SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE
(tretji senat)
z dne 28. marca 2012
Zadeva F‑36/11
BD
proti
Evropski komisiji
„Javni uslužbenci – Pogodbeni uslužbenci – Nepodaljšanje pogodbe – Člen 11a Kadrovskih predpisov – Navzkrižje interesov – Zaupno razmerje – Člen 12b Kadrovskih predpisov – Zunanja dejavnost – Domneva nedolžnosti“
Predmet: Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se za Pogodbo ESAE uporablja na podlagi njenega člena 106a, s katero BD predlaga zlasti razglasitev ničnosti odločbe iz obvestila organa Komisije, pooblaščenega za sklepanje pogodb o zaposlitvi, z dne 30. avgusta 2010, s katerim je bil obveščen, da njegova pogodba ne bo podaljšana. BD v isti tožbi predlaga tudi, naj se Komisiji naloži plačilo odškodnine za utrpelo nepremoženjsko škodo.
Odločitev: Tožba se zavrne. Tožeča stranka nosi svoje stroške in stroške Komisije.
Povzetek
1. Uradniki – Pogodbeni uslužbenci – Zaposlovanje – Podaljšanje pogodbe za določen čas – Diskrecijska pravica uprave – Sprejetje notranje direktive, ki določa načelo podaljšanja pod nekaterimi pogoji – Samoomejevanje diskrecijske pravice uprave na tem področju
(Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev, členi 47(b), 85 in 119, prvi odstavek)
2. Uradniki – Pogodbeni uslužbenci – Odpust – Diskrecijska pravica uprave glede izbire disciplinske ali pogodbene podlage za odpust
(Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev, členi 47(1)(b)(i), 49(1) in 119, prvi odstavek)
3. Uradniki – Pravno sredstvo – Predhodna upravna pritožba – Negativna odločitev – Sprememba obrazložitve izpodbijanega akta – Zloraba pooblastil – Neobstoj
(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91)
4. Uradniki – Pogodbeni uslužbenci – Zaposlovanje – Podaljšanje pogodbe za določen čas – Pogoji – Interes službe in ohranitev zaupnega razmerja
(Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev, člen 88)
5. Uradniki – Načela – Pravica do domneve nedolžnosti – Obseg – Prepoved, da se na podlagi elementov, zbranih med preiskavo Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF), sklepa o prekinitvi zaupnega razmerja, ki preprečuje podaljšanje pogodbe pogodbenega uslužbenca – Neobstoj
6. Uradniki – Pogodbeni uslužbenci – Pravice in obveznosti – Obveznost neodvisnosti in poštenosti – Obveznost preventivne obvestitve uprave o kakršnem koli morebitnem navzkrižju interesov – Obseg
(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 11a; Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev, členi 3a, 11 in 81)
7. Uradniki – Pogodbeni uslužbenci – Pravice in obveznosti – Zunanja dejavnost – Obveznost zaprositi za dovoljenje organa, pristojnega za imenovanja, ali organa, pooblaščenega za sklepanje pogodb o zaposlitvi – Nadaljevanje dejavnosti, ki se je izvajala pred zaposlitvijo – Vključitev
(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 12a; Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev, členi 3a, 11 in 81)
8. Akti institucij – Obrazložitev – Napaka v sicer zadostni obrazložitvi odločbe – Nevplivanje na zakonitost odločbe
(člen 296 PDEU)
1. Pogodbeni uslužbenec, ki ima pogodbo za določen čas, načeloma nima nobene pravice do podaljšanja pogodbe, ampak je to podaljšanje samo možnost, za katero velja pogoj, da je v skladu z interesom službe.
V nasprotju z uradniki, katerih stabilnost zaposlitve je zagotovljena s Kadrovskimi predpisi, iz člena 47(b) Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev, ki se za pogodbene uslužbence uporabljajo na podlagi člena 119, prvi odstavek, teh pogojev, namreč izhaja, da je trajanje delovnega razmerja med institucijo in pogodbenim uslužbencem, zaposlenim za določen čas, v okviru omejitev, določenih s členom 85 navedenih pogojev, urejeno s pogoji, določenimi v pogodbi, sklenjeni med strankama. Poleg tega ima uprava široko diskrecijsko pravico pri podaljševanju pogodb pogodbenih uslužbencev, sklenjenih za določen čas.
Vendar se sprejetje posebne ureditve za zagotovitev preglednosti postopka podaljšanja pogodb – od trenutka, ko jo je uprava izdelala z notranjo direktivo – šteje za samoomejevanje diskrecijske pravice institucije. Določila pogodbe pogodbenega uslužbenca, v skladu s katerimi je podaljšanje pogojeno z uspešno opravljenim izbirnim preizkusom in soglasjem vodstva, ne pomenijo take ureditve.
(Glej točke od 31 do 33, 35 in 36.)
Napotitev na:
Sodišče prve stopnje: 17. oktober 2002, Cocchi in Hainz proti Komisiji, T‑330/00 in T‑114/01, točka 82; 6. februar 2003, Pyres proti Komisiji, T‑7/01, točka 64;
Sodišče za uslužbence: 7. julij 2009, Bernard proti Europolu, F‑54/08, točki 44 in 47; 23. november 2010, Gheysens proti Svetu, F‑8/10, točka 75.
2. Iz dejstva, da pogodbeni uslužbenec nima stabilnosti zaposlitve, iz široke diskrecijske pravice organa, pooblaščenega za sklepanje pogodb o zaposlitvi, za podaljšanje ali nepodaljšanje njegove pogodbe za določen čas in besedila člena 47(b)(i) Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev izhaja, da pristojnemu organu ni treba uvesti disciplinskega postopka zoper pogodbenega uslužbenca, katerega ravnanje bi lahko upravičevalo odpust iz disciplinskega razloga, in da lahko v takem primeru uporabi možnosti, ki jih ponuja pogodbena narava razmerja, ki ju povezuje. V členu 49(1) navedenih pogojev, ki se za pogodbene uslužbence uporabljajo na podlagi člena 119, prvi odstavek, istih pogojev, je uporaba disciplinskega postopka predvidena samo za odpoved pogodbe o zaposlitvi „brez odpovednega roka“. Zato odločitev, da se počaka na iztek pogodbe za določen čas zadevnega pogodbenega uslužbenca in da se ta ne podaljša, kot taka ne more pomeniti zlorabe pooblastil.
(Glej točko 45.)
Napotitev na:
Sodišče prve stopnje: 12. december 2000, Dejaiffe proti UUNT, T‑223/99, točka 38;
Sodišče za uslužbence: 24. april 2008, Longinidis proti Cedefop, F‑74/06, točka 116; 7. julij 2010, Tomas proti Parlamentu, F‑116/07, F‑13/08 in F‑3l/08, točka 158.
3. Ob upoštevanju samega cilja predhodnega postopka, ki je upravi omogočiti, da znova preuči svojo odločitev, je ta postopek prilagodljiv, tako da je lahko uprava v sistemu pravnih sredstev iz členov 90 in 91 Kadrovskih predpisov ob zavrnitvi pritožbe prisiljena spremeniti obrazložitev, na podlagi katere je sprejela izpodbijani akt. Zato zlorabe pooblastil in postopka s strani uprave ni mogoče dokazati z dejstvom, da je v odločbi o zavrnitvi pritožbe uporabila drugačno obrazložitev kot v izpodbijani odločbi.
(Glej točko 47.)
Napotitev na:
Splošno sodišče Evropske unije: 9. december 2009, Komisija proti Birkhoff, T‑377/08 P, točke od 55 do 60;
Sodišče za uslužbence: 1. julij 2010, Mandt proti Parlamentu, F‑45/07, točka 110; 15. december 2010, Angulo Sánchez proti Svetu, F‑67/09, točka 70; 28. september 2011, AZ proti Komisiji, F‑26/10, točka 38.
4. Interes službe in ohranitev zaupnega razmerja, ki ju mora organ, pooblaščen za sklepanje pogodb o zaposlitvi, upoštevati pri odločitvi o podaljšanju ali nepodaljšanju pogodbe o zaposlitvi, je treba presojati ne samo v okviru službe, v kateri je oseba zaposlena in katere interesa ni mogoče prezreti, ampak tudi v okviru generalnega direktorata, v katerega spada služba, v kateri je zadevna oseba zaposlena, ali celo v okviru institucije kot celote. Poleg tega mora pristojni organ opraviti celovito presojo interesa službe zlasti takrat, kadar je sporno ravnanje uslužbenca, pristojnega za finančne zadeve.
V zvezi s tem dejstvo, da je pogodbeni uslužbenec opravil domnevno vzorno poskusno dobo, ne more omajati presoje organa, pooblaščenega za sklepanje pogodb o zaposlitvi, glede primernosti, da ne podaljša njegove pogodbe, ob upoštevanju dejstev, ki so se pokazala po končnem poročilu o tej poskusni dobi.
(Glej točki 48 in 80.)
5. Pravica do domneve nedolžnosti se uporablja, tudi če ni kazenskega pregona, za uradnika, ki je obdolžen dovolj resnega neizpolnjevanja obveznosti po Kadrovskih predpisih, da je upravičena preiskava Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF), na podlagi katere bo uprava lahko sprejela kakršen koli nujen ukrep, po potrebi oster. Namen in učinek te pravice nista, da se organu, pooblaščenemu za sklepanje pogodb o zaposlitvi, prepove, da bi na podlagi elementov, zbranih med preiskavami urada OLAF, sklepal o prekinitvi zaupnega razmerja, ki preprečuje podaljšanje pogodbe pogodbenega uslužbenca.
(Glej točki 51 in 54.)
Napotitev na:
Sodišče: 8. julij 1999, Montecatini proti Komisiji, C‑235/92 P, točka 175;
Sodišče prve stopnje: 6. julij 2000, Volkswagen proti Komisiji, T‑62/98, točka 281; 8. julij 2004, JFE Engineering proti Komisiji, T‑67/00, T‑68/00, T‑71/00 in T‑78/00, točka 178; 4. oktober 2006, Tillack proti Komisiji, T‑193/04, točka 121; 27. september 2006, Dresdner Bank in drugi proti Komisiji, T‑44/02 OP, T‑54/05 OP, T‑56/02 OP, T‑60/02 OP in T‑61/02 OP, točka 61; 8. julij 2008, Franchet in Byk proti Komisiji, T‑48/05, točka 214;
Splošno sodišče Evropske unije: 7. december 2010, Fahas proti Svetu, T‑49/07, točka 63; 5. oktober 2011, Romana Tabacchi proti Komisiji, T‑11/06, točka 129;
Sodišče za uslužbence: 23. november 2010, Wenig proti Komisiji, F‑75/09, točka 58.
6. Cilj člena 11a Kadrovskih predpisov, ki se za pogodbene uslužbence na podlagi člena 3a Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev uporablja na podlagi členov 11 in 81 navedenih pogojev, je zagotoviti neodvisnost, poštenost in nepristranskost uradnikov in uslužbencev in s tem institucij, ki jim služijo, tako da je zadevnemu uradniku ali uslužbencu naložena dolžnost preventivne obvestitve organa, pristojnega za imenovanja, ali organa, pooblaščenega za sklepanje pogodb o zaposlitvi, na podlagi katere lahko po potrebi sprejme ustrezne ukrepe. Glede na temeljno naravo ciljev neodvisnosti in poštenosti, ki so zastavljeni s to določbo, in splošno naravo obveznosti, določene za uradnike in uslužbence, je treba členu 11a Kadrovskih predpisov priznati široko področje uporabe, ki zajema vsako okoliščino, za katero mora zadevna oseba glede na funkcijo, ki jo opravlja, in okoliščine zadeve razumeti, da se lahko tretjim osebam zdi mogoč vzrok za spremembo njene neodvisnosti. V zvezi s tem se neodvisnost uradnikov in uslužbencev nasproti tretjim osebam ne sme presojati samo subjektivno. Predpostavlja tudi, da se je treba, zlasti pri upravljanju javnih sredstev, izogibati kakršnemu koli ravnanju, ki bi lahko objektivno škodovalo ugledu institucij in spodkopalo zaupanje, ki ga morajo te institucije vzbujati pri javnosti.
Poleg tega ni pomembno, da zadevna institucija zaradi spornega neizpolnjevanja obveznosti domnevno ni utrpela nikakršne finančne škode, ker so obveznosti, ki jih imajo uradniki in uslužbenci na podlagi členov 11a in 12b Kadrovskih predpisov, namenjene tudi ohranitvi neodvisnosti in ugleda institucij.
(Glej točke 68, 70 in 80.)
Napotitev na:
Sodišče prve stopnje: 11. september 2002, Willeme proti Komisiji, T‑89/01, točka 47; 3. februar 2005, Mancini proti Komisiji, T‑137/03, točka 31.
7. V skladu s členom 12b Kadrovskih predpisov, ki se za pogodbene uslužbence na podlagi člena 3a Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev uporablja na podlagi členov 11 in 81 navedenih pogojev, morajo uradniki in uslužbenci zaprositi za dovoljenje, če želijo opravljati zunanjo pridobitno ali nepridobitno dejavnost. Ta obveznost velja na splošno, ne da bi bilo treba razlikovati na podlagi vrste ali pomena dejavnosti.
Poleg tega obveznost pridobitve dovoljenja za opravljanje zunanje dejavnosti velja ne samo za uradnike in uslužbence, ki nameravajo med kariero opravljati tako dejavnost, ampak tudi za novo zaposlene, ki želijo še naprej opravljati dejavnost, ki so jo opravljali pred zaposlitvijo in ki z začetkom njihovega službovanja postane „zunanja“.
(Glej točko 72.)
Napotitev na:
Sodišče prve stopnje: 19. marec 1998, Tzoanos proti Komisiji, T‑74/96, točka 66; 16. januar 2003, Fichtner proti Komisiji, T‑75/00, točka 31.
8. Če obstaja več razlogov, tudi če je eden od razlogov spornega akta napačen, ta napaka ne more privesti do razglasitve ničnosti tega akta, če drugi razlogi zagotavljajo utemeljitev, ki je sama po sebi zadostna.
Kar zadeva zlasti tožbeni razlog, ki se nanaša na očitno napako pri presoji, mora tožeča stranka predložiti zadostne dokaze za to, da se presoja uprave ne zdi verjetna, tako da je treba ta tožbeni razlog zavrniti, če je kljub navedenim elementom sporno presojo uprave še vedno mogoče šteti za verjetno. Če izpodbijana odločba temelji na več razlogih, je ta zavrnitev nujna, zlasti če izpodbijana določba domnevno vsebuje napako pri enem od njenih razlogov, vendar ta razlog sam ni mogel določiti ukrepanja.
(Glej točko 83.)
Napotitev na:
Sodišče prve stopnje: 6. marec 2003, Westdeutsche Landesbank Girozentrale proti Komisiji, T‑228/99 in T‑233/99, točka 162; 8. marec 2005, Vlachaki proti Komisiji, T‑277/03, točka 85;
Sodišče za uslužbence: 7. oktober 2009, Y proti Komisiji, F‑29/08, točka 90; 29. september 2011, Kimman proti Komisiji, F‑74/10, točki 92 in 93.