SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE
EVROPSKE UNIJE
(drugi senat)

z dne 10. aprila 2014

Zadeva F‑81/12

Risto Nieminen

proti

Svetu Evropske unije

„Javni uslužbenci – Napredovanje – Napredovalno obdobje 2010 – Napredovalno obdobje 2011 – Odločba, da tožeča stranka ne napreduje – Obveznost obrazložitve – Primerjalna ocena uspešnosti – Upravni uslužbenci, ki imajo jezikovne naloge, in upravni uslužbenci, ki imajo naloge, ki niso jezikovne – Časovno stalna uspešnost“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se uporablja za Pogodbo ESAE v skladu z njenim členom 106a, s katero R. Nieminen predlaga razglasitev ničnosti odločb Sveta Evropske unije, da v napredovalnih obdobjih 2010 in 2011 ne napreduje v naziv AD 12.

Odločitev:      Tožba se zavrne. R. Nieminen nosi svoje stroške in naloži se mu plačilo stroškov, ki jih je priglasil Svet Evropske unije.

Povzetek

1.      Uradniki – Napredovanje – Primerjalna ocena uspešnosti – Upoštevne okoliščine – Upravni uslužbenci, ki imajo jezikovne naloge, in upravni uslužbenci, ki imajo naloge, ki niso jezikovne – Napredovalne kvote – Kršitev člena 45(1) Kadrovskih predpisov

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 45(1))

2.      Uradniki – Napredovanje – Merila – Uspešnost – Upoštevanje delovne dobe v nazivu – Podrednost – Upoštevanje časovno stalne uspešnosti – Obseg

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 45(1))

3.      Uradniki – Napredovanje – Primerjalna ocena uspešnosti – Pravila za izvajanje – Diskrecijska pravica uprave – Meje – Spoštovanje načela enakega obravnavanja – Sodni nadzor – Meje

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 45)

4.      Uradniki – Napredovanje – Primerjalna ocena uspešnosti – Diskrecijska pravica uprave – Obseg – Očitna napaka pri presoji uspešnosti uradnika, ki ni napredoval

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 45)

1.      To, da se določeno število zaposlitev pridrži za napredovanje upravnih uslužbencev, ki imajo jezikovne naloge, lahko ovira napredovanje enega ali več upravnih uslužbencev, ki imajo naloge, ki niso jezikovne, čeprav bi bila njihova uspešnost večja od uspešnosti njihovih kolegov, ki imajo jezikovne naloge in so napredovali. S takim pridržanjem delovnih mest bi bile kršene določbe člena 45(1) Kadrovskih predpisov, ki vključujejo domnevo, da se primerjalna ocena uspešnosti opravi na enaki podlagi.

(Glej točko 40.)

Sklicevanje na:

Sodišče za uslužbence, 15. december 2010, Almeida Campos in drugi/Svet, F‑14/09, točki 37 in 38.

2.      Delovna doba v nazivu in na delovnem mestu se lahko kot merilo za napredovanje uporabi samo podredno, če bi bila uspešnost zlasti glede na tri merila, ki so izrecno navedena v členu 45(1) Kadrovskih predpisov, enaka. Vendar lahko organ, pristojen za imenovanja, zakonito opravi primerjalno oceno uspešnosti uradnikov, ki lahko napredujejo, in sicer na podlagi njihove posamezne časovno stalne uspešnosti.

Merilo časovno stalne uspešnosti ni ločeno od treh meril iz člena 45(1) Kadrovskih predpisov, temveč se neposredno nanaša na prvo med njimi, ki temelji na poročilih o uradnikih. Natančneje, merilo časovno stalne uspešnosti omogoča boljše upoštevanje celotne uspešnosti uradnikov, ki lahko napredujejo, ob spoštovanju načela enakega obravnavanja. Če bi namreč organ, pristojen za imenovanja, upošteval samo najnovejše poročilo ali najnovejša poročila o uradnikih, ki lahko napredujejo, bi bila primerjalna ocena uspešnosti izkrivljena ali vsaj nepopolna, saj organ, pristojen za imenovanja, ne bi preučil celotne uspešnosti uradnikov, ki imajo več kot dve leti delovne dobe v nazivu. Poleg tega uporaba množine v opredelitvi „poročila o uradnikih“ iz člena 45(1) Kadrovskih predpisov kaže na to, da mora organ, pristojen za imenovanja, načeloma preučiti vsa poročila o uradnikih od njihovega začetka zaposlitve v posameznem nazivu, kar pomeni, da je treba nujno upoštevati merilo časovno stalne uspešnosti. Nazadnje, merilo časovno stalne uspešnosti ne pomeni, da se v primerjalno oceno, opravljeno na podlagi člena 45(1) Kadrovskih predpisov, samo ponovno vključi merilo delovne dobe, saj sploh ni nujno, da se dolga delovna doba ujema z visoko in časovno stalno uspešnostjo, zato ti merili nikakor ne sovpadata, čeprav je med njima določena povezava.

(Glej točki 43 in 44.)

Sklicevanje na:

Splošno sodišče Evropske unije: 15. januar 2014, Stols/Svet, T‑95/12 P, točke od 41 do 44;

Sodišče za uslužbence: 13. december 2011, Stols/Svet, F‑51/08 RENV, točka 47.

3.      . Za oceno uspešnosti, ki jo je treba upoštevati v okviru odločbe o napredovanju na podlagi člena 45 Kadrovskih predpisov, ima organ, pristojen za imenovanja, široko diskrecijsko pravico, nadzor sodišča Unije pa se mora omejiti le na vprašanje, ali se je – glede na pravne poti in tožbene razloge, ki so lahko upravo privedli do presoje – uprava držala omejitev in svoje pristojnosti ni uporabljala očitno napačno. Sodišče torej ne more s svojo presojo nadomestiti presoje kvalifikacij in uspešnosti kandidatov, ki jo je sprejel organ, pristojen za imenovanja. Omejiti se mora na nadzor nad objektivnostjo in pravilnostjo primerjalne ocene uspešnosti iz člena 45(1) Kadrovskih predpisov, na podlagi pojasnil, ki jih je navedel organ, pristojen za imenovanja, v zvezi z napredovalnim obdobjem, in sicer pred navedeno oceno. Sodišče Unije zato ni pristojno za nadzor nad utemeljenostjo ocene, opravljene na podlagi kompleksnih presoj, ki jih zaradi njihove narave ni mogoče objektivno preverjati in ki jih izvede uprava v zvezi s poklicnimi zmožnostmi uradnika.

Vendar je diskrecijska pravica, ki je tako priznana upravi, omejena z nujnostjo, da primerjalno oceno uspešnosti opravi skrbno in nepristransko, v interesu službe in v skladu z načelom enakega obravnavanja. Čeprav ima organ, pristojen za imenovanja, na podlagi Kadrovskih predpisov pravico, da tako oceno opravi po postopku ali metodi, ki se mu zdi najprimernejša, je treba navedeno oceno v praksi opraviti na enaki podlagi ter na podlagi primerljivih virov podatkov in informacij.

Dopustna je tudi metoda presoje, ki se uporablja za primerjavo uspešnosti uradnikov, pri kateri se primerjajo povprečja analitičnih ocen uradnikov s povprečjem analitičnih ocen njihovih ocenjevalcev, če je njen namen odstraniti subjektivnost, ki izhaja iz presoj različnih ocenjevalcev.

Poleg tega je organ, pristojen za imenovanja, na podlagi Kadrovskih predpisov pristojen za primerjalno oceno uspešnosti, in sicer v skladu z njihovim členom 45 po postopku ali metodi, ki se mu zdita najprimernejša. Vendar je diskrecijska pravica, ki je tako priznana upravi, omejena z nujnostjo, da primerjalno oceno uspešnosti opravi skrbno in nepristransko, v interesu službe in v skladu z načelom enakega obravnavanja. V praksi je treba to oceno opraviti na enaki podlagi ter na podlagi primerljivih virov podatkov in informacij.

(Glej točke 57, 58, 90 in 91.)

Sklicevanje na:

Sodišče prve stopnje: 13. julij 1995, Rasmussen/Komisija, T‑557/93, točka 20 in navedena sodna praksa; 3. oktober 2000, Cubero Vermurie/Komisija, T‑187/98, točka 85;

Splošno sodišče Evropske unije: 16. maj 2013, Canga Fano/Svet, T‑281/11 P, točki 41 in 42 ter navedena sodna praksa; zgoraj navedena sodba Stols/Svet, točke od 29 do 31;

Sodišče za uslužbence: 14. julij 2011, Praskevicius/Parlament, F‑81/10, točka 53.

4.      V zvezi s tem je v okviru nadzora sodišča Unije nad odločitvami uprave v zvezi z napredovanjem napaka očitna, kadar jo je mogoče zlahka opaziti in jasno odkriti na podlagi meril, s katerimi je zakonodajalec nameraval pogojevati odločbe na področju napredovanja. Zato morajo biti za ugotovitev, ali je uprava storila očitno napako pri presoji dejanskega stanja, ki upravičuje razglasitev ničnosti odločbe o napredovanju ali ocenjevalnega poročila, dokazi, ki jih mora predložiti tožeča stranka, zadostni, da se presoja uprave ne zdi verjetna. Povedano drugače, tožbeni razlog, ki se nanaša na očitno napako, je treba zavrniti, če je treba kljub dokazom, ki jih predloži tožeča stranka, zadevno presojo sprejeti kot resnično ali veljavno.

(Glej točko 59.)

Sklicevanje na:

Splošno sodišče Evropske unije: zgoraj navedena sodba Canga Fano/Svet, točka 127;

Sodišče za uslužbence: 24. marec 2011, Canga Fano/Svet, F‑104/09, točka 35; 12. december 2012, Cerafogli/ECB, F‑43/10, točka 131, predmet pritožbe pred Splošnim sodiščem Evropske unije, zadeva T‑114/13 P.