SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE (občna seja)
z dne 5. maja 2010(*)
„Javni uslužbenci – Uradniki – Napredovanje – Napredovalno obdobje 2007 – Pravni interes – Odločba o napredovanju – Seznam uradnikov, ki so napredovali – Primerjalna ocena uspešnosti – Merilo ravni odgovornosti – Predlog za razglasitev ničnosti odločb o napredovanju – Ravnotežje interesov“
V zadevi F‑53/08,
zaradi tožbe, vložene na podlagi členov 236 ES in 152 AE,
Vincent Bouillez, uradnik Sveta Evropske unije, stanujoč v Overijseju (Belgija),
Kris Van Neyghem, uradnik Sveta Evropske unije, stanujoč v Tirlemontu (Belgija),
Ingeborg Wagner-Leclercq, uradnica Sveta Evropske unije, stanujoča v Edegemu (Belgija),
ki jih zastopajo S. Orlandi, A. Coolen, J.‑N. Louis in É. Marchal, odvetniki,
tožeče stranke,
proti
Svetu Evropske unije, ki ga zastopata M. Bauer in I. Šulce, zastopnika,
tožena stranka,
ob intervenciji
Elize Niniou in Marie-Béatrice Postiglione Branco, uradnic Sveta Evropske unije, stanujočih v Schaerbeeku (Belgija) oziroma v Kraainemu (Belgija), ki sta ju sprva zastopala T. Bontinck in S. Woog, odvetnika, nato T. Bontinck in S. Greco, odvetnika,
in
Marie De Jesus Cabrite in Marie-France Liegard, uradnic Sveta Evropske unije, stanujočih v Bruslju (Belgija), ki ju je sprva zastopal N. Lhoëst, odvetnik, nato N. Lhoëst in L. Delhaye, odvetnika,
intervenientke,
SODIŠČE ZA USLUŽBENCE (občna seja),
v sestavi P. Mahoney, predsednik, H. Tagaras in S. Gervasoni (poročevalec), predsednika senatov, H. Kreppel in S. Van Raepenbusch, sodnika,
sodni tajnik: R. Schiano, administrator,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 9. decembra 2009
izreka naslednjo
Sodbo
1 V. Bouillez, K. Van Neyghem in I. Wagner-Leclercq, uradniki Sveta Evropske unije, so v tajništvu Sodišča za uslužbence 28. maja 2008 po telefaksu (izvirnik je bil vložen 3. junija) vložili tožbo za razglasitev ničnosti odločb, s katerimi je organ za imenovanja v napredovalnem obdobju 2007 zavrnil njihovo napredovanje v naziv AST 7, in če je potrebno, odločb, s katerimi so bili v tem napredovalnem obdobju v omenjeni naziv imenovani uradniki, ki so opravljali naloge z nižjo ravnjo odgovornosti kot tožeče stranke in ki so navedeni na seznamu uradnikov, ki so napredovali, ki je bil 16. julija 2007 objavljen v obvestilu uslužbencem št. 136/07.
Pravni okvir
2 Člen 45(1) Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi) določa:
„O napredovanju odloča organ za imenovanja ob upoštevanju člena 6(2). Opravi se z imenovanjem uradnika v naslednji višji naziv njegove funkcionalne skupine. Napredujejo lahko izključno uradniki, ki dopolnijo najmanj dve leti v svojem razredu, po preučitvi primerjalnih odlik [primerjalni oceni uspešnosti] uradnikov, upravičenih do napredovanja. Pri preučitvi primerjalnih odlik [primerjalni oceni uspešnosti] organ za imenovanja upošteva predvsem poročila o uradnikih, uporabo jezikov pri izvrševanju nalog, razen [tistih jezikov, za katere niso predložili dokazil o dobrem znanju] v skladu s členom 28(f), in, [če je potrebno], raven odgovornosti.“
3 Člen 10 Priloge XIII h Kadrovskim predpisom določa:
„1. Uradniki, zaposleni pred 1. majem 2004 v kategoriji C ali D, se s 1. majem 2006 razvrstijo v karierne tokove, ki omogočajo napredovanja:
(a) prejšnje kategorije C do razreda [naziva] AST 7;
(b) prejšnje kategorije D do razreda [naziva] AST 5.
[…]
3. Uradnik, za katerega se uporablja odstavek 1, se lahko brez omejitev vključi v funkcionalno skupino strokovnih sodelavcev [asistenti], če uspešno opravi javni natečaj ali na podlagi postopka atestiranja [potrjevanja]. Postopek atestiranja [potrjevanja] temelji na delovni dobi, izkušnjah, uspešnosti in ravni izobrazbe uradnikov ter razpoložljivosti delovnih mest v funkcionalni skupini AST. Kandidature uradnikov za atestiranje [potrjevanje] pregleda skupni odbor [paritetni odbor]. Institucije sprejmejo pravila za izvajanje tega postopka pred 1. majem 2004. Kadar je to potrebno, institucije sprejmejo posebno določbo, s katero se upošteva tako spremembo, ki povzroči spremembo veljavnih odstotkov napredovanj.
[…]“
4 Člen 7(1) Sklepa Sveta z dne 2. decembra 2004 o načinu izvajanja postopka potrjevanja (v nadaljevanju: Sklep z dne 2. decembra 2004) določa:
„[Potrjeni] uradniki postanejo člani funkcionalne skupine asistentov brez omejitve napredovanja.
Napredovanje teh uradnikov je pogojeno z dejansko zasedbo delovnega mesta asistenta ,brez omejitve napredovanja‘, ki je tako opredeljena.“
Dejansko stanje v postopku
5 Tožeče stranke, uradniki, ki so se zaposlili pri Svetu pred 1. majem 2004, spadajo v staro kategorijo B. Potem ko so bili Kadrovski predpisi na ta dan spremenjeni, so bili prerazporejeni v funkcionalno skupino AST z učinkom od 1. maja 2006 in so samodejno upravičeni do kariernega toka brez omejitve napredovanja v tej funkcionalni skupini.
6 V. Bouillez je odgovoren za splošno vzdrževanje stavb, v katerih so nastanjene službe generalnega sekretariata Sveta. Kot vodja sektorja „Splošno vzdrževanje“ službe „Tehnično upravljanje in opremljanje“ vodi skupino šestih ljudi. Iz njegovega ocenjevalnega poročila za obdobje od 1. januarja 2005 do 30. junija 2006 je razvidno, da izpolnjuje zahtevane pogoje za prevzem nalog administratorja.
7 K. Van Neyghem je „koordinator za mobilnost“ generalnega sekretariata Sveta v okviru obveznega „načrta za preselitev dejavnosti“. Poleg tega je odgovoren za spremljanje prenove stavbe Sveta in za razdelitev pisarniškega prostora med različne službe generalnega sekretariata. Njegovo ocenjevalno poročilo 2004 vsebuje pojasnilo, da je sposoben prevzeti naloge administratorja, ki jih je sicer kot začasni uslužbenec že več let opravljal v Ekonomsko-socialnem odboru.
8 I. Wagner-Leclercq je odgovorna za informacijsko upravljanje proračunskih podatkov, za stike z zunanjimi izvajalci, ki skrbijo za podatkovne zbirke, in za pomoč administratorju, ki je odgovoren za proračunska vprašanja, ki se nanašajo na zunanje delovanje.
9 V obvestilu uslužbencem št. 77/07 z dne 14. maja 2007 je Svet določil seznam uradnikov iz stare kategorije C, ki so bili potrjeni in so tako postali člani funkcionalne skupine asistentov brez omejitve napredovanja.
10 V obvestilu uslužbencem št. 97/07 z dne 12. junija 2007 (v nadaljevanju: obvestilo z dne 12. junija 2007) je Svet uradnike obvestil o elementih, s katerimi so razpolagali posvetovalni odbori za napredovanje, in o ukrepih, ki so bili sprejeti za izvajanje člena 45 Kadrovskih predpisov. V prilogi 2 k temu obvestilu je bilo za vsak naziv podrobneje določeno število mogočih napredovanj v letu 2007, priloga 3 pa je vsebovala seznam uradnikov, ki lahko napredujejo.
11 Posvetovalni odbor za napredovanje je za funkcionalno skupino asistentov brez omejitve napredovanja v poročilu z dne 13. julija 2007 za ocenjevalno obdobje 2007 organu za imenovanja predlagal, naj 22 uradnikov s seznama napreduje v naziv AST 7. Ta seznam ni omenjal tožečih strank, vseboval pa je nekaj potrjenih uradnikov.
12 Organ za imenovanja se je z obvestilom uslužbencem št. 136/07 z dne 16. julija 2007 odločil, da bo upošteval mnenje, ki ga je posvetovalni odbor za napredovanje izrazil v poročilu z dne 13. julija 2007, in da bo 22 predlaganih uradnikov napredovalo.
13 K. Van Neyghem in I. Wagner-Leclercq sta 15. oktobra 2007 z ločenima pritožbama ugovarjala seznamu uradnikov, ki so napredovali v naziv AST 7.
14 V. Bouillez je s pritožbo z dne 16. oktobra 2007 izpodbijal odločbo o zavrnitvi njegovega napredovanja v naziv AST 7 in odločbe o napredovanju potrjenih uradnikov v ta naziv.
15 Svet je z odločbami z dne 15. februarja 2008 – V. Bouillezu in I. Wagner-Leclercq sta bili vročeni 18. februarja 2008, K. Van Neyghemu pa 20. februarja 2008 – te pritožbe zavrnil (v nadaljevanju: odločbe o zavrnitvi pritožb).
Predlogi strank in postopek
16 Tožeče stranke Sodišču za uslužbence predlagajo, naj:
– odločbe, s katerimi je organ za imenovanja v napredovalnem obdobju 2007 zavrnil njihovo napredovanje v naziv AST 7 (v nadaljevanju: sporne odločbe), razglasi za nične;
– „če je treba“, odločbe, s katerimi so bili v tem napredovalnem obdobju v omenjeni naziv imenovani uradniki, ki so opravljali naloge z nižjo ravnjo odgovornosti kot tožeče stranke in ki so navedeni na seznamu uradnikov, ki so napredovali, ki je bil 16. julija 2007 objavljen v obvestilu uslužbencem št. 136/07 (v nadaljevanju: odločbe o napredovanju potrjenih uradnikov) razglasi za nične;
– Svetu naloži plačilo stroškov.
17 Svet Sodišču za uslužbence predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– ustrezno odloči o stroških.
18 Sodišče za uslužbence je z dopisom z dne 19. novembra 2008 obvestilo Svet, da je bila zadeva v skladu s členom 13 Poslovnika dodeljena v odločanje občni seji. Poleg tega je Svet opozorilo, da tožeče stranke ne predlagajo le razglasitve ničnosti spornih odločb, temveč tudi razglasitev ničnosti odločb o napredovanju potrjenih uradnikov. Zato je Svet pozvalo, naj pojasni, ali bi se v primeru razglasitve ničnosti zadnjenavedenih odločb in ob domnevi, da bi se Svet odločil, da tožečim strankam za nazaj odobri napredovanje, tako napredovanje lahko zgodilo šele po razveljavitvi prvotno sprejetih odločb o napredovanju, to je odločb, ki naj bi bile izpodbijane v rokih za pravna sredstva iz Kadrovskih predpisov in naj bi bile prav tako nezakonite kot odločbe o zavrnitvi napredovanja. Sodišče za uslužbence je v istem dopisu nazadnje v skladu s členom 111(1) Poslovnika Svet pozvalo, naj predstavi svoja stališča glede tega, da se uradnike, ki so napredovali in katerih napredovanje tožeče stranke izpodbijajo, pozove k intervenciji.
19 Sodišče za uslužbence je z dopisom z dne 19. novembra 2008 obvestilo tožeče stranke, da je bila zadeva v skladu s členom 13 Poslovnika dodeljena v odločanje občni seji. Poleg tega je navedlo, da tožeče stranke ne predlagajo le razglasitve ničnosti spornih odločb, temveč tudi razglasitev ničnosti odločb o napredovanju potrjenih uradnikov, in da bi, če bi bilo ugotovljeno, da je ta predlog dopusten in mu je treba ugoditi, to posegalo v pravice zadevnih uradnikov. Sodišče za uslužbence je prav tako navedlo, da namerava te uslužbence pozvati, naj v tej zadevi intervenirajo, in je tožeče stranke v skladu s členom 111(1) Poslovnika pozvalo, naj glede te možnosti podajo svoja stališča.
20 Tožeče stranke so z dopisom z dne 24. novembra 2008 izrazile zadržanost glede nameravanega poziva Sodišča za uslužbence potrjenim uradnikom, ki so napredovali v naziv AST 7, k intervenciji in poudarile zamudo, ki bi jo tak poziv povzročil pri presoji zadeve.
21 Svet je v dopisu z dne 19. decembra 2008, meneč, da se poziv uradnikom, ki so napredovali, k intervenciji ne zdi nujen, navedel, da odločitev o tem vprašanju prepušča Sodišču za uslužbence. Prav tako je navedel, da „so bila delovna mesta za napredovanje v naziv AST 7 za napredovalno obdobje 2007 […] omejena“.
22 V zgoraj omenjenih dopisih ali pozneje ni nobena od strank ugovarjala razlagi Sodišča za uslužbence, da so predlogi za razglasitev ničnosti usmerjeni zgolj proti odločbam o napredovanju potrjenih uradnikov.
23 Sodišče za uslužbence je z dopisi z dne 23. januarja 2009 v skladu s členom 111(1) Poslovnika 14 potrjenih uradnikov, ki so leta 2007 napredovali v naziv AST 7 in katerih odločbe o napredovanju se izpodbijajo, pozvalo, naj intervenirajo v postopku.
24 Predsednik Sodišča za uslužbence je s sklepom z dne 3. aprila 2009 dopustil E. Niniou in M.-B. Postiglione Branco (v nadaljevanju: prvi intervenientki) ter M. De Jesus Cabrita in M.-F. Liegard (v nadaljevanju: drugi intervenientki), da v postopku intervenirajo v podporo predlogom tožene stranke.
25 Prvi intervenientki v intervencijski vlogi, ki je bila v sodnem tajništvu Sodišča za uslužbence vložena 11. maja 2009, Sodišču za uslužbence predlagata, naj:
– tožbo zavrne;
– ustrezno odloči o stroških.
26 Drugi intervenientki v intervencijski vlogi, ki je bila v sodnem tajništvu Sodišča za uslužbence vložena 21. maja 2009, Sodišču za uslužbence predlagata, naj:
– tožbo zavrne;
– tožečim strankam v skladu s členom 89 Poslovnika naloži plačilo stroškov.
27 Svet je z dopisom z dne 30. junija 2009 Sodišče za uslužbence obvestil, da ne bo predložil stališč glede vloženih intervencijskih vlog.
28 Tožeče stranke so v vlogi, ki je bila v sodnem tajništvu Sodišča za uslužbence vložena 3. julija 2009, izrazile svoja stališča glede intervencijske vloge drugih intervenientk. Navedle so iste predloge kot v tožbi, predlagale pa so tudi, da Svet nosi stroške intervenientk ali, podredno, da drugi intervenientki nosita svoje stroške.
29 Tožeče stranke so v vlogi, ki je bila v sodnem tajništvu Sodišča za uslužbence vložena 7. julija 2009 in se nanaša na intervencijsko vlogo prvih intervenientk, navedle iste predloge kot v tožbi, predlagale pa so tudi, da Svet nosi stroške intervenientk ali, podredno, da prvi intervenientki nosita svoje stroške.
30 Sodišče za uslužbence, ki je zasedalo na občni seji, je na dan obravnave zato, ker eden od članov ni smel opravljati svoje funkcije, zasedalo v sestavi le šestih sodnikov.
31 V skladu, prvič, s členom 17, prvi odstavek, Statuta Sodišča in člena 5, prvi odstavek, Priloge I k temu statutu in, drugič, s členom 27 Poslovnika lahko Sodišče za uslužbence veljavno odloča le v sestavi lihega števila sodnikov, kadar pa je zaradi odsotnosti sodnika ali zato, ker sodnik ne sme opravljati svoje funkcije, število sodnikov v senatu sodo, se mora sodnik, ki je najnižje uvrščen v vrstnem redu, določenem v skladu s členom 5 tega poslovnika, vzdržati posvetovanja (glej po analogiji sodbo Splošnega sodišča z dne 5. junija 1992 v zadevi Finsider proti Komisiji, T‑26/90, Recueil, str. II‑1789, točka 38).
32 Na podlagi zgoraj navedenih določb je o tej zadevi odločalo pet sodnikov, ki so sodbo tudi podpisali.
Pravo
33 Tožeče stranke v podporo vsem predlogom za razglasitev ničnosti navajajo štiri tožbene razloge:
– prvi tožbeni razlog se nanaša na pomanjkljivo obrazložitev;
– drugi tožbeni razlog se nanaša na kršitev člena 45(1) Kadrovskih predpisov, po eni strani, ker je Svet raven odgovornosti, ki jo imajo kandidati za napredovanje, pri primerjalni oceni uspešnosti upošteval le podredno, in po drugi strani, ker Svet pri primerjalni oceni uspešnosti ni preizkusil nekaterih meril, ki se uporabljajo podredno;
– tretji tožbeni razlog se nanaša na kršitev člena 7(1) Sklepa z dne 2. decembra 2004;
– četrti tožbeni razlog se nanaša na očitno napako pri presoji uspešnosti uradnikov, ki lahko napredujejo.
34 Sodišče za uslužbence meni, da je treba podrobneje preizkusiti tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev člena 45(1) Kadrovskih predpisov, ker naj bi Svet raven odgovornosti, ki jo imajo kandidati za napredovanje, pri primerjalni oceni uspešnosti upošteval le podredno.
Predlogi, vloženi zoper sporne odločbe
Trditve strank
35 Tožeče stranke trdijo, da je Svet kršil člen 45(1) Kadrovskih predpisov, ker je raven odgovornosti uradnikov, ki lahko napredujejo, pri primerjalni oceni uspešnosti upošteval le podredno.
36 Sodišče za uslužbence naj bi poleg tega v sodbi z dne 31. januarja 2008 v zadevi Valero Jordana proti Komisiji (F‑104/05, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑27 in II‑A‑1‑127, točki 74 in 75) presodilo, da je to merilo, ki je bilo dodano z novo različico člena 45 Kadrovskih predpisov, ki je stopila v veljavo 1. maja 2004, še toliko pomembnejše, ker je Splošno sodišče ob upoštevanju člena 45(1) Kadrovskih predpisov, ki je bil v veljavi pred tem datumom, presodilo, da raven odgovornosti pri primerjalni oceni uspešnosti ne more biti odločilno merilo.
37 Če bi bilo treba slediti razlagi nove različice člena 45(1) Kadrovskih predpisov, ki jo predlaga Svet, bi bil tej določbi odvzet koristni domet. Dejansko naj bi izraz „če je potrebno“, ki je vključen v ta člen, organu za imenovanja omogočil upoštevanje posebnih položajev, ki bi lahko obstajali, kadar uradnik opravlja naloge, ki presegajo njegov naziv.
38 Svet navaja, da na podlagi člena 45(1) Kadrovskih predpisov raven odgovornosti ni odločilen element, ki bi ga bilo treba upoštevati pri primerjalni oceni uspešnosti uradnikov. Opozarja, da se za uradnike, ki lahko napredujejo, ki spadajo v isto funkcionalno skupino, šteje, da imajo enakovredno raven odgovornosti. Merilo ravni odgovornosti bi lahko bilo upoštevno le podredno, če uradnik zaseda delovno mesto v svoji kategoriji ali v njenem okviru, ki je višje od njegovega kariernega razreda. V obravnavanem primeru pa naj raven odgovornosti, ki jo imajo tožeče stranke, ne bi bila očitno višja od ravni odgovornosti potrjenih uradnikov, ki so napredovali. To merilo, ki naj bi se uporabljajo le podredno, torej ne more spremeniti izida primerjalne ocene analitične presoje in splošnega vrstnega reda.
39 Svet na drugem mestu trdi, da mu na podlagi ustaljene sodne prakse sodišč Skupnosti ni treba upoštevati podrednih meril, kot sta starost in delovna doba, če meni, da uspešnost uradnikov, ki so napredovali, ni bila enaka kot uspešnost tožečih strank.
40 Intervenientke v svojih vlogah povzemajo argumente, s katerimi se brani Svet.
41 Na obravnavi je Svet pojasnil, katero razlago člena 45(1) Kadrovskih predpisov je treba sprejeti. Merilo ravni odgovornosti naj bi bilo treba upoštevati, kakor pri merilih za ocenjevalna poročila in za znanje jezikov uradnikov, kot eno od meril za presojo uspešnosti uradnikov, ki kandidirajo za napredovanje, in bi ga bilo tako treba pri primerjalni analizi uspešnosti preučiti kot „prvo“ merilo, v nasprotju s podrednimi merili, kot je starost ali delovna doba, ki se upoštevajo šele na drugem mestu, če se ugotovi, da so uradniki, ki lahko napredujejo, enako uspešni.
Presoja Sodišča za uslužbence
– Dopustnost tožbenega razloga
42 Glede K. Van Neyghema je tako iz njegove pritožbe (točka 29) kot iz odločbe Sveta, s katero je bila ta pritožba zavrnjena (točka 28), razvidno, da je tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev člena 45 Kadrovskih predpisov, ker naj bi Svet raven odgovornosti, ki jo imajo kandidati za napredovanje, pri primerjalni oceni uspešnosti upošteval le podredno, izrecno navedel v predhodnem postopku.
43 Glede drugih dveh tožečih strank se je Sodišče za uslužbence glede na sodno prakso, da je treba pritožbe razlagati v širšem smislu, vprašalo, ali je glede na besedilo pritožb, ki sta jih vložili ločeno, dopustno, da navajata tožbeni razlog iz prejšnje točke.
44 V. Bouillez se je v svoji pritožbi izrecno skliceval na kršitev člena 45(1) Kadrovskih predpisov (točka 22) in pojasnil (točka 26), da „je imel organ za imenovanja pri primerjalni presoji uspešnosti kandidatov za napredovanje na podlagi člena 45 Kadrovskih predpisov dolžnost, da preuči vse upoštevne elemente“. Treba je šteti, da je s to pritožbo, ki jo je treba razlagati v širšem smislu, V. Bouillez nameraval izpodbijati neupoštevanje ravni odgovornosti kandidatov za napredovanje pri primerjalni oceni uspešnosti, ki jo je izvedel Svet.
45 I. Wagner-Leclercq je v svoji pritožbi, ki je bila vložena v angleškem jeziku, navedla, da odločba, s katero ji je bilo zavrnjeno napredovanje, krši člen 45 Kadrovskih predpisov. Pojasnila je:
„Menim, da zaradi neobstoja opisa delovnih mest primerjalna ocena uspešnosti vsakega kandidata ob upoštevanju pomembnosti delovnega mesta, ki ga uradnik zaseda v organigramu, in temu ustreznih odgovornosti, ni bila mogoča.“
46 Z očitki, ki jih je tako oblikovala, se je tožeča stranka vsaj posredno sklicevala na tožbeni razlog, ki se nanaša na to, da organ za imenovanja ni upošteval ravni odgovornosti uradnikov, ki lahko napredujejo.
47 Iz zgoraj navedenega izhaja, da tri tožeče stranke lahko uveljavljajo tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev člena 45(1) Kadrovskih predpisov, ker naj bi Svet merilo, ki se nanaša na raven odgovornosti uradnikov, ki lahko napredujejo, pri primerjalni oceni uspešnosti upošteval le podredno. Poleg tega Sodišče za uslužbence ugotavlja, da Svet dopustnosti tožbenega razloga tožečih strank ni ugovarjal.
– Utemeljenost tožbenega razloga
48 Organ za imenovanja na podlagi člena 45(1) Kadrovskih predpisov pri primerjalni oceni uspešnosti upošteva predvsem poročila o uradnikih, uporabo tistih jezikov pri opravljanju nalog, za katere niso predložili dokazila o dobrem znanju, in če je potrebno, raven odgovornosti uradnikov, ki lahko napredujejo.
49 Sodišče za uslužbence je presodilo, da je izrecna omemba teh meril v členu 45 Kadrovskih predpisov – na področju, na katerem ima uprava široko diskrecijsko pravico – izraz posebnega pomena, ki ga zakonodajalec pripisuje njihovemu upoštevanju (sodba Sodišča za uslužbence z dne 31. januarja 2008 v zadevi Buendía Sierra proti Komisiji, F‑97/05, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑15 in II‑A‑1‑49, točka 62). Posebna omemba v členu 45(1) Kadrovskih predpisov glede upoštevanja, če je potrebno, ravni odgovornosti uradnika pri presoji uspešnosti zaradi napredovanja, je še toliko pomembnejša, ker je Splošno sodišče v sodbi z dne 12. julija 2001 v zadevi Schochaert proti Svetu (T‑131/00, RecFP, str. I‑A‑141 in II‑743, točka 43) presodilo, da je upoštevanje ravni odgovornosti uradnikov, ki lahko napredujejo, kot odločilnega merila v nasprotju s členom 45(1) v različici, ki je veljala pred 1. majem 2004.
50 Poleg tega je Sodišče za uslužbence presodilo, prvič, da je člen 45(1) Kadrovskih predpisov, ki se uporablja od 1. maja 2004, glede elementov, ki jih je treba upoštevati zaradi napredovanja, jasnejši od tega člena v različici, ki je veljala pred tem datumom, saj se na podlagi nove različice člena poleg ocenjevalnih poročil upoštevajo še tisti jeziki, za katere zadevni uradniki niso predložili dokazil o dobrem znanju, in, če je potrebno, raven odgovornosti; Sodišče za uslužbence je presodilo, drugič, da organ za imenovanja od zdaj primerjalno oceno uspešnosti uradnikov, ki lahko napredujejo, načeloma izvaja na podlagi teh treh elementov, pri čemer ima pojem „uspešnosti“ iz člena 45(1) Kadrovskih predpisov tako drugačen in vsebinsko širši obseg kot enak pojem, ki je bil naveden v različici tega člena, ki se je uporabljal pred 1. majem 2004 (sodba Sodišča za uslužbence z dne 7. novembra 2007 v zadevi Hinderyckx proti Svetu, F‑57/06, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑329 in II‑A‑1‑1831, točka 45). Organ za imenovanja lahko pri presoji uspešnosti uradnikov podredno, ob enaki uspešnosti uradnikov, ki lahko napredujejo, na podlagi treh elementov, ki so izrecno omenjeni v členu 45(1) Kadrovskih predpisov, upošteva druge elemente, kot sta starost kandidatov in njihova delovna doba v nazivu ali v službi (zgoraj navedena soba Hinderyckx proti Svetu, točka 46). Tudi Svet je na obravnavi zagovarjal tako razlago in pojasnil, da je v novih pravil, ki se uporabljajo v postopkih napredovanja in ki jih oblikujejo službe Sveta, poudarjena vloga merila ravni odgovornosti pri analizi uspešnosti kandidatov za napredovanje.
51 Poleg tega je bilo presojeno, da ima uprava, kadar ima široko diskrecijsko pravico – kot jo ima organ za imenovanja pri napredovanjih – obveznost, da pri primerjalni presoji uspešnosti kandidatov za napredovanje na podlagi člena 45(1) Kadrovskih predpisov skrbno in nepristransko preuči vse upoštevne elemente za presojo te uspešnosti (sodba Splošnega sodišča z dne 2. aprila 2009 v zadevi Komisija proti Berrisfordu, T‑473/07 P, ZOdl. JU, str. I‑B‑1‑17 in II‑B‑1‑85, točka 42; sodba z dne 10. oktobra 2007 v zadevi Berrisford proti Komisiji, F‑107/06, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑285 in II‑A‑1‑1603, točka 71).
52 Iz člena 45(1) Kadrovskih predpisov je tako razvidno, da je raven odgovornosti uradnikov, ki lahko napredujejo, eden od treh upoštevnih elementov, ki jih mora uprava upoštevati pri primerjalni analizi uspešnosti uradnikov, ki lahko napredujejo.
53 Seveda se za uradnike v isti funkcionalni skupini in z istim nazivom, kot je pravilno navedel Svet, domneva opravljanje enakovrednih nalog. Uporaba izraza „če je potrebno“ v členu 45(1) Kadrovskih predpisov potrjuje, da v večini primerov ob upoštevanju te domneve enakovredne ravni odgovornosti uradnikov znotraj istega naziva merilo ravni odgovornosti ni element, ki bi omogočal razlikovanje uspešnosti kandidatov za napredovanje.
54 Vendar je mogoče to domnevo ovreči, zlasti od združitve starih kategorij B in C v skupno kategorijo asistentov. Ta združitev je namreč samodejno povzročila širitev obsega odgovornosti, ki jih lahko ima uradnik iz funkcionalne skupine AST, kot je razvidno med drugim iz tabele v delu A Priloge I h Kadrovskim predpisom. Glede ravni odgovornosti lahko tako obstajajo občutne razlike med različnimi nalogami, ki jih opravljajo uradniki iz iste funkcionalne skupine. Poleg tega Kadrovski predpisi izvajanih nalog ne usklajujejo z določenim nazivom. Nasprotno, omogočajo ločitev med nazivom in nalogami (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 8. julija 2008 v zadevi Komisija proti Economidis, T‑56/07 P, ZOdl. JU, str. I‑B‑1‑31 in II‑B‑1‑213, točke od 58 do 60). Ta nepovezanost med nazivom in ravnjo izvajanih nalog poleg tega ustreza volji zakonodajalca in izbiri institucij, da olajšajo upravljanje osebja. Splošno sodišče je, ko je razlagalo člen 45 Kadrovskih predpisov, ki je veljal do 1. maja 2004, priznalo, da v nekaterih okoliščinah ta domneva enakovredne odgovornosti med uradniki znotraj istega naziva ni utemeljena (zgoraj navedena sodba Schochaert proti Svetu, točka 42 in navedena sodna praksa).
55 Na podlagi take domneve enakovrednosti torej ni mogoče sklepati, da uprava nima dolžnosti, da preuči merilo ravni odgovornosti, tako da konkretno preveri, ali bi to merilo lahko povzročilo razlike pri uspešnosti zadevnih uradnikov.
56 Zato izraza „če je potrebno“ ni mogoče razlagati tako, da upravi omogoča a priori neupoštevanje merila odgovornosti pri primerjalni analizi uspešnosti. Nasprotno, z izrecno omembo tega merila v členu 45(1) Kadrovskih predpisov – s tem da tega merila v različici tega člena, ki je veljala pred 1. majem 2004, ni bilo – je nameraval zakonodajalec povedati, da je raven odgovornosti, ki jo imajo uradniki, ki lahko napredujejo, element, ki je pri taki analizi lahko upošteven. Izraz „če je potrebno“ pomeni samo to, da se načeloma za uslužbence v istem nazivu šteje, da opravljajo naloge z enakovrednimi odgovornostmi, če pa v konkretnem primeru ni tako, je treba to okoliščino v postopku napredovanja upoštevati.
57 Poleg tega v obravnavanem primeru take domneve enakovrednosti uradnikov znotraj istega naziva nikakor ni mogoče sprejeti in tako povzročiti, da Svet ne bo preverjal upoštevnosti merila ravni odgovornosti, ki jo imajo uradniki, ki lahko napredujejo. Iz ocenjevalnih poročil V. Bouilleza in K. Van Neyghema je namreč razvidno, da sta bila sposobna opravljati naloge administratorja, to je naloge iz višje funkcionalne skupine od njune. Torej je mogoče, da so bile odgovornosti teh uradnikov na višji ravni kot odgovornosti drugih uradnikov, ki lahko v istem nazivu napredujejo.
58 V obravnavanem sporu je Svet na obravnavi nazadnje navedel, da je raven odgovornosti, ki jo imajo uradniki, ki lahko napredujejo, eno od treh „prvih“ meril, ki jih je treba upoštevati pri primerjalni oceni uspešnosti. Kljub temu pa je trdil, da mu ni mogoče očitati, da je v napredovalnem obdobju 2007 kršil člen 45(1) Kadrovskih predpisov, saj je pri sprejetju odločb o napredovanju in spornih odločb ta element upošteval.
59 Glede tega je treba ugotoviti, da nadzor razlogov v odločbi o napredovanju ali odločbi o zavrnitvi napredovanja otežuje dejstvo, da teh dveh vrst odločb ni treba obrazložiti (sodba Splošnega sodišča z dne 29. maja 1997 v zadevi Contargyris proti Svetu, T‑6/96, RecFP str. I‑A‑119 in II‑357, točka 147 in navedena sodna praksa). Obrazložena mora biti samo odločba o zavrnitvi pritožbe, ki jo nenapredovali kandidat vloži na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov, pri čemer se za obrazložitev te odločbe šteje, da je enaka obrazložitvi odločbe, zoper katero je bila pritožba vložena (sodba Splošnega sodišča z dne 11. junija 1996 v zadevi Anacoreta Correia proti Komisiji, T‑118/95, RecFP str. I‑A‑283 in II‑835, točka 82).
60 Da bi ugotovili, ali je Svet primerjalno oceno uspešnosti dejansko izvedel, kot trdi, na podlagi meril iz člena 45(1) Kadrovskih predpisov, pri čemer naj bi upošteval med drugim raven odgovornosti, ki jo imajo uradniki, ki lahko napredujejo, je torej treba preučiti dokumente v spisu, pri čemer je odgovor na pritožbo posebej pomemben.
61 Prvič, Svet svoje stališče opira na obvestilo z dne 12. junija 2007. V tem obvestilu je med drugim navedeno:
„Vsak odbor izdela sezname kandidatov, ki lahko napredujejo, za katere je po primerjalni oceni uspešnosti najverjetneje, da bodo zasedli delovna mesta, ki so se sprostila za leto 2007. Pri tej oceni se upoštevajo zlasti poročila o uradnikih, pa tudi drugi elementi, navedeni v členu 45 Kadrovskih predpisov.“
62 V točki 3 priloge 1 k obvestilu z dne 12. junija 2007 je navedeno:
„Posebnost tega napredovalnega obdobja je, da začne veljati člen 45(2) Kadrovskih predpisov, na podlagi katerega mora uradnik pred svojim prvim napredovanjem po zaposlitvi dokazati sposobnost delati v tretjem jeziku. Uradniki, na katere se ta ukrep nanaša, ki niso dokazali sposobnosti za delo v tretjem jeziku, ne morejo napredovati, tudi če imajo delovno dobo, ki je bila zahtevana 1. januarja 2007. […]“
63 Obvestilo z dne 12. junija 2007 pri primerjalni oceni uspešnosti poleg ocenjevalnega poročila sicer omenja tudi „druge elemente“ iz člena 45 Kadrovskih predpisov. Vendar ne navaja izrecno ravni odgovornosti, ki jo imajo uradniki, ki lahko napredujejo, medtem ko je v prilogi 1 k temu obvestilu izrecno navedeno merilo uporabe tistih jezikov, za katere zadevni uradniki niso predložili dokazil o dobrem znanju. V teh okoliščinah obvestilo z dne 12. junija 2007 glede na svojo splošnost in nenatančnost uporabljenih pojmov ne dokazuje, da je Svet pri primerjalni oceni uspešnosti upošteval raven odgovornosti.
64 Drugič, Svet se, da bi potrdil, da je v skladu s členom 45(1) Kadrovskih predpisov primerjal uspešnost uradnikov, ki lahko napredujejo, opira na poročilo posvetovalnega odbora za napredovanje. Treba pa je ugotoviti, da to poročilo ne pojasnjuje izrecno elementov, ki jih je ta odbor upošteval pri izdelavi svojih predlogov. Pri branju poročila se ugotovi, da je posvetovalni odbor razpolagal z ocenjevalnimi poročili kandidatov in s seznamom uradnikov, ki so dokazali sposobnost delati v tretjem jeziku. Vendar noben element poročila posvetovalnega odbora ne omogoča jasne ugotovitve, da je odbor razpolagal z upoštevnimi in uporabnimi elementi v zvezi z ravnjo odgovornosti, ki jo imajo različni uradniki, ki lahko napredujejo. Glede tega je pomembno, da se besedna zveza „raven odgovornosti“ v tem poročilu ne pojavlja. Zato s poročilom posvetovalnega odbora tudi ni mogoče dokazati, da je Svet pri sprejetju spornih odločb, upošteval raven odgovornosti.
65 Tretjič, zdi se, da je ob upoštevanju omenjene negotovosti obrazložitev odločb o zavrnitvi pritožb tožečih strank element, ki je posebej pomemben za to, da se Sodišču za uslužbence omogoči presoja o utemeljenosti tega tožbenega razloga.
66 Odločbi o zavrnitvi pritožb V. Bouilleza in I. Wagner-Leclercq v zvezi s tem nista jasni, saj ni nobenih podatkov o metodi, ki jo je Svet dejansko uporabil pri primerjavi uspešnosti uradnikov.
67 Toda iz odločbe o zavrnitvi pritožbe K. Van Neyghema je razvidno, da se je organ za imenovanja pri primerjalni oceni uspešnosti uradnikov, ki lahko napredujejo, oprl na ocenjevalna poročila zainteresiranih strank, ne da bi upošteval raven odgovornosti, ki jo imajo.
68 Namreč, najprej organ za imenovanja pri navajanju člena 45(1) Kadrovskih predpisov v tej odločbi poskrbi za to, da poudari del stavka „upošteva predvsem poročila o uradnikih“. Nato navaja, da imajo vsi potrjeni uradniki, ki so napredovali, boljša ocenjevalna poročila kot pritožnik. Nazadnje in najpomembneje uprava v tej odločbi navaja, da se lahko merilo ravni odgovornosti, ki jih imajo uradniki, upošteva le v primeru „enake uspešnosti“, „da bi se odločilo o uradnikih, ki napredujejo“.
69 S temi besedami je organ za imenovanja pritožniku sporočil, da merilo ravni odgovornosti ni bilo upoštevano, ker v obravnavanem primeru na podlagi ocenjevalnih poročil ni bilo ugotovljeno, da je njegova uspešnost enaka kot uspešnost uradnikov, ki so napredovali. Iz zelo splošnega besedila, ki ga je navedel v tej odločbi (to besedilo razkriva, da uprava za položaj pritožnika ni sprejela posamične rešitve, temveč je za njegov primer uporabila svojo razlago, ki jo sicer uporablja za člen 45 Kadrovskih predpisov), pa je mogoče sklepati, da organ za imenovanja pri presoji, ali imajo različni uradniki, ki lahko napredujejo v naziv AST 7, enako uspešnost, ni upošteval njihove ravni odgovornosti. Vendar kot je bilo rečeno prej, je raven odgovornosti eno od treh meril, ki omogočajo oceno uspešnosti kandidata za napredovanje.
70 Četrtič, Svet je v prilogi (B 9) k svojemu odgovoru na tožbo predložil splošno tabelo, iz katere so razvidne naloge in raven odgovornosti zadevnih uradnikov. Vendar iz spisa ne izhaja, da je ta tabela ob sprejetju spornih odločb obstajala, poleg tega pa ni bilo zatrjevano, da je ta tabela posvetovalnemu odboru za napredovanje, katerega predloge je Svet sprejel, rabila kot podlaga za analizo.
71 Iz zgoraj navedenega zato izhaja, da je pravno zadostno dokazano, da Svet v nasprotju z njegovimi trditvami ravni odgovornosti, ki so jih imeli uradniki, ni upošteval pri primerjalni oceni uspešnosti. Svet je tako napačno uporabil pravo. Zato je treba iz tega razloga sporne odločbe razglasiti za nične, ne da bi bilo treba preizkusiti druge tožbene razloge, ki so navedeni v tožbi.
Predlogi, vloženi zoper odločbe o napredovanju potrjenih uradnikov
Dopustnost
– Trditve strank
72 Drugi intervenientki trdita, da so predlogi, vloženi zoper odločbe o napredovanju potrjenih uradnikov, nedopustni. Te odločbe naj bi bile namreč le posledica odločb o potrditvi, ki jim tožeče stranke niso ugovarjale.
73 Tožeče stranke menijo, da tak ugovor nedopustnosti ne more uspeti. Namen tožbe naj namreč ne bi bil izpodbijanje odločb o potrditvi uradnikov, ki so napredovali in so prej spadali v staro kategorijo C, temveč razglasitev ničnosti odločb o napredovanju teh uradnikov, ker naj ti ne bi opravljali nalog iz kariernega toka asistentov brez omejitve napredovanja.
74 Vsebinsko stranke povzemajo razloge, ki so jih prej navedle v delu sodbe, ki se nanaša na predloge za razglasitev ničnosti spornih odločb.
75 Poleg tega drugi intervenientki navajata, da razglasitev ničnosti odločb o napredovanju potrjenih uradnikov očitno ne bi bila sorazmerna glede na število zadevnih uradnikov in škodo, ki bi jo to lahko povzročilo. Dodatno bi razglasitev ničnosti teh odločb posegala v načelo zaupanja v pravo in pridobljene pravice.
– Presoja Sodišča za uslužbence
76 Na podlagi člena 110 Poslovnika so predlogi v intervencijski vlogi dopustni le, če delno ali v celoti podpirajo predloge ene od strank v sporu. Intervenient tako ne more uveljavljati ugovora nedopustnosti, ki ni bil podan v pisnem postopku, Sodišče za uslužbence pa zato teh tožbenih razlogov ni dolžno preizkusiti.
77 Vendar lahko Sodišče za uslužbence na podlagi člena 77 Poslovnika kadar koli po uradni dolžnosti preizkusi, ali so izpolnjene procesne predpostavke javnega reda, vključno s tistimi, ki jih navaja intervenient (glej po analogiji sodbo Splošnega sodišča z dne 14. aprila 2005 v zadevi Sniace proti Komisiji, T‑88/01, ZOdl., str. II‑1165, točke 49, 52 in 53).
78 V obravnavanem primeru se v nasprotju s trditvami drugih intervenientk odločbe o potrditvi razlikujejo od odločb o napredovanju. Okoliščina, da tožeče stranke niso izpodbijale odločb o potrditvi, zato ne povzroči nedopustnosti predlogov, vloženih zoper odločbe o napredovanju.
79 Ugovoru nedopustnosti, ki ga navajata drugi intervenientki, torej ni mogoče ugoditi.
80 Poleg tega Sodišče za uslužbence meni, da je nujno spomniti, da je uradnikom, ki bi lahko napredovali v določeni naziv, načeloma v interesu, da izpodbijajo odločbe, s katerimi so v ta naziv napredovali drugi uradniki. Sodišče je posredno večkrat priznalo dopustnost take tožbe in je celo razglasilo ničnost odločb o napredovanju ali imenovanju zaradi napake pri primerjalni oceni uspešnosti ali v primeru, ko take ocene ni bilo (sodbi Sodišča z dne 23. januarja 1975 v zadevi De Dapper proti Parlamentu, 29/74, Recueil, str. 35, in z dne 17. januarja 1989 v zadevi Vainker proti Parlamentu, 293/87, Recueil, str. 23). Splošno sodišče pa je izrecno presodilo, da ima uslužbenec, tudi če ni pridobil pravice do napredovanja, vseeno interes, da izpodbija odločbo o napredovanju drugega uslužbenca v naziv, za katerega se bo lahko potegoval, če je zoper to odločbo vložil pritožbo, ki je bila zavrnjena (sodba Splošnega sodišča z dne 21. januarja 2004 v zadevi Robinson proti Parlamentu, T‑328/01, RecFP str. I‑A‑5 in II‑23, točki 32 in 33).
Vsebinska presoja
81 Tožeče stranke so zoper odločbe o napredovanju potrjenih uradnikov navedle tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev člena 45(1) Kadrovskih predpisov, ker naj bi Svet raven odgovornosti, ki jo imajo kandidati za napredovanje, pri primerjalni oceni uspešnosti upošteval le podredno. Ker je bil ta tožbeni razlog upoštevan že v podporo predlogom, vloženim zoper omenjene odločbe, in ker je Sodišče za uslužbence priznalo, da je utemeljen, bi moralo to običajno zato povzročiti ničnost teh odločb, ne da bi bilo treba preizkusiti druge tožbene razloge v podporo tem predlogom.
82 Vendar je sodišče Unije priznalo, da mora sodišče, kadar akt, ki bi moral biti razglašen za ničen, ustvarja pravico tretje osebe, za kar gre pri vpisu na čakalni seznam, odločbi o napredovanju ali odločbi o imenovanju na prosto delovno mesto, najprej preveriti, ali razglasitev ničnosti ne bi bila čezmerna sankcija glede na storjeno kršitev (sodba Sodišča z dne 5. junija 1980 v zadevi Oberthür proti Komisiji, 24/79, Recueil, str. 1743, točki 11 in 13, sodba Splošnega sodišča z dne 10. julija 1992 v zadevi Barbi proti Komisiji, T‑68/91, Recueil, str. II‑2127, točka 36).
83 Glede tega je treba opozoriti, da posledice, ki jih sodišče Unije pripisuje nezakonitostim na področju natečajev, niso enake posledicam na področju napredovanj. Razglasitev ničnosti vseh rezultatov natečaja je namreč načeloma čezmerna sankcija za storjeno kršitev, in to ne glede na naravo nepravilnosti in obseg njenih posledic na rezultate natečaja (glej glede nepravilne sestave komisije zlasti sodbo Splošnega sodišča z dne 22. junija 1990 v združenih zadevah Marcopoulos proti Sodišču, T‑32/89 in T‑39/89, Recueil, str. II‑281; glej glede kršitve načela enakega obravnavanja sodbo Splošnega sodišča z dne 17. marca 1994 v zadevi Smets proti Komisiji, T‑44/91, RecFP str. I‑A‑97 in II‑319).
84 Na področju napredovanj pa sodišče Unije preizkusi vsak primer posebej.
85 Prvič, upošteva naravo storjene kršitve. Če je ugotovljena nepravilnost le kršitev postopka, ki vpliva le na položaj enega uradnika (glej glede neobstoja ocenjevalnega poročila zlasti zgoraj navedeno sodbo Barbi proti Komisiji, ter sodbi Splošnega sodišča z dne 21. novembra 1996 v zadevi Michaël proti Komisiji, T‑144/95, RecFP str. I‑A‑529 in II‑1429, in z dne 5. oktobra 2000 v zadevi Rappe proti Komisiji, T‑202/99, RecFP str. I‑A‑201 in II‑911, glej glede neobstoja obrazložitve sodbo Splošnega sodišča z dne 6. julija 2004 v zadevi Huygens proti Komisiji, T‑281/01, ZOdl. JU str. I‑A‑203 in II‑903), sodišče Unije a priori meni, da taka nepravilnost ne upravičuje odprave odločb o napredovanju, saj bi taka razglasitev ničnosti pomenila čezmerno sankcijo. Nasprotno v primeru vsebinske napake, kot je napačna razlaga prava, ki vpliva na celotno primerjalno oceno uspešnosti, sodišče odločbe o napredovanju načeloma razglasi za nične (zgoraj navedeni sodbi Vainker proti Parlamentu in Robinson proti Parlamentu).
86 Drugič, preizkusi ravnotežje interesov.
87 Pri preizkusu ravnotežja interesov sodišče upošteva najprej interes zadevnih uradnikov, da se jim na podlagi ponovne učinkovite primerjalne ocene uspešnosti ob pravilnem upoštevanju meril, ki se uporabljajo na podlagi predpisov, zakonito in popolnoma zagotovijo njihove pravice, da v prihodnosti ne konkurirajo skupaj z uradniki, ki so nezakonito napredovali, in da se jim v prihodnje nezakonitost, ki jo je ugotovilo sodišče, ne bo ponovila.
88 Nato upošteva interese uradnikov, ki so nezakonito napredovali. Seveda ti niso pridobili nobenih pravic do ohranitve napredovanja, če so odločbe o napredovanju nezakonite in če so bile izpodbijane v roku za vložitev tožbe pri sodišču (glej glede primerov razglasitve ničnosti zgoraj navedeni sodbi Vainker proti Parlamentu in Robinson proti Parlamentu). Vseeno sodišče upošteva dejstvo, da se ti uradniki lahko sklicujejo na dobrovernost glede zakonitosti odločb, s katerimi so napredovali, zlasti če imajo zainteresirane osebe pozitivno mnenje nadrejenih, ki lahko napredovanje objektivno upraviči. Sodišče je toliko bolj občutljivo glede interesov teh uradnikov, če so del velike skupine (glej glede rešitve pri zavrnitvi predlogov za razglasitev ničnosti, ki so vloženi proti celotnemu seznamu s številnimi uradniki, ki so napredovali, sodbo Splošnega sodišča z dne 19. oktobra 2006 v zadevi Buendía Sierra proti Komisiji, T‑311/04, ZOdl., str. II‑4137, točka 349).
89 Nazadnje sodišče preizkusi interes službe, to je zlasti spoštovanje zakonitosti, proračunske posledice, če se nezakonite odločbe ne razglasijo za nične (glej točko 90 spodaj), mogoče težave pri izvršitvi sodbe, morebitna poseganja v nepretrganost dela in nevarnost poslabšanja medsebojnih odnosov v instituciji.
90 Potem ko je upoštevalo različne obstoječe interese, se sodišče v vsakem primeru posebej odloči, ali bo odločbe o napredovanju razglasilo za nične ali ne. Če nazadnje oceni, da bi razglasitev ničnosti odločb o napredovanju glede na ugotovljeno nezakonitost pomenila čezmerno sankcijo, lahko – če je potrebno, da bi v interesu tožeče stranke sodbi, v kateri je ugotovljena ničnost odločbe o nenapredovanju, zagotovilo polni učinek – izvrši neomejeno sodno pristojnost, ki jo ima v sporih finančne narave, in instituciji celo po uradni dolžnosti naloži plačilo odškodnine (zgoraj navedena sodba Oberthür proti Komisiji, točka 14).
91 V obravnavani zadevi se preučevanje teh različnih elementov presoje opravi v posebnem kontekstu. Treba je namreč poudariti, da so tožeče stranke Sodišču za uslužbence predlagale, naj razglasi ničnost odločb o napredovanju potrjenih uradnikov, samo „če je treba“ (in ne „kot posledico razglasitve ničnosti odločb o nenapredovanju“).
92 Sodišče za uslužbence mora zato glede na besedilo teh predlogov, še preden preizkusi, ali je razglasitev ničnosti odločb v zgoraj omenjenih okoliščinah čezmerna sankcija za ugotovljeno nezakonitost, presoditi, ali je ta razglasitev ničnosti nujna, da se ustvarijo možnosti tožečih strank za napredovanje, pri čemer vzpostavitev zakonitosti povzroči novo primerjalno analizo uspešnosti na podlagi meril, ki se uporabljajo na podlagi predpisov, in če je potrebno, napredovanje tožečih strank z učinkom ex tunc.
93 Osnovno vprašanje je torej, ali bi se s tem, da bi se v pravnem redu ohranile v veljavi odločbe o napredovanju štirinajstih potrjenih uradnikov, oviralo napredovanje tožečih strank, če bi bila na koncu nove primerjalne ocene, ki bi bila izvedena v okviru izvršitve sodbe, uspešnost tožečih strank boljša od uspešnosti tistih uradnikov, ki so nezakonito napredovali, in bi jim omogočala napredovanje.
94 Ob upoštevanju priloge 2 k obvestilu z dne 12. junija 2007, ki število mogočih napredovanj v naziv AST 7 omejuje na 22, in dopisa Sveta z dne 19. decembra 2008, ki to informacijo potrjuje, se je do konca pisnega postopka zdela razglasitev ničnosti odločb o napredovanju potrjenih uradnikov a priori nujna, saj je bilo videti, da bi bilo morebitno napredovanje tožečih strank v naziv AST 7 mogoče le, če potrjeni uradniki, ki so napredovali v ta naziv, to napredovanje izgubijo.
95 Predstavnik Sveta je ob predstavitvi svojih stališč na obravnavi navedel, da razglasitev ničnosti odločb o napredovanju potrjenih uradnikov ob razglasitvi sodbe ni več nujna. Navedel je namreč, da bo Svet v primeru razglasitve ničnosti spornih odločb v okviru ukrepov za izvršitev sodbe tožečim strankam zagotovil pravice, po potrebi s sprejetjem odločb o napredovanju za leto 2009, in jim za obdobje od leta 2007 do leta 2009 dodelil odškodnino za škodo zaradi zapoznelega napredovanja.
96 Po uvodnih predstavitvah stališč strank in intervenientk je odvetnik tožečih strank v odgovor na eno od vprašanj Sodišča za uslužbence, s katerim je to skušalo ugotoviti, ali so se tožeče stranke ob upoštevanju zgoraj omenjenih navedb Sveta pripravljene odpovedati predlogom za razglasitev ničnosti odločb o napredovanju potrjenih uradnikov, izrazil pripravljenost, da sprejme tako odpoved, če Svet pisno potrdi zaveze, ki jih je navedel njegov predstavnik.
97 Svet je po obravnavi z dopisom z dne 17. decembra 2009 navedel vsebino svojih zavez. Potrdil je, da če bo Sodišče za uslužbence sporne odločbe zaradi nezakonitosti primerjalne ocene uspešnosti za napredovalno obdobje 2007 za naziv AST 7 razglasilo za nične, bo sprejel te izvršilne ukrepe:
„[…] organ za imenovanja bo ponovno sklical posvetovalni odbor za napredovanje zaradi izvedbe nove primerjalne ocene uspešnosti uradnikov, ki lahko v letu 2007 napredujejo v naziv AST 7, v skladu z ugotovitvami iz sodbe. Ta nova primerjalna ocena uspešnosti ne bo omejena samo na tožeče stranke in uradnike, ki so napredovali, temveč se bo morala nanašati na uspešnost vseh uradnikov, ki bi lahko v napredovalnem obdobju 2007 napredovali v naziv AST 7.
Tožeče stranke bodo lahko napredovale samo, če bodo na koncu te primerjalne ocene in po uporabi vseh meril, ‚prvih‘ in podrednih, zasedle ustrezno mesto v primerjavi s preostalimi uradniki, ki lahko napredujejo. Če bo dejansko tako, bodo zadevne tožeče stranke – poleg uradnikov, ki so napredovali v napredovalnem obdobju 2007 in katerih odločbe o napredovanju ne bodo spremenjene – napredovale v naziv AST 7 z učinkom za nazaj, se pravi od 1. januarja 2007.“
98 Tožeče stranke so Sodišče za uslužbence z dopisom z dne 7. januarja 2010 obvestile, da se glede na pojasnila Sveta iz dopisa z dne 19. decembra 2009 ne bodo odpovedale predlogom za razglasitev ničnosti odločb o napredovanju.
99 Iz korespondence med strankami je razvidno, da je Svet sprejel dokončno zavezo, da v okviru izvršitve te sodbe izvede novo primerjalno oceno uspešnosti in, če bo potrebno, da tožeče stranke napredujejo za nazaj.
100 Videti je, da glede na to nepogojno zavezo Sveta, ki je skladna s členom 266 PDEU, razglasitev ničnosti odločb o napredovanju ni nujna za to, da se tožečim strankam ustrezno zagotovijo njihove pravice, saj bi tožeče stranke lahko napredovale poleg potrjenih uradnikov, ki so že napredovali, s tem da bi imelo tako morebitno dodatno napredovanje, nujno enake posledice kot odločbe o napredovanju, ki bi bile prvotno sprejete, ne da bi imelo kakršno koli negativno konotacijo.
101 Čeprav so tožeče stranke v dopisu z dne 7. januarja 2010 izpodbijale, kako namerava Svet izvršiti to sodbo, in navedle, da bi bilo treba njihovo uspešnost primerjati samo z uspešnostjo tistih uradnikov, ki so že napredovali, in ne z uspešnostjo vseh uradnikov, ki lahko napredujejo, ta očitek ne vpliva na presojo, ali je razglasitev ničnosti odločb o napredovanju nujna ali ne. Natančna določitev uradnikov, ki bi bili v okviru izvršitve sodbe lahko upravičeni do nove primerjalne ocene uspešnosti, ni odvisna od vprašanja razglasitve ničnosti odločb o napredovanju potrjenih uradnikov.
102 V teh okoliščinah razglasitev ničnosti odločb o napredovanju potrjenih uradnikov ni nujna. Torej je treba predloge, ki so vloženi zoper te odločbe, zavrniti.
Stroški
103 V skladu s členom 87(1) Poslovnika se ob upoštevanju drugih določb tega poglavja neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. V skladu s členom 87(2) lahko Sodišče za uslužbence, če to zahteva pravičnost, odloči, da se neuspeli stranki naloži le plačilo dela stroškov ali da se ji plačilo stroškov ne naloži.
104 Iz obrazložitve te odločbe je razvidno, da je Svet neuspela stranka v glavni stvari. Poleg tega so tožeče stranke v svojih predlogih izrecno predlagale, naj se mu naloži plačilo stroškov. Ker okoliščine tega primera ne upravičujejo uporabe določb člena 87(2) Poslovnika, se Svetu naloži plačilo vseh stroškov.
105 V skladu s členom 89(4) Poslovnika nosijo intervenientke svoje stroške, pri čemer to ne vpliva na morebitne stroške, ki jih mora v skladu s členom 24 Statuta v celoti ali deloma plačati Svet.
Iz teh razlogov je
SODIŠČE ZA USLUŽBENCE (občna seja)
razsodilo:
1. Odločbe, s katerimi je Svet Evropske unije v napredovalnem obdobju 2007 zavrnil napredovanje V. Bouilleza, K. Van Neyghema in I. Wagner-Leclercq v naziv AST 7, se razglasijo za nične.
2. Drugi predlogi V. Bouilleza, K. Van Neyghema in I. Wagner-Leclercq se zavrnejo.
3. Svetu Evropske unije se naloži plačilo stroškov.
4. Intervenientke nosijo svoje stroške.
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 5. maja 2010.