SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
PAOLA MENGOZZIJA,
predstavljeni 26. februarja 2014(1)
Zadeva C‑162/13
Damijan Vnuk
proti
Zavarovalnici Triglav, d. d.
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,
ki ga je vložilo Vrhovno sodišče (Slovenija))
„Zavarovanje civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil – Pojem ,uporaba vozil‘ – Nesreča, ki jo je povzročil traktor s prikolico pri spravljanju bal sena v prostorih skednja“
1. V tej zadevi je Sodišče pozvano, naj opredeli področje uporabe Direktive Sveta z dne 24. aprila 1972 o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju civilnopravne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti (72/166/EGS).(2)
2. Člen 3(1) te direktive določa, da „[v]saka država članica ob upoštevanju člena 4 sprejme vse ustrezne ukrepe za zagotovitev, da je civilna odgovornost pri uporabi vozil, ki so običajno na njenem ozemlju, krita z zavarovanjem. Na podlagi teh ukrepov se določi kritje obveznosti in pogoji kritja“. Iz tega izhaja, da se je treba pri opredelitvi področja uporabe Direktive 72/166 opreti na pojma „vozilo“ in „uporaba“.
I – Spor o glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje
3. Predložitveno sodišče navaja, da je bila nesreča, ki je predmet spora o glavni stvari, povzročena 13. avgusta 2007 s traktorjem s prikolico – vozilom, za katero je bila dejansko sklenjena pogodba o obveznem zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil – pri spravilu bal sena na podstrešje skednja. Ko je voznik traktorja prestavil v vzvratno prestavo, da bi prikolico prestavil v skedenj, je s prikolico prevrnil lestev, na kateri je bil D. Vnuk, tožeča stranka v postopku v glavni stvari. Pri tem je D. Vnuk padel in se poškodoval. Pri slovenskih sodiščih je vložil tožbo, s katero je od zavarovalnice, pri kateri je lastnik traktorja zavaroval svoje vozilo, zahteval povračilo nepremoženjske škode.
4. Prvostopenjsko in pritožbeno sodišče sta tožbo zavrnili. V bistvu sta menili, da sta glavna namena obveznega zavarovanja socializacija rizika in težnja poskrbeti za oškodovance in potnike v cestnem prometu. Okoliščine, v katerih je prišlo do nesreče, v kateri se je ponesrečil D. Vnuk, po njunem mnenju nimajo značilnosti običajne prometne situacije, škoda, ki jo je utrpel D. Vnuk, pa tudi ni nastala v zvezi s prevozom na prometnih površinah. Poleg tega se traktor v okoliščinah spora o glavni stvari ni uporabljal kot prevozno sredstvo, temveč kot delovni stroj. Kritje iz obveznega zavarovanja pa takega položaja ne zajema, ker se nanaša le na prometne nesreče, se pravi tiste, do katerih pride pri uporabi vozila v cestnem prometu.
5. D. Vnuku je bilo dopuščeno, da zoper odločitev pritožbenega sodišča pri predložitvenem sodišču vloži revizijo. Člen 15 Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju: ZOZP) določa, da mora „[l]astnik vozila […] skleniti pogodbo o zavarovanju odgovornosti za škodo, ki jo z uporabo vozila povzroči tretjim osebam zaradi smrti, telesne poškodbe, prizadetega zdravja, uničenja in poškodovanja stvari (v nadaljnjem besedilu: zavarovanje avtomobilske odgovornosti), razen proti odgovornosti za škodo na stvareh, ki jih je sprejel v prevoz“. D. Vnuk zato meni, da je pritožbeno sodišče to določbo razlagalo preozko. Pod pojmom uporabe naj ne bi bili zajeti zgolj prevozi na prometnih površinah. Poleg tega se traktor v času nastanka nesreče ni uporabljal kot delovni stroj, saj bi bilo treba traktor s prikolico opredeliti kot vozilo. Nesreča bi torej morala biti krita z obveznim zavarovanjem iz člena 15 ZOZP.
6. Tožena stranka v postopku v glavni stvari – nasprotno – meni, da je do nesreče prišlo pri uporabi traktorja pri delu pred skednjem, in torej do nje ni prišlo niti pri uporabi traktorja kot vozila, ki je namenjeno cestnemu prometu, niti v prometni situaciji v pravem pomenu besede. Poleg tega navaja, da se zavarovalna premija oblikuje na podlagi premijskega cenika, pri čemer se upoštevajo tveganja, ki so značilna za posamezno skupino vozil. V tem ceniku naj bi se upoštevalo splošno znano dejstvo, da traktorji za zavarovalnice pomenijo manjše tveganje, saj se veliko manj uporabljajo v funkciji vozila, ki je namenjeno prometu, zaradi česar so zavarovalne premije nižje. Če bi morali biti z obveznim zavarovanjem iz člena 15 ZOZP kriti tudi položaji, kakršen je v postopku v glavni stvari, bi bilo drugače.
7. Predložitveno sodišče navaja, da pojem uporabe vozil v nacionalnem pravu ni opredeljen in da je ta pravna praznina vsebinsko zapolnjena s sodno prakso. Nacionalna sodišča tako načeloma menijo, da ni odločilno, ali je škoda nastala na javni površini in/ali je nastala, medtem ko je vozilo stalo oziroma je bil motor izključen. Nasprotno pa naj ne bi štelo, da obvezno zavarovanje iz člena 15 ZOZP krije položaj, v katerem se vozilo uporablja kot delovni stroj, na primer kadar se traktor uporablja kot delovni stroj na njivi.
8. Ker je obveznost zavarovanja civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil urejena v pravu Unije, predložitveno sodišče navaja tudi, da pojem uporabe ni opredeljen niti v Direktivi 72/166, med drugim v členu 3(1) te direktive, niti v poznejših direktivah.(3) Ta pojem pa je mogoče razlagati bodisi v smislu uporabe vozila v cestnem prometu – v tem primeru nesreča D. Vnuka, ker je ni povzročilo vozilo in ker do nje ni prišlo v prometu, ni nastala v prometni situaciji – bodisi v smislu uporabe in/ali delovanja vozila, ne glede na to, ali je do nesreče prišlo v prometni situaciji.
9. V teh okoliščinah je Vrhovno sodišče (Slovenija) prekinilo odločanje in Sodišču na podlagi člena 267 PDEU s predložitveno odločbo, ki je v sodno tajništvo Sodišča prispela 29. marca 2013, v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:
„Ali je treba pojem ‚uporaba vozila‘ v smislu določbe člena 3(1) Direktive [72/166] razlagati tako, da ne zajema okoliščin konkretnega primera, v katerem je zavarovanec tožeče stranke s traktorjem s prikolico pri spravljanju bal sena v prostorih skednja zbil tožnika na lestvi, ker ni šlo za prometno situacijo?“
II – Postopek pred Sodiščem
10. Nemška in irska vlada ter Evropska komisija so Sodišču predložile pisna stališča.
III – Pravna analiza
11. Preden se poglobim v bistvo spora, opozarjam, da je ta zadeva kljub anekdotičnosti dejstev v postopku v glavni stvari bolj zapletena, kot se zdi. Razkriva pravno praznino v pravu Unije, ki jo mora Sodišče zapolniti na izrazito raznovrstnem področju, saj si je mogoče zamisliti najrazličnejše nesreče, ki jih je mogoče povzročiti z vozilom oziroma v katerih je vozilo udeleženo. Zato bi moralo Sodišče na podlagi posebnih okoliščin obravnavanega primera sprejeti stališče, ki bo prispevalo k rešitvi spora o glavni stvari, ne da bi poskušalo podati dokončno razlago pojma „uporaba“.
12. Posebna previdnost, h kateri pozivam, je zgolj odsev nezmožnosti, da bi v eni opredelitvi zajeli vse, kar se lahko šteje za nesrečo v prometu ali nesrečo, ki izhaja iz uporabe motornega vozila, ker je področje še posebno raznovrstno. Jasno je treba povedati, da ta previdnost ni posledica skrbi, ki jo je izrazila tožena stranka v postopku v glavni stvari – na način, ki za zavarovalnico nikakor ni presenetljiv – ki se sklicuje na finančno tveganje, ki naj bi mu bile izpostavljene zavarovalnice in zato potrošniki, če bi Sodišče odločilo v prid kritju nesreče, zaradi katere je nastal spor o glavni stvari, z zavarovanjem civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil.
13. Edino vprašanje, ki ga je postavilo predložitveno sodišče, v bistvu zadeva dve problematiki. Prvič, v zvezi z vprašanji, ki so se pojavljala pred različnimi nacionalnimi sodišči, ki so obravnavala spor o glavni stvari, se zdi smiselno najprej jedrnato potrditi, da se traktor lahko šteje za vozilo v smislu člena 1, točka 1, Direktive 72/166. Drugič, ugotoviti je treba, ali škoda, ki jo je utrpel D. Vnuk, izhaja iz udeležbe traktorja kot vozila v prometu ali iz uporabe tega vozila in ali nesreča, v kateri se je poškodoval, zato spada na področje uporabe obveznega zavarovanja civilne odgovornosti iz člena 3(1) Direktive 72/166.
A – Traktor, s katerim je bila povzročena nesreča, je treba opredeliti kot „vozilo“ v smislu člena 1, točka 1, Direktive 72/166
14. V skladu s členom 1, točka 1, Direktive 72/166 se ta direktiva uporablja za „motorno vozilo, ki je namenjeno za potovanje po kopnem in ga poganja mehanska moč, vendar ne vozi po tirih, in priklopnik, s prikolico ali brez“.
15. V skladu s členom 4 Direktive 72/166 so lahko države članice odstopile od člena 3 glede nekaterih kategorij oseb in vozil, seznam takih oseb ali vozil pa so morale poslati drugim državam članicam in Komisiji.(4) Čeprav so nekatere države članice to možnost uporabile, včasih prav zato, da bi iz obveznega zavarovanja izključile kmetijsko mehanizacijo ali traktorje, ki so običajno na njihovem ozemlju – na primer Republika Malta ali Republika Finska – je treba ugotoviti, da se država članica, v kateri je prišlo do spora o glavni stvari, za to možnost ni odločila.(5)
16. Tako ni dvoma, da je treba traktor, s katerim je bila povzročena nesreča, opredeliti za „vozilo“ v smislu direktiv o zavarovanju avtomobilske odgovornosti. Iz spisa, ki je bil predložen Sodišču, je tudi razvidno, da je bil traktor opremljen s prikolico in da je bila lestev dejansko prevrnjena s to prikolico. Besedilo Direktive 72/166 je tudi tu zelo jasno, saj izrecno določa, da se prikolice, tudi če niso priklopljene – v zadevni nesreči očitno ni bilo tako – štejejo za vozila.
17. Poleg tega ni nobene vsebinske podlage za razlikovanje med „delovnimi stroji“ in „vozili“, na katero se tožena stranka sklicuje pred predložitvenim sodiščem. V zvezi s tem se strinjam s Komisijo, da lahko pri uporabi takega merila pride do praktičnih težav in zmanjšanja pravne varnosti oškodovancev v nesrečah. Pogosto je namreč pri teh kategorijah vozil za „mešano“ rabo težko razlikovati, kdaj niso več v funkciji vozila in postanejo delovna sredstva. Vsekakor bi lahko ta presoja vplivala na ugotovitev, ali je do nesreče prišlo pri uporabi vozila v smislu člena 3(1) Direktive 72/166, ne pa tudi na opredelitev vozila v smislu člena 1, točka 1, te direktive.
B – Pojem nesreče, ki je bila povzročena z uporabo vozila v smislu člena 3(1) Direktive 72/166
18. Da bi predložitvenemu sodišču dali koristen odgovor, predlagam, da se najprej vrnemo k razlogom, zaradi katerih se je sprva pojavil dvom o tem, kako je treba razlagati nacionalno zakonodajo, s katero je bil v notranji pravni red prenesen člen 3(1) Direktive 72/166, in ki izhajajo iz terminoloških razlik jezikovnih različic tega člena. Potem bo treba zaradi poenotenja razlage tega člena opraviti jezikovno, teleološko in sistemsko analizo te določbe. Nazadnje bo treba rezultat te analize uporabiti na konkretnem primeru, ki je bil predložen Sodišču.
1. Vir dvoma: terminološka nenatančnost zakonodajalca Unije in različnost nacionalnih praks
19. Ker gre za vozilo, je treba odgovoriti še na vprašanje, ali je škoda, ki je bila povzročena s tem vozilom, dejansko posledica njegove uporabe. Težave, s katerimi je soočeno predložitveno sodišče, izvirajo iz jezikovnih razlik v predpisih Unije, ki so pravna podlaga za obvezno zavarovanje civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil.
20. Za francosko govorečega bralca na prvi pogled ni dvoma, da se direktive o zavarovanju avtomobilske odgovornosti – že v naslovu – nanašajo na promet z vozili [circulation des véhicules].
21. Vendar pa za ugotovitev, da nekatere jezikovne različice urejajo zavarovanje civilne odgovornosti, ki izhaja iz rabe ali uporabe vozil, zadostuje že vpogled v angleško različico teh direktiv.(6) To velja tudi za slovensko jezikovno različico.
22. Enako jezikovno razliko odkrijemo v členu 3(1) Direktive 72/166.
23. Francoska jezikovna različica državam članicam nalaga, naj sprejmejo „toutes les mesures utiles […] pour que la responsabilité civile relative à la circulation des véhicules ayant leur stationnement habituel sur son territoire soit couverte par une assurance“.(7) Enako je v španski, grški, italijanski, nizozemski, poljski in portugalski jezikovni različici.
24. Angleška jezikovna različica člena 3(1) Direktive 72/166 države članice zavezuje, naj sprejmejo ustrezne ukrepe „to ensure that civil liability in respect of the use of vehicles normally based in its territory is covered by insurance“.(8) Pojem uporabe vozil se uporablja tudi v bolgarski, češki, estonski, latvijski, malteški, slovaški, slovenski in finski jezikovni različici.
25. Nemška, danska, litovska, madžarska, romunska in švedska jezikovna različica navedenega člena 3(1) se sklicujejo na obveznost sklenitve zavarovanja civilne odgovornosti za vozila.
26. Te razlike očitno povzročajo težave pri natančni določitvi obsega obveznega zavarovanja iz člena 3(1) Direktive 72/166. Po eni strani bi bilo mogoče to obveznost razlagati tako, da so zavarovalnice dolžne povrniti škodo le za nesreče, ki se zgodijo v cestnem prometu – pojem, ki bi ga bilo treba, med drugim, še opredeliti. To je stališče, ki ga zagovarja zavarovalnica, tožena stranka v postopku v glavni stvari pred predložitvenim sodiščem. Po drugi strani bi bilo mogoče to obveznost širše razlagati tako, da krije vso škodo, ki je kakor koli povezana z uporabo ali delovanjem vozila, ne glede na to, ali nesreča izhaja iz prometne situacije ali ne.
27. Države članice pri prenosu direktiv o zavarovanju avtomobilske odgovornosti dvoumnosti niso odpravile. Ker gre v nemški različici člena 3(1) Direktive 72/166 za dolžnost zavarovanja za vozila, namreč zakonodaja, s katero je ta člen prenesen v nemški in avstrijski pravni red, vsebuje pojem uporaba vozila.(9) Drugi nacionalni predpisi pojma „promet“ in „uporaba“ vozil uporabljajo sočasno in brez razlikovanja, kot je na primer na Hrvaškem, v Latviji, Litvi in na Portugalskem.
28. Zgodi se tudi, da nacionalna sodna praksa odstopi od besedila zakonodaje, s katero je bila ureditev prenesena v notranji pravni red, in razširi ali omeji področje uporabe obveznega zavarovanja. Cour de cassation (Luksemburg) je tako presodilo, da je vozilo, ki je krito z zavarovanjem civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil, če ni dogovorjeno drugače, zavarovano ne glede na to, kje se nahaja, pri čemer to, ali je škoda nastala v prometu, ni pomembno.(10) Lietuvos vyriausiasis administracinis teismas (Vrhovno upravno sodišče Litve) je ožje razlagalo stališče, ki ga očitno dopušča nacionalna zakonodaja, s tem da je presodilo, da za lastnika vozila, ki je vpleteno v nesrečo, ki se je zgodila v ograjenem prostoru, ne velja obveznost zavarovanja.(11) Tudi druga sodišča so presodila, da obvezno zavarovanje ne krije nesreč z vozilom, ki so se zgodile na kmetijskem zemljišču ali v „ograjenem prostoru“.(12)
29. Ob razlikah med jezikovnimi različicami Direktive 72/166, zaradi katerih lahko pride do takih različnih razlag, je Sodišče večkrat presodilo, da „potreba po enotni razlagi prava [Unije] izključuje, da bi se ob dvomu besedilo določbe upoštevalo ločeno, ampak nasprotno zahteva, da se razlaga ob upoštevanju različic, ki so bile določene v drugih uradnih jezikih […], in glede na splošno sistematiko in namen ureditve, katere del je“.(13)
30. Ta potreba je toliko bolj neizogibna, ker se dvoumnost tukaj nanaša na pojem, ki je bistven za celoten sistem, ki je bil uveden z direktivami o zavarovanju avtomobilske odgovornosti, tako da je treba pojem „promet“ ali „uporaba“ iz člena 3(1) Direktive 72/166, v zvezi s katerim ni izrecnega napotila, naj pravo držav članic določi njegovo vsebino in obseg, šteti za samostojen pojem prava Unije ter tako poiskati samostojno in enotno razlago v celotni Evropski uniji, pri čemer je treba pri tej razlagi upoštevati kontekst določbe in cilj zadevne ureditve.(14) Bilo bi namreč v očitnem nasprotju z namenom zakonodajalca in cilji, ki jih je želel doseči – in ki jih bom kmalu obravnaval – če bi bilo kritje obveznega zavarovanja odvisno od posamičnih opredelitev pojmov „promet“ in/ali „uporaba“ v vsaki državi članici.
2. Jezikovna in teleološka razlaga direktiv o zavarovanju avtomobilske odgovornosti
31. Uvodoma opozarjam, da je treba pri razlagi člena 3(1) Direktive 72/166 za določitev obveznosti držav članic, kadar se od njih zahteva, naj sprejmejo vse obvezne ukrepe za zagotovitev, da je civilna odgovornost pri uporabi vozil, ki so običajno na njenem ozemlju, krita z zavarovanjem, upoštevati poznejše direktive o obveznem zavarovanju avtomobilske odgovornosti.(15)
32. Najprej je treba navesti, da direktive o zavarovanju avtomobilske odgovornosti ne vsebujejo niti opredelitve pojmov „nesreča“ in „odškodninski zahtevek“ niti opredelitve pojmov „promet“ ali „uporaba“ vozil.
33. Prav tako je treba navesti, da je pri sprejemanju različnih direktiv zakonodajalec postopoma spreminjal nekatere dele besedila. Tako je Direktiva 72/166 bolj osredotočena na vozilo, a priori v prometnem kontekstu: navedeni so pojmi „kjer vozilo običajno je“,(16) „pretok potnikov“, „uporabljajo“(17). Postopoma so se besedila direktiv oddaljevala od „osredotočenosti na vozila“, če temu lahko tako rečem, da bi zavzela osebnejši pristop, in se niso ukvarjala več s predmetom zavarovanja – vozilom – temveč z različnimi kategorijami oškodovancev nesreč, katerih škoda mora biti krita z obveznim zavarovanjem, to je s „potniki razen voznika“,(18) „osebami, udeleženimi“ v prometni nesreči,(19) „vsemi potniki“(20) ter pešci, kolesarji in drugimi nemotoriziranimi udeleženci(21) ter „oškodovanci iz nesreč“(22).
34. Tudi pojem nesreče se uporablja različno in ni vedno povezan s prometom ali uporabo vozila. Gre hkrati za „nesrečo [ki jo povzroči] vozilo“,(23) „prometno nesrečo [accidents de la circulation automobile]“,(24) „nesreče, ki jih povzročijo […] vozila“,(25) „prometno nesrečo z motornim vozilom“,(26) „prometno nesrečo z motornimi vozili“,(27) „nesrečo[, ki] jo je povzročila uporaba vozil“,(28) ali „prometno nesrečo [accidents impliquant des véhicules]“(29).
35. Navesti je treba tudi, da je bila s členom 8 Direktive 2000/26 deloma spremenjena Prva direktiva Sveta z dne 24. julija 1973 o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti neposrednega zavarovanja razen življenjskega zavarovanja (73/239/EGS)(30). Ta sprememba pa se ne nanaša na razvrstitev nevarnosti, ki jih krije obvezno zavarovanje iz člena 3(1) Direktive 72/166, kakor je razvidno iz točke 10 dela A Priloge k Direktivi 73/239, v skladu s katero je odgovornost pri uporabi motornih vozil „[v]sakršna odgovornost, ki izhaja iz uporabe motornih vozil, ki obratujejo na kopnem (vključno s prevozniško odgovornostjo)“.(31) Na podlagi Direktive 73/239 nevarnost, za katero je treba zagotoviti kritje, očitno ni omejena le na prometne situacije.
36. Iz jezikovne razlage ne izhaja, da je zakonodajalec vzpostavil tesno, posebej izključno povezavo med sistemom, ki je bil uveden z direktivami o zavarovanju avtomobilske odgovornosti, in zahtevo, da gre za prometno situacijo v običajnem najožjem pomenu, to je za promet z vozili na javnih površinah, ki so temu namenjene. Zaradi pomanjkanja natančnosti pri pripravi predpisov sklepam, da se ideja o udeležbi v cestnem prometu v teh sicer pojavlja, vendar ni – opozarjam – niti izključna niti prevladujoča.
37. Te ugotovitve ne ovrže niti teleološka razlaga direktiv o zavarovanju avtomobilske odgovornosti. Uvedba obveznosti zavarovanja iz člena 3(1) Direktive 72/166 je bila najprej potrebna zaradi odprave nadzora nad tem, ali so vozila zavarovana na mejah držav članic pred vstopom vozil na njihovo ozemlje, ker je ta nadzor oviral prosto gibanje oseb in prosti pretok blaga. Čeprav rednega nadzora že od prve od teh direktiv ni več, je zakonodajalec še naprej širil zakonodajne ukrepe, zlasti da bi se postopoma podrobneje določilo, kako je treba obravnavati oškodovance.(32) Sodišče je tako v sodni praksi stalno opozarjalo, da „je v preambuli [direktiv 72/166 in 84/5] poudarjeno, da je njun namen na eni strani zagotoviti prosti pretok vozil, ki so navadno na ozemlju Unije, in oseb, ki so v njih, in na drugi strani zagotoviti, da bodo oškodovanci nesreč, ki jih povzročijo ta vozila, enako obravnavani, ne glede na to, kje v Uniji se je nesreča zgodila“.(33) Cilj varstva oškodovancev iz Direktive 72/166(34) se ne more šteti za sekundaren glede na cilj zagotavljanja večje svobode pri gibanju oseb in pretoku blaga za uresničitev notranjega trga. Sodna praksa Sodišča na tem področju jasno kaže, da se Sodišče nagiba k široki in radodarni razlagi določb, ki bi lahko bile ugodne za oškodovance, in, nasprotno, k ožji razlagi določb, ki izključujejo obveznost povračila škode za nekatere kategorije oseb.(35)
3. Uporaba v obravnavanem primeru
38. Poudarjam, da je Sodišče v zvezi z razlago pojma „odškodnina“ v smislu člena 1, točka 2, Direktive 72/166 presodilo, da – ker zakonodajalec tega pojma ni podrobneje opredelil – na nobeni podlagi ni mogoče sklepati, da bi morale biti nekatere škode izključene iz kritja, in da na podlagi ničesar iz prvih treh direktiv o zavarovanju avtomobilske odgovornosti ni mogoče sklepati, da je želel zakonodajalec z omejitvijo pojma „odškodnina“ omejiti varstvo, ki ga zagotavljajo te direktive.(36)
39. Prepričan sem, da je mogoče v tej zadevi uporabiti enako razlogovanje.
40. Ugotoviti je namreč treba, da je pojem „promet“ v besedilu člena 3(1) Direktive 72/166 uporabljen le v sedmih od dvaindvajsetih jezikovnih različic, ki so na voljo. Poleg tega je treba ugotoviti, da besedišče, ki ga uporablja zakonodajalec Unije v direktivah o zavarovanju avtomobilske odgovornosti, ni strogo omejeno le na nesreče v cestnem prometu. Nazadnje, isti zakonodajalec je ves čas postopoma širil jamstva, zagotovljena oškodovancem nesreč.
41. V teh okoliščinah odločitve za široko razlago pojma „promet“, to je razlago, ki se bolj približuje pojmu, ki se uporablja v večini jezikovnih različic, ni mogoče šteti za izkrivljanje namena zakonodajalca, poleg tega pa je očitno v skladu z zgoraj navedeno sodno prakso Sodišča. V zvezi s tem ne delim zaskrbljenosti, ki jo je irska vlada izrazila v zvezi s pravno varnostjo in predvidljivostjo pravnih pravil, in opozarjam, da je tudi pri razvrstitvi nevarnosti, ki jih krije civilna odgovornost, za katero gre v Direktivi 72/166, uporabljen pojem „uporaba“ vozila, in ne cestni promet.(37)
42. Obvezno zavarovanje, ki je sklenjeno na podlagi člena 3(1) Direktive 72/166, mora tako, pod pogoji in ob upoštevanju omejitev, določenih v direktivah o zavarovanju avtomobilske odgovornosti, kriti škodo, ki se povzroči z uporabo vozila, če je ta uporaba v skladu z običajno funkcijo vozila. Pri tem so a fortiori zajete vse situacije v cestnem prometu.
43. Dejstvo, da se je nesreča, v kateri se je poškodoval D. Vnuk, zgodila na zasebni površini, ni odločilno. Prvič, do premika je prišlo na dvorišču kmetije, za katerega se lahko domneva, da je območje, ki je prevozno, zaradi česar so posamezniki izpostavljeni nevarnostim, ki izhajajo iz uporabe vozil. Drugič, cilj varstva oškodovancev, za katere zakonodajalec Unije upravičeno meni, da so „šibkejši udeleženci“,(38) in primerljive obravnave teh oškodovancev bi bil ogrožen, če škode teh oškodovancev ne bi bile krite, ker se je vozilo uporabljalo zunaj javnih površin. Po mojem mnenju je treba – če se sprejme široka razlaga pojma „promet“ v smislu „uporabe“ vozila – ugotoviti tudi to, da se ne krijejo samo nesreče, ki so se zgodile na javnih površinah. Tretjič, tak pristop bi omogočil tudi izpolnitev drugega cilja, ki se med drugim želi doseči z Direktivo 72/166, to je prosto gibanje oseb in prosti pretok blaga, ker obvezno zavarovanje – ob upoštevanju omejitev, navedenih v prejšnji točki – krije vse situacije, v katerih se uporablja neko vozilo, in to ne glede na pravni status ali kategorijo zemljišča, na katerem se je nesreča zgodila.
44. Nazadnje, ker je do nesreče, v kateri se je poškodoval D. Vnuk, prišlo pri vzvratni vožnji vozila, je prav uporaba vozila kot taka povzročila nesrečo, ne da bi bilo treba za rešitev spora o glavni stvari s stališča področja uporabe obveznega zavarovanja podrobneje preučiti morebitne posledice uporabe vozila kot delovnega stroja.
45. Zato Sodišču predlagam, naj odgovori, da je treba člen 3(1) Direktive 72/166 v povezavi s samostojnostjo pojma uporabe, kot izhaja tudi iz poznejših direktiv o zavarovanju avtomobilske odgovornosti, razlagati tako, da ta pojem vključuje premik s traktorjem na dvorišču kmetije za prestavitev prikolice traktorja v skedenj.
IV – Predlog
46. Glede na zgoraj navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanje, ki ga je postavilo Vrhovno sodišče, odgovori:
Člen 3(1) Direktive Sveta z dne 24. aprila 1972 o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju civilnopravne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti (72/166/EGS) v povezavi s samostojnostjo pojma uporabe, kot izhaja tudi iz Druge Direktive Sveta z dne 30. decembra 1983 o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil (84/5/EGS) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 6, zvezek 7, str. 3), Tretje Direktive Sveta z dne 14. maja 1990 o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil (90/232/EGS) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 6, zvezek 1, str. 249), Direktive 2000/26/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. maja 2000 o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju avtomobilske odgovornosti, ki spreminja Direktivi Sveta 73/239/EGS in 88/357/EGS (Četrta direktiva o zavarovanju avtomobilske odgovornosti) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 6, zvezek 3, str. 331) in Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2005/14/ES z dne 11. maja 2005 o spremembi direktiv Sveta 72/166/EGS, 84/5/EGS, 88/357/EGS in 90/232/EGS ter Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2000/26/ES o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil (UL L 149, str. 14), je treba razlagati tako, da ta pojem vključuje premik s traktorjem na dvorišču kmetije za prestavitev prikolice traktorja v skedenj.