SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE (prvi senat)
z dne 5. decembra 2012(*)
„Javni uslužbenci – Javni natečaj – Obvestilo o natečaju EPSO/AD/147/09 – Sestava rezervnega seznama za zaposlitev administratorjev z romunskim državljanstvom – Temeljito znanje uradnega jezika Romunije – Madžarsko govoreča manjšina v Romuniji – Nepripustitev k ustnemu preizkusu – Načeli enakega obravnavanja in prepovedi diskriminacije – Obseg“
V zadevi F‑29/11,
zaradi tožbe, vložene na podlagi člena 270 PDEU, ki se uporablja za Pogodbo ESAE v skladu z njenim členom 106a,
BA, stanujoča v Wezembeek-Oppemu (Belgija), ki so jo sprva zastopali S. Orlandi, A. Coolen, J.‑N. Louis in É. Marchal, odvetniki, nato S. Orlandi, A. Coolen, J.‑N. Louis, É. Marchal in D. Abreu Caldas, odvetniki,
tožeča stranka,
proti
Evropski komisiji, ki sta jo sprva zastopala B. Eggers in M. P. Pecho, zastopnika, nato B. Eggers, zastopnica,
tožena stranka,
SODIŠČE ZA USLUŽBENCE (prvi senat),
v sestavi H. Kreppel, predsednik, E. Perillo (poročevalec) in R. Barents, sodnika,
sodni tajnik: J. Tomac, administrator,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 10. julija 2012
izreka naslednjo
Sodbo
1 BA je v sodnem tajništvu Sodišča za uslužbence 21. marca 2011 vložila to tožbo, s katero zahteva razglasitev ničnosti odločbe direktorja Evropskega urada za izbor osebja (EPSO) z dne 10. decembra 2010 o zavrnitvi njene pritožbe in odločbe natečajne komisije EPSO/AD/147/09 o njeni nepripustitvi k ustnemu preizkusu natečaja.
Pravni okvir
2 Člen 1d Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi) določa:
„1. Pri uporabi teh kadrovskih predpisov je prepovedana kakršna koli diskriminacija na podlagi spola, rase, barve kože, narodnostnega ali socialnega porekla, genetskih značilnosti, jezika, vere ali prepričanja, političnega ali drugega prepričanja, pripadnosti nacionalni manjšini, premoženja, rojstva, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti.
[…]
5. Kadar oseba, za katero veljajo ti kadrovski predpisi, ki meni, da je bila oškodovana, ker se zanjo ni uporabilo zgoraj določeno načelo enakega obravnavanja, ugotovi dejstva, iz katerih je mogoče sklepati, da gre za neposredno ali posredno diskriminacijo, nosi dokazno breme, da ni šlo za kršitev načela enakega obravnavanja, institucija. Ta določba se ne uporablja za disciplinski postopek.
6. Treba je spoštovati načelo nediskriminacije in načelo proporcionalnosti, vse omejitve njune uporabe pa morajo biti objektivno utemeljene in usmerjene k legitimnim ciljem v splošnem interesu in okviru kadrovske politike. S temi cilji je mogoče utemeljiti predvsem določitev obvezne upokojitvene starosti in najnižje starosti za prejemanje starostne pokojnine.“
3 Člen 27 Kadrovskih predpisov določa:
„Zaposlovanje mora zagotoviti, da institucija dobi najsposobnejše, najučinkovitejše in neoporečne uradnike, ki jih izbira na najširšem možnem geografskem območju med državljani držav članic Unije.
Nobeno delovno mesto ni rezervirano za državljane ene od držav članic.“
4 Člen 28 Kadrovskih predpisov določa:
„Uradnik je lahko imenovan le pod pogojem, da:
(a) je državljan ene od držav članic Unije, razen če organ za imenovanja, dovoli izjemo, in uživa vse državljanske pravice;
[…]
(f) predloži dokazila o temeljitem znanju enega od jezikov Unije in o zadovoljivem znanju drugega jezika Unije v obsegu, ki omogoča opravljanje dela.“
5 V skladu s členom 1(1) Priloge III h Kadrovskim predpisom:
„1. Objavo natečajev pripravi organ za imenovanja, po posvetovanju s skupnim odborom.
Podrobno mora navajati:
[…]
(f) kjer je to primerno, znanje jezikov, zahtevano zaradi posebne vrste prostih delovnih mest;
[…]“
6 Člen 1 Uredbe št. 1 o določitvi jezikov, ki se uporabljajo v Evropski gospodarski skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 1, str. 3), v različici, ki se uporabi v obravnavanem primeru, določa:
„Uradni jeziki in delovni jeziki institucij Unije so angleščina, bolgarščina, češčina, danščina, estonščina, finščina francoščina, grščina, irščina, italijanščina, latvijščina, litovščina, madžarščina, malteščina, nemščina, nizozemščina, poljščina, portugalščina, romunščina, slovaščina, slovenščina, španščina in švedščina.“
7 Člen 2 Uredbe št. 1 določa:
„Dokumenti, ki jih država članica ali oseba, za katero velja zakonodaja države članice, pošlje institucijam Skupnosti, se lahko sestavijo v katerem koli uradnem jeziku, ki ga izbere pošiljatelj. Odgovor se sestavi v istem jeziku.“
8 Člen 3 Uredbe št. 1 določa:
„Dokumenti, ki jih institucija pošlje državi članici ali osebi, za katero velja zakonodaja države članice, se sestavijo v jeziku te države.“
9 Člen 6 Uredbe št. 1 določa:
„Institucije Skupnosti lahko v svojem poslovniku določijo, kateri jeziki naj se uporabljajo v posebnih primerih.“
10 Člen 8 Uredbe št. 1 določa:
„Če ima država članica več kakor en uradni jezik, se uporaba jezika na zahtevo take države uredi v skladu z njeno zakonodajo.
[…]“
11 Člen 2 Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 401/2004 z dne 23. februarja 2004 o uvedbi posebnih začasnih ukrepov za zaposlovanje uradnikov Evropskih skupnosti zaradi pristopa Cipra, Češke, Estonije, Madžarske, Latvije, Litve, Malte, Poljske, Slovenije in Slovaške (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 5, str. 33) določa:
„Do 31. decembra 2010 se organizirajo splošni natečaji tudi za zaposlovanje uradnikov, katerih prvi jezik je eden od obstoječih 11 uradnih jezikov; navedeni natečaji istočasno zajemajo vse te jezike.“
12 Uredba Sveta (ES, Euratom) št. 1760/2006 z dne 28. novembra 2006 o uvedbi posebnih začasnih ukrepov za zaposlovanje uradnikov Evropskih skupnosti zaradi pristopa Bolgarije in Romunije k Evropski uniji (UL L 335, str. 5) določa:
„[…]
(1) Ob bližnjem pristopu Bolgarije in Romunije k Evropski uniji je treba sprejeti posebne začasne ukrepe, ki odstopajo od Kadrovskih predpisov za uradnike Evropskih skupnosti […]
(2) Glede na relativno velikost držav pristopnic in število potencialno vključenih oseb morajo ti ukrepi, čeprav začasni, ostati v veljavi daljše obdobje. Najbolj ustrezen datum za ta namen je 31. december 2011.
(3) Glede na potrebo, da se načrtovane zaposlitve izvedejo čim prej po pristopu, je treba to uredbo sprejeti pred dejanskim datumom pristopa,
[…]
Člen 1
1. Ne glede na določbe drugega in tretjega odstavka člena 4, člena 7(1), drugega odstavka člena 27 ter točk (a) in (b) člena 29(1) Kadrovskih predpisov se lahko do 31. decembra 2011 prosta delovna mesta zapolnijo z imenovanjem bolgarskih in romunskih državljanov po dejanskem datumu pristopa zadevnih držav, in sicer v okviru predvidenega števila delovnih mest in ob upoštevanju proračunskih razprav.
2. Imenovanja na delovna mesta se opravijo:
(a) za vse razrede po dejanskem dnevu pristopa;
(b) razen za visoke uradnike (generalne direktorje ali enakovredne funkcije v razredu AD 16 ali AD 15 in direktorje ali enakovredne funkcije v razredu AD 15 ali AD 14) po opravljenih natečajih na podlagi usposobljenosti in testov [kvalifikacij in preizkusov], ki se organizirajo, kot je opredeljeno v Prilogi III h Kadrovskim predpisom.
[…]“
13 Dne 21. januarja 2009 je bilo objavljeno obvestilo o javnem natečaju EPSO/AD/147/09, ki ga je organiziral EPSO, zlasti da bi se oblikoval rezervni seznam za zaposlitev administratorjev (AD 5) z romunskim državljanstvom na področju evropske javne uprave (UL C 14 A, str. 1), spremenjen s popravkom, objavljenim 13. marca 2009 (UL C 59 A, str. 2) (v nadaljevanju: obvestilo o natečaju).
14 V naslovu I(B), točka 2(c), obvestila o natečaju, „Znanje jezika“, je določeno:
„Glavni jezik (jezik 1)
Kandidati morajo imeti:
[…]
– temeljito znanje romunščine […]
Drugi jezik (jezik 2)
Kandidati morajo imeti zadovoljivo znanje nemščine, angleščine ali francoščine.
[…]“
15 V naslovu III, točka 1, obvestila o natečaju, „Pisni preizkusi – Ocena“, je določeno:
„Pisna preizkusa (a) in (b) bosta potekala v nemščini, angleščini ali francoščini (jezik 2).
(a) Preizkus, sestavljen iz niza vprašanj z več možnimi odgovori, za ocenjevanje kandidatovega posebnega znanja na izbranem področju.
[…]
(b) Preizkus o izbirni temi na izbranem področju […]
(c) Kratek sestavek v kandidatovem glavnem jeziku (jezik 1), v katerem obrazložijo trditve in sklepe iz pisnega preizkusa (b). V tem preizkusu se ocenjujeta obvladanje kandidatovega pisnega izražanja in njegova sposobnost predstavljanja idej v glavnem jeziku.
Ta preizkus se oceni s točkami od 0 do 10 (najmanjše zahtevano število točk: 8).
[…]“
16 Priloga k obvestilu o natečaju poleg tega določa:
„[…]
Zahteva za pregled
Zahtevo za pregled morate predložiti v obliki obrazloženega dopisa v desetih koledarskih dneh od datuma, ko [se] vam […] elektronsko sporoči odločitev […]“.
Dejansko stanje v sporu
17 Tožeča stranka z romunskim in madžarskim državljanstvom pripada madžarski manjšini v Romuniji.
18 Kot romunska državljanka se je prijavila na javni natečaj EPSO/AD/147/09, ki ga je organiziral EPSO, zlasti da bi se oblikoval rezervni seznam za zaposlitev administratorjev z romunskim državljanstvom na področju evropske javne uprave. Tožeča stranka je bila po uspešno opravljenih pristopnih testih pripuščena k opravljanju pisnih preizkusov.
19 EPSO je z dopisom z dne 21. aprila 2010 tožeči stranki sporočil njene rezultate pisnih preizkusov. Njene ocene so bile višje od najmanjšega zahtevanega števila točk na preizkusih (a) in (b), na katerih se je uporabljal jezik 2 (nemščina, angleščina ali francoščina), ki ga je izbral kandidat, to je jezik, katerega „zadovoljivo znanje“ mora imeti kandidat v skladu z obvestilom o natečaju. Na preizkusu (c), na katerem se je uporabljal jezik 1 (romunščina), katerega „temeljito znanje“ je moral imeti kandidat v skladu z obvestilom o natečaju, pa je tožeča stranka dobila izločilno oceno 6/10.
20 EPSO je v odgovoru na zahtevo za pregled, vloženo 21. aprila 2010, tožečo stranko z dopisom z dne 18. junija 2010 obvestil, da je natečajna komisija po pregledu njene kopije pisnega preizkusa (c) potrdila svojo odločitev, da je ne pripusti k ustnemu preizkusu.
21 Tožeča stranka je z elektronskim dopisom z dne 7. julija 2010 predlagala ponovno preučitev svojega položaja, saj je bila po lastnem mnenju žrtev diskriminacije, ker je morala opravljati pisni preizkus (c) v romunščini, in ne madžarščini, ki pa je njen materni jezik.
22 Tožeča stranka je z dopisom z dne 20. septembra 2010, ki je bil pri EPSO vpisan v register naslednji dan, vložila pritožbo na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov, s katero je izpodbijala odločbo natečajne komisije, da se ji na pisnem preizkusu (c) dodeli ocena 6/10, in zakonitost obvestila o natečaju.
23 Direktor urada EPSO je z dopisom z dne 10. decembra 2010 kot organ, pristojen za imenovanja (v nadaljevanju: OPI), zavrnil pritožbo tožeče stranke (v nadaljevanju: odločba o zavrnitvi pritožbe).
Predlogi strank
24 Tožeča stranka Sodišču za uslužbence predlaga, naj:
– odločbo o zavrnitvi pritožbe razglasi za nično;
– po potrebi razglasi za nično odločbo natečajne komisije, da se tožeči stranki na pisnem preizkusu (c) dodeli izločilna ocena 6/10;
– organizira nov pisni preizkus (c);
– Evropski komisiji naloži plačilo stroškov.
25 Komisija Sodišču za uslužbence predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
Predmet tožbe
26 Tožeča stranka v prvem predlogu predlaga razglasitev ničnosti odločbe o zavrnitvi njene pritožbe.
27 Sodišče za uslužbence v skladu z ustaljeno sodno prakso na podlagi predlogov za razglasitev ničnosti, ki so formalno usmerjeni zoper odločbo o zavrnitvi pritožbe, odloča o aktu, zoper katerega je bila vložena pritožba, kadar ta odločba nima samostojne vsebine (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 17. januarja 1989 v zadevi Vainker proti Parlamentu, 293/87, točka 8).
28 V obravnavanem primeru je bila pritožba z dne 20. septembra 2010, ki jo je OPI zavrnil 10. decembra 2010, usmerjena zoper odločbo natečajne komisije, da se tožeči stranki na pisnem preizkusu (c) dodeli ocena 6/10. Odločba o zavrnitvi pritožbe nima samostojne vsebine, saj po tem, ko jo je natečajna komisija pregledala, le potrjuje odločbo z dne 18. junija 2010, in to z obrazložitvijo, ki v bistvu, a podrobneje povzema obrazložitev navedene odločbe (sodba Sodišča za uslužbence z dne 1. julija 2010 v zadevi Mandt proti Parlamentu, F‑45/07, točka 43).
29 Kadar poleg tega kandidat, čigar prošnja za pripustitev k natečaju, ki ga organizirajo institucije Unije, je bila zavrnjena, zahteva pregled te odločbe prav na podlagi točno določene določbe, ki zavezuje upravo, je odločba, ki jo natečajna komisija sprejme po pregledu, akt, ki posega v položaj v smislu člena 90(2) ali po potrebi člena 91(1) Kadrovskih predpisov (sodba Sodišča za uslužbence z dne 1. julija 2010 v zadevi Časta proti Komisiji, F‑40/09, točka 27 in navedena sodna praksa).
30 V obravnavanem primeru je tožeča stranka 21. aprila 2010 v skladu s Prilogo k obvestilu o natečaju zahtevala pregled odločbe natečajne komisije o njeni nepripustitvi k ustnemu preizkusu.
31 EPSO je z dopisom z dne 18. junija 2010 tožeči stranki odgovoril, da se je natečajna komisija sestala 11. junija 2010 in odločila, da bo potrdila oceno 6/10, ki jo je dobila na pisnem preizkusu (c), ter odločbo o njeni nepripustitvi k ustnemu preizkusu.
32 Odločba z dne 18. junija 2010, s katero je bila tožeča stranka seznanjena istega dne, je v obravnavanem primeru akt, ki posega v položaj v smislu člena 90(2) Kadrovskih predpisov.
33 Iz zgoraj navedenega izhaja, da je treba obravnavano tožbo razumeti tako, da se želi z njo doseči razglasitev ničnosti odločbe z dne 18. junija 2010, ki je bila sprejeta po pregledu (v nadaljevanju: izpodbijana odločba).
Dopustnost
Trditve strank
34 Komisija trdi, da je tožba očitno nedopustna. Tožeča stranka naj odločbe o njeni nepripustitvi k naslednji fazi natečaja ne bi izpodbijala zaradi očitne napake pri presoji med popravljanjem pisnega preizkusa (c), temveč le, ker na njem ni mogla uporabljati madžarščine, to je svojega maternega jezika. Odločba, ki naj bi dejansko posegala v položaj tožeče stranke, naj bi bilo torej obvestilo o natečaju, ki zahteva, da mora naveden preizkus potekati le v romunščini. Ker tožeča stranka ni vložila tožbe v predpisanem roku od objave obvestila o natečaju, naj tega ne bi več mogla storiti.
35 Tožeča stranka meni, da obvestilo o natečaju načeloma ni akt, ki posega v položaj, in da na podlagi obvestila o natečaju v obravnavanem primeru ni neposredno izključena iz preizkusov. Trdi pa, da se v okviru tožbe zoper posamično odločbo, ki posega v njen položaj, lahko sklicuje na nepravilnosti med natečajem, vključno s tistimi, katerih vzrok je mogoče najti v obvestilu o natečaju, in da je zato upravičena posredno izpodbijati obvestilo o natečaju.
36 OPI je poleg tega v odločbi o zavrnitvi pritožbe trdil, da pritožba ni dopustna zaradi kršitve rokov iz Kadrovskih predpisov. Tožeča stranka naj bi se z izpodbijano odločbo seznanila 18. junija 2010, tožbo pa bi morala vložiti najpozneje 18. septembra 2010 in ne 20. septembra 2010.
37 Tožeča stranka se sklicuje na člen 100(2), prvi pododstavek, Poslovnika, ki določa: „[č]e je zadnji dan roka sobota, nedelja, praznik ali dela prost dan, se rok izteče s pretekom prvega prihodnjega delavnika.“ Po trditvah tožeče stranke je tožba dopustna, saj je bil 18. september 2010 sobota, pritožba pa je bila vložena v ponedeljek 20. septembra 2010, kar je prvi delavnik po izteku navedenega roka.
38 Komisija v odgovoru na tožbo ne trdi, da je bila pritožba vložena po izteku roka.
Presoja Sodišča za uslužbence
39 Tožeča stranka ima pri obvestilu o natečaju – glede na posebnost postopka zaposlovanja, ki je zapleten upravni postopek, sestavljen iz več zelo tesno povezanih odločitev – pravico sklicevati se na nepravilnosti med natečajem, vključno s tistimi, katerih vzrok je mogoče najti v besedilu obvestila o natečaju, v okviru tožbe zoper poznejšo posamično odločbo, kot je odločba o nepripustitvi k preizkusom (sodba Sodišča z dne 11. avgusta 1995 v zadevi Komisija proti Noonanu, C‑448/93 P, točka 19; sodba Sodišča za uslužbence z dne 14. aprila 2011 v zadevi Clarke in drugi proti UUNT, F‑82/08, točka 79).
40 V takem postopku namreč od tožeče stranke ni mogoče zahtevati, naj vloži toliko tožb, kolikor je v navedenem postopku aktov, ki bi lahko posegali v njen položaj (zgoraj navedena sodba Komisija proti Noonanu, točka 17).
41 Ugotovljeno je bilo tudi, da ni treba razlikovati glede na stopnjo jasnosti in natančnosti obvestila o natečaju (zgoraj navedena sodba Komisija proti Noonanu, točka 19).
42 Nazadnje je bilo navedeno, da je mogoče zoper obvestilo o natečaju izjemoma vložiti tudi ničnostno tožbo, kadar gre za odločbo, ki posega v položaj tožeče stranke v smislu členov 90 in 91 Kadrovskih predpisov s tem, da določa pogoje, ki izključujejo njeno prijavo (zgoraj navedena sodba Clarke in drugi proti UUNT, točka 79).
43 Z drugimi besedami, tudi če bi bilo treba le zaradi utemeljitve šteti, da bi tožeča stranka z ničnostno tožbo lahko izpodbijala obvestilo o natečaju, to samo po sebi ne pomeni niti, da je tožeča stranka prekludirana, da ukrepa zoper izpodbijano odločbo, poleg tega niti, da tožbeni razlogi, s katerimi po potrebi izpodbija zakonitost obvestila o natečaju, niso dopustni.
44 Pritožba poleg tega ni bila prepozna.
45 Ker je namreč odločba, ki jo je natečajna komisija sprejela po pregledu, akt, ki posega v položaj, z datumom navedene odločbe, sprejete po pregledu, začnejo teči tudi roki za pritožbo in druga pravna sredstva (zgoraj navedena sodba Časta proti Komisiji, točka 27).
46 Med strankama ni sporno, da je bila tožeča stranka seznanjena z izpodbijano odločbo 18. junija 2010 in da je bila pritožba zoper navedeno odločbo vložena 20. septembra 2010.
47 Toda člen 100(2), prvi pododstavek, Poslovnika, na katerega se sklicuje tožeča stranka, se ne uporablja za predhodni postopek.
48 Ker v samih Kadrovskih predpisih ni posebnih pravil glede rokov iz njihovega člena 90, se je treba sklicevati na Uredbo (EGS, Euratom) št. 1182/71 Sveta z dne 3. junija 1971 o določitvi pravil glede rokov, datumov in iztekov rokov (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 1, str. 51) (sklep Sodišča za uslužbence z dne 8. julija 2009 v zadevi Sevenier proti Komisiji, F‑62/08, točka 27). Člen 3(4) navedene uredbe določa, da se rok konča z iztekom zadnje ure naslednjega delovnega dne, če je zadnji dan roka dela prost dan, nedelja ali sobota.
49 Ker je bil v obravnavanem primeru zadnji dan roka 18. september 2010, se je rok iztekel 20. septembra 2010. Pritožba torej ni bila prepozna.
50 Ob upoštevanju zgoraj navedenega je treba tožbo šteti za dopustno.
Vsebinska presoja
51 Tožeča stranka navaja, da se v utemeljitev tožbe sklicuje na kršitev:
– načel enakega obravnavanja in prepovedi diskriminacije;
– člena 1d(1), (5) in (6) Kadrovskih predpisov;
– člena 2 PEU;
– člena 21 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah;
– členov 3, 4, 5, 10 in 19 Okvirne konvencije za varstvo narodnih manjšin, sprejete v Strasbourgu 1. februarja 1995 (v nadaljevanju: Okvirna konvencija).
Tožbena razloga glede kršitev načel enakega obravnavanja in prepovedi diskriminacije ter kršitev člena 1d(1), (5) in (6) Kadrovskih predpisov
52 Navedena tožbena razloga je treba preučiti skupaj.
– Trditve strank
53 Po trditvah tožeče stranke dejstvo, da ni mogla opravljati pisnega preizkusa (c) v svojem glavnem jeziku, to je madžarščini, pomeni kršitev načel enakega obravnavanja in prepovedi diskriminacije.
54 Opozarja, da je njen materni in glavni jezik madžarščina, ki je eden od uradnih jezikov Evropske unije. Čeprav madžarščina ni uradni jezik Romunije, naj bi bila vseeno jezik sporazumevanja, katerega uporabo navedena država priznava madžarski manjšini. Romunija naj bi tako spoštovala cilj varstva nacionalnih manjšin, za katerega si prizadevajo evropske institucije. Tožeča stranka meni, da je madžarska manjšina v Romuniji sčasoma nenehno pridobivala nove pravice, med katerimi je tudi pravica njenih članov do šolanja v madžarščini. Tožeča stranka poudarja, da je osnovnošolsko, srednješolsko in univerzitetno izobraževanje končala v madžarščini in da ima na podlagi diplome, ki jo je pridobila na koncu izobraževanja, v Romuniji enake pravice kot osebe, ki so pridobile enako diplomo v romunščini.
55 Ker ni mogla opravljati pisnega preizkusa (c) v madžarščini, naj bi bila torej objektivno prikrajšana v primerjavi s sodržavljani, ki so se v šoli in na univerzi izobraževali v romunščini.
56 Meni, da bi bilo treba v okoliščinah obravnavanega primera dati kandidatom možnost, da izbirajo med jeziki, ki se govorijo v Romuniji, če gre za uradne jezike Unije.
57 Tožeča stranka se v podporo tej trditvi sklicuje na to, da je bilo treba imeti v skladu z zahtevami obvestila o javnem natečaju EPSO/AD/53/06 (UL C 172 A, str. 3), ki je bil v skladu s členom 2 Uredbe št. 401/2004 namenjen le ciprskim državljanom, temeljito znanje grščine kot glavnega jezika, hkrati pa v izjemnih primerih ciprskim državljanom, čigar glavni jezik ni bil grščina, dati možnost, da izberejo enega od drugih uradnih jezikov Unije, pri čemer se je moral drugi jezik v tem primeru razlikovati od izbranega glavnega jezika.
58 Diskriminacija naj bi po navedbah tožeče stranke izhajala tudi iz tega, da je Komisija za udeležbo na zadevnem natečaju v obravnavanem primeru določila pogoj državljanstva in hkrati jezika zadevne države članice. Če bi se izkazala potreba po zaposlovanju romunsko govorečih državljanov, po mnenju tožeče stranke zaposlovanja ne bi bilo treba omejiti le na osebe z romunskim državljanstvom. Če pa bi bil cilj zaposliti romunske državljane, bi moralo biti edino merilo državljanstvo.
59 Tožeča stranka poudarja, da bi morala Komisija na podlagi člena 1d Kadrovskih predpisov vsekakor dokazati, po eni strani, da odločba o pripustitvi k pisnemu preizkusu (c) v romunščini ne krši načela enakega obravnavanja, in da je, po drugi strani, morebitna omejitev tega načela objektivno in razumno upravičena.
60 Tožeča stranka glede vprašanja, ali je različno obravnavanje upravičeno, zlasti s ciljem, na katerega se sklicuje Komisija, da se doseže razumno geografsko ravnovesje, meni, da ni zakonito izključiti romunske kandidate, ki so pripadniki madžarske manjšine, ker Romunija ni razglasila madžarščine za uradni jezik v skladu z Uredbo št. 1.
61 Meni, da Komisija ne pojasni, zakaj bi potrebe službe osebam, ki so opravile natečaj EPSO/AD/147/09 in bile imenovane za uradnike, nalagale izključno uporabo romunščine.
62 Poleg tega naj bi bilo treba razlikovati med „interesom službe“ in „splošnim interesom v okviru kadrovske politike“. Če bi bilo treba romunske uradnike zaposliti zaradi potrebe po sporazumevanju z ekonomskimi in socialnimi akterji iz držav članic, naj bi bilo za sporazumevanje z navedenimi akterji v povezavi z madžarsko manjšino primerno zaposliti osebe, ki pripadajo tej manjšini.
63 Tožeča stranka nazadnje pojasnjuje, da izpolnjuje zahteve iz člena 28 Kadrovskih predpisov, v katerih ni naveden noben dodaten pogoj glede znanja jezika, ki je tudi jezik uradnikovega državljanstva.
64 Komisija, nasprotno, meni, da tožeča stranka ni bila neenako obravnavana in da so jezikovni pogoji natečaja vsekakor upravičeni z interesom službe, v skladu s cilji v splošnem interesu in okviru kadrovske politike ter sorazmerni.
65 Na prvem mestu, Komisija poudarja, da je treba razlikovati med „jeziki Unije“, to so jeziki, ki se uporabljajo v skladu z Uredbo št. 1, in „jeziki, ki se uporabljajo v državi članici“. V skladu s členoma 27 in 28 Kadrovskih predpisov ter Uredbo št. 1 naj namreč noben kandidat natečaja ne bi mogel zahtevati na pisnih preizkusih tega natečaja uporabe jezika, ki ni eden od upoštevnih jezikov Unije v skladu z Uredbo št. 1.
66 Institucije imajo poleg tega široko diskrecijsko pravico pri določitvi uradnih jezikov, ki naj bi se uporabljali v njihovih organih, in s tem pri izbiri jezikov, katerih znanje se lahko zahteva od kandidatov natečaja. V zvezi s tem člen 1(1)(f) Priloge III h Kadrovskim predpisom omogoča OPI prav to, da natančno opredeli jezikovno znanje, ki se zahteva zaradi posebne vrste prostih delovnih mest.
67 Komisija se poleg tega sklicuje na to, da Romunija do zdaj ni razglasila madžarščine kot drugega jezika Unije na podlagi člena 8 Uredbe št. 1.
68 Komisija opozarja, da je natečaj EPSO/AD/147/09 „natečaj v okviru razširitve“, organiziran prav na podlagi Uredbe št. 1760/2006, ki v prehodnem obdobju zaradi potrebe po zaposlovanju romunskih državljanov odstopa od pravil iz Kadrovskih predpisov, zlasti člena 27, ki prepoveduje omejevanje prostih delovnih mest na državljane določene države članice. Za zadostitev potrebam službe, ki so nastale po pristopu Romunije, in zlasti za sporazumevanje v jeziku Unije, ki naj bi se uporabljal v odnosih z Romunijo, naj bi bilo treba čim prej zaposliti osebje z romunskim državljanstvom in temeljitim znanjem romunščine.
69 Komisija v teh okoliščinah trdi, da je zahteva po znanju romunščine v spornem obvestilu o natečaju v skladu s splošnimi cilji, ki izhajajo iz uporabe Uredbe o odstopanju št. 1760/2006, in je objektivno upravičena z interesom službe, zlasti z vidika člena 1(1)(f) Priloge III h Kadrovskim predpisom.
70 Komisija nazadnje pojasnjuje, da morajo imeti kandidati na navedenem natečaju dobro, in ne popolno znanje romunščine, kar naj bi romunskim kandidatom, katerih materni jezik ni romunščina, de facto dalo možnost, da uspešno opravijo pisni preizkus (c).
– Presoja Sodišča za uslužbence
71 Najprej je treba navesti, da tožeča stranka v repliki trdi, da Uredba št. 1, na katero Komisija opira velik del svoje argumentacije, ne bi smela kršiti določb Pogodb, katerega koli drugega višjega pravnega pravila ali katerega koli splošnega pravnega načela.
72 Vendar tudi če bi bilo treba le zaradi utemeljitve domnevati, da je tak ugovor nezakonitosti tesno povezan s pritožbo in ni prepozen, je treba ugotoviti, da ne vsebuje nobene natančnejše navedbe, ki bi Sodišču za uslužbence omogočila preučiti njeno utemeljenost.
73 Na podlagi člena 35(1)(e) Poslovnika mora tožba obsegati tožbene razloge ter dejanske in pravne trditve. Ti elementi morajo biti v skladu z ustaljeno sodno prakso dovolj jasni in natančni, da toženi stranki omogočijo pripravo obrambe, Sodišču za uslužbence pa, da o tožbi po potrebi odloči brez dodatnih podatkov. Za zagotavljanje pravne varnosti in dobrega vodenja sodnih postopkov je za dopustnost sodbe potrebno, da bistvene dejanske in pravne okoliščine, na katerih ta temelji, koherentno in razumljivo izhajajo iz besedila same tožbe (sodba Sodišča za uslužbence z dne 15. februarja 2011 v zadevi AH proti Komisiji, F‑76/09, točka 29).
74 Ker torej razlogi, iz katerih naj bi Uredba št. 1 kršila določbe Pogodb, niso navedeni, ugovor nezakonitosti Uredbe št. 1, ki ga je vložila tožeča stranka, na podlagi člena 35(1)(e) Poslovnika ni dopusten.
75 V zvezi s tožbenim razlogom kršitve načela enakega obravnavanja in prepovedi diskriminacije, je treba opozoriti, da načelo enakega obravnavanja kot splošno načelo prava Unije določa, da se primerljivi položaji ne obravnavajo različno in da se različni položaji ne obravnavajo enako, razen če je tako obravnavanje objektivno upravičeno (sodba Sodišča z dne 16. decembra 2008 v zadevi Arcelor Atlantique in Lorraine in drugi, C‑127/07, točka 23). Poleg tega je načelo enakega obravnavanja, ki velja za pravo javnih uslužbencev Unije, kršeno, kadar se kategoriji oseb, katerih dejanska in pravna položaja se bistveno ne razlikujeta, pri zaposlitvi obravnavata različno in če tako obravnavanje ni objektivno upravičeno (sodba Sodišča za uslužbence z dne 25. februarja 2010 v zadevi Pleijte proti Komisiji, F‑91/08, točka 36).
76 Ker tožeča stranka v obravnavanem primeru meni, da je bilo kršeno načelo enakega obravnavanja zaradi enakega obravnavanja različnih položajev, je treba preveriti, ali se dejanska in pravna položaja v obravnavanih okoliščinah razlikujeta.
77 Med zadevnima strankama seveda ni sporno, da je materni in glavni jezik tožeče stranke z romunskim in madžarskim državljanstvom dejansko madžarščina. Vendar materni in glavni jezik tožeče stranke ni nacionalni jezik Romunije. Kot priznava sama tožeča stranka, madžarščina v romunskem pravnem redu ni niti priznana kot uradni jezik. Komisija je v zvezi s tem na obravnavi Sodišču za uslužbence predložila dokumente v zvezi z nekaterimi romunskimi zakonodajnimi akti, ki so zadevali zlasti pravice in obveznosti pripadnikov številnih različnih nacionalnih manjšin v Romuniji. Med navedenimi akti je zlasti romunski zakon št. 188/1999, katerega člen 54 o zaposlovanju uradnikov določa, da je treba za zaposlitev kot javni uslužbenec v Romuniji izpolnjevati te pogoje: „(a) biti romunski državljan in stalno prebivati v Romuniji; (b) znati romunščino v pisni in ustni obliki“. Poleg tega to, da je madžarščina uradni jezik Unije, v obravnavanem primeru ni upoštevno, ker gre dejansko za „natečaj v okviru razširitve“, ki je na podlagi Uredbe št. 1760/2006 izjemoma namenjen le državljanom zadevne države članice. Tožeča stranka se je na natečaj prijavila in se ga smela udeležiti prav zaradi statusa romunskega državljana. Iz zgoraj navedenega izhaja, da se položaj tožeče stranke ne razlikuje od položaja drugih kandidatov na zadevnem natečaju.
78 Natečaj EPSO/AD/147/09 se poleg tega precej razlikuje od natečaja EPSO/AD/53/06, ki je bil organiziran izključno za ciprske državljane in na katerega se tožeča stranka sklicuje v podporo svojim trditvam. Javne natečaje je bilo namreč treba v skladu s členom 2 Uredbe št. 401/2004 organizirati tudi za zaposlovanje uradnikov, katerih prvi jezik je eden od obstoječih 11 uradnih jezikov Unije na dan sprejetja Uredbe št. 401/2004, navedeni natečaji pa so istočasno zajemali vse te jezike. Ker je eden od uradnih jezikov Republike Ciper turščina, ki pa ni eden od uradnih jezikov Unije, je bilo treba po navedbah Komisije na obravnavi določiti alternativni jezik grščini, ki je drugi uradni jezik te države članice. Takrat je bila izbrana angleščina, ki je bil tudi eden od treh jezikov, ki jih je bilo mogoče izbrati za drug pisni preizkus. Komisija je morala v okoliščinah obravnavanega primera zagotoviti organizacijo javnih natečajev v skladu z zahtevami, ki jih je določil zakonodajalec Unije v Uredbi št. 401/2004. Vendar v Uredbi št. 1760/2006, na podlagi katere je bil organiziran zadevni natečaj EPSO/AD/147/09 v obravnavanem primeru, ni določbe, primerljive s členom 2 Uredbe št. 401/2004.
79 Vsekakor pa je kljub morebitni prikrajšanosti tožeče stranke zaradi opravljanja pisnega preizkusa (c) v romunščini v primerjavi s kandidati, katerih materni jezik je romunščina, treba spomniti, da različno obravnavanje, upravičeno na podlagi objektivnih in razumnih meril, ki so sorazmerna z želenim ciljem, ne pomeni kršitve načela enakega obravnavanja. V zvezi s tem je treba še spomniti, da je med merili, s katerimi je mogoče upravičiti različno obravnavanje uradnikov, interes službe (glej zgoraj navedeno sodbo Pleijte proti Komisiji, točka 57).
80 Uredba št. 1760/2006, katere zakonitost v tem postopku ni bila izpodbijana, izjemoma in z odstopanjem od veljavnih pravil iz Kadrovskih predpisov pomeni pravno podlago za zaposlovanje romunskih državljanov prek natečajev, ki so namenjeni le njim. Čeprav drži, da navedena uredba, drugače od Uredbe št. 401/2004, ne vsebuje nobene navedbe glede izbire jezika, vseeno ni sporno, da je Romunija za uradni jezik v smislu Uredbe št. 1 izbrala samo romunščino. Romunščina je poleg tega v skladu z romunsko ustavo edini uradni jezik te države.
81 Določitev, da preizkus na natečaju EPSO/AD/147/09 poteka v romunščini, je zato treba šteti za legitimno, ker je upravičena z višjimi zahtevami, ki izhajajo prav iz pristopa Romunije k Evropski uniji. Zadevne zahteve torej temeljijo na objektivnih in razumnih merilih, različno obravnavanje pri organizaciji „natečaja ‚v okviru razširitve‘“, omejeno na prehodno obdobje po pristopu navedene države, pa se zdi sorazmerno z želenim ciljem.
82 Iz zgoraj navedenega sledi, da upravne službe Unije, kot je EPSO, katerih naloga je na podlagi uredbe o odstopanju, kot je Uredba št. 1760/2006, organizirati natečaje, namenjene le državljanom Romunije kot države, ki je pravkar pristopila k Uniji, lahko – ne da bi kršile načelo enakega obravnavanja – uporabijo le jezik, ki je edini uradni jezik navedene države, kadar gre za potek nekaterih izbirnih pisnih preizkusov, katerih namen je zlasti preveriti temeljito znanje navedenega jezika. Drugače bi bilo, če bi navedena država članica v zvezi s svojo udeležbo pri delovanju institucij Unije na podlagi člena 1 Uredbe št. 1 uradno priznala manjšinski jezik, ki obstaja na njenem ozemlju, ki ne bi bil uradni jezik te države, vendar bi bil vseeno uradni jezik Unije.
83 Poleg tega zahteva po „temeljitem znanju romunščine“ kot glavnega jezika na zadevnem natečaju v obravnavanem primeru, ki je namenjen le romunskim državljanom, ni niti samovoljna niti ni očitno v nasprotju z interesom službe.
84 Bilo je namreč že razsojeno, da lahko uprava, če to zahtevajo potrebe službe ali delovnega mesta, zakonito določi jezike, za katere se zahteva temeljito ali zadovoljivo znanje (sodba Sodišča prve stopnje z dne 5. aprila 2005 v zadevi Hendrickx proti Svetu, T‑376/03, točka 26; sodba Sodišča za uslužbence z dne 29. junija 2011 v zadevi Angioi proti Komisiji, F‑7/07, točka 90 in navedena sodna praksa).
85 Toda znanje romunščine je, kot je navedla Komisija v tem postopku, uporabno in celo potrebno, saj administratorji, ki se tako zaposlijo, sodelujejo pri različnih nalogah „v instituciji ter po potrebi v odnosih z ekonomskimi in socialnimi akterji držav članic in drugimi institucijami [Unije]“. Te navedbe objektivno in razumno upravičujejo zahtevo, da preizkus na enem od prvih „natečajev ‚v okviru razširitve‘“, ki so bili organizirani po pristopu Romunije k Uniji, poteka v romunščini.
86 Zato iz zgoraj navedenega izhaja, da je imela uprava v skladu z Uredbo št. 1760/2006 pravico organizirati natečaj, ki je bil delno namenjen le romunskim državljanom, in od kandidatov zahtevati, da v interesu službe temeljito znajo svoj nacionalni jezik, to je romunščino, ki je edini uradni jezik Romunije v smislu Uredbe št. 1.
87 Zato nič ne kaže na to, da bi zahteva po temeljitem znanju romunščine v okviru zadevnega natečaja v obravnavanem postopku očitno nasprotovala interesu službe ali povzročila samovoljno razlikovanje.
88 Tožbena razloga glede kršitve načel enakega obravnavanja in prepovedi diskriminacije ter kršitve člena 1d(1), (5) in (6) Kadrovskih predpisov je torej treba zavrniti.
Tožbeni razlogi glede kršitve člena 2 PEU, člena 21 Listine ter členov 3, 4, 5, 10 in 19 Okvirne konvencije
89 Če je mogoče šteti, da se s tožbo Komisiji očita, da je kršila člen 2 PEU in člen 21 Listine, ker je določila, da bo preizkus v okviru natečaja EPSO/AD/147/09 potekal v romunščini, je treba ta tožbeni razlog, ker ne gre za diskriminacijo (glej točke od 75 do 88 zgoraj), zavrniti kot neutemeljen, ne da bi bilo treba obravnavati vprašanje, predloženo na obravnavi, ali ima lahko člen 2 PEU neposreden učinek in za tožečo stranko na njegovi podlagi nastane subjektivna pravica.
90 V zvezi s sklicevanjem na člene 3, 4, 5, 10 in 19 Okvirne konvencije v tožbi je treba spomniti, da mora tožba v skladu s členom 35(1)(e) Poslovnika obsegati tožbene razloge ter dejanske in pravne trditve. Za zagotavljanje pravne varnosti in dobrega vodenja sodnih postopkov, ki sta že navedena v točki 73 te sodbe, je za dopustnost tožbe potrebno, da so bistvene dejanske in pravne okoliščine, na katerih ta temelji, koherentno in razumljivo razvidne iz besedila same tožbe.
91 Tako zgolj sklicevanja v tožbi na člene 3, 4, 5, 10 in 19 Okvirne konvencije brez kakršnih koli navedb v zvezi s tem v skladu s Poslovnikom ni mogoče šteti za zadostno. Zato ga je treba izločiti kot nedopustno.
Tretji tožbeni predlog
92 Tožeča stranka Sodišču za uslužbence v bistvu predlaga, naj Komisiji naloži, da znova organizira pisni natečajni preizkus (c).
93 Ker sodišče Unije ni pristojno za izdajo odredb institucijam (sodba Sodišča za uslužbence z dne 5. julija 2011 v zadevi V proti Parlamentu, F‑46/09, točka 63 in navedena sodna praksa), je treba ta predlog razglasiti za nedopusten.
94 Ob upoštevanju zgoraj navedenega je treba tožbo v celoti zavrniti kot neutemeljeno.
Stroški
95 V skladu s členom 87(1) Poslovnika se neuspeli stranki ob upoštevanju drugih določb osmega poglavja drugega naslova navedenega poslovnika naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Sodišče za uslužbence lahko v skladu z odstavkom 2 istega člena, če to zahteva pravičnost, odloči, da se neuspeli stranki naloži le delno plačilo stroškov ali da se ji ne naloži plačila stroškov.
96 Iz zgoraj navedene obrazložitve izhaja, da tožeča stranka s tožbo ni uspela. Komisija je poleg tega v svojih predlogih izrecno predlagala, naj se tožeči stranki naloži plačilo stroškov. Ker okoliščine obravnavanega primera ne upravičujejo uporabe določb člena 87(2) Poslovnika, je treba tožeči stranki naložiti, naj poleg svojih stroškov nosi stroške, ki jih je priglasila Komisija.
Iz teh razlogov je
SODIŠČE ZA USLUŽBENCE
(prvi senat)
razsodilo:
1. Tožba se zavrne.
2. BA se naloži plačilo njenih stroškov in stroškov, ki jih je priglasila Evropska komisija.
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 5. decembra 2012.