SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE

(drugi senat)

z dne 14. julija 2011

Zadeva F‑81/10

Vidas Praskevicius

proti

Evropskemu parlamentu

„Javni uslužbenci – Uradniki – Napredovanje – Člen 45 Kadrovskih predpisov – Očitna napaka pri presoji – Točke za delovno uspešnost – Primerjalna ocena uspešnosti – Obrazložitev“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se uporablja za Pogodbo ESAE v skladu z njenim členom 106a, s katero V. Praskevicius predlaga zlasti razglasitev ničnosti odločbe Parlamenta o njegovi nevključitvi na seznam uradnikov, ki v napredovalnem obdobju 2009 napredujejo v razred AD 6, in naložitev Parlamentu, naj plača 500 EUR odškodnine za zatrjevano nepremoženjsko škodo.

Odločitev:      Tožba se zavrne. Vsaka stranka nosi svoje stroške.

Povzetek

1.      Uradniki – Napredovanje – Pogoji – Uradniki, ki so dosegli referenčni prag – Pravica do samodejnega napredovanja – Neobstoj

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 45)

2.      Uradniki – Napredovanje – Primerjalna ocena uspešnosti – Diskrecijska pravica uprave – Sodni nadzor – Meje

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 45)

3.      Uradniki – Napredovanje – Obrazložitev – Obveznost do posvetovalnega odbora za napredovanje pri odločitvi, ki odstopa od njegovega priporočila

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 45)

4.      Uradniki – Napredovanje – Pritožba kandidata, ki ni napredoval – Zavrnilna odločba – Obveznost obrazložitve

(Kadrovski predpisi za uradnike, členi 25, drugi odstavek, 45 in 90(2))

1.      Iz točk I.3.2 in I.3.3 odločbe Evropskega parlamenta o politiki napredovanja in poklicnega načrtovanja, nazadnje spremenjene z odločbo predsedstva z dne 21. aprila 2008, ni mogoče sklepati, da bi uradniki, ki so dosegli referenčni prag – razen v primerih, ki so zajeti v navedenih določbah –, v tekočem napredovalnem obdobju samodejno napredovali.

S tako razlago bi bil kršen člen 45 Kadrovskih predpisov, v skladu s katerim mora organ, pristojen za imenovanja, opraviti primerjalno oceno uspešnosti uradnikov, ki lahko napredujejo glede na merila, ki jih določa. Vendar je treba ukrep, ki se splošno uporablja, po možnosti razlagati v skladu z določbami iz temeljnega akta. Točko I.3.3 navedene odločbe je torej treba razlagati tako le, če uradniki, za katere velja eden od primerov, navedenih v njej, nikakor ne morejo napredovati, čeprav naj bi dosegli referenčni prag.

Nazadnje, za utemeljitev prakse, ki nasprotuje določbi iz Kadrovskih predpisov, se ni mogoče sklicevati na načelo varstva legitimnih pričakovanj.

(Glej točki 51 in 67.)

Napotitev na:

Sodišče: 24. junij 1993, Dr Tretter, C‑90/92, točka 11;

Splošno sodišče Evropske unije: 13. april 2011, Nemčija proti Komisiji, T‑576/08, točka 103.

2.      Organ, pristojen za imenovanja, ima pri primerjalni oceni uspešnosti, ki jo mora na podlagi člena 45 Kadrovskih predpisov upoštevati pri morebitnem napredovanju, široko diskrecijsko pravico, nadzor sodišča pa mora biti na tem področju omejen na vprašanje, ali je uprava ob upoštevanju načina in sredstev, na podlagi katerih je lahko sprejela oceno, ostala v nespornih mejah in ni očitno napačno uporabila svojega pooblastila, zato Sodišče za uslužbence s svojo oceno kvalifikacij in uspešnosti kandidatov ne more nadomestiti ocene organa, pristojnega za imenovanja. Ta je pristojen tudi za primerjalno oceno uspešnosti po postopku ali metodi, ki je po njegovem mnenju najustreznejša. Ni se mu treba sklicevati le na ocenjevalna poročila zadevnih uradnikov, temveč se lahko pri presoji opre tudi na druge vidike njihove uspešnosti.

(Glej točko 53.)

Napotitev na:

Sodišče: 1. julij 1976, Wind proti Komisiji, 62/75, točka 17;

Sodišče prve stopnje: 13. julij 1995, Rasmussen proti Komisiji, T‑557/93, točka 20;

Sodišče za uslužbence: 15. september 2005, Casini proti Komisiji, T‑132/03, točki 55 in 152.

3.      V skladu s členom 5(2), prvi pododstavek, notranjih navodil, ki jih je generalni sekretar Parlamenta sprejel 19. oktobra 2005, je treba člane posvetovalnega odbora za napredovanje obvestiti o odločitvah, ki jih sprejme organ, pristojen za imenovanja, ta organ pa mora pisno utemeljiti vsakršno odstopanje od mnenja navedenega odbora.

Ker je organ, pristojen za imenovanja, predsednici posvetovalnega odbora za napredovanje predložil obvestilo, iz katerega izhaja, da napredovanja na podlagi napredka uspešnosti uradnikov, ki niso napredovali, ni mogoče utemeljiti, taka obrazložitev zadostuje za izpolnitev zahtev iz člena 5(2), prvi pododstavek, notranjih navodil.

Tudi če se dokaže obstoj postopkovne nepravilnosti glede na zgoraj navedeni člen 5(2), prvi pododstavek, ki zadeva razmerja med organom, pristojnim za imenovanja, in posvetovalnimi odbori za napredovanje, z njim ni mogoče izpodbijati zakonitosti izpodbijane odločbe o nenapredovanju, ker kršitev člena 5(2), prvi pododstavek, notranjih navodil ni mogla vplivati na vsebino navedene odločbe.

(Glej točke od 60 do 62.)

4.      Organu, pristojnemu za imenovanja, odločbe o napredovanju ni treba obrazložiti niti njenemu naslovniku niti kandidatom, ki niso napredovali. Obrazložitev odločbe o zavrnitvi navedene pritožbe naj bi poleg tega sovpadala z odločbo, zoper katero je bila vložena pritožba. Kadar torej spor zadeva izpodbijanje odločbe o nenapredovanju uradnika, so razlogi iz take odločbe, ki načeloma ni obrazložena, razvidni iz odločbe o zavrnitvi pritožbe, kar uradniku omogoča, da se seznani z utemeljitvijo organa, pristojnega za imenovanja.

(Glej točki 75 in 77.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 20. februar 2002, Roman Parra proti Komisiji, T‑117/01, točka 25;

Splošno sodišče Evropske unije: 9. december 2009, Komisija proti Birkhoffu, T‑377/08 P, točka 55.