Language of document : ECLI:EU:T:2018:840

SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (osmi senat)

z dne 27. novembra 2018(*)

„Pravo institucij – Evropski parlament – Sklep, s katerim so bili nekateri odhodki politične stranke za namene nepovratnih sredstev iz naslova proračunskega leta 2015 razglašeni za neupravičene – Pravica do dobrega upravljanja – Pravna varnost – Uredba (ES) št. 2004/2003 – Prepoved posrednega financiranja nacionalne politične stranke“

V zadevi T‑829/16,

Mouvement pour une Europe des nations et des libertés s sedežem v Parizu (Francija), ki ga zastopa A. Varaut, avocat,

tožeča stranka,

proti

Evropskemu parlamentu, ki ga zastopata C. Burgos in S. Alves, agentki,

tožena stranka,

zaradi predloga na podlagi člena 263 PDEU za razglasitev ničnosti sklepa Evropskega parlamenta z dne 12. septembra 2016, s katerim so bili nekateri odhodki za namene nepovratnih sredstev iz naslova proračunskega leta 2015 razglašeni za neupravičene,

SPLOŠNO SODIŠČE (osmi senat),

v sestavi A. M. Collins (poročevalec), predsednik, R. Barents in J. Passer, sodniki,

sodna tajnica: M. Marescaux, administratorka,

na podlagi pisnega dela postopka in obravnave z dne 26. junija 2018

izreka naslednjo

Sodbo

 Dejansko stanje

1        Tožeča stranka, Mouvement pour une Europe des nations et des libertés, je 10. junija 2015 začela kampanjo o priseljevanju v okviru schengenskega sporazuma (v nadaljevanju: kampanja). Francoska različica plakata te kampanje je vsebovala logotip tožeče stranke in logotip ognja skupaj z imenom „Front national“. Ob tem sta bila na nizozemski različici tega plakata logotip tožeče stranke in logotip Vlaams Belang.

2        Neodvisna revizijska družba je v letnem revizijskem poročilu o računovodskih izkazih evropskih političnih strank za leto 2015, sprejetem 25. aprila 2016, navedla, da ni mogla pridobiti zadostnih in objektivnih dokazov za ugotovitev, da so odhodki za kampanjo upravičeni, kar bi lahko pripeljalo do zmanjšanja zneska nepovratnih sredstev, ki jih dodeli Evropski parlament.

3        Tožeča stranka je na zahtevo Parlamenta 10. junija 2016 tej instituciji predložila kopijo spornih plakatov.

4        Parlament je v dopisu z dne 22. julija 2016 tožečo stranko obvestil, da morda zadevni odhodki lahko niso upravičeni, saj to pomeni posredno financiranje dveh nacionalnih političnih strank, ker ti nista prispevali k financiranju kampanje. Po njegovem mnenju bi lahko bilo tako financiranje v nasprotju s členom 7(1) Uredbe (ES) št. 2004/2003 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o predpisih, ki urejajo delovanje političnih strank na evropski ravni, in pravilih glede njihovega financiranja (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 4, str. 500). Zato je tožečo stranko pozval, naj do 22. avgusta 2016 predloži pripombe glede te domnevne nepravilnosti.

5        Tožeča stranka je 27. julija 2016 Parlament zaprosila za nekatere dodatne informacije, zlasti o prejšnjih primerih v zvezi s to vrsto nepravilnosti.

6        Parlament je tožeči stranki odgovoril 10. avgusta 2016 in jo obvestil tudi o podaljšanju roka za predložitev pripomb do 2. septembra 2016.

7        Tožeča stranka je pripombe poslala 2. septembra 2016.

8        Generalni sekretar je 5. septembra 2016 predsedstvu Parlamenta poslal obvestilo, v katerem ga je pozval, naj sprejme končni sklep o zaključku poslovnih knjig več političnih strank na evropski ravni, med drugim tožeče stranke, za proračunsko leto 2015. V tem obvestilu je bilo navedeno, da so končna poročila in vsi drugi dokumenti o zaključku poslovnih knjig za to proračunsko leto na voljo članom predsedstva Parlamenta na njihovo zahtevo.

9        Službe Parlamenta so 7. septembra 2016 predsedniku Parlamenta poslale pripombe tožeče stranke in ob tem pojasnile, da ne vplivajo na stališče Parlamenta.

10      Predsedstvo Parlamenta je na seji 12. septembra 2016 preučilo končno poročilo, ki ga je tožeča stranka predložila po zaključku njenih poslovnih knjig za proračunsko leto 2015. Ugotovilo je, da je znesek 63.853 EUR, povezan s kampanjo, neupravičen, in znesek končnih nepovratnih sredstev, dodeljenih tožeči stranki, določilo na 400.777,83 EUR (v nadaljevanju: izpodbijani sklep).

11      Parlament je izpodbijani sklep tožeči stranki vročil 26. septembra 2016.

 Postopek in predlogi strank

12      Tožeča stranka je 25. novembra 2016 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.

13      Parlament je 7. februarja 2017 z ločenim aktom v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložil ugovor nedopustnosti na podlagi člena 130(1) Poslovnika Splošnega sodišča.

14      Tožeča stranka je stališče glede tega ugovora predložila 17. in 27. marca 2017.

15      S sklepom z dne 2. maja 2017 je bilo odločeno, da se odločanje o ugovoru nedopustnosti pridrži za končno odločbo.

16      Tožeča stranka Splošnemu sodišču v bistvu predlaga, naj:

–        ugovor nedopustnosti tožbe zavrne;

–        izpodbijani sklep razglasi za ničen;

–        Parlamentu naloži plačilo stroškov.

17      Parlament Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo zavrže kot nedopustno;

–        podredno, tožbo zavrne kot neutemeljeno;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

18      Splošno sodišče (osmi senat) je na predlog sodnika poročevalca odločilo, da začne ustni del postopka in v okviru ukrepov procesnega vodstva iz člena 89 Poslovnika stranki pozvalo, naj predložita nekatere listine in pred obravnavo odgovorita na nekaj pisnih vprašanj, kar sta storili v predpisanih rokih.

19      Stranki sta ustne navedbe in odgovore na vprašanja Splošnega sodišča podali na obravnavi 26. junija 2018.

 Pravo

 Dopustnost

20      Parlament podaja ugovor nedopustnosti zaradi kršitve člena 263 PDEU in člena 76(d) Poslovnika.

21      Na eni strani Parlament tožeči stranki očita, da je vložila tožbo proti predsedstvu Parlamenta, ki ni niti institucija niti organ, urad ali agencija Unije v smislu člena 263 PDEU. Zato naj Splošno sodišče ne bi bilo pristojno za odločanje o navedeni tožbi.

22      Na drugi strani Parlament trdi, da tožba ne izpolnjuje zahtev iz člena 76(d) Poslovnika, kot je razložen v sodni praksi, ker v njej niso navedeni razlogi in ker ne vsebuje povzetka navedenih razlogov, da bi tako lahko pripravil obrambo. Zlasti ugotavlja, da čeprav tožba vsebuje oddelek, naslovljen „Kršitev načela dobrega upravljanja“, ki je posvečen domnevni kršitvi člena 41 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), vsebuje tudi oddelek, naslovljen „Utemeljenost“, ki je najdaljši oddelek v tožbi in v katerem ni opredeljen noben razlog.

23      Tožeča stranka izpodbija očitka, ki ju je navedel Parlament.

24      Kar zadeva prvi očitek Parlamenta, je treba spomniti, da je Splošno sodišče pristojno za odločanje o tožbah, ki so na podlagi člena 263 PDEU vložene samo zoper akte institucij, organov, uradov ali agencij Evropske unije.

25      V zvezi s tem je treba ugotoviti, prvič, da je ta tožba vložena zoper izpodbijani sklep, ki ga je 12. septembra 2016 sprejel organ, pristojen glede na notranje predpise Parlamenta, to je njegovo predsedstvo, in ki je bil tožeči stranki vročen 26. septembra 2016. Iz tega sledi, da je predlog za razglasitev ničnosti tega sklepa nujno usmerjen proti Parlamentu, ki je avtor akta (glej v tem smislu sklep z dne 5. septembra 2012, Farage/Parlament in Buzek, T‑564/11, neobjavljen, EU:T:2012:403, točka 18).

26      Drugič, ko je Parlament tožeči stranki vročil izpodbijani sklep, je izrecno navedel, da lahko pri Splošnem sodišču vloži ničnostno tožbo zoper „sklep predsedstva Parlamenta“.

27      Tretjič, v skladu s sodno prakso je treba ugotoviti, da je tožeča stranka v stališču glede ugovora nedopustnosti pojasnila, da je treba tožbo obravnavati, kot da je vložena proti Parlamentu, ne da bi vztrajala pri opredelitvi predsedstva Evropskega parlamenta kot tožene stranke (glej v tem smislu sklep z dne 16. oktobra 2006, Aisne et Nature/Komisija, T‑173/06, neobjavljen, EU:T:2006:320, točki 17 in 20).

28      Četrtič, ker je v tožbi naveden izpodbijani sklep, ki je bil sprejet 12. septembra 2016 in vročen 26. septembra 2016, ni mogoče dvomiti, da je bil namen tožeče stranke, da tožbo vloži proti Parlamentu. Navedbo, omenjeno v točki 27 zgoraj, je treba namreč šteti za pojasnitev v zvezi s tem, in ne za spremembo ali dopolnitev tožbe glede elementa iz člena 76 Poslovnika (glej v tem smislu sodbo z dne 9. septembra 2004, Španija in Finska/Parlament in Svet, C‑184/02 in C‑223/02, EU:C:2004:497, točka 17).

29      Petič, tožeča stranka je na obravnavi potrdila, da se njena tožba nanaša na izpodbijani sklep, ki je bil sprejet 12. septembra 2016, to je akt Parlamenta.

30      Na podlagi teh elementov je mogoče nedvoumno ugotoviti, da je tožba vložena proti Parlamentu v smislu člena 263 PDEU.

31      Nazadnje je treba ugotoviti, da se ta zadeva razlikuje od zadev, v katerih sta bila izdana sklepa z dne 18. septembra 2015, Petrov in drugi/Parlament in predsednik Parlamenta (T‑452/15, neobjavljen, EU:T:2015:709), in z dne 4. februarja 2016, Voigt/Parlament (T‑618/15, neobjavljen, EU:T:2016:72), na katera se sklicuje Parlament ter v katerih sta bili tožbi vloženi proti predsedniku Parlamenta in proti Parlamentu. V zadnjih letih je Splošno sodišče namreč zavračalo tožbe kot delno nedopustne, če so bile vložene proti predsedniku Parlamenta, in nadaljevalo z odločanjem po vsebini, če so bile vložene tudi proti Parlamentu, in to ne da bi preučilo, proti komu je tožba dejansko vložena, drugače kot v obravnavani zadevi.

32      Glede na navedeno je treba prvi očitek nedopustnosti, ki ga je navedel Parlament, zavrniti.

33      Kar zadeva drugi očitek Parlamenta, je treba opozoriti, da v skladu s členom 76(d) Poslovnika tožba vsebuje navajane razloge in trditve ter povzetek navedenih razlogov.

34      Na podlagi ustaljene sodne prakse in neodvisno od vsakega terminološkega vprašanja mora biti ta kratek povzetek dovolj jasen in natančen, da tožena stranka lahko pripravi obrambo in da Splošno sodišče lahko odloči o tožbi, glede na okoliščine, ne da bi moralo zahtevati druge informacije. Da bi bila tožba dopustna, je namreč potrebno, da bistveno dejansko in pravno stanje, na katerem ta temelji, izhaja vsaj na kratko, vendar povezano in razumljivo, iz besedila same tožbe, in to za zagotavljanje pravne varnosti in učinkovitega izvajanja sodne oblasti (glej sodbo z dne 6. oktobra 2015, Corporación Empresarial de Materiales de Construcción/Komisija, T‑250/12, EU:T:2015:749, točka 101 in navedena sodna praksa).

35      Kot Parlament sam priznava, tožba v obravnavani zadevi vsebuje oddelek, naslovljen „Kršitev načela dobrega upravljanja“. Poleg tega se besedilo tega oddelka posebej sklicuje na člen 41 Listine. Iz točk od 22 do 42 tožbe je tudi razvidno, da tožeča stranka predvsem Parlamentu očita, da svojemu organu odločanja, to je svojemu predsedstvu, pred sprejetjem izpodbijanega sklepa ni predložil pripomb tožeče stranke. To je prvi tožbeni razlog, ki ga navaja tožeča stranka.

36      Oddelek, naslovljen „Utemeljenost“, pa je razdeljen na tri pododdelke. Prvi pododdelek je naslovljen „Financiranje nacionalne politične stranke: nejasen pojem kot povzročitelj pravne negotovosti“. Iz točk od 44 do 57 tožbe, ki se nanašajo nanj, je še razvidno, da je po mnenju tožeče stranke prepoved posrednega financiranja nacionalne politične stranke, ki izhaja iz člena 7 Uredbe št. 2004/2003, v nasprotju z načelom pravne varnosti. To je drugi tožbeni razlog, ki ga navaja tožeča stranka.

37      Parlament je na obravnavi zlasti trdil, da v tožbi ni izrecno omenjena kršitev načela pravne varnosti in da je treba zato tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev tega načela, zavreči kot nedopusten. V zvezi s tem je treba opozoriti, da je kršitev tega načela izrecno omenjena v naslovu prvega pododdelka, kot je navedeno v točki 36 zgoraj, ter v točkah 43 in 52 tožbe. Poleg tega je Parlament v točkah od 32 do 39 odgovora na tožbo odgovoril na trditve tožeče stranke. Zato je treba trditve, navedene na obravnavi, zavrniti.

38      Nazadnje, drugi in tretji pododdelek oddelka z naslovom „Utemeljenost“ sta naslovljena „Prevod evropske kampanje v državah članicah“ in „Logotip z zakonitim formatom“. Iz točk od 58 do 81 tožbe, ki se nanašajo nanju, je razvidno tudi, da tožeča stranka v bistvu meni, da je Parlament v izpodbijanem sklepu napačno presodil, da so zadevni odhodki neupravičeni, ker pomenijo posredno financiranje nacionalne politične stranke v smislu člena 7 Uredbe št. 2004/2003. To je tretji tožbeni razlog, ki ga navaja tožeča stranka.

39      Posledično tožba izpolnjuje minimalne zahteve, ki so v sodni praksi določene z vidika člena 76(d) Poslovnika. Sicer pa je treba ugotoviti, da je Parlament lahko opredelil razloge in trditve, ki jih je navedla tožeča stranka, da bi jih izpodbijal v svojih pisanjih. Zato je treba drugi očitek nedopustnosti zavrniti.

40      Glede na navedeno je treba ugovor nedopustnosti, ki ga je podal Parlament, zavrniti.

 Vsebinska presoja

41      Tožeča stranka v podporo predlogu za razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa v bistvu navaja tri tožbene razloge, od katerih se prvi nanaša na kršitev načela dobrega upravljanja, drugi na kršitev načela pravne varnosti in tretji na kršitev člena 7 Uredbe št. 2004/2003.

 Kršitev načela dobrega upravljanja

42      Tožeča stranka se s prvim tožbenim razlogom sklicuje na kršitev načela dobrega upravljanja, zlasti pravice, da se njene zadeve obravnavajo nepristransko in pravično, in pravice do izjave, ki sta zagotovljeni s členom 41 Listine. V zvezi s tem trdi, da organ odločanja, to je predsedstvo Parlamenta, ni preučil spornega plakata in ni upošteval njenih pripomb, ki mu niso bile predložene, ampak se je oprl samo na pristransko obvestilo generalnega sekretarja. Trdi, da bi morala imeti možnost, da se vsaj pisno brani pred predsedstvom. Poleg tega zanika, da se delo služb Parlamenta lahko šteje za povsem pripravljalno, saj te službe analizirajo upoštevne dokumente in podajo predloge predsedstvu, ki lahko, ker ne pozna dokumentov in trditev tožeče stranke, le potrdi predlog, ki mu je bil predložen.

43      Tožeča stranka dodaja, da to pomeni tudi kršitev člena 16 Evropskega kodeksa dobrega ravnanja javnih uslužbencev, odobrenega z resolucijo Parlamenta z dne 6. septembra 2001 (UL 2002, C 72 E, str. 331, v nadaljevanju: evropski kodeks dobrega ravnanja javnih uslužbencev), ki zagotavlja pravico do izjave in predložitve pripomb.

44      Nazadnje, tožeča stranka meni, da je Parlament kršil člen 8 Sklepa predsedstva Evropskega parlamenta z dne 29. marca 2004 o izvajanju Uredbe (ES) št. 2004/2003, kakor je bil spremenjen (UL 2014, C 63, str. 1, v nadaljevanju: sklep predsedstva Parlamenta z dne 29. marca 2004), v skladu s katerim to predsedstvo pred sprejetjem sklepa daje upravičencu možnost, da poda svoje pripombe k ugotovljenim nepravilnostim. V repliki pojasnjuje, da se je Parlament v dopisu z dne 22. julija 2016 izrecno skliceval na to določbo.

45      Parlament trditve tožeče stranke izpodbija.

46      V skladu s členom 41(1) Listine, naslovljenim „Pravica do dobrega upravljanja“, ima vsakdo pravico, da institucije, organi, uradi in agencije Unije njegove zadeve obravnavajo nepristransko, pravično in v razumnem roku.

47      Poleg tega v skladu s členom 41(2)(a) Listine pravica do dobrega upravljanja vključuje predvsem pravico vsake osebe, da se izjasni pred sprejetjem kakršnega koli posamičnega ukrepa, ki jo prizadene.

48      V skladu s sodno prakso načelo dobrega upravljanja med drugim vključuje obveznost pristojne institucije, da skrbno in nepristransko preuči vse upoštevne elemente obravnavane zadeve (glej v tem smislu sodbo z dne 8. junija 2017, Schniga/CPVO, C‑625/15 P, EU:C:2017:435, točka 47).

49      Zahteva nepristranskosti zajema subjektivno nepristranskost v smislu, da noben član zadevne institucije, ki vodi postopek v zadevi, ne sme biti pristranski in ne sme imeti osebnih predsodkov, ter objektivno pristranskost v smislu, da mora institucija zagotoviti primerna jamstva, da se v zvezi s tem izključi vsak upravičen dvom (sodba z dne 11. julija 2013, Ziegler/Komisija, C‑439/11 P, EU:C:2013:513, točka 155). Iz sodne prakse izhaja, da se osebna nepristranskost domneva, dokler se ne dokaže nasprotno (glej po analogiji sodbi z dne 1. julija 2008, Chronopost in La Poste/UFEX in drugi, C‑341/06 P in C‑342/06 P, EU:C:2008:375, točka 54, in z dne 19. februarja 2009, Gorostiaga Atxalandabaso/Parlament, C‑308/07 P, EU:C:2009:103, točka 46).

50      Iz sodne prakse izhaja tudi, da je spoštovanje pravice do obrambe splošno načelo prava Unije, ki se uporablja, kadar namerava uprava zoper osebo izdati akt, ki posega v njen položaj. V skladu s tem načelom mora biti naslovnikom odločb, ki občutno prizadenejo njihove interese, omogočeno, da učinkovito izrazijo svoje stališče o elementih, s katerimi namerava organ utemeljiti svojo odločbo. Zato morajo imeti na voljo razumen rok (sodba z dne 18. decembra 2008, Sopropé, C‑349/07, EU:C:2008:746, točki 36 in 37).

51      Prvi tožbeni razlog je treba preučiti z vidika teh načel.

52      Kar zadeva očitek, ki se nanaša na kršitev obveznosti nepristranske in pravične preučitve vseh upoštevnih elementov obravnavane zadeve, je treba spomniti, da je Parlament 10. junija 2016 dobil kopijo plakatov kampanje. Poleg tega je tožečo stranko pozval, naj pripombe glede neupravičenosti spornih odhodkov predloži do 22. avgusta 2016, ta rok pa je bil nato podaljšan do 2. septembra 2016. Generalni sekretar Parlamenta je 5. septembra 2016 predsedstvu Parlamenta poslal obvestilo, v katerem ga je pozval, naj ugotovi neupravičenost spornih odhodkov, in dodal, da so na zahtevo na voljo končno poročilo in vsi drugi dokumenti v zvezi z zaključkom poslovnih knjig za proračunsko leto 2015. Poleg tega so bile pripombe tožeče stranke z dne 2. septembra 2016 upoštevane, kot je razvidno iz elektronskega sporočila služb Parlamenta, poslanega predsedniku 7. septembra 2016, in kot je tožeča stranka sama priznala na obravnavi, čeprav trdi, da jih ni preučil pravi subjekt.

53      Pojasniti je treba, da so službe Parlamenta v tem elektronskem sporočilu z dne 7. septembra 2016 predsedniku Parlamenta, ki je v skladu s členom 24 takrat veljavnega Poslovnika Parlamenta eden od članov predsedstva, poslale pripombe tožeče stranke in dodale, da te pripombe ne vplivajo na predlog v zvezi z morebitno ugotovitvijo neupravičenosti spornih odhodkov. V tem okviru je predsedstvo Parlamenta 12. septembra 2016 sprejelo izpodbijani sklep.

54      Glede na navedeno je treba ugotoviti, da je Parlament zbral potrebne elemente, da bi odločitev sprejel pravično in nepristransko.

55      Poleg tega organu, pristojnemu za sprejetje izpodbijanega sklepa, to je predsedstvu Parlamenta, ni mogoče očitati, da se je oprl na pripravljalne dokumente služb institucije. V zvezi s tem je tožeča stranka na obravnavi priznala, da se Parlament namreč lahko opre na pripravljalne dokumente svojih služb. Parlamentu tudi ni mogoče očitati, da je ravnal na podlagi predloga svojega generalnega sekretarja, kar poleg tega določa člen 224 takrat veljavnega Poslovnika Parlamenta. Poleg tega je treba ugotoviti, da so bili z obvestilom navedenega generalnega sekretarja z dne 5. septembra 2016 člani tega predsedstva obveščeni, da so na zahtevo na voljo vsi upoštevni dokumenti, torej tudi pripombe tožeče stranke.

56      Zavrniti je treba tudi trditev, ki jo je tožeča stranka navedla na obravnavi in v skladu s katero elektronsko sporočilo z dne 7. septembra 2016 dokazuje, da so izpodbijani sklep dejansko sprejele službe Parlamenta, in ne pristojni organ, to je predsedstvo Parlamenta. To elektronsko sporočilo, ki so ga te službe poslale predsedniku Parlamenta, namreč izrecno potrjuje, da so te službe preučile pripombe tožeče stranke, da te pripombe niso vplivale na predlog, ki ga je navedenemu predsedstvu poslal generalni sekretar Parlamenta, in da so bile dejansko poslane predsedniku, ki je član tega predsedstva.

57      Dodati je treba, da tožeča stranka ne navaja nobene trditve, s katero bi lahko ovrgla objektivno ali subjektivno nepristranskost Parlamenta v smislu sodne prakse, navedene v točki 49 zgoraj.

58      Zato je treba očitek, ki se nanaša na kršitev člena 41(1) Listine, zavrniti.

59      Kar zadeva očitek v zvezi s kršitvijo pravice do izjave, je treba ugotoviti, da je tožeča stranka lahko predložila svoje pripombe glede morebitne neupravičenosti spornih odhodkov, kot je razvidno iz točke 52 zgoraj. Poleg tega, kot je razvidno iz točke 55 zgoraj, v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, nič ne nasprotuje temu, da se predsedstvo Parlamenta opre na pripravljalne dokumente služb navedene institucije ali da ravna na podlagi predloga generalnega sekretarja te institucije. Nazadnje je treba znova spomniti, da so navedene službe pripombe tožeče stranke poslale predsedniku Parlamenta in da so bile te pripombe članom navedenega predsedstva na voljo na zahtevo.

60      Zato je treba očitek, ki se nanaša na kršitev člena 41(2)(a) Listine, zavrniti.

61      Kar zadeva kršitev člena 16 evropskega kodeksa dobrega ravnanja javnih uslužbencev, je treba spomniti, da ta določba zagotavlja pravico do izjave in predložitve pripomb. Zato je treba neodvisno od zavezujoče pravne vrednosti tega besedila za Parlament, ki ga je sprejel z resolucijo z dne 6. septembra 2001, zavrniti ta očitek iz razlogov, navedenih v točki 59 zgoraj.

62      Nazadnje, kar zadeva kršitev sklepa predsedstva Parlamenta z dne 29. marca 2004, je neodvisno od vprašanja, ali se uporablja člen 7 ali člen 8, dovolj ugotoviti, da tožeča stranka v bistvu zatrjuje kršitev pravice do izjave, ki je izražena v teh določbah. Zato je treba tudi ta očitek zavrniti iz razlogov, navedenih v točki 59 zgoraj.

63      Glede na navedeno je treba prvi tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.

 Kršitev načela pravne varnosti

64      Tožeča stranka z drugim tožbenim razlogom v bistvu trdi, da je prepoved posrednega financiranja nacionalnih političnih strank, določena v členu 7 Uredbe št. 2004/2003, v nasprotju z načelom pravne varnosti. Zlasti meni, da se z vsako kampanjo, ki se izvaja s sredstvi politične stranke na evropski ravni, lahko posredno podpira delovanje nacionalne politične stranke. Zato graja dejstvo, da se izpodbijani sklep pri ugotovitvi neupravičenosti spornih odhodkov opira na ta nejasen pojem.

65      Parlament izpodbija trditve tožeče stranke.

66      Uvodoma, čeprav tožeča stranka formalno ne podaja ugovora nezakonitosti na podlagi člena 277 PDEU, je treba ugotoviti, da v bistvu trdi, da je člen 7 Uredbe št. 2004/2003, ki je bil podlaga za sprejetje izpodbijanega sklepa, v nasprotju s splošnim načelom pravne varnosti. V zvezi s tem je treba pojasniti, da v pravu Unije ne obstaja zahteva po formalnem uveljavljanju ugovora nezakonitosti (glej v tem smislu sodbi z dne 15. septembra 2016, Yanukovych/Svet, T‑346/14, EU:T:2016:497, točka 56, in z dne 15. septembra 2016, Yanukovych/Svet, T‑348/14, EU:T:2016:508, točka 57). V skladu s sodno prakso se namreč lahko sklepa, da je bil ugovor nezakonitosti podan implicitno, če je iz tožbe razmeroma jasno razvidno, da je tožeča stranka dejansko navedla tak očitek (sodba z dne 6. junija 1996, Baiwir/Komisija, T‑262/94, EU:T:1996:75, točka 37). V obravnavani zadevi je iz analize točke 44 in naslednjih točk tožbe razvidno, da je tožeča stranka implicitno podala ugovor nezakonitosti. Poleg tega je iz točke 33 odgovora Parlamenta na tožbo razvidno, da je ta lahko zelo dobro razumel obseg očitka, ki ga je navedla tožeča stranka. Zato je treba preučiti utemeljenost drugega tožbenega razloga.

67      V skladu s členom 7 Uredbe št. 2004/2003 se financiranje političnih strank na evropski ravni iz splošnega proračuna Unije ali iz katerega koli drugega vira ne sme uporabljati za neposredno ali posredno financiranje drugih političnih strank, zlasti nacionalnih strank ali kandidatov.

68      V skladu s sodno prakso načelo pravne varnosti, ki spada med splošna načela prava Unije, zahteva zlasti, da so pravna pravila jasna in natančna ter da imajo predvidljive učinke, da se lahko zadevne osebe orientirajo v položajih in pravnih razmerjih, ki izhajajo iz pravnega reda Unije (glej v tem smislu sodbe z dne 15. februarja 1996, Duff in drugi, C‑63/93, EU:C:1996:51, točka 20; z dne 7. junija 2007, Britannia Alloys & Chemicals/Komisija, C‑76/06 P, EU:C:2007:326, točka 79, in z dne 18. novembra 2008, Förster, C‑158/07, EU:C:2008:630, točka 67).

69      V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je obseg pojma predvidljivosti pretežno odvisen od vsebine besedila, ki ga zadeva, področja, ki ga zajema, ter od števila in statusa njegovih naslovnikov. Predvidljivost zakona ne nasprotuje temu, da zadevna oseba poseže po pojasnjevalnih nasvetih, da bi v okoliščinah zadeve razumno ocenila posledice, ki lahko nastanejo zaradi nekega dejanja (sodba z dne 21. septembra 2017, Eurofast/Komisija, T‑87/16, neobjavljena, EU:T:2017:641, točka 98).

70      Poleg tega, kot trdi Parlament, načelo pravne varnosti ne nasprotuje temu, da se s pravom Unije pristojni upravi podeli diskrecijska pravica, ali temu, da se v njem uporabljajo neopredeljeni pravni pojmi, ki jih mora navedena uprava v posamezni zadevi razložiti in uporabiti, ne da bi to vplivalo na nadzor sodišča Unije (glej v tem smislu in po analogiji sodbi z dne 22. maja 2008, Evonik Degussa/Komisija, C‑266/06 P, neobjavljena, EU:C:2008:295, točka 45, in z dne 8. julija 2008, AC‑Treuhand/Komisija, T‑99/04, EU:T:2008:256, točka 163).

71      Poleg tega zahtev načela pravne varnosti ni mogoče razlagati tako, da nalagajo, da morajo biti v normi, ki vsebuje neopredeljen pravni pojem, navedeni različni konkretni primeri, v katerih bi se lahko uporabila, saj zakonodajalec ne more vnaprej opredeliti vseh teh primerov (glej v tem smislu sodbo z dne 20. julija 2017, Marco Tronchetti Provera in drugi, C‑206/16, EU:C:2017:572, točka 42).

72      V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da je prepoved neposrednega ali posrednega financiranja nacionalnih političnih strank iz člena 7 Uredbe št. 2004/2003 jasna. Poleg tega je prepoved posrednega financiranja dejansko posledica prepovedi neposrednega financiranja, saj bi bilo sicer to prepoved zlahka obiti. Kar zadeva vsebino prepovedi posrednega financiranja, je treba ugotoviti, da gre za neopredeljen pravni pojem in da zadevna določba ne vsebuje izčrpne opredelitve pojma ali seznama ravnanj, ki bi lahko spadala na področje uporabe prepovedi. Vendar je treba ugotoviti, da mora biti skrben subjekt sposoben predvideti, kot trdi Parlament, da obstaja posredno financiranje, ko nacionalna politična stranka pridobi finančno ugodnost zlasti z izognitvijo odhodkom, ki bi jih morala nositi, tudi če ni bilo nobenega neposrednega prenosa sredstev. Povedano drugače, ni mogoče sprejeti, da skrbna politična stranka na evropski ravni ne bi mogla predvideti, da dodelitev kakršne koli ugodnosti nacionalni politični stranki, ne da bi ta nosila stroške te ugodnosti, pomeni posredno financiranje njenih dejavnosti.

73      Glede na navedeno je treba drugi tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.

 Kršitev člena 7 Uredbe št. 2004/2003

74      Tožeča stranka s tretjim tožbenim razlogom trdi, da je bilo v izpodbijanem sklepu zmotno ugotovljeno, da odhodki za sporni plakat pomenijo posredno financiranje nacionalnih političnih strank v skladu s členom 7 Uredbe št. 2004/2003, in sicer predvsem iz dveh razlogov.

75      Na eni strani tožeča stranka trdi, da je na spornem plakatu prikazana kampanja evropskega obsega, ki se je 10. junija 2015 začela na sedežu Parlamenta v Strasbourgu (Francija), da bi državljanom Unije predstavili negativne učinke schengenskega sporazuma na migracijske tokove. Trdi, da se je v okviru kampanje, namenjene vsem državam članicam Unije, odločila na svojem spletišču in družbenih omrežjih objaviti vrsto plakatov z zastavo Unije, medtem ko sta se v Franciji in Belgiji, ki so ju prizadeli posebej močni migracijski tokovi, izvajali posebni plakatni kampanji. Poudarja, da se Front national ni pridružila tej kampanji v Franciji in ni organizirala nobene tiskovne konference v zvezi s tem vprašanjem. Poleg tega naj bi bile regionalne volitve v Franciji takrat še daleč in naj bi se nanašale na vprašanja, ki niso neposredno povezana z migracijskimi tokovi.

76      Tožeča stranka meni, da če bi sprejeli tezo Parlamenta, bi se morale plakatne kampanje nanašati samo na teme, ki niso povezane s političnimi vprašanji, s katerimi se ukvarja Front national, kar bi bilo nemogoče, saj nacionalna politična stranka obravnava vse teme, ki bi lahko zanimale državljane. Dodaja, da je tema migracijskih tokov in schengenskega sporazuma evropska tema.

77      Na drugi strani tožeča stranka trdi, da sta bila domnevna logotipa zadevnih nacionalnih političnih strank, to je logotipa Front national in Vlaams Belang, petkrat manjša od logotipa tožeče stranke. Zato naj bi se ta primer razlikoval od prejšnjega primera, ki ga Parlament omenja v dopisih z dne 22. julija in 10. avgusta 2016 ter v katerem so bili zadevni logotipi podobno veliki. Dalje ugotavlja, da v skladu s točko 6(7) vodnika o nepovratnih sredstvih za delovanje, ki jih Parlament dodeli političnim strankam in fundacijam na evropski ravni, ki se nanaša na financiranje kampanj v okviru volitev v Parlament, v publikacijah imena in logotipi evropske politične stranke ne smejo biti manj vidni od imen in logotipov nacionalnih strank ali kandidatov, da se pomoč ne bi štela za posredno finančno pomoč.

78      Tožeča stranka trdi, da namen domnevnega logotipa Front national na plakatih ni bil posredno podpirati to nacionalno politično stranko, temveč narediti kampanjo razumljivo za francoske državljane. Enako naj bi veljalo za domnevni logotip Vlaams Belang na plakatih, namenjenih Belgiji.

79      Tožeča stranka v pisanjih trdi tudi, da logotip na plakatih za Francijo ni bil logotip Front national, saj logotip te stranke sestavlja tribarvni ogenj (moder, bel in rdeč), medtem ko je imel sporni logotip samo dve barvi. Zato naj bi bil to logotip delegacije Front national v tožeči stranki, in ne logotip Front national kot take. Poleg tega dodaja, da Parlament ni predložil dokaza, da je francoska javnost plakat dojemala, kot da izvira iz Front national. V resnici naj bi bilo na plakatu izrecno navedeno, da je tožeča stranka „edina odgovorna za to vsebino“.

80      Vendar je tožeča stranka na obravnavi dopustila verjetnost, da javnost zaradi spornega logotipa plakat povezuje s Front national, saj verjetno ni sposobna opaziti razlike. Vseeno trdi, da je v resnici nujno, da javnost ta logotip lahko povezuje z nacionalno politično stranko, v tem primeru Front national, da lahko ugotovi, čigavo je sporočilo, saj ne pozna političnih strank na evropski ravni.

81      Parlament trditve tožeče stranke izpodbija.

82      Spomniti je treba, da se v skladu s členom 7 Uredbe št. 2004/2003 financiranje političnih strank na evropski ravni iz splošnega proračuna Unije ali iz katerega koli drugega vira ne sme uporabljati za neposredno ali posredno financiranje drugih političnih strank, zlasti nacionalnih strank ali kandidatov. Poleg tega je, kot je navedeno v točki 72 zgoraj, mogoče sklepati, da obstaja posredno financiranje, ko nacionalna politična stranka pridobi finančno ugodnost zlasti z izognitvijo odhodkom, ki bi jih morala nositi, tudi če ni izvršen noben neposreden prenos sredstev.

83      Zato je treba v okviru presoje tretjega tožbenega razloga ugotoviti, ali je v izpodbijanem sklepu zmotno ugotovljeno, da sta nacionalni politični stranki, to je Front national in Vlaams Belang, prejeli posredno finančno ugodnost, ki izhaja iz izvajanja kampanje. Za potrebe te preučitve je primerno upoštevati skupek indicev o vsebini navedene kampanje in dojemanju javnosti ter geografske in časovne indice.

84      Prvič, glede vsebine kampanje je treba ugotoviti, da Parlament ne meni, da je problematična tema te kampanje, to je domnevni učinki schengenskega sporazuma na migracijske tokove. V resnici je iz dopisa Parlamenta z dne 22. julija 2016, obvestila generalnega sekretarja Parlamenta predsedstvu navedene institucije z dne 5. septembra 2016 in dopisa Parlamenta z dne 26. septembra 2016, s katerim je bil vročen izpodbijani sklep, razvidno, da je odločilni element, na katerem temelji ta sklep, preudarek, da bi lahko javnost to kampanjo dojemala, kot da vsaj delno izvira iz Front national in Vlaams Belang. Zato naj v nasprotju s tem, kar namiguje tožeča stranka, razlaga, ki jo zagovarja Parlament, ne bi pomenila, da mora biti kampanja osredotočena na teme, ki niso povezane z vprašanji, ki jih obravnava vsaka nacionalna politična stranka, da bi se upošteval člen 7 Uredbe št. 2004/2003.

85      Drugič, kot je bilo navedeno v točki 84 zgoraj, je osrednji element izpodbijanega sklepa dojemanje dela javnosti, da kampanja vsaj delno izvira iz Front national in Vlaams Belang, in to brez ustreznega sofinanciranja. V zvezi s tem je treba ugotoviti, da se z izvajanjem kampanje, ki jo javnost dojema, kot da je bila najmanj organizirana skupaj z nacionalno politično stranko, čeprav ta ne prispeva ustrezno k njenemu financiranju, lahko zagotovi posredna finančna ugodnost nacionalni politični stranki. V tem primeru je nacionalna politična stranka namreč deležna večje prepoznavnosti v javnosti in razširjanja sporočila, s katerim se strinja, čeprav ne nosi nobenih stroškov, povezanih z izvajanjem te kampanje.

86      V obravnavani zadevi, čeprav je tožeča stranka v pisanjih poskušala utemeljiti, da logotip na plakatih, namenjenih Franciji, dejansko ni logotip Front national in da Parlament ni dokazal, da je francoska javnost plakat dojemala, kot da izvira iz Front national, je treba ugotoviti, da se je tožeča stranka na obravnavi odrekla tej utemeljitvi in priznala, da javnost zaradi tega logotipa plakat verjetno povezuje s Front national.

87      Poleg tega je treba ugotoviti, da tožeča stranka v pisanjih ni navedla nobene trditve, s katero bi ovrgla ugotovitev, da je logotip na nizozemski različici plakata logotip Vlaams Belang. V odgovoru na vprašanja Splošnega sodišča na obravnavi je sicer priznala, da gre dejansko za logotip Vlaams Belang.

88      Posledično je bilo lahko v izpodbijanem sklepu, ne da bi bila storjena napaka, ugotovljeno, da je javnost v obravnavani zadevi kampanjo vsaj delno dojemala, kot da izvira iz Front national in Vlaams Belang.

89      Poleg tega je treba zavrniti trditev, ki jo je tožeča stranka navedla v točki 68 tožbe in poudarila na obravnavi, in sicer da sta bila logotipa Front national in Vlaams Belang nujna, da so lahko državljani ugotovili, kdo je avtor kampanje. Čeprav je namreč mogoče, da politična stranka na evropski ravni organizira kampanjo skupaj z nacionalno politično stranko, ostaja dejstvo, da mora v tem primeru nacionalna politična stranka ustrezno prispevati k financiranju navedene kampanje, da bi se preprečila kršitev prepovedi posrednega financiranja iz člena 7 Uredbe št. 2004/2003. V zvezi s tem je treba ugotoviti, da tožeča stranka ne trdi, da sta zadevni nacionalni politični stranki, to je Front national in Vlaams Belang, kampanjo kakor koli sofinancirali.

90      Zavrniti je treba tudi trditev tožeče stranke o velikosti logotipov. Dejstvo, da je logotip tožeče stranke na plakatih večji od logotipa Front national in Vlaams Belang, česar ni mogoče zanikati, namreč ni dovolj za izključitev, da je kampanja vsaj delno povezana z zadevnima nacionalnima političnima strankama. V nasprotju s tem, kar namiguje tožeča stranka, se o tem, da obstaja posredna ugodnost, dodeljena nacionalni politični stranki, ne sklepa samo, kadar je velikost logotipov politične stranke na evropski ravni in zadevne nacionalne politične stranke podobna. Kadar je logotip nacionalne politične stranke manjši od logotipa politične stranke na evropski ravni, kot v tem primeru, ni nerazumno, da Parlament ugotovi, da bo javnost zadevno kampanjo dojemala, kot da vsaj delno izvira iz nacionalne politične stranke, ker je logotip nacionalne politične stranke še vedno prepoznaven.

91      Zavrniti je treba tudi trditev, ki jo je tožeča stranka navedla na podlagi točke 6(7) vodnika o nepovratnih sredstvih za delovanje, ki jih Parlament dodeli političnim strankam in fundacijam na evropski ravni. Kot Parlament pravilno trdi, se ta določba namreč nanaša na kampanje za volitve v Evropski parlament, v katerih morajo biti nacionalne politične stranke nujno prisotne, ker so one, in ne politične stranke na evropski ravni, tiste, ki sodelujejo na volitvah v Parlament. Vendar kampanja ni bila povezana z volitvami v Parlament. Zato te trditve ni mogoče sprejeti.

92      Nazadnje, kar zadeva navedbo na spodnjem delu plakata, da je tožeča stranka „edina odgovorna za to vsebino“, je treba ugotoviti, da je ta navedba zaradi majhnih črk slabo vidna. Poleg tega je ta navedba neberljiva vsaj na različici plakata, ki je bila objavljena na družbenih omrežjih na internetu.

93      Glede na navedeno je treba ugotoviti, da indic glede dojemanja javnosti ob upoštevanju prisotnosti logotipov nacionalnih političnih strank potrjuje, da sta ti stranki lahki dobili posredno ugodnost zaradi kampanje, ki jo je v celoti financirala tožeča stranka.

94      Tretjič, glede geografskega elementa je Parlament pravilno kot upošteven indic upošteval dejstvo, da je kampanja zadevala zlasti dve državi Unije, to je Francijo in Belgijo, kar je predvsem posledica uporabe francoske zastave in zastave flamske regije ter logotipov Front national in Vlaams Belang. Dodati je treba, da čeprav tožeča stranka trdi, da se ta kampanja izvaja na ravni Unije, ni predložila nobenega dokaza o tem. Poleg tega zgolj objava različice plakata z zastavo Unije na spletišču tožeče stranke in na njenih straneh na družbenih omrežjih, ob domnevi, da je dokazana, ni primerljiva z obsegom plakatne kampanje, ki se je izvajala v Franciji in Belgiji.

95      Kar zadeva trditev tožeče stranke, da se je kampanja začela na sedežu Parlamenta v Strasbourgu, je dovolj ugotovitev, da zgolj ta element ni zadosten dokaz neobstoja posrednega financiranja nacionalnih političnih strank, ne samo ob upoštevanju drugih indicev, ampak tudi ob upoštevanju preudarkov o geografskem elementu, predstavljenih v točki 94 zgoraj.

96      Četrtič, kar zadeva časovni element, je treba zavrniti trditev tožeče stranke, da so bile regionalne volitve v Franciji še daleč. Na prvem mestu, neodvisno od vprašanja morebitne dejanske uporabe francoske različice plakata s strani Front national, njenih članov ali privržencev na teh volitvah, se v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, petmesečno obdobje med začetkom kampanje in temi volitvami ne zdi dovolj, da uporaba te kampanje za te volitve ne bi bila verjetna. Na drugem mestu, vsekakor je treba ugotoviti, da je časovni element eden od indicev, ki se lahko upoštevajo, kot je razvidno iz točke 83 zgoraj. Vendar to ni nujni pogoj ali celo najbolj odločilen indic. V obravnavani zadevi je treba glede na dopis Parlamenta z dne 22. julija 2016, obvestilo generalnega sekretarja Parlamenta predsedstvu navedene institucije z dne 5. septembra 2016 in dopis Parlamenta z dne 26. septembra 2016, s katerim je bil vročen izpodbijani sklep, ugotoviti, da morebitna časovna bližina zadevnih volitev ni med elementi, ki jih je Parlament upošteval pri ugotovitvi, da je šlo za posredno financiranje nacionalnih političnih strank. Tega ni mogoče grajati, saj ugodnost v obliki ugleda in prepoznavnosti za nacionalno politično stranko ne sme biti nujno omejena na natančno določeno volilno obdobje.

97      Glede na vse navedeno je treba tretji tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.

98      Zato je treba tožbo v celoti zavrniti.

 Stroški

99      V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker tožeča stranka ni uspela, se ji v skladu s predlogi Parlamenta naloži, da poleg svojih stroškov nosi tudi stroške Parlamenta.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (osmi senat)

razsodilo:

1.      Tožba se zavrne.

2.      Mouvement pour une Europe des nations et des libertés nosi svoje stroške in stroške, ki jih je priglasil Evropski parlament.

Collins

Barents

Passer

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 27. novembra 2018.

Sodni tajnik

 

Predsednik

E. Coulon


*      Jezik postopka: francoščina.