SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE

(prvi senat)

z dne 7. julija 2009

Zadeva F-39/08

Giorgio Lebedef

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Javni uslužbenci – Uradniki – Letni dopust – Dejavnosti zastopnika uslužbencev – Napotitev s polovičnim delovnim časom za namene sindikalnega zastopanja – Zakonito zastopanje – Neupravičena odsotnost – Odbitek letnega dopusta – Člen 60 Kadrovskih predpisov“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi členov 236 ES in 152 AE, s katero G. Lebedef predlaga razglasitev ničnosti odločb z dne 29. maja, 20. junija, 28. junija in 6. julija 2007, dveh odločb z dne 26. julija 2007 in odločbe z dne 2. avgusta 2007, pri čemer se vse odločbe nanašajo na skupni odbitek 32 dni dopusta za leto 2007.

Odločitev:      Tožba se zavrne. Tožeča stranka nosi vse stroške.

Povzetek

1.      Uradniki – Zastopanje – Svet zaposlenih – Sodelovanje nenapotenih uradnikov ali uslužbencev

2.      Uradniki – Neupravičena odsotnost – Naknadna ureditev – Pogoji

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 60)

3.      Uradniki – Zastopanje – Svet zaposlenih – Obveznost predhodne odobritve odsotnosti

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 60)

4.      Uradniki – Odsotnost – Pristojnost za nadzor

1.      Ni mogoče niti zaželeno, da bi zastopanje uslužbencev zagotavljali izključno napoteni uradniki ali uslužbenci, naj bo to za 50 % ali 100 % svojega delovnega časa. Obstaja interes, da del obveznosti zastopanja uslužbencev prevzamejo nenapoteni uslužbenci. Vendar sistem, ki posebej določa napotitev nekaterih zastopnikov uslužbencev, pomeni, da je za nenapotene uradnike ali uslužbence sodelovanje pri zastopanju uslužbencev občasno in da – obračunano polletno ali trimesečno – zajema razmeroma omejen odstotek delovnega časa.

Čeprav natančna določitev „občasnosti“ sodelovanja pri zastopanju uslužbencev in natančna določitev odstotka temu namenjenega časa po naravi nista mogoči in ju je mogoče opraviti samo glede na posamezen primer, bi strinjanje s tem, da nenapoteni uradnik ali uslužbenec zastopanju uslužbencev nameni skoraj celoten ali celoten delovni čas, tako da delu v službi, kjer je zaposlen, posveti le malo ali celo nič delovnega časa, pomenilo obid sistema, ki je bil vzpostavljen z različnimi sporazumi med Komisijo ter sindikalnimi in poklicnimi organizacijami, in bi lahko glede na okoliščine zadeve pomenilo tudi zlorabo pravice, ki jo lahko sodišče Skupnosti sankcionira.

(Glej točki 49 in 50.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 18. december 1997, Angelini proti Komisiji, T-222/95, RecFP, str. I-A-491 in II-1277, točki 35 in 36; 18. december 1997, Costantini proti Komisiji, T-57/96, RecFP, str. I-A-495 in II-1293, točki 28 in 29; 12. junij 2001, Gogos proti Komisiji, T-95/98 DEP, RecFP, str. I-A-123 in II-571, točka 24.

2.      Če se ne zaprosi za predhodno odobritev odsotnosti ali če se o odsotnosti vsaj predhodno ne obvesti, je mogoče naknadno potrdilo o odsotnosti uradnika v skladu s členom 60 Kadrovskih predpisov predložiti samo v primeru bolezni ali nezgode; vsekakor pa je treba – tudi če se predloži naknadno potrdilo – pristojni upravi omogočiti, da ohrani določeno pravico do nadzora in presodi utemeljenost naknadnega opravičevanja odsotnosti, ki se šteje za neupravičeno.

(Glej točko 55.)

3.      Čeprav praktične težave ali omejitve v zvezi z zaupnostjo zastopnikom uslužbencev v nekaterih okoliščinah res lahko preprečujejo spoštovanje obveznosti predhodne odobritve odsotnosti od neposredno nadrejenega (ali vsaj predhodne obvestitve), natančneje, v zvezi z zaupnostjo in ob upoštevanju, da številne informacije v zvezi z zastopanjem uslužbencev niso zaupne – med drugim kraj, urnik in udeleženci uradnih sestankov – je treba priznati, da lahko zastopnik uslužbencev neposredno nadrejenemu tudi ob obstoju zaupnih podatkov vedno sporoči splošne nezaupne informacije, kot je približen čas trajanja sestanka.

Poleg tega to, da služba, v kateri je nekdo zaposlen, splošno in površno pozna dejavnosti zastopanja uslužbencev posameznega uradnika, ne more pomeniti predhodne obveščenosti, a fortiori pa niti predhodnega dovoljenja neposredno nadrejenega.

(Glej točki 57 in 58.)

4.      Glede uradnika, ki pripada dvema hierarhičnima strukturama – pri čemer je prva zastopstvo uslužbencev, ki zadeva njegove dejavnosti kot sindikalnega zastopnika, druga pa služba, kjer je zaposlen – je za nadzor nad njegovo odsotnostjo v času, za katerega je napoten na delo sindikalnega zastopnika, odgovorna prva hierarhična struktura, vendar pa to ne velja za odsotnosti, ki zadevajo delovni čas, ki ga more posvetiti delu v službi, v kateri je zaposlen, saj je za te odsotnosti pristojna samo ta druga hierarhična struktura.

(Glej točko 59.)