahtevka, ki ga je v interesu vseh upnikov vložil stečajni upravitelj, steče v maso.
18 Stečajni upravitelj je pri predložitvenem sodišču, Hoge Raad der Nederlanden (vrhovno sodišče Nizozemske), zoper sodbo Gerechtshof ’s-Hertogenbosch (pritožbeno sodišče v ’s-Hertogenboschu) z dne 16. februarja 2016 vložil pritožbo. Banka Fortis pa je zoper isto sodbo vložila nasprotno pritožbo, s katero je Gerechtshof ’s-Hertogenbosch (pritožbeno sodišče v ’s-Hertogenboschu) med drugim očitala, da se je na podlagi Uredbe št. 1346/2000 izreklo za pristojno za odločanje o tožbi, ki jo je vložil stečajni upravitelj.
19 Predložitveno sodišče meni, da obstaja utemeljen dvom glede tega, ali je treba tožbo „Peeters/Gatzen“ obravnavati kot tožbo, ki jo urejajo izključno posebna pravila postopka zaradi insolventnosti, zaradi česar ne bi spadala na področje uporabe Uredbe št. 44/2001.
20 Predložitveno sodišče ima tudi pomisleke glede vprašanja, ali je za določitev prava, ki se uporablja za tožbo, vedno odločilno, kako se tožba uvrsti v okviru presoje pristojnosti, tako da bi v skladu s členom 4 Uredbe št. 1346/2000 vedno obstajala usklajenost med pristojnostjo in pravom, ki se uporablja.
21 Nazadnje, če se za vsebinsko odločanje in, posledično, za tožbo „Peeters/Gatzen“ uporablja nizozemsko pravo, se predložitveno sodišče sprašuje, ali je treba v takšnem položaju pri presoji nezakonitosti določenega ravnanja kljub temu upoštevati – po analogiji s členom 17 Uredbe (ES) št. 864/2007 v povezavi s členom 13 Uredbe št. 1346/2000 – pravila glede varnosti in ravnanja, veljavna na kraju zatrjevanega delikta, kakršna so pravila glede finančnega ravnanja bank.
22 V teh okoliščinah je Hoge Raad der Nederlanden (vrhovno sodišče Nizozemske) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Ali je odškodninska tožba, ki jo stečajni upravitelj na podlagi pooblastila za upravljanje in likvidacijo stečajne mase, določenega v členu 68(1) Faillissementswet, v imenu vseh upnikov stečajnega dolžnika vloži proti tretji osebi, ker je ta tretja oseba v razmerju do upnikov ravnala protipravno, in iztržek iz katere se, če je tej tožbi ugodeno, steče v maso, zajeta z izjemo v členu 1(2)(b) Uredbe [št. 44/2001]?
2. Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen in je tožba torej zajeta z Uredbo [št. 1346/2000], ali za to tožbo tedaj v skladu s členom 4(1) navedene uredbe – tako glede pooblastila upravitelja za vložitev tožbe kakor tudi glede materialnega prava, ki se uporablja – velja pravo države članice, na katere ozemlju je bil uveden postopek zaradi insolventnosti?
3. Če je odgovor na drugo vprašanje pritrdilen, ali morajo sodišča države članice, na katere ozemlju je bil uveden postopek zaradi insolventnosti, v tem primeru – po potrebi ustrezno – upoštevati:
(a) določbe člena 13 Uredbe [št. 1346/2000] v tem smislu, da se stranka, katere odgovornost se zatrjuje, pred tožbo, ki jo vloži upravitelj v korist vseh upnikov, lahko brani s tem, da dokaže, da njeno ravnanje – presojano v skladu s pravom, ki bi veljalo za tožbo, če njene odgovornosti za delikt ne bi uveljavljal upravitelj, ampak posamezni upnik – ne vodi do odgovornosti;
(b) določbe člena 17 Uredbe [št. 864/2007] v povezavi s členom 13 Uredbe [št. 1346/2000], to pomeni v povezavi s pravili glede varnosti in ravnanja, veljavnimi na kraju zatrjevanega delikta, na primer pravili glede finančnega ravnanja bank?“
Vprašanja za predhodno odločanje
Prvo vprašanje
23 Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 1(1) in (2)(b) Uredbe št. 44/2001 razlagati tako, da tožba, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, katere predmet je odškodninski zahtevek zaradi uveljavljanja deliktne ali kvazideliktne odgovornosti, ki jo je stečajni upravitelj vložil v okviru postopka zaradi insolventnosti in iztržek katere, če je tej tožbi ugodeno, se steče v stečajno maso, spada pod pojem „civilne in gospodarske zadeve“ v smislu odstavka 1 te določbe in torej na stvarno področje uporabe te uredbe.
24 V zvezi s tem je treba opozoriti, da je Sodišče med drugim na podlagi pripravljalnih del v zvezi s Konvencijo z dne 27. septembra 1968 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju: Bruseljska konvencija), ki jo je nadomestila Uredba št. 44/2001, razsodilo, da je treba zadnjenavedeno uredbo in Uredbo št. 1346/2000 razlagati tako, da se preprečita kakršno koli prekrivanje med pravnimi pravili iz teh besedil in kakršna koli pravna praznina. Zato tožbe, ki so na podlagi člena 1(2)(b) Uredbe št. 44/2001 izključene s področja uporabe te uredbe, ker se nanašajo na „stečaj, postopke v zvezi z likvidacijo plačilno nesposobnih podjetij ali drugih pravnih oseb, postopke prisilne poravnave in podobne postopke“, spadajo na področje uporabe Uredbe št. 1346/2000. Nasprotno pa tožbe, ki ne spadajo na področje uporabe člena 3(1) Uredbe št. 1346/2000, spadajo na področje uporabe Uredbe št. 44/2001 (sodba z dne 9. novembra 2017, Tünkers France in Tünkers Maschinenbau, C‑641/16, EU:C:2017:847, točka 17).
25 Sodišče je dalje ugotovilo, da je zakonodajalec Unije, kot je med drugim navedeno v uvodni izjavi 7 Uredbe št. 44/2001, želel ohraniti široko opredelitev pojma „civilne in gospodarske zadeve“ iz člena 1(1) te uredbe in s tem široko polje uporabe te uredbe. Področje uporabe Uredbe št. 1346/2000 pa se v skladu z uvodno izjavo 6 te uredbe ne sme razlagati široko (sodba z dne 9. novembra 2017, Tünkers France in Tünkers Maschinenbau, C‑641/16, EU:C:2017:847, točka 18).
26 Sodišče je razsodilo, da le tožbe, ki neposredno izhajajo iz postopka zaradi insolventnosti in ki so z njim tesno povezane, ne spadajo na področje uporabe Bruseljske konvencije in posledično Uredbe št. 44/2001 (glej v tem smislu sodbi z dne 22. februarja 1979, Gourdain, 133/78, EU:C:1979:49, točka 4, in z dne 19. aprila 2012, F-Tex, C‑213/10, EU:C:2012:215, točki 22 in 24). Zato se le za te tožbe s takimi značilnostmi uporablja Uredba št. 1346/2000 (glej v tem smislu sodbo z dne 9. novembra 2017, Tünkers France in Tünkers Maschinenbau, C‑641/16, EU:C:2017:847, točka 19 in navedena sodna praksa).
27 Poleg tega je to isto merilo, kakor je opredeljeno v sodni praksi Sodišča v zvezi z razlago Bruseljske konvencije, povzeto v uvodni izjavi 6 Uredbe št. 1346/2000 za omejitev predmeta te uredbe in potrjeno z Uredbo (EU) 2015/848 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 2015 o postopkih v primeru insolventnosti (UL 2015, L 141, str. 19), ki v tej zadevi ni uporabljiva ratione temporis in ki v členu 6 določa, da so sodišča države članice, na katere ozemlju je bil uveden postopek v primeru insolventnosti, pristojna za vsak zahtevek, ki izhaja neposredno iz postopka v primeru insolventnosti in je z njim tesno povezan.
28 Odločilno merilo, ki ga je Sodišče uporabilo pri določanju področja, iz katerega izhaja tožba, ni postopek, v okviru katerega je vložena ta tožba, ampak njena pravna podlaga. V skladu s tem pristopom je treba ugotoviti, ali pravica oziroma obveznost, ki je podlaga za tožbo, izhaja iz splošnih predpisov civilnega in gospodarskega prava ali iz pravil o odstopanjih, ki so značilna za postopke zaradi insolventnosti (sodbe z dne 4. septembra 2014, Nickel & Goeldner Spedition, C‑157/13, EU:C:2014:2145, točka 27; z dne 9. novembra 2017, Tünkers France in Tünkers Maschinenbau, C‑641/16, EU:C:2017:847, točka 22, in z dne 20. decembra 2017, Valach in drugi, C‑649/16, EU:C:2017:986, točka 29).
29 Prvič, dejstvo, da tožbo po uvedbi postopka zaradi insolventnosti vloži stečajni upravitelj, ki je določen v okviru tega postopka, in da ta deluje v interesu upnikov, namreč bistveno ne spremeni narave zadevne tožbe, ki ni odvisna od postopka zaradi insolventnosti in za katero se vsebinsko še naprej uporabljajo splošni predpisi (glej po analogiji sodbi z dne 10. septembra 2009, German Graphics Graphische Maschinen, C‑292/08, EU:C:2009:544, točki 31 in 33, in z dne 4. septembra 2014, Nickel & Goeldner Spedition, C‑157/13, EU:C:2014:2145, točka 29).
30 Drugič, v skladu s sodno prakso Sodišča je za ugotovitev, ali se uporabi izključitev iz člena 1(2)(b) Uredbe št. 44/2001, odločilna stopnja povezave med tožbo in postopkom zaradi insolventnosti (sodba z dne 9. novembra 2017, Tünkers France in Tünkers Maschinenbau, C‑641/16, EU:C:2017:847, točka 28 in navedena sodna praksa).
31 V obravnavanem primeru najprej iz predloga za sprejetje predhodne odločbe izhaja, da tožbo „Peeters/Gatzen“, ki je bila v sodni praksi Hoge Raad der Nederlanden (vrhovno sodišče Nizozemske) prvič potrjena s sodbo z dne 14. januarja 1983, lahko vloži stečajni upravitelj v interesu vseh upnikov v okviru svoje splošne naloge, priznane v nacionalni zakonodaji na tem področju, ki je upravljanje in unovčenje stečajne mase. Dalje, iztržek te tožbe, če se zahtevku ugodi, se steče v stečajno maso v korist vseh upnikov, da se razdeli v skladu s pravili likvidacijskega načrta. Poleg tega za odločanje o taki tožbi, ki je bila vložena med postopkom zaradi insolventnosti, prvič, ni treba preučiti individualnega položaja vsakega posameznega prizadetega upnika in, drugič, tretja oseba, proti kateri je vložena tožba, proti upravitelju ne more uporabiti vseh sredstev obrambe, ki bi jih imela na razpolago proti posameznim upnikom.
32 Ugotoviti pa je treba, da so vse značilnosti tožbe „Peeters/Gatzen“, navedene v prejšnji točki, del postopkovnega okvira, v katerega je umeščena ta tožba. Namreč, če je bila taka tožba vložena med postopkom zaradi insolventnosti, je stečajni upravitelj v okviru svojih nalog upravljanja in unovčenja stečajne mase v skladu z nacionalno zakonodajo na tem področju tisti, ki jo vloži v interesu vseh upnikov, in posledično se iztržek te tožbe steče v stečajno maso.
33 Dalje, na podlagi elementov, ki izhajajo iz spisa, ki je bil predložen Sodišču, je tožba, ki jo je stečajni upravitelj vložil proti banki Fortis, tožba za uveljavljanje deliktne ali kvazideliktne odgovornosti. Namen te tožbe je torej obsodba banke Fortis na podlagi domnevne neizpolnitve obveznosti nadzora, v skladu s katero bi morala zavrniti dvige gotovine v višini 550.000 EUR s strani PI, saj so ti dvigi po mnenju stečajnega upravitelja oškodovali upnike.
34 Zato je na podlagi teh elementov očitno, da so temelj take sodbe splošna pravila civilnega in gospodarskega prava, in ne posebna pravila o odstopanju, ki so značilna za postopek zaradi insolventnosti.
35 Nazadnje, čeprav v zadevi v postopku v glavni stvari obstoja povezave s postopkom zaradi insolventnosti ni mogoče zanikati, ker gre za tožbo, ki jo je vložil stečajni upravitelj v interesu upnikov, pa to ne spremeni dejstva – kot je razvidno iz spisa, predloženega Sodišču – da tako tožbo lahko vložijo upniki posamično, bodisi pred, med ali po končanem postopku zaradi insolventnosti.
36 V teh okoliščinah in kot je navedel generalni pravobranilec v točki 68 sklepnih predlogov, se tožbe, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, ki jo, prvič, lahko vloži upnik sam, tako da ne spada v izključno pristojnost stečajnega upravitelja, in drugič, ki ni odvisna od uvedbe postopka zaradi insolventnosti, ne sme šteti za neposredno in neločljivo posledico takega postopka.
37 Zato je treba šteti, da takšna tožba ne temelji na pravilih o odstopanju, ki so značilna za postopke zaradi insolventnosti, temveč, nasprotno, na splošnih pravilih civilnega in gospodarskega prava, in zato ni izključena s področja uporabe Uredbe št. 44/2001.
38 Glede na te ugotovitve je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 1(1) in (2)(b) Uredbe št. 44/2001 razlagati tako, da tožba, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, katere predmet je odškodninski zahtevek zaradi uveljavljanja deliktne ali kvazideliktne odgovornosti, ki jo je stečajni upravitelj vložil v okviru postopka zaradi insolventnosti in iztržek katere, če je tej tožbi ugodeno, se steče v stečajno maso, spada pod pojem „civilne in gospodarske zadeve“ v smislu odstavka 1 te določbe in torej na stvarno področje uporabe te uredbe.
Drugo in tretje vprašanje
39 Ker sta bili drugo in tretje vprašanje zastavljeni le, če bi Sodišče odločilo, da tožba, kakršna se obravnava v postopku v glavni stvari, spada med izključitve iz člena 1(2)(b) Uredbe št. 44/2001, na ti vprašanji ni treba odgovoriti.
Stroški
40 Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo:
Člen 1(1) in (2)(b) Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah je treba razlagati tako, da tožba, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, katere predmet je odškodninski zahtevek zaradi uveljavljanja deliktne ali kvazideliktne odgovornosti, ki jo je stečajni upravitelj vložil v okviru postopka zaradi insolventnosti in iztržek katere, če je tej tožbi ugodeno, se steče v stečajno maso, spada pod pojem „civilne in gospodarske zadeve“ v smislu odstavka 1 te določbe in torej na stvarno področje uporabe te uredbe.
Podpisi