SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE
(tretji senat)
z dne 13. septembra 2011
Zadeva F‑4/10
Christiana Nastvogel
proti
Svetu Evropske unije
„Javni uslužbenci – Ocenjevanje – Ocenjevalna poročila – Mnenje odbora za poročila – Poslabšanje analitičnih ocen – Dialog med ocenjevano osebo in ocenjevalcem – Posvetovanje z različnimi nadrejenimi – Drugi ocenjevalec in njegovo poznavanje dela ocenjevane osebe – Obrazložitev – Upoštevanje bolniških dopustov“
Predmet: Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se uporablja za Pogodbo ESAE v skladu z njenim členom 106a, s katero C. Nastvogel predlaga razglasitev ničnosti njenega ocenjevalnega poročila za obdobje od 1. julija 2006 do 31. decembra 2007.
Odločitev: Ocenjevalno poročilo tožeče stranke, ki je bilo sprejeto za obdobje od 1. julija 2006 do 31. decembra 2007, se razglasi za nično. Svet nosi vse stroške.
Povzetek
1. Uradniki – Ocena – Ocenjevalno poročilo – Sodni nadzor – Meje
(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 43)
2. Uradniki – Ocena – Ocenjevalno poročilo – Priprava – Mnenje odbora za poročila
(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 43)
3. Uradniki – Ocena – Ocenjevalno poročilo – Znižanje ocene glede na prejšnjo oceno – Obveznost obrazložitve – Obseg
(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 43)
4. Uradniki – Ocena – Ocenjevalno poročilo – Upravičena odsotnost
(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 43)
5. Uradniki – Ocena – Ocenjevalno poročilo – Priprava – Obvezno posvetovanje z neposredno nadrejenimi
(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 43)
6. Uradniki – Ocena – Ocenjevalno poročilo – Priprava – Drugi ocenjevalec
(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 43)
7. Uradniki – Ocena – Ocenjevalno poročilo – Priprava – Dialog med ocenjevalcem in ocenjevano osebo
(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 43)
1. Sodišče za uslužbence s svojo presojo ne more nadomestiti presoje oseb, odgovornih za oceno dela ocenjevane osebe, ker imajo institucije Unije široko diskrecijsko pravico pri ocenjevanju dela svojih uradnikov. Sodišče Skupnosti ne sme, razen v primeru dejanske zmote, očitne napake pri presoji ali zlorabe pooblastil, nadzirati utemeljenosti ocene uprave o poklicnih sposobnostih uradnika, saj ta vsebuje zapletene vrednostne sodbe, ki jih zaradi njihove narave ni mogoče objektivno preveriti.
(Glej točko 32.)
Napotitev na:
Sodišče prve stopnje: 25. oktober 2005, Cwik proti Komisiji, T‑96/04, točka 41 in navedena sodna praksa;
Sodišče za uslužbence: 23. februar 2010, Faria proti UUNT, F‑7/09, točka 44.
2. Mnenje odbora za poročila ne zavezuje drugega ocenjevalca. Zato le če bi bile v mnenju odbora za poročila navedene posebne okoliščine, zaradi katerih bi bila veljavnost ali utemeljenost ocene v ocenjevalnem poročilu dvomljiva, bi lahko razlika med navedenim mnenjem in vsebino ocenjevalnega poročila povzročila razglasitev ničnosti izpodbijanega ocenjevalnega poročila. Poleg tega, ker izpodbijano poročilo vsebuje zadostno obrazložitev in v mnenju odbora za poročila niso navedene posebne okoliščine, zaradi katerih bi bila veljavnost ali utemeljenost ocen prvega ocenjevalca dvomljiva, od drugega ocenjevalca ni mogoče zahtevati, da navede dodatna pojasnila o razlogih, iz katerih ne upošteva priporočil odbora za poročila.
(Glej točki 33 in 63.)
Napotitev na:
Sodišče prve stopnje: 12. junij 2002, Mellone proti Komisiji, T‑187/01, točka 33; 5. november 2003, Lebedef-Caponi proti Komisiji, T‑98/02, točka 61;
Sodišče za uslužbence: 10. september 2009, Behmer proti Parlamentu, F‑124/07, točka 60.
3. Uprava je dolžna podrobno in zadostno obrazložiti vsako ocenjevalno poročilo, da zadevni osebi omogoči, da izrazi pripombe o tej obrazložitvi, saj je upoštevanje teh zahtev še pomembnejše, kadar je ocena nižja od prejšnje. V zvezi s tem je ta obveznost izpolnjena, ko ocenjevalec ugotovi, da zadevna oseba v obdobju, ki ga pokriva sporno ocenjevalno poročilo, ni pokazala izjemno velike sposobnosti pri opravljanju nekaterih svojih nalog. Za presojo, ali je ocenjevalno poročilo zadostno obrazloženo, je treba upoštevati vse informacije, s katerimi je bil seznanjen zadevni uradnik, in ne samo informacij, navedenih v navedenem poročilu.
(Glej točki 58 in 61.)
Napotitev na:
Sodišče prve stopnje: 16. julij 1992, Della Pietra proti Komisiji, T‑1/91, točka 32; 28. maj 1998, W proti Komisiji, T‑78/96 in T‑170/96, točka 141; zgoraj navedena sodba Mellone proti Komisiji, točka 27; 25. oktober 2005, Micha proti Komisiji, T‑50/04, točka 36;
Sodišče za uslužbence: 10. november 2009, N proti Parlamentu, F‑93/08, točka 86.
4. Čeprav se ocene uradnika v zvezi z njegovo učinkovitostjo lahko povečajo tako, da se upoštevajo razmere, v katerih je opravljal svoje naloge kljub dejstvu, da je imel zaradi odsotnosti zaradi bolezni manj dejanskega delovnega časa, to upoštevanje ni samodejno. To je za avtorje ocenjevalnega poročila samo možnost, ki se spremeni v obveznost le, ko okoliščine to upravičujejo.
Ni treba, da se v obrazložitvi podrobno navedejo vse upoštevne dejanske in pravne okoliščine, ker je treba vprašanje, ali obrazložitev ocenjevalnega poročila izpolnjuje posebne določbe iz člena 43 Kadrovskih predpisov, presojati ne le glede na besedilo tega poročila, ampak tudi glede na njegovo sobesedilo in vsa pravna pravila, ki urejajo zadevno področje. Posledično ocenjevalcu v okoliščinah, ko nima razloga za sklepanje, da je upravičena odsotnost ocenjevane osebe lahko vplivala na bistveno povečanje njegove učinkovitosti, ni mogoče očitati, da v ocenjevalnem poročilu ni omenil ali upošteval take okoliščine.
(Glej točki 65 in 66.)
Napotitev na:
Sodišče prve stopnje: 8. marec 2005, Vlachaki proti Komisiji, T‑277/03, točka 83 in navedena sodna praksa; 6. oktober 2009, Sundholm proti Komisiji, T‑102/08 P, točki 39 in 40.
5. Vsak ocenjevalec mora za celovito oceno uspešnosti uradnika v celotnem ocenjevalnem obdobju zaslišati nadrejene, pod katerimi je ta uradnik delal v daljšem časovnem obdobju. Vendar je pisno posredovanje mnenja osebe enakovredno posvetovanju.
(Glej točki 85 in 86.)
Napotitev na:
Sodišče: 21. marec 1985, Turner proti Komisiji, 263/83, točki 18 in 20.
6. V primeru zahteve za revizijo poročila, ki ga je sestavil prvi ocenjevalec, iz členov 2(2) in 8(4) Splošnih določb za izvajanje člena 43 Kadrovskih predpisov, ki jih je sprejel Svet, izhaja, prvič, da mora drugi ocenjevalec imeti zadostno distanco za presojo celotnega spisa in v nasprotju s prvim ocenjevalcem ne sme biti tako blizu uradniku, da lahko da oceno ob poznavanju odlik ocenjevane osebe, ter, drugič, da se mora izrecno sklicevati na navedeno poročilo za pripravo dokončnega ocenjevalnega poročila. Tako je naloga drugega ocenjevalca popolnoma neodvisno preveriti ocene, ki jih je navedel prvi ocenjevalec, tako da lahko, če se mu to zdi primerno, le potrdi oceno prvega ocenjevalca.
(Glej točko 89.)
Napotitev na:
Sodišče: 1. junij 1983, Seton proti Komisiji, 36/81, 37/81 in 218/81, točka 20;
Sodišče za uslužbence: 29. september 2009, Wenning proti Europolu, F‑114/07, točka 100.
7. Dialog med ocenjevano osebo in njenim ocenjevalcem izhaja iz pravice do obrambe uradnika v ocenjevalnem postopku, ki ga zadeva, zato ocenjevalnega poročila ni mogoče sprejeti, ne da bi imel zadevni uradnik možnost izraziti svoje mnenje.
V okviru ocenjevalnega postopka sama narava dialoga in njegov cilj predpostavljata neposreden stik med ocenjevano osebo in ocenjevalcem v ocenjevalnem obdobju. Brez neposredne izmenjave mnenj med ocenjevalcem in ocenjevano osebo ocena ne more v celoti izpolniti svoje funkcije kot orodje za upravljanje človeških virov in instrument za spremljanje poklicnega razvoja zadevne osebe. Poleg tega lahko samo neposreden stik spodbuja odkrit in poglobljen dialog med ocenjevalcem in ocenjevano osebo, da lahko, prvič, natančno ocenita naravo in obseg svojih morebitnih razlik in razloge zanje ter, drugič, dosežeta boljše medsebojno razumevanje.
(Glej točki 90 in 93.)
Napotitev na:
Sodišče prve stopnje: 13. december 2005, Cwik proti Komisiji, T‑155/03, T‑157/03 in T‑331/03, točka 156; 25. oktober 2006, Carius proti Komisiji, T‑173/04, točka 71; 25. oktober 2007, Lo Giudice proti Komisiji, T‑27/05, točka 49.