SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE

(drugi senat)

z dne 30. septembra 2013

Zadeva F‑124/11

Daniele Possanzini

proti

Evropski agenciji za upravljanje in operativno sodelovanje na zunanjih mejah držav članic Evropske unije (Frontex)

„Javni uslužbenci – Osebje Frontexa – Začasni uslužbenec – Karierno ocenjevalno poročilo, ki vsebuje negativno oceno potrjevalca, s katero posameznik ni bil seznanjen – Nepodaljšanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas – Odločba, ki temelji na mnenju potrjevalca – Pravica do obrambe – Kršitev – Premoženjski spor – Neomejena sodna pristojnost“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, s katero D. Possanzini v bistvu predlaga razglasitev ničnosti odločbe izvršnega direktorja Evropske agencije za upravljanje in operativno sodelovanje na zunanjih mejah držav članic Evropske unije (Frontex) z dne 28. marca 2011 o tem, da se tožeči stranki ne podaljša pogodba začasnega uslužbenca.

Odločitev:      Odločba z dne 28. marca 2011 o nepodaljšanju pogodbe začasnega uslužbenca D. Possanzinija, ki jo je sprejel izvršni direktor Evropske agencije za upravljanje in operativno sodelovanje na zunanjih mejah držav članic Evropske unije, se razglasi za nično. Evropski agenciji za upravljanje in operativno sodelovanje na zunanjih mejah držav članic Evropske unije se naloži, da D. Possanziniju izplača 5000 EUR odškodnine. Evropska agencija za upravljanje in operativno sodelovanje na zunanjih mejah držav članic Evropske unije nosi svoje stroške in stroške, ki jih je priglasil D. Possanzini.

Povzetek

1.      Uradniki – Začasni uslužbenci – Zaposlovanje – Notranje smernice agencije Unije, ki se nanašajo na podaljšanje pogodb za določen čas – Pravni učinki – Kršitev – Napaka pri izvrševanju javnih nalog

(Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev, člen 8)

2.      Uradniki – Začasni uslužbenci – Odločba, ki vpliva na upravni položaj uradnika – Upoštevanje elementov, ki jih ni v njegovem osebnem spisu, vendar je bila zadevna stranka predhodno seznanjena z njimi – Zakonitost – Pogoji

(Kadrovski predpisi, člen 26)

3.      Tožbe uradnikov – Neomejena sodna pristojnost – Spor finančne narave v smislu člena 91(1) Kadrovskih predpisov – Pojem – Tožba, ki se nanaša na zakonitost odločbe o nepodaljšanju pogodbe – Vključitev

(Kadrovski predpisi, člen 91(1))

4.      Uradniki – Osebni prejemki – Korekcijski koeficienti – Predmet – Enakost kupne moči – Upoštevanje z namenom primerjanja ravni osebnih prejemkov uslužbencev in uradnikov iz različnih krajev – Izključitev

(Kadrovski predpisi, člen 64; Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev, člen 20)

1.      Odločba institucije ali organa Unije, predložena vsemu osebju in namenjena, da se uradnikom in uslužbencem zagotovi enako obravnavanje na področju, kjer ima ta institucija ali organ na podlagi Kadrovskih predpisov široko diskrecijsko pravico, pomeni notranje smernice, ki jih je treba kot take šteti za pravilo ravnanja, ki ga uprava nalaga sebi in od katerega ne more odstopati, ne da bi pojasnila razloge za to, sicer bi kršila načelo enakega obravnavanja.

Posledično glede notranjih smernic, ki jih na področju podaljšanja pogodb začasnih uslužbencev sprejme agencija Unije, velja, da kršitev obveznosti vročitve odločbe o nepodaljšanju v roku, določenem s smernicami, pomeni nepravilno ravnanje organa, ki je lahko podlaga za odškodnino. Vendar pa je sankcioniranje takšne postopkovne nepravilnosti z razglasitvijo ničnosti zadevne odločbe mogoče le, če je ugotovljeno, da ja ta nepravilnost lahko vplivala na vsebino odločbe.

(Glej točke 43, 44, 46, 47 in 78.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 9. julij 1997, Monaco proti Parlamentu, T‑92/96, točka 46;

Sodišče za uslužbence: 30. januar 2013, Wahlström proti Frontexu, F‑87/11, točke od 56 do 58.

2.      Institucija krši člen 26 Kadrovskih predpisov in pravice obrambe začasnega uslužbenca, če sprejme odločbo o nepodaljšanju njegove pogodbe, ne da bi ga predhodno obvestila o oceni njegovih sposobnosti, ki utemeljuje sprejetje te odločbe. V zvezi s tem zgolj seznanjenosti zadevnega uslužbenca s to oceno ni mogoče šteti za zadosten dokaz, da je imel zadevni uslužbenec pred sprejetjem odločbe, ki posega v njegov položaj, možnost učinkovito braniti svoje interese. Za zagotovitev spoštovanja uslužbenčeve pravice do obrambe je poleg tega nujno, da institucija kakorkoli dokaže, da je prej poskrbela, da je navedeni uslužbenec lahko razumel, da so zadevne ocene, ki mu pred vključitvijo le-teh v njegov osebni spis niso bile sporočene, takšne, da upravičujejo odločbo, ki posega v njegov položaj. V nasprotnem primeru ni mogoče šteti, da je bilo obveščanje, ki se zahteva s členom 26 Kadrovskih predpisov, opravljeno.

(Glej točko 60.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje, 5. oktober 2009, de Brito Sequeira Carvalho proti Komisiji in Komisija proti de Britu Sequeiru Carvalhu, T‑40/07 P in T‑62/07 P, točka 94.

3.      Člen 91(1), drugi stavek, Kadrovskih predpisov Splošnemu sodišču v zvezi s spori finančne narave daje neomejeno pristojnost, v okviru katere lahko toženi stranki, če je to potrebno, naloži plačilo odškodnine za škodo, ki jo je ta povzročila, in v takem primeru ob upoštevanju vseh okoliščin zadeve oceni ex aequo et bono utrpljeno škodo.

Tožba, s katero uradnik želi doseči razglasitev ničnosti odločbe, ki vpliva na njegov položaj, lahko povzroči spor finančne narave v smislu člena 91(1) Kadrovskih predpisov.

Natančneje, če nekdanji začasni uslužbenec zahteva od sodišča Unije, da presodi o zakonitosti odločbe o nepodaljšanju njegove pogodbe, je a fortiori treba šteti, da tudi njegova tožba sproži spor finančne narave. Odločba o nepodaljšanju pogodbe ima namreč neposredne učinke na kontinuiteto položaja zadevne osebe kot začasnega uslužbenca zadevne institucije in torej na njegove osebne prejemke in njegove finančne pravice.

(Glej točke 70, 71 in 73.)

Napotitev na:

Sodišče, 20. maj 2010, Gogos proti Komisiji, C‑583/08 P, točki 44 in 46.

4.      V skladu s členom 64 Kadrovskih predpisov in členom 20 Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev se osebni prejemki uradnikov in začasnih uslužbencev ponderirajo po stopnji, ki je odvisna od življenjskih razmer v njihovih krajih zaposlitve, da se jim tako neodvisno od kraja zaposlitve zagotovi enaka kupna moč. Uporabe korekcijskega koeficienta torej ni mogoče upoštevati za namene primerjave ravni osebnih prejemkov, ki jih prejmejo ti uslužbenci in uradniki.

(Glej točko 79.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje, 10. julij 1997, Apostolidis in drugi proti Komisiji, T‑81/96, točka 3.