SODBA SODIŠČA (prvi senat)
z dne 11. junija 2015(*)
„Predhodno odločanje – Uredba (ES) št. 1346/2000 – Členi 2(g), 3(2) in 27 – Uredba (ES) št. 44/2001 – Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Glavni postopek zaradi insolventnosti – Sekundarni postopek zaradi insolventnosti – Spor o pristojnosti – Izključna ali alternativna pristojnost – Določitev zakona, ki se uporablja – Določitev dolžnikovega premoženja, za katero velja sekundarni postopek zaradi insolventnosti – Kraj tega premoženja – Premoženje, ki je v tretji državi“
V zadevi C‑649/13,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo tribunal de commerce de Versailles (Francija), z odločbo z dne 21. novembra 2013, ki je prispela na Sodišče 6. decembra 2013, v postopkih
Comité d’entreprise de Nortel Networks SA in drugi
proti
Cosmetu Rogeauju, sodnemu stečajnemu upravitelju v sekundarnem postopku zaradi insolventnosti proti družbi Nortel Networks SA,
in
Cosme Rogeau, sodni stečajni upravitelj v sekundarnem postopku zaradi insolventnosti proti družbi Nortel Networks SA,
proti
Alanu Robertu Bloomu,
Alanu Michaelu Hudsonu,
Stephenu Johnu Harrisu,
Christopherju Johnu Wilkinsonu Hillu,
skupnim upraviteljem v glavnem postopku zaradi insolventnosti proti družbi Nortel Networks SA,
SODIŠČE (prvi senat),
v sestavi A. Tizzano, predsednik senata, A. Borg Barthet, E. Levits, sodnika, M. Berger (poročevalka), sodnica, in F. Biltgen, sodnik,
generalni pravobranilec: P. Mengozzi,
sodna tajnica: C. Strömholm, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 6. novembra 2014,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za comité d’entreprise de Nortel Networks SA in druge R. Dammann in M. Boché-Robinet, odvetnika,
– za C. Rogeauja, stečajnega upravitelja v sekundarnem postopku zaradi insolventnosti proti družbi Nortel Networks SA, A. Tchekhoff in E. Fabre, odvetnika,
– za A. R. Blooma, A. M. Hudsona, S. J. Harrisa in C. J. Wilkinsona Hilla, skupne upravitelje v glavnem postopku zaradi insolventnosti proti družbi Nortel Networks SA, C. Dupoirier, odvetnik,
– za francosko vlado F.‑X. Bréchot in D. Colas, agenta,
– za vlado Združenega kraljestva L. Christie, agent, skupaj z B. Kennellyjem, barrister,
– za Evropsko komisijo M. Wilderspin, agent,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 29. januarja 2015
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 2(g), 3(2) in 27 Uredbe Sveta (ES) št. 1346/2000 z dne 29. maja 2000 o postopkih v primeru insolventnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 160, zvezek 1, str. 191).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru, prvič, spora med comité d’entreprise de Nortel Networks SA in drugi (v nadaljevanju: svet delavcev družbe NNSA) ter C. Rogeaujem, stečajnim upraviteljem v sekundarnem postopku zaradi insolventnosti, uvedenem zoper družbo NNSA v Franciji (v nadaljevanju: sekundarni postopek), zaradi tožbe med drugim na izplačilo odpravnine ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi, in drugič, spora med C. Rogeaujem, stečajnim upraviteljem v sekundarnem postopku, ter A. R. Bloomom, A. M. Hudsonom in C. J. Wilkinson Hillom, skupnimi upravitelji („joint administrators“, v nadaljevanju: soupravitelji) v glavnem postopku zaradi insolventnosti, uvedenem v Združenem kraljestvu proti družbi NNSA (v nadaljevanju: glavni postopek), zaradi poziva o vstopu v pravdo.
Pravni okvir
Uredba št. 1346/2000
3 V uvodnih izjavah 6 in 23 Uredbe št. 1346/2000 je navedeno:
„(6) V skladu z načelom sorazmernosti mora biti ta uredba omejena na določbe, ki urejajo pristojnost za uvedbo postopkov v primeru insolventnosti in za odločbe, ki se sprejemajo neposredno na podlagi postopkov v primeru insolventnosti in so tesno povezane s takimi postopki.
[…]
(23) Ta uredba mora za zadeve, ki jih zajema, določiti enotne kolizijske norme, ki v okviru njihovega področja uporabe nadomeščajo nacionalna pravila mednarodnega zasebnega prava. Če ni določeno drugače, se mora uporabiti pravo države članice, v kateri so bili uvedeni postopki v primeru insolventnosti (lex concursus). Ta kolizijska norma mora veljati za glavne postopke, pa tudi za lokalne. Lex concursus določa vse procesne in materialne posledice postopkov v primeru insolventnosti, za zadevne osebe in zadevna pravna razmerja. Ureja vse pogoje za uvedbo, vodenje in končanje postopkov v primeru insolventnosti.“
4 Člen 2 Uredbe št. 1346/2000 z naslovom „Opredelitve pojmov“ določa:
„V tej uredbi:
[…]
(g) ‚država članica, v kateri se nahaja premoženje‘, v primeru:
– premoženja v stvareh pomeni državo članico, na katere ozemlju se to premoženje nahaja,
– lastništva ali upravičenja do premoženja in pravic, ki mora biti vpisano v javni register, pomeni državo članico, pod katere nadzorom se vodi register,
– terjatev pomeni državo članico, na katere ozemlju ima tretja oseba, ki bi jih morala izpolniti, središče glavnih interesov, kakor je določeno v členu 3(1);
[…]“
5 Člen 3 Uredbe z naslovom „Mednarodna pristojnost“ določa:
„1. Sodišča držav članic, na katerih ozemlju je središče dolžnikih glavnih interesov, so pristojna za uvedbo postopkov v primeru insolventnosti. Pri družbi ali pravni osebi se, dokler se ne dokaže nasprotno, domneva, da je središče dolžniških glavnih interesov registrirani sedež.
2. Kadar je središče dolžnikovih glavnih interesov na ozemlju države članice, so sodišča druge države članice pristojna za uvedbo postopkov v primeru insolventnosti zoper navedenega dolžnika samo, če ima ta poslovalnico na ozemlju navedene druge države članice. Učinki teh postopkov so omejeni na dolžnikovo premoženje, ki se nahaja na ozemlju slednje države članice.
[…]“
6 Člen 25 navedene uredbe z naslovom „Priznavanje in izvršljivost drugih odločb“ določa:
„1. Odločbe sodišča, katerega odločba o uvedbi postopkov se prizna […], ki zadevajo vodenje in končanje postopkov v primeru insolventnosti, in poravnave, ki jih je odobrilo navedeno sodišče, se prav tako priznajo brez kakršnih koli nadaljnjih formalnosti. Take odločbe se izvršijo v skladu s členi [od] 31 do 51, razen s členom 34(2) […] konvencije [z dne 27. septembra 1968] o pristojnosti in izvrševanju sodb v civilnih in trgovinskih zadevah [(UL 1972, L 299, str. 32), kakor je bila spremenjena s poznejšimi konvencijami o pristopu novih držav članic k tej konvenciji].
Prvi pododstavek prav tako velja za odločbe, ki so neposredno sprejete na podlagi postopkov v primeru insolventnosti in so z njimi tesno povezane, četudi jih je sprejelo drugo sodišče.
[…]
2. Priznavanje in izvršitev drugih odločb, ki niso navedene v odstavku 1, ureja konvencija iz odstavka 1, pod pogojem, da se navedena konvencija uporablja.
[…]“
7 Člen 27 Uredbe št. 1346/2000 z naslovom „Uvedba postopkov“ določa:
„Če sodišče države članice uvede postopke iz člena 3(1), ki so priznani v drugi državi članici (glavni postopki), lahko sodišče navedene druge države članice, pristojno po členu 3(2), uvede sekundarne postopke v primeru insolventnosti […] Njihove posledice se omejijo na dolžnikovo premoženje, ki se nahaja na ozemlju navedene druge države članice.“
Uredba (ES) št. 44/2001
8 Člen 1 Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 4, str. 42) določa področje uporabe te uredbe tako:
„1. Ta uredba se uporablja v civilnih in gospodarskih zadevah ne glede na naravo sodne oblasti. Zlasti ne zajema davčnih, carinskih ali upravnih zadev.
2. Ta uredba se ne uporablja za:
[…]
(b) stečaj, postopke v zvezi z likvidacijo plačilno nesposobnih podjetij ali drugih pravnih oseb, postopke prisilne poravnave in podobne postopke;
[…]“
Spora o glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje
9 Skupina Nortel je bila ponudnica tehničnih rešitev za telekomunikacijska omrežja. Nortel Networks Limited (v nadaljevanju: NNL) s sedežem v Mississaugi (Kanada) in je bila lastnica večine hčerinskih družb skupine Nortel na svetu, med katerimi je tudi NNSA s sedežem v Yvelinesu (Francija).
10 Skoraj vsa intelektualna lastnina, ki je nastala z raziskovalno in razvojno dejavnostjo skupine specializiranih hčerinskih družb v skupini Nortel, je bila registrirana, večinoma v Severni Ameriki, v imenu družbe NNL, ki je tem hčerinskim družbam, med katerimi je družba NNSA, priznala neodplačne izključne licence za uporabo intelektualne lastnine te skupine. Navedene hčerinske družbe so morale na tej intelektualni lastnini ohraniti tudi ekonomsko lastnino („beneficial ownership“) do višine njihovih prispevkov. Z notranjim sporazumom skupine, imenovanim „Master R & D Agreement“ (v nadaljevanju: sporazum MRDA), so bila urejena pravna razmerja med družbo NNL in temi hčerinskimi družbami.
11 Ker se je skupina Nortel v letu 2008 znašla v hudih finančnih težavah, se je njeno vodstvo odločilo, da hkrati uvede postopek zaradi insolventnosti v Kanadi, Združenih državah Amerike in Evropski uniji. High Court of Justice (England & Wales), Chancery Division (Združeno kraljestvo), je s sklepom z dne 14. januarja 2009 na podlagi člena 3(1) Uredbe št. 1346/2000 uvedlo glavni postopek zaradi insolventnosti po angleškem pravu proti vsem družbam skupine Nortel s sedežem v Uniji, med njimi tudi proti družbi NNSA.
12 Predložitveno sodišče je na podlagi skupne tožbe, ki so jo vložili družba NNSA in soupravitelji, s sodbo z dne 28. maja 2009 začelo sekundarni postopek proti družbi NNSA, C. Rogeauja pa imenovalo za stečajnega upravitelja v tem postopku.
13 Z memorandumom o soglasju o razrešitvi spora je bil 21. julija 2009 razrešen kolektivni delovni spor, ki je nastal v družbi NNSA (v nadaljevanju: memorandum o razrešitvi spora). Ta sporazum je določal plačilo odpravnine ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je bila deloma izplačana takoj, drugi del, imenovan odložena odpravnina ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi (v nadaljevanju: odložena OOPZ), pa bi moral biti izplačan ob prenehanju poslovanja iz razpoložljivih sredstev, pridobljenih s prodajo premoženja, po tem, ko so bili vsi stroški, nastali pri opravljanju dejavnosti družbe NNSA v glavnem in sekundarnem postopku, ter stroški upravljanja („administration expenses“) poplačani.
14 Organi teh postopkov so 1. julija 2009 podpisali memorandum o uskladitvi glavnega in sekundarnega postopka (v nadaljevanju: memorandum o uskladitvi), v skladu s katerim je treba med drugim stroške upravljanja v celoti prednostno poplačati, ne glede na to, kje se nahaja prodano premoženje. Predložitveno sodišče je s sodbo z dne 24. septembra 2009 med drugim potrdilo memorandum o uskladitvi in memorandum o razrešitvi spora.
15 Za boljše vrednotenje premoženja skupine Nortel so se upravitelji različnih tekočih postopkov zaradi insolventnosti po vsem svetu dogovorili, da se to premoženje proda globalno, po sektorjih. Glede na sporazum, naslovljen Interim Funding and Settlement Agreement (v nadaljevanju: sporazum IFSA), ki so ga 9. junija 2009 sklenile družba NNL in več hčerinskih družb skupine Nortel, se te hčerinske družbe v primernem roku odpovedo svojim pravicam industrijske in intelektualne lastnine iz sporazuma IFSA. Licenčne pravice, do katerih so hčerinske družbe upravičene, se ohranijo do konca stečaja in prodaje, obdržijo pa se tudi pravice navedenih hčerinskih družb kot ekonomskih lastnikov zadevne intelektualne lastnine skupine.
16 Na podlagi sporazuma IFSA se izkupički od prodaje premoženja skupine Nortel shranijo na depozitnih računih, imenovanih „lockbox“ (v nadaljevanju: lockbox), odprtih pri kreditnih institucijah s sedeži v Združenih državah, in nobena razdelitev zneskov, nakazanih na lockbox, se ne more opraviti brez sporazuma, sklenjenega med vsemi zadevnimi subjekti te skupine. Družba NNSA je postala pogodbena stranka sporazuma IFSA prek sporazuma o pristopu, sklenjenega 11. septembra 2009. Izkupički od prodaj, kot je bilo določeno v sporazumu IFSA, so bili položeni, dogovor o njihovi razdelitvi pa do danes še ni sklenjen.
17 V letnem poročilu, ki ga je 23. novembra 2010 v okviru sekundarnega postopka pripravil C. Rogeau, je bilo 30. septembra 2010 na bančnih računih družbe NNSA ugotovljeno premoženje v višini 38.980.313 EUR, na podlagi česar je bilo mogoče maja 2011 načrtovati prvo izplačilo odložene OOPZ. Potem ko je svet delavcev družbe NNSA poslal opomin, pa je C. Rogeau z dopisom z dne 18. maja 2011 ta svet delavcev obvestil, da določb iz memoranduma o razrešitvi spora ni mogel uporabiti, ker je napoved denarnih tokov kazala negativno stanje skoraj 6 milijonov EUR, zlasti zaradi več zahtev soupraviteljev za plačilo, med drugim za stroške, ki so nastali z opravljanjem dejavnosti skupine Nortel med postopkom in s prodajo določenega premoženja.
18 Svet delavcev družbe NNSA in nekdanji zaposleni družbe NNSA so pri tribunal de commerce de Versailles (Francija), ker so temu dejanskemu stanju nasprotovali, vložili tožbo, prvič, da bi se ugotovilo, da jim sekundarni postopek omogoča izključno in neposredno pravico na sorazmernem deležu celotne kupnine iz premoženja skupine Nortel, to je sorazmernem deležu, ki pripada družbi NNSA, in drugič, da bi se C. Rogeauju kot stečajnemu upravitelju naložilo, naj takoj izvede plačilo, zlasti odložene OOPZ v višini zneskov, s katerimi razpolaga družba NNSA.
19 C. Rogeau je nato pozval soupravitelje k vstopu v pravdo pred predložitvenim sodiščem. Ti pa so pri tribunal de commerce de Versailles med drugim predlagali, naj se izreče za mednarodno nepristojno in naj ugotovi, da je High Court of Justice (England & Wales), Chancery Division, pristojno. Soupravitelji so predložitvenemu sodišču podredno predlagali, naj zlasti ugotovi, da ni pristojno za odločanje o premoženju, ki v smislu člena 2(g) Uredbe št. 1346/2000 ni v Franciji na datum sprejetja odločbe o uvedbi sekundarnega postopka in pravicah, ki takrat ne veljajo v Franciji.
20 Predložitveno sodišče navaja, da bo moralo za odločitev o predlogih, ki so bili pri njem vloženi, najprej odločiti o svoji pristojnosti za določitev obsega učinkov sekundarnega postopka. Meni tudi, da bo moralo odločiti, ali se lahko učinki sekundarnega postopka raztezajo tudi na dolžnikovo premoženje, ki ni v Uniji.
21 V teh okoliščinah je tribunal de commerce de Versailles prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:
„Ali je sodišče države začetka sekundarnega postopka pristojno – izključno ali alternativno s sodiščem države začetka glavnega postopka – za odločanje o določitvi premoženja dolžnika, za katero veljajo učinki sekundarnega postopka, v skladu s členi 2(g), 3(2) in 27 Uredbe št. 1346/2000 ter ali je treba v primeru izključne ali alternativne pristojnosti uporabiti pravo glavnega ali sekundarnega postopka?“
Vprašanje za predhodno odločanje
22 Postavljeno vprašanje ima dva dela, ki ju je treba preučiti ločeno. Prvi del vprašanja se tako nanaša na razdelitev sodne pristojnosti med sodiščem glavnega postopka in sodiščem sekundarnega postopka, namen drugega dela vprašanja pa je določiti pravo, ki se uporablja za določitev dolžnikovega premoženja, za katero veljajo učinki sekundarnega postopka.
Prvi del vprašanja
23 Predložitveno sodišče s prvim delom vprašanja v bistvu sprašuje, ali je treba člena 3(2) in 27 Uredbe št. 1346/2000 razlagati tako, da so sodišča države članice uvedbe sekundarnega postopka zaradi insolventnosti pristojna – izključno ali alternativno s sodiščem države članice uvedbe glavnega postopka zaradi insolventnosti – za odločanje o določitvi dolžnikovega premoženja, za katero veljajo učinki tega sekundarnega postopka.
24 Čeprav se vprašanje nanaša le na Uredbo št. 1346/2000, bo treba vendarle najprej ugotoviti, ali je pristojnost predložitvenega sodišča v teh okoliščinah urejena s to uredbo ali Uredbo št. 44/2001. Nato bo treba preveriti, ali je v okoliščinah, kakršne so obravnavane v postopkih v glavni stvari, na podlagi določb uredbe, ki se uporablja, vzpostavljena pristojnost tega sodišča. Nazadnje bo preučeno vprašanje, ali je treba tako pristojnost šteti za izključno ali alternativno.
Uporaba uredb št. 1346/2000 in 44/2001
25 Navesti je treba, da se za spora o glavni stvari uporablja več sporazumov, ki so jih sklenile stranke z drugimi osebami oziroma med sabo, to so zlasti sporazuma IFSA in MRDA ter memoranduma o uskladitvi in o soglasju o razrešitvi spora. V okviru spora, ki se nanaša na razlago enega ali več teh sporazumov, lahko pristojnost za odločanje o sporu urejajo določbe Uredbe št. 44/2001, čeprav si v navedenem sporu nasprotujejo stečajni upravitelji dveh postopkov zaradi insolventnosti, eden glavni, drugi pa sekundarni, vsak pa je zajet z Uredbo št. 1346/2000.
26 V zvezi s tem je Sodišče že razsodilo, da je treba uredbi št. 44/2001 in 1346/2000 razlagati v smislu izognitve vsakršnemu prekrivanju med pravnimi pravili iz njunih besedil in pravni praznini. Zato tožbe, ki so na podlagi člena 1(2)(b) Uredbe št. 44/2001 izključene s področja uporabe te uredbe, če se nanašajo na „stečaj, postopke v zvezi z likvidacijo plačilno nesposobnih podjetij ali drugih pravnih oseb, postopke prisilne poravnave in podobne postopke“, spadajo na področje uporabe Uredbe št. 1346/2000. Nasprotno pa spadajo tožbe, za katere se ne uporabi člen 3(1) Uredbe št. 1346/2000, na področje uporabe Uredbe št. 44/2001 (sodba Nickel & Goeldner Spedition, C‑157/13, EU:C:2014:2145, točka 21 in navedena sodna praksa).
27 Sodišče je razsodilo tudi, da področja uporabe Uredbe št. 1346/2000 ni mogoče široko razlagati in da le tožbe, ki neposredno izhajajo iz postopka insolventnosti in ki so z njim tesno povezane (v nadaljevanju: povezane tožbe), ne spadajo na področje uporabe Uredbe št. 44/2001. Posledično se le za te tožbe uporablja Uredba št. 1346/2000 (glej sodbo Nickel & Goeldner Spedition, C‑157/13, EU:C:2014:2145, točki 22 in 23 ter navedena sodna praksa).
28 Nazadnje je Sodišče štelo, da odločilno merilo za določitev področja, s katerega izhaja tožba, ni postopek, v okviru katerega je vložena ta tožba, ampak pravna podlaga te tožbe. V skladu s tem pristopom je treba ugotoviti, ali pravica ali obveznost, ki je podlaga za tožbe, izvira iz splošnih predpisov civilnega in gospodarskega prava ali iz posebnih izjem, ki so značilne za postopek zaradi insolventnosti (sodba Nickel & Goeldner Spedition, C‑157/13, EU:C:2014:2145, točka 27).
29 Čeprav mora v obravnavanem primeru predložitveno sodišče presojati vsebino različnih sporazumov, ki so jih sklenile stranke iz postopkov v glavni stvari, je vendarle razvidno, da pravice ali obveznosti, na katerih temeljita tožbi v postopkih v glavni stvari, neposredno izhajajo iz postopka insolventnosti, so z njim tesno povezane in izvirajo iz pravil, ki so značilna za postopek zaradi insolventnosti.
30 Rešitev sporov o glavni stvari je namreč odvisna zlasti od razdelitve izkupička od prodaje premoženja družbe NNSA med glavnim in sekundarnim postopkom. To razdelitev, kot naj bi bilo razvidno iz memoranduma o uskladitvi, na obravnavi pa so to potrdile tudi stranke v postopkih v glavni stvari, bo v bistvu treba opraviti z uporabo določb Uredbe št. 1346/2000, ne da bi bili navedeni memorandum ali drugi sporazumi, obravnavani v postopkih v glavni stvari, usmerjeni v spremembo njihove vsebine. Pravice ali obveznosti, na katerih temeljita predloga v postopkih v glavni stvari, torej izvirajo iz členov 3(2) in 27 Uredbe št. 1346/2000, tako da se uporabi ta uredba.
Pravila o pristojnosti, določena v Uredbi št. 1346/2000
31 Glede pristojnosti sodišča, ki je začelo sekundarni postopek zaradi insolventnosti, za odločanje o določitvi premoženja dolžnika, za katero veljajo učinki tega postopka, je v skladu z ustaljeno sodno prakso treba člen 3(1) Uredbe št. 1346/2000 razlagati tako, da daje državi članici, na ozemlju katere je bil uveden postopek zaradi insolventnosti, mednarodno pristojnost za obravnavo povezanih tožb (glej zlasti sodbo F-Tex, C‑213/10, EU:C:2012:215, točka 27 in navedena sodna praksa).
32 Čeprav je Sodišče za odločanje o povezani tožbi priznalo do zdaj le mednarodno pristojnost države članice, katere sodišča so pristojna na podlagi člena 3(1) Uredbe št. 1346/2000, je potrebna analogna razlaga člena 3(2) Uredbe št. 1346/2000.
33 Ob upoštevanju sistematike in polnega učinka Uredbe št. 1346/2000 je treba namreč glede člena 3(2) te uredbe šteti, da daje sodiščem države članice, na ozemlju katere je bil uveden sekundarni postopek zaradi insolventnosti, mednarodno pristojnost za obravnavo povezanih tožb, če se te tožbe nanašajo na premoženje dolžnika, ki se nahaja na ozemlju zadnje države.
34 Prvič, člen 25(1), prvi pododstavek, Uredbe št. 1346/2000, kot je navedel generalni pravobranilec v točki 32 sklepnih predlogov, določa obveznost držav članic priznanja in izvrševanja odločb o vodenju in končanju postopka zaradi insolventnosti, ki jih izdajo tako sodišča, ki so pristojna na podlagi člena 3(1) te uredbe, kot sodišča, glede katerih pristojnost temelji na odstavku 2 tega člena 3, člen 25(1), drugi pododstavek, navedene uredbe pa natančneje določa, da prvi pododstavek zadnjenavedenega člena prav tako velja za „odločbe, ki so neposredno sprejete na podlagi postopkov v primeru insolventnosti in so z njimi tesno povezane“, to je za odločbe, v katerih je bilo zlasti odločeno o povezani tožbi.
35 Z določitvijo obveznosti priznanja „povezanih“ odločb, ki so jih sprejela sodišča, pristojna na podlagi člena 3(2) Uredbe št. 1346/2000, se zdi, da je s to uredbo navedenim sodiščem vsaj implicitno dodeljena pristojnost za sprejetje teh odločb.
36 Drugič, treba je spomniti, da je eden od bistvenih ciljev, ki se uresničuje z možnostjo uvedbe sekundarnega postopka zaradi insolventnosti, določene v členu 27 Uredbe št. 1346/2000, zlasti zaščita lokalnih interesov, ne glede na to da se lahko s tem postopkom uresničujejo tudi drugi cilji (glej v tem smislu sodbo Burgo Group, C‑327/13, EU:C:2014:2158, točka 36).
37 Namen povezane tožbe, kot je obravnavana v postopku v glavni stvari, za ugotovitev, da neko premoženje spada pod sekundarni postopek zaradi insolventnosti, pa je ravno zaščita teh interesov. Ta zaščita in s tem polni učinek zlasti člena 27 te uredbe bi bila občutno oslabljena, če te povezane tožbe ne bi bilo mogoče vložiti pri sodiščih države članice, na ozemlju katere je bil uveden sekundarni postopek.
38 Treba je torej ugotoviti, da so sodišča države članice, v kateri je bil uveden sekundarni postopek zaradi insolventnosti, na podlagi člena 3(2) Uredbe št. 1346/2000 pristojna za odločanje o določitvi dolžnikovega premoženja, za katero veljajo učinki tega postopka.
Izključnost ali alternativnost mednarodne pristojnosti za odločanje o določitvi dolžnikovega premoženja, za katero veljajo učinki sekundarnega postopka zaradi insolventnosti
39 Nazadnje, glede vprašanja, ali je pristojnost sodišč države članice uvedbe sekundarnega postopka zaradi insolventnosti za odločanje o določitvi premoženja dolžnika, za katero veljajo učinki tega postopka, izključna ali alternativna, je treba spomniti, da sodna praksa Sodišča, v kateri je priznana pristojnost sodišč na podlagi člena 3(1) Uredbe št. 1346/2000 za odločanje o povezanih tožbah, na prvem mestu temelji na polnem učinku te uredbe (glej v tem smislu sodbi Seagon, C‑339/07, EU:C:2009:83, točka 21, in F‑Tex, C‑213/10, EU:C:2012:215, točka 27). Kot je razvidno iz točke 37 te sodbe, velja enako glede analogne pristojnosti sodišč, pristojnih na podlagi odstavka 2 tega člena 3.
40 Pri ugotavljanju izključnosti ali alternativnosti mednarodne pristojnosti za odločanje o povezanih tožbah in torej dometa vsakega od odstavkov 1 in 2 navedenega člena 3 je zato treba zagotoviti polni učinek teh določb.
41 Glede tožbe na ugotovitev, da za določeno premoženje dolžnika veljajo učinki sekundarnega postopka zaradi insolventnosti, kakršna sta predloga, obravnavana v postopkih v glavni stvari, je tako treba ugotoviti, da očitno neposredno vpliva na interese, ki se zastopajo v okviru glavnega postopka zaradi insolventnosti, saj bi predlagana ugotovitev nujno pomenila, da zadevno premoženje ne spada pod glavni postopek. Vendar so tudi sodišča države članice uvedbe glavnega postopka, kot je v bistvu navedel generalni pravobranilec v točki 57 sklepnih predlogov, pristojna za odločanje o povezanih tožbah in torej za določitev učinkov tega zadnjega postopka.
42 V teh okoliščinah bi se z izključno pristojnostjo sodišč države članice, v kateri je bil uveden sekundarni postopek zaradi insolventnosti, za odločanje o določitvi premoženja dolžnika, za katero veljajo učinki tega postopka, členu 3(1) Uredbe št. 1346/2000 v delu, v katerem ta določa mednarodno pristojnost za odločanje o povezanih tožbah, odvzelo polni učinek in zato take pristojnosti ni mogoče sprejeti.
43 Poleg tega iz določb Uredbe št. 1346/2000 ni razvidno, da se s to uredbo sodišču, ki mu je bila zadeva najprej predložena, dodeljuje pristojnost za odločanje o povezani tožbi, kot to trdi svet delavcev družbe NNSA. V nasprotju s trditvami sveta delavcev družbe NNSA taka dodelitev ne izhaja niti iz sodbe Staubitz-Schreiber (C‑1/04, EU:C:2006:39), ki se nanaša na drugačne okoliščine, in sicer na dodelitev pristojnosti za uvedbo glavnega postopka zaradi insolventnosti, torej na dodelitev pristojnosti, ki je na podlagi določb te uredbe izključna.
44 Res je, da priznanje „alternativne“ sodne pristojnosti pomeni nevarnost vzporednih in morebiti nezdružljivih odločb, kot to zatrjuje več zadevnih strank.
45 Vendar se bo mogoče s členom 25(1) Uredbe št. 1346/2000, kot je navedel generalni pravobranilec v točki 60 sklepnih predlogov, izogniti nevarnosti nezdružljivih odločb tako, da se vsakemu sodišču, pri katerem je vložena povezana tožba, kakršna sta predloga, obravnavana v postopkih v glavni stvari, naloži priznanje predhodne odločbe, ki jo je sprejelo drugo sodišče, pristojno na podlagi člena 3(1) ali, odvisno od primera, 3(2) te uredbe.
46 Glede na vse navedeno je treba na prvi del postavljenega vprašanja odgovoriti, da je treba člena 3(2) in 27 Uredbe št. 1346/2000 razlagati tako, da so sodišča države članice, v kateri je bil uveden sekundarni postopek zaradi insolventnosti, pristojna, alternativno skupaj s sodišči države članice uvedbe glavnega postopka, za odločanje o določitvi dolžnikovega premoženja, za katero veljajo učinki tega sekundarnega postopka.
Drugi del vprašanja
47 Predložitveno sodišče z drugim delom vprašanja v bistvu sprašuje, katero pravo se uporablja za določitev dolžnikovega premoženja, za katero veljajo učinki sekundarnega postopka zaradi insolventnosti.
48 V zvezi s tem je treba spomniti, prvič, da so učinki sekundarnega postopka zaradi insolventnosti, kot izhaja iz členov 3(2) in 27 Uredbe št. 1346/2000, omejeni na premoženje dolžnika, ki se je na datum uvedbe postopka zaradi insolventnosti nahajalo na ozemlju države članice uvedbe sekundarnega postopka.
49 Drugič, iz uvodnih izjav 6 in 23 Uredbe št. 1346/2000 je razvidno, najprej, da ta uredba določa enotne kolizijske norme, ki nadomeščajo nacionalna pravila mednarodnega zasebnega prava, in nato, da je ta nadomestitev v skladu z načelom sorazmernosti omejena na področje uporabe pravil, določenih v tej uredbi. Z navedeno uredbo tako načeloma ni izključeno, da se v okviru povezane tožbe, kakršna sta predloga, obravnavana v postopkih v glavni stvari, uporabi katera koli zakonodaja, ki se nanaša na mednarodno zasebno pravo te države, če Uredba št. 1346/2000 ne vsebuje enotnega pravila, ki ureja zadevni položaj.
50 Vendar je treba glede vprašanja, ali je treba za uporabo Uredbe št. 1346/2000 glede premoženja šteti, da se nahaja na ozemlju države članice na datum uvedbe postopka zaradi insolventnosti, ugotoviti, da so v tej uredbi dejansko določena enotna pravila, s katerimi je v tem obsegu izključena kakršna koli uporaba nacionalnega prava.
51 Iz člena 2(g) Uredbe št. 1346/2000 je namreč razvidno, da v tej uredbi „država članica, v kateri se nahaja premoženje“ v primeru premoženja v stvareh pomeni državo članico, na ozemlju katere se to premoženje nahaja, v primeru lastništva ali upravičenja do premoženja in pravic, ki mora biti vpisano v javni register, pomeni državo članico, pod nadzorom katere se vodi register, in nazadnje, v primeru terjatev pomeni državo članico, na ozemlju katere ima tretja oseba, ki bi jih morala izpolniti, središče glavnih interesov, kakor je določeno v členu 3(1) navedene uredbe. Kljub zapletenosti pravnega položaja, obravnavanega v postopkih v glavni stvari, mora to pravilo predložitvenemu sodišču omogočiti, da določi kraj, kjer so zadevno premoženje, pravice ali terjatve.
52 V zvezi s tem je treba dodati, da čeprav se v členu 2(g) Uredbe št. 1346/2000 izrecno sklicuje le na premoženje, pravice in terjatve, ki so v eni državi članici, iz tega ni mogoče sklepati, da se ta določba ne uporablja v okoliščinah, ko je treba za zadevno premoženje, pravico ali terjatev šteti, da je v tretji državi.
53 Za določitev premoženja, ki spada pod sekundarni postopek zaradi insolventnosti, namreč zadostuje preveriti, ali se je to na datum uvedbe postopka zaradi insolventnosti v smislu člena 2(g) Uredbe št. 1346/2000 nahajalo na ozemlju države članice, v kateri je bil ta postopek uveden, ne da bi na to vplivalo morebitno vprašanje, v kateri drugi državi se to premoženje nahaja pozneje.
54 Glede sporov o glavni stvari bo zato predložitveno sodišče moralo preveriti, najprej, ali gre pri zadevnem premoženju, ki ga ni mogoče šteti za premoženje v stvareh, za lastništvo ali upravičenje do premoženja in pravic, ki mora biti vpisano v javni register, ali ga je treba šteti za terjatve. Nato bo moralo isto sodišče ugotoviti, ali je država članica, pod nadzorom katere se vodi ta register, država članica uvedbe sekundarnega postopka zaradi insolventnosti, v tem primeru Francija, oziroma ali je morebiti država članica, na ozemlju katere je središče glavnih interesov osebe, ki bi morala izpolniti terjatve, Francija. Le če bi ta preverjanja privedla do pozitivnega rezultata, bi zadevno premoženje spadalo pod sekundarni postopek zaradi insolventnosti, uveden v Franciji.
55 V teh okoliščinah je treba na drugi del postavljenega vprašanja odgovoriti, da je treba določitev dolžnikovega premoženja, za katero veljajo učinki sekundarnega postopka zaradi insolventnosti, opraviti v skladu s členom 2(g) Uredbe št. 1346/2000.
Stroški
56 Ker je ta postopek za stranke v postopkih v glavni stvari ena od stopenj v postopkih pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo:
Člena 3(2) in 27 Uredbe Sveta (ES) št. 1346/2000 z dne 29. maja 2000 o postopkih v primeru insolventnosti je treba razlagati tako, da so sodišča države članice, v kateri je bil uveden sekundarni postopek zaradi insolventnosti, pristojna, alternativno skupaj s sodišči države članice uvedbe glavnega postopka, za odločanje o določitvi dolžnikovega premoženja, za katero veljajo učinki tega sekundarnega postopka.
Določitev dolžnikovega premoženja, za katero veljajo učinki sekundarnega postopka zaradi insolventnosti, je treba opraviti v skladu s členom 2(g) Uredbe št. 1346/2000.
Podpisi