SKLEP SODIŠČA ZA USLUŽBENCE

(prvi senat)

z dne 4. februarja 2011

Zadeva F‑54/10

Luc Verheyden

proti

Evropski komisiji

„Javni uslužbenci – Uradniki – Odločba Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF) o predložitvi podatkov o fizičnih osebah italijanskim sodnim organom – Učinki sodbe za tretje osebe – Načelo enakega obravnavanja“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se uporablja za Pogodbo ESAE v skladu z njenim členom 106a, s katero L. Verheyden predlaga zlasti razglasitev ničnosti odločbe Komisije o neizplačilu odškodnine v znesku 3000 EUR, enake tisti, za katero je Sodišče za uslužbence Komisiji naložilo, da jo mora izplačati vsaki tožeči stranki v zadevah, v katerih je bila izdana njegova sodba z dne 28. aprila 2009 v zadevi Violetti in drugi proti Komisiji (F‑5/05 in F‑7/05).

Odločitev:      Tožba se zavrne kot očitno neutemeljena. Tožeča stranka nosi vse stroške.

Povzetek

1.      Postopek – Vsebinska preučitev pred preučitvijo dopustnosti – Dopustnost

2.      Uradniki – Enako obravnavanje – Različno obravnavanje naslovnikov podobnih posamičnih odločb, ker so nekateri tožbo zoper te odločbe vložili uspešno in drugi ne – Neobstoj diskriminacije

3.      Uradniki – Dolžnost skrbnega ravnanja uprave – Načelo dobrega upravljanja – Obseg – Sodni nadzor – Meje

1.      Sodišče Unije lahko presoja, ali je treba tožbo v interesu učinkovitega izvajanja sodne oblasti vsekakor zavrniti zaradi neutemeljenosti, ne da bi bilo treba odločati o njeni dopustnosti.

(Glej točko 31.)

Napotitev na:

Sodišče: 26. februar 2002, Svet proti Bohringerju, C‑23/00 P, točki 51 in 52.

2.      Naslovnike več podobnih posamičnih odločb, sprejetih v skupnem postopku, je mogoče obravnavati različno, ker so sodno razglasitev ničnosti dosegli samo nekateri med njimi, drugi pa tožbe na pristojnih sodiščih niso vložili uspešno.

Tako se položaj uradnika, čigar tožba je bila zavržena zaradi nedopustnosti, objektivno razlikuje od položaja drugih uradnikov, ki so vložili tožbe v rokih za tožbo, s čimer jim je bilo priznano, da je bila zoper njih storjena napaka in so lahko v teh okoliščinah dosegli, da je Sodišče za uslužbence instituciji naložilo obveznosti. Zato institucija s tem, da zadevni stranki ni dodelila enakega zneska kot drugim uradnikom, ni očitno kršila načela enakega obravnavanja.

(Glej točki 34 in 35.)

Napotitev na:

Sodišče: 14. september 1999, Komisija proti AssiDomän Kraft Products in drugim, C‑310/97 P, točke od 49 do 71.

3.      Uprava mora na podlagi načela dobrega upravljanja in dolžnosti skrbnega ravnanja pri odločanju o položaju uradnika upoštevati vse okoliščine, ki bi lahko vplivale na njeno odločitev, in pri tem upoštevati ne samo interes službe, ampak tudi interes zadevnega uslužbenca. Institucije lahko v posebni skrbi za svoje uslužbence koristi na podlagi sodnih odločb, ugodnih za druge uradnike, razširijo na uradnike, ki posamičnih odločb, ki so jih zadevale, niso izpodbijali v rokih.

Vendar se mora nadzor sodišča Unije ob upoštevanju obsega diskrecijske pravice, ki jo imajo institucije pri oceni interesa službe, omejiti na vprašanje, ali se je zadevna institucija držala razumnih omejitev in diskrecijske pravice ni uporabila očitno napačno.

(Glej točki 36 in 37.)

Napotitev na:

Sodišče: 4. februar 1987, Maurissen proti Računskemu sodišču, 417/85, točka 12; 11. januar 2001, Gevaert proti Komisiji, C‑389/98 P, točke 44, 45 in 56;

Sodišče prve stopnje: 15. september 1998, Haas in drugi proti Komisiji, T‑3/96, točka 53; 16. marec 2004, Afari prot ECB, T‑11/03, točka 42.