SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE

(prvi senat)

z dne 30. novembra 2009

Zadeva F-3/09

Roberto Ridolfi

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Javni uslužbenci – Uradniki – Uradniki, napoteni v tretjo državo – Povečan dodatek za šolanje – Prerazporeditev na sedež – Ponovno usposabljanje – Običajna doba napotitve – Člena 3 in 15 Priloge X h Kadrovskim predpisom“

Predmet: Tožba, vložena na podlagi členov 236 ES in 152 AE, s katero R. Ridolfi predlaga razglasitev ničnosti zlasti, po eni strani, odločbe Komisije z dne 5. marca 2008, s katero je bilo zavrnjeno, da se mu od 24. oktobra 2007, to je datuma njegove prerazporeditve na sedež po obdobju služenja v tretji državi, prizna pravica do ponovnega usposabljanja, določena v členu 3 Priloge X h Kadrovskim predpisom, in, po drugi strani, obvestila Komisije z dne 12. decembra 2008, s katerim je bilo odrejeno vračilo povečanja dodatka za šolanje, dodeljenega tožeči stranki na podlagi člena 15 Priloge X h Kadrovskim predpisom, za obdobje od 24. oktobra 2007 do 31. decembra 2007.

Odločitev: Tožba se zavrne. Tožeči stranki se naloži plačilo stroškov.

Povzetek

1.      Uradniki – Razporeditev – Premestitev

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 7(1))

2.      Uradniki – Enako obravnavanje – Ugodnosti, dodeljene ob prerazporeditvi na sedež Komisije po izpolnitvi običajne dobe napotitve v tretji državi

(Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga X, člena 3 in 15)

1.      Premestitev v interesu službe ne izključuje, da pristojni organi upoštevajo osebne želje zadevnih oseb, zlasti da bi jim omogočili premagati njihove osebne težave. Ker je učinkovitost vsakega uradnika odvisna od njegovega osebnega razvoja in na podlagi dolžnosti skrbnega ravnanja Evropskih skupnosti v zvezi z njihovimi uradniki, interes službe nujno vključuje upoštevanje osebnih težav, ki jih navedejo uradniki. Če bi uradniku, ki je bil prerazporejen na svojo izrecno zahtevo in iz osebnih razlogov, omogočili, da ne prizna tega dejstva in da svojo prerazporeditev pripiše zgolj potrebam službe, bi to privedlo do napačnega ločevanja interesa službe in osebnega položaja uradnika, ki sta neločljivo povezana.

(Glej točko 47.)

Napotitev na:

Sodišče: 9. november 1978, Verhaaf proti Komisiji, 140/77, Recueil, str. 2117, točki 11 in 12.

2.      Načelo enakega obravnavanja prepoveduje zlasti, da bi se primerljivi položaji obravnavali različno ali da bi se različni položaji obravnavali enako, razen če je tako različno ali enako obravnavanje, odvisno od primera, objektivno utemeljeno. Enako velja za načelo prepovedi diskriminacije, ki je samo poseben izraz splošnega načela enakosti in skupaj z njim pomeni eno od temeljnih pravic prava Skupnosti, katerega spoštovanje zagotavlja Sodišče. Načelo sorazmernosti pa zahteva, da dejanja institucij Skupnosti ne prekoračijo meja tega, kar je primerno in nujno za uresničitev zastavljenega cilja.

Vendar če se je zakonodajalec Skupnosti v okviru svoje diskrecijske pravice odločil uvesti pravico do ponovnega usposabljanja, to je začasne prerazporeditve uradnika, napotenega v tretjo državo, z njegovo zaposlitvijo na sedež Komisije ali kateri koli drug kraj razporeditve v Skupnosti, ima še toliko bolj široko diskrecijsko pravico pri določitvi pogojev in pravil take pravice. Zato je treba zgoraj navedena načela razlagati z vidika te široke diskrecijske pravice in ob upoštevanju potrebe po izvajanju odločitve zakonodajalca na področju kadrovske politike.

Na takem področju sodišče Skupnosti v zvezi z načelom enakosti in načelom prepovedi diskriminacije preveri samo, ali ni zadevna institucija izvedla samovoljnega razlikovanja ali razlikovanja, ki je očitno neustrezno glede na zastavljeni cilj, ter v zvezi z načelom sorazmernosti preveri, ali ni sprejeti ukrep očitno neprimeren glede na zastavljeni cilj.

Glede na osebne ali družinske nevšečnosti in omejitve, ki jih za uradnike lahko povzroči napotitev v tretjo državo, ni mogoče trditi, da je položaj uradnikov, ki izpolnijo običajno dobo napotitve v tretji državi, primerljiv s položajem uradnikov, ki tretjo državo zapustijo pred koncem takega obdobja, zlasti če jo zapustijo na svojo zahtevo. Enako velja, če se položaj uradnikov presoja ob upoštevanju potreb javne službe Skupnosti, zlasti potreb po trajanju in kontinuiteti službe, ter proračunskih omejitev; treba je priznati, da so take potrebe bolje izpolnjene v primeru izpolnitve običajne dobe napotitve v tretji državi kot v primeru predčasnega odhoda.

Ker položaj uradnikov, ki izpolnijo običajno dobo napotitve v tretji državi, ni primerljiv s položajem uradnikov, ki take dobe ne izpolnijo, iz tega izhaja, da je razen v primeru nasprotne objektivne utemeljitve razlikovanje med tema kategorijama uradnikov ne samo upravičeno, ampak celo nujno.

V takih okoliščinah lahko zakonodajalec Skupnosti svobodno pridrži nekatere ugodnosti uradnikom, ki izpolnijo običajno dobo napotitve v tretji državi, in prav tako lahko ob upoštevanju načela sorazmernosti svobodno določi te ugodnosti, kot je to storil z uvedbo ponovnih usposabljanj in nadaljnjega izplačevanja povečanega dodatka za šolanje. Ker uradnik, prerazporejen na sedež brez pravice do ponovnega usposabljanja, izgubi samo povečanje dodatka za šolanje, ki je dodeljeno uradnikom, prerazporejenim s pravico do ponovnega usposabljanja, in ne pravice do dodatka za šolanje, to razlikovanje nikakor ni nesorazmerno glede na njegov cilj.

(Glej točke 50, 51 in od 53 do 57.)

Napotitev na:

Sodišče: 20. februar 1979, Buitoni, 122/78, Recueil, str. 677, točki 16 in 20; 23. februar 1983, Fromançais, 66/82, Recueil, str. 395, točka 8; 17. maj 1984, Denkavit Nederland, 15/83, Recueil, str. 2171, točka 25; 11. marec 1987, Rau Lebensmittelwerke in drugi proti Komisiji, 279/84, 280/84, 285/84 in 286/84, Recueil, str. 1069, točka 34; 11. julij 1989, Schräder HS Kraftfutter, 265/87, Recueil, str. 2237, točka 22; 26. junij 1990, Zardi, C‑8/89, Recueil, str. I‑2515, točka 10; 5. maj 1998, National Farmers’ Union in drugi, C‑157/96, Recueil, str. I‑2211, točka 60;

Sodišče prve stopnje: 30. september 1998, Losch proti Sodišču, T‑13/97, RecFP, str. I‑A‑543 in II‑1633, točke 113, 121 in 122; 30. september 1998, Busacca in drugi proti Računskemu sodišču, T‑164/97, RecFP, str. I‑A‑565 in II‑1699, točke 49, 58 in 59; 6. julij 1999, Séché proti Komisiji, T‑112/96 in T‑115/96, RecFP, str. I‑A‑115 in II‑623, točki 127 in 132; 27. september 2002, Tideland Signal proti Komisiji, T‑211/02, Recueil, str. II‑3781, točka 39; 8. januar 2003, Hirsch in drugi proti ECB, T‑94/01, T‑152/01 in T‑286/01, RecFP, str. I‑A‑1 in II‑27, točka 51; 13. april 2005, Verein für Konsumenteninformation proti Komisiji, T‑2/03, ZOdl., str. II‑1121, točka 99; 13. september 2006, Sinaga proti Komisiji, T‑217/99, T‑321/00 in T‑222/01, neobjavljena v ZOdl., točka 144;

Sodišče za uslužbence: 23. januar 2007, Chassagne proti Komisiji, F‑43/05, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑27 in II‑A‑1‑139, točka 55, točka 59 in navedena sodna praksa ter točka 61; 28. april 2009, Balieu-Steinmetz in Noworyta proti Parlamentu, F‑115/07, še neobjavljena v ZOdl. JU, točka 26 in navedena sodna praksa.