SODBA SODIŠČA (veliki senat)
z dne 22. maja 2012(*)
„Prosto gibanje oseb – Direktiva 2004/38/ES – Člen 28(3)(a) – Odločba o izgonu – Kazenska obsodba – Nujni razlogi javne varnosti“
V zadevi C‑348/09,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 234 ES, ki ga je vložilo Oberverwaltungsgericht für das Land Nordrhein-Westfalen (Nemčija) z odločbo z dne 20. avgusta 2009, ki je prispela na Sodišče 31. avgusta 2009, v postopku
P. I.
proti
Oberbürgermeisterin der Stadt Remscheid,
SODIŠČE (veliki senat),
v sestavi V. Skouris, predsednik, A. Tizzano, J. N. Cunha Rodrigues (poročevalec), K. Lenaerts, J.‑C. Bonichot, U. Lõhmus, predsedniki senatov, A. Rosas, E. Levits, A. Ó Caoimh, L. Bay Larsen, T. von Danwitz, A. Arabadžiev, sodniki, in C. Toader, sodnica,
generalni pravobranilec: Y. Bot,
sodni tajnik: K. Malacek, administrator,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 10. januarja 2012,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za P. I. G. L. Pagliaro in A. Caramazza, odvetnika,
– za nemško vlado T. Henze in J. Möller, zastopnika,
– za belgijsko vlado L. Van den Broeck, zastopnica,
– za dansko vlado C. Vang, zastopnik,
– za estonsko vlado, M. Linntam, zastopnica,
– za irsko vlado D. O’Hagan in J. Kenny, zastopnika, skupaj z D. Conlanom Smythom, barrister,
– za italijansko vlado G. Palmieri, zastopnica, skupaj s S. Varonejem, avvocato dello Stato,
– za nizozemsko vlado C. Wissels in M. Noort, zastopnici,
– za poljsko vlado M. Szpunar, zastopnik,
– za Evropsko komisijo D. Maidani in S. Grünheid, zastopnici,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 6. marca 2012
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 28(3)(a) Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2004/38/ES z dne 29. aprila 2004 o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, ki spreminja Uredbo (EGS) št. 1612/68 in razveljavlja direktive 64/221/EGS, 68/360/EGS, 72/194/EGS, 73/148/EGS, 75/34/EGS, 75/35/EGS, 90/364/EGS, 90/365/EGS in 93/96/EEC (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 5, str. 46, in popravka v UL 2004, L 229, str. 35, in UL 2005, L 197, str. 34).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med P. I., italijanskim državljanom, in Oberbürgermeisterin der Stadt Remscheid (Nemčija), glede odločbe zadnjenavedene o ugotovitvi izgube pravice do vstopa in prebivanja P. I. na nemškem ozemlju, s katero mu je bilo naloženo, naj ga zapusti, sicer bo izgnan v Italijo.
Pravni okvir
Pravo Unije
Direktiva 2004/38
3 V uvodnih izjavah 23 in 24 Direktive 2004/38 je navedeno:
„(23) Izgon državljanov Unije in njihovih družinskih članov zaradi javnega reda ali javne varnosti je ukrep, ki lahko resno prizadene osebe, ki so se potem, ko so uveljavile pravice in svoboščine, ki so jim podeljene po Pogodbi [ES], resnično vključile v državo članico gostiteljico. Obseg takšnih ukrepov bi bilo zato treba omejiti v skladu z načelom sorazmernosti, s čimer bi se upoštevalo stopnjo vključenosti zadevnih oseb, trajanje njihovega prebivanja v državi članici gostiteljici, njihovo starost, zdravstveno stanje, družinske in ekonomske razmere in vezi z njihovo državo izvora.
(24) Zatorej, čim večja je stopnja vključenosti državljanov Unije in njihovih družinskih članov v državo članico gostiteljico, tem večja bi morala biti stopnja varstva pred izgonom. Samo v izjemnih primerih, ko obstajajo nujni razlogi zaradi javne varnosti, bi bilo treba sprejeti ukrep izgona proti državljanom Unije, ki so prebivali na ozemlju države članice gostiteljice mnogo let, zlasti če so bili tam rojeni in so tam prebivali vse svoje življenje. Poleg tega bi se takšne izjemne okoliščine morale uporabiti tudi za sprejetje ukrepa izgona zoper mladoletne osebe, da bi se zaščitile njihove vezi z njihovo družino, v skladu s Konvencijo Združenih narodov o otrokovih pravicah z dne 20. novembra 1989.“
4 Člen 27(1) in (2) navedene direktive določa:
„1. Ob upoštevanju določb tega poglavja lahko države članice omejijo svobodo gibanja in prebivanja državljanov Unije in njihovih družinskih članov ne glede na državljanstvo, in sicer zaradi javnega reda, javne varnosti ali javnega zdravja. Na te razloge se ne da sklicevati iz ekonomskih ciljev.
2. Ukrepi, sprejeti zaradi javnega reda ali javne varnosti, so v skladu z načelom sorazmernosti in temeljijo izključno na osebnem obnašanju zadevnega posameznika. Predhodne kazenske obsodbe same po sebi še ne predstavljajo razlogov za sprejetje takšnih ukrepov.
Osebno obnašanje zadevnega posameznika mora predstavljati resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo, ki prizadene osnovne interese družbe. Utemeljitve, ki niso neposredno povezane s podrobnostmi posameznega primera ali ki se nanašajo na splošno preventivo, niso dovoljene.“
5 Člen 28 te direktive določa:
„1. Pred sprejetjem odločbe o izgonu zaradi javnega reda ali javne varnosti, država članica gostiteljica upošteva še zlasti, koliko časa je zadevna oseba bivala na njenem ozemlju, njegovo/njeno starost, zdravstveno stanje, družinske in ekonomske razmere, socialno in kulturno vključenost v državo članico gostiteljico ter obseg njegovih/njenih vezi z izvorno državo.
2. Država članica gostiteljica ne sme sprejeti odločbe o izgonu proti državljanom Unije ali njihovim družinskim članom, ne glede na državljanstvo, ki imajo pravico do stalnega prebivališča na njenem ozemlju, razen iz resnih razlogov v zvezi z javnim redom ali javno varnostjo.
3. Odločba o izgonu državljanov Unije ne sme biti sprejeta v naslednjih primerih, razen če odločba temelji na nujnih razlogih javne varnosti, ki jih države članice opredelijo:
(a) če so državljani Unije prebivali v državi članici gostiteljici preteklih deset let ali
(b) če so mladoletni, razen če je izgon potreben zaradi koristi otroka, kot je predvideno v Konvenciji Združenih narodov o otrokovih pravicah z dne 20. novembra 1989.“
6 Člen 33 Direktive 2004/38 določa:
„1. Država članica gostiteljica lahko izda odredbo o izgonu kot kazen ali stransko kazen k zaporni kazni samo, kadar upošteva zahteve členov 27, 28 in 29.
2. Če se odredba o izgonu, kot je predvidena v odstavku 1, izvrši v več kot dveh letih po njeni izdaji, država članica preveri, če zadevni posameznik dejansko in resnično predstavlja grožnjo za javni red ali javno varnost, in oceni, ali je prišlo do kakšnih pomembnih sprememb okoliščin po izdaji odredbe o izgonu.“
Direktiva 2011/93/EU
7 Direktiva 2011/93/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o boju proti spolni zlorabi in spolnemu izkoriščanju otrok ter otroški pornografiji in nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2004/68/PNZ (UL L 335, str.1) določa minimalna pravila glede opredelitve kaznivih dejanj in sankcij na področju spolne zlorabe in spolnega izkoriščanja otrok, otroške pornografije in pridobivanja otrok za spolne namene. Prav tako uvaja določbe za okrepitev preprečevanja tovrstnih kaznivih dejanj in zaščite žrtev takih dejanj.
Nacionalna ureditev
8 Člen 6 zakona o prostem gibanju državljanov Unije (Gesetz über die allgemeine Freizügigkeit von Unionsbürgern) z dne 30. julija 2004 (BGBl. 2004 I, str. 1950), v različici iz zakona o spremembi zakona o zvezni policiji in drugih zakonov (Gesetz zur Änderung des Bundespolizeigesetzes und anderer Gesetze) z dne 26. februarja 2008 (BGBl. 2008 I, str. 215), določa:
„(1) Ne glede na člen 5(5) je mogoče le iz razlogov javnega reda, javne varnosti ali javnega zdravja (člena 39(3) in 46(1) Pogodbe […]) ugotoviti izgubo pravice iz člena 2(1), odvzeti potrdilo o pravici do prebivanja iz prava Skupnosti oziroma o pravici do stalnega prebivanja in razveljaviti dovoljenje za prebivanje oziroma za stalno prebivanje. Iz navedenih razlogov je mogoče zavrniti tudi vstop na ozemlje. Razloga javnega zdravja ni mogoče uporabiti, če se bolezen ne pojavi v treh mesecih po vstopu.
(2) Kazenska obsodba sama po sebi ne zadostuje za utemeljitev odločb ali ukrepov iz odstavka 1. Upoštevati je mogoče samo kazenske obsodbe, ki še niso izbrisane iz centralne kazenske evidence, in še te le takrat, kadar okoliščine iz njih kažejo na osebno obnašanje, ki pomeni resnično grožnjo za javni red. Grožnja mora biti dejanska in dovolj resna in se mora nanašati na osnovni interes družbe.
(3) Za namen odločbe v smislu odstavka 1 je treba upoštevati predvsem čas bivanja zadevne osebe v Nemčiji, njeno starost, zdravstveno stanje, družinske in ekonomske razmere, socialno in kulturno vključenost v Nemčiji in obseg njenih vezi z državo izvora.
(4) Po pridobitvi pravice do stalnega prebivanja je ugotovitve v smislu odstavka 1 mogoče sprejeti le iz resnih razlogov.
(5) Ugotovitve v smislu odstavka 1 je v zvezi z državljani Unije in njihovimi družinskimi člani, ki so na območju zvezne države prebivali zadnjih deset let, in v zvezi z mladoletnimi osebami mogoče sprejeti le iz nujnih razlogov javne varnosti. To pravilo se ne uporablja za mladoletne osebe, kadar je izguba pravice do prebivanja nujna za interese otroka. Nujni razlogi javne varnosti lahko obstajajo le, če je bila zadevna oseba pravnomočno obsojena za eno ali več naklepno storjenih kaznivih dejanj na zaporno kazen ali kazen mladoletnega zapora najmanj pet let, ali če je bil pri zadnji pravnomočni obsodbi izrečen varnostni ukrep, ali če je ogrožena varnost Zvezne republike Nemčije, ali če zadevna oseba pomeni teroristično grožnjo.
[…]“
Spor o glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje
9 P. I. je bil rojen 3. septembra 1965 v Italiji in od leta 1987 živi v Nemčiji. Njegovo prvo dovoljenje za prebivanje je bilo izdano aprila 1987 in je bilo večkrat podaljšano. Je samski in brez otrok. Končal ni nobenega šolskega oziroma poklicnega izobraževanja, v Nemčiji pa je delal le občasno. P. I. ima pet bratov in sester, od katerih jih nekaj živi v Nemčiji in nekaj v Italiji. Odkar mu je bila januarja 2006 odvzeta prostost, njegova mati živi deloma v Nemčiji in deloma v Italiji.
10 P. I. je bil zaradi spolne zlorabe otroka, spolnega nasilja in posilstva s sodbo Landgericht Köln (deželno sodišče v Kölnu) z dne 16. maja 2006, ki je postala pravnomočna 28. oktobra 2006, obsojen na enotno zaporno kazen sedem let in šest mesecev. Dejanja, na katerih ta temelji, so bila storjena med letoma 1990 in 2001. P. I. je od leta 1992 dalje skoraj tedensko svojo žrtev prisilil k spolnemu občevanju ali drugim spolnim dejanjem, tako da je uporabil silo in žrtvi grozil s smrtjo matere ali brata. Žrtev kaznivih dejanj je bila hči njegove takratne partnerice, ki je bila ob začetku dejanj stara osem let. P. I. je od 10. januarja 2006 v zaporu, iztek kazni pa je določen za 9. julij 2013.
11 Oberbürgermeisterin der Stadt Remscheid, ki je tožena stranka v postopku v glavni stvari, je z odločbo z dne 6. maja 2008 ugotovila izgubo pravice P. I. do vstopa in prebivanja na nemškem ozemlju ter odredila takojšnjo izvršljivost tega ukrepa, pri čemer mu je bilo naloženo, naj to ozemlje zapusti, sicer bo izgnan v Italijo.
12 Tožena stranka v postopku v glavni stvari navaja, da je P. I. ravnal s precejšnjo kriminalno energijo in svoji žrtvi z dolgoletno zlorabo povzročil „neskončno trpljenje“. Ne da se izključiti, da v podobnih okoliščinah ne bi ponovil enakih ali podobnih kaznivih dejanj, kot je to, ki ga je storil pred prijetjem, in to predvsem zaradi dolgega obdobja trajanja kaznivega dejanja in ker se pri storilcu tega kaznivega dejanja še vedno ni pojavil občutek krivde. Interesi P. I., ki jih je treba varovati, so bili upoštevani, on pa se ekonomsko ali socialno ni posebej vključil v nemško družbo.
13 P. I. je 12. junija 2008 vložil tožbo zoper odločbo o izgonu z dne 6. maja 2008 in predlagal odreditev suspenzivnega učinka njene izvršitve. Verwaltungsgericht Düsseldorf (upravno sodišče Düsseldorf) je tožbo s sodbo z dne 14. julija 2008 zavrnilo in v njej med drugim navedlo, da dejanja, na katerih temelji obsodba, kažejo na osebno obnašanje, ki upravičuje bojazen, da za osnovni interes družbe, in sicer varstvo deklic in žensk pred spolnimi napadi in posilstvi, obstaja sedanja, resnična in dovolj resna grožnja. P. I. naj bi ravnal s precejšnjo kriminalno energijo, predvsem glede na obdobje, v katerem so bila storjena dejanja, starost žrtve in ukrepe, ki jih je sprejel, da ta dejanja ne bi bila odkrita, tako da je neprekinjeno veliko grozil žrtvi in jo v veliki meri izoliral.
14 P. I. je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo pri Oberverwaltungsgericht für das Land Nordrhein-Westfalen, ki je po potrditvi suspenzivnega učinka tožbe prekinilo postopek in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:
„Ali pojem ‚nujni razlogi javne varnosti‘ iz člena 28(3) Direktive [2004/38] obsega le grožnje notranji in zunanji varnosti države v smislu nadaljnjega obstoja države s svojimi institucijami in pomembnimi javnimi službami, preživetja prebivalstva in zunanjih odnosov ter mirnega sožitja med narodi?“
Vprašanje za predhodno odločanje
15 Sodišče je v točki 56 sodbe z dne 23. oktobra 2010 v zadevi Tsakouridis (C‑145/09, ZOdl., str I‑11979) odločilo, da je treba člen 28(3) Direktive 2004/38 razlagati tako, da lahko boj proti kriminaliteti, povezani z nedovoljeno trgovino z drogami v hudodelski združbi, spada pod pojem „nujni razlogi javne varnosti“, s katerimi se lahko upraviči izgon državljana Unije, ki je v državi članici gostiteljici prebival zadnjih deset let.
16 Predložitveno sodišče je ob odgovoru na pisno vprašanje Sodišča po razglasitvi zgoraj navedene sodbe v zadevi Tsakouridis navedlo, da ima v postopku v glavni stvari dvome glede vprašanja, ali in pod katerimi pogoji bi, glede na okoliščine, boj proti kriminaliteti drugačne vrste, kot je hudodelska združba, povezana z drogami, pomenil „nujni razlog javne varnosti“ v smislu zgoraj navedenega člena 28(3).
17 Predložitveno sodišče zlasti sprašuje, ali je mogoče iz države članice gostiteljice izgnati državljane Unije, ki so – ne da bi bili člani hudodelske združbe ali katere koli druge kriminalne združbe – storili posebno huda kazniva dejanja, ki se nanašajo na ogrožanje pravno zavarovanih posameznih interesov, kot so spolna avtonomija, življenje, svoboda ali fizična integriteta, če obstaja velika nevarnost povratništva z drugimi podobnimi kaznivimi dejanji.
18 Glede javne varnosti je Sodišče že presodilo, da ta pokriva tako notranjo kot zunanjo varnost države članice (zgoraj navedena sodba Tsakouridis, točka 43 in navedena sodna praksa).
19 Sodišče meni, da je iz besedila in sistematike člena 28(3) Direktive 2004/38 razvidno, da je zakonodajalec Unije s tem, da je vsak ukrep izgona v primerih iz te določbe povezoval z obstojem „nujnih razlogov“ javne varnosti, torej s pojmom, ki je bistveno ožji od „resnih razlogov“ v smislu odstavka 2 tega člena, očitno skušal ukrepe, ki temeljijo na navedenem odstavku 3, omejiti na „izjemne okoliščine“, kot je navedeno v uvodni izjavi 24 navedene direktive (sodba Tsakouridis, točka 40).
20 Pojem „nujni razlogi javne varnosti“ ne predpostavlja le obstoja ogrožanja javne varnosti, ampak mora tako ogrožanje doseči posebej veliko težo, kar se kaže v uporabi izraza „nujni razlogi“ (zgoraj navedena sodba Tsakouridis, točka 41).
21 Prav tako je treba spomniti, da pravo Unije državam članicam ne nalaga enotne lestvice vrednot, kar zadeva presojo ravnanj, ki se lahko štejejo za nasprotna javni varnosti (glej po analogiji sodbo z dne 20. novembra 2001 v zadevi Jany in drugi, C‑268/99, Recueil, str. I‑8615, točka 60).
22 V skladu s členom 28(3) Direktive 2004/38 nujne razloge javne varnosti „[opredelijo] države članice“.
23 Čeprav lahko države članice v glavnem prosto določajo zahteve javnega reda in javne varnosti v skladu s svojimi nacionalnimi potrebami, ki so lahko različne glede na državo članico in glede na obdobje, je treba te zahteve, predvsem kot utemeljitev za odstopanje od temeljnega načela prostega gibanja oseb, vendarle razlagati ozko, tako da njihovega obsega ne more enostransko določiti vsaka od držav članic brez nadzora institucij Unije (glej zlasti sodbe z dne 10. julija 2008 v zadevi Jipa, C‑33/07, ZOdl., str. I‑5157, točka 23; z dne 17. novembra 2011 v zadevi Gaydarov, C‑430/10, ZOdl., str. I‑11637, točka 32, in v zadevi Aladzhov, C‑434/10, ZOdl., str. I‑11659, točka 34).
24 Pri opredelitvi, ali lahko kazniva dejanja, kot so ta, ki jih je storil P. I., spadajo pod pojem „nujni razlogi javne varnosti“, je treba upoštevati v nadaljevanju navedene dejavnike.
25 V skladu s členom 83(1) PDEU je spolna zloraba otrok del posebno hude oblike kriminala s čezmejnimi posledicami, v zvezi s katero je predvideno posredovanje zakonodajalca Unije.
26 V uvodni izjavi 1 Direktive 2011/93 je izražen navedeni cilj in poudarjeno je, da so dejanja spolne zlorabe in spolnega izkoriščanja otrok hude kršitve temeljnih človekovih pravic, zlasti pravic otrok do zaščite in dobrobiti, kot je določeno v Konvenciji Združenih narodov o otrokovih pravicah z dne 20. novembra 1989 in Listini Evropske unije o temeljnih pravicah.
27 Resnost teh vrst kaznivih dejanj je razvidna tudi iz člena 3 Direktive 2011/93, katerega odstavek 4 določa, da se mora tistega, ki sodeluje v spolnem dejanju z otrokom, ki še ni dopolnil starosti, ko lahko pristane na spolnost, kaznovati z najvišjo kaznijo zapora, vendar ne manj kot pet let zapora, medtem ko odstavek 5(i) istega člena določa, da se mora tistega, ki sodeluje pri takih dejanjih, s tem da zlorabi priznani položaj zaupanja, avtoritete ali vpliva nad otrokom, kaznovati z najvišjo kaznijo zapora, vendar ne manj kot osem let zapora. Odstavek 5(iii) pa določa, da mora biti v primeru uporabe prisile, sile ali grožnje ta kazen najmanj 10 let zapora. V skladu s členom 9(b) in (g) iste direktive je treba za obteževalne okoliščine šteti okoliščine, da je kaznivo dejanje izvršil otrokov družinski član, oseba, ki biva z otrokom, ali oseba, ki je zlorabila svoj priznani položaj zaupanja ali avtoritete in okoliščino, da je kaznivo dejanje vključevalo hudo nasilje ali pa je otrok utrpel hujšo škodo.
28 Iz teh dejavnikov je razvidno, da države članice lahko štejejo, da kazniva dejanja, kot so ta iz člena 83(1), drugi pododstavek, PDEU, pomenijo zelo resen poseg v osnovne interese družbe, ki bi lahko neposredno ogrozil mir in fizično varnost prebivalstva ter bi lahko zato spadal pod pojem „nujni razlogi javne varnosti“ v smislu člena 28(3) Direktive 2004/38, s katerim se lahko upraviči izgon državljana Unije, pod pogojem, da so bila ta kazniva dejanja storjena na posebno hud način, kar mora predložitveno sodišče preveriti na podlagi posamičnega obravnavanja zadeve, ki mu je bila predložena.
29 Morebitna ugotovitev predložitvenega sodišča – na podlagi vrednot pravnega reda države članice, kateri pripada – da kazniva dejanja, kot so ta, ki jih je storil P. I., neposredno ogrožajo mir in fizično varnost prebivalstva, ne more nujno voditi k izgonu zadevne osebe.
30 Člen 27(2), drugi pododstavek, Direktive 2004/38 namreč vsak ukrep izgona pogojuje s tem, da mora osebno obnašanje zadevnega posameznika predstavljati resnično in sedanjo grožnjo, ki prizadene osnovne interese družbe ali države članice gostiteljice, kar na splošno pomeni, da pri zadevnem posamezniku obstaja težnja k takemu obnašanju tudi v prihodnje.
31 Dodati je torej treba, da če se odredba o izgonu sprejme kot kazen ali stranska kazen k zaporni kazni, vendar se izvrši v več kot dveh letih po njeni izdaji, člen 33(2) Direktive 2004/38 državam članicam nalaga, da morajo preveriti, ali zadevni posameznik dejansko in resnično predstavlja grožnjo za javni red ali javno varnost, in presodi, ali so se zgodile pomembne spremembe okoliščin po izdaji odredbe o izgonu.
32 Nazadnje, kot je razvidno iz besedila samega člena 28(1) Direktive 2004/38, mora pred sprejetjem odločbe o izgonu zaradi javnega reda ali javne varnosti država članica gostiteljica upoštevati še zlasti, koliko časa je zadevna oseba bivala na njenem ozemlju, njeno starost, zdravstveno stanje, družinske in ekonomske razmere, socialno in kulturno vključenost v to državo članico ter obseg njenih vezi z izvorno državo.
33 Ob upoštevanju zgoraj navedenega je treba na vprašanje odgovoriti, da je člen 28(3)(a) Direktive 2004/38 treba razlagati tako, da države članice lahko štejejo, da kazniva dejanja, kot so ta iz člena 83(1), drugi pododstavek, PDEU, pomenijo zelo resen poseg v osnovne interese družbe, ki bi lahko neposredno ogrozil mir in fizično varnost prebivalstva in bi lahko zato spadal pod pojem „nujni razlogi javne varnosti“ v smislu navedenega člena 28(3), s katerim se lahko upraviči izgon državljana Unije, pod pogojem, da so bila ta kazniva dejanja storjena na posebno hud način, kar mora predložitveno sodišče preveriti na podlagi posamičnega obravnavanja zadeve, ki mu je bila predložena.
34 Pogoj za vsak ukrep izgona je, da mora osebno obnašanje zadevnega posameznika predstavljati resnično in sedanjo grožnjo, ki prizadene osnovne interese družbe ali države članice gostiteljice, kar na splošno pomeni, da je pri zadevnem posamezniku podana težnja k takemu obnašanju tudi v prihodnje. Pred sprejetjem odločbe o izgonu mora država članica gostiteljica upoštevati še zlasti, koliko časa je zadevna oseba bivala na njenem ozemlju, njeno starost, zdravstveno stanje, družinske in ekonomske razmere, socialno in kulturno vključenost v to državo članico ter obseg njenih vezi z izvorno državo.
Stroški
35 Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (veliki senat) razsodilo:
Člen 28(3)(a) Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2004/38/ES z dne 29. aprila 2004 o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, ki spreminja Uredbo (EGS) št. 1612/68 in razveljavlja direktive 64/221/EGS, 68/360/EGS, 72/194/EGS, 73/148/EGS, 75/34/EGS, 75/35/EGS, 90/364/EGS, 90/365/EGS in 93/96/EEC, je treba razlagati tako, da države članice lahko štejejo, da kazniva dejanja, kot so ta iz člena 83(1), drugi pododstavek, PDEU, pomenijo zelo resen poseg v osnovne interese družbe, ki bi lahko neposredno ogrozil mir in fizično varnost prebivalstva ter bi lahko zato spadal pod pojem „nujni razlogi javne varnosti“ v smislu navedenega člena 28(3), s katerim se lahko upraviči izgon državljana Unije, pod pogojem, da so bila ta kazniva dejanja storjena na posebno hud način, kar mora predložitveno sodišče preveriti na podlagi posamičnega obravnavanja zadeve, ki mu je bila predložena.
Pogoj za vsak ukrep izgona je, da mora osebno obnašanje zadevnega posameznika predstavljati resnično in sedanjo grožnjo, ki prizadene osnovne interese družbe ali države članice gostiteljice, kar na splošno pomeni, da je pri zadevnem posamezniku podana težnja k takemu obnašanju tudi v prihodnje. Pred sprejetjem odločbe o izgonu mora država članica gostiteljica upoštevati še zlasti, koliko časa je zadevna oseba bivala na njenem ozemlju, njeno starost, zdravstveno stanje, družinske in ekonomske razmere, socialno in kulturno vključenost v to državo članico ter obseg njenih vezi z izvorno državo.
Podpisi