SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE
(prvi senat)
z dne 27. novembra 2007(*)
„Javni uslužbenci – Uradniki – Socialna varnost – Skupni sistem zdravstvenega zavarovanja – Zunajzakonska skupnost – Člen 72 Kadrovskih predpisov – Člen 1 priloge VII h Kadrovskim predpisom – Člen 12 Pravilnika o zdravstvenem zavarovanju“
V zadevi F-122/06,
zaradi tožbe, vložene na podagi členov 236 ES in 152 AE,
Anton Pieter Roodhuijzen, uradnik Komisije Evropskih skupnosti, stanujoč v Luxembourgu, ki ga zastopa É. Boigelot, odvetnik,
tožeča stranka,
proti
Komisiji Evropskih skupnosti, ki jo zastopata J. Currall in D. Martin, zastopnika,
tožena stranka,
SODIŠČE ZA USLUŽBENCE (prvi senat),
v sestavi H. Kreppel, predsednik, H. Tagaras (poročevalec) in S. Gervasoni, sodnika,
sodni tajnik: S. Boni, administrator,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 12. junija 2007
izreka naslednjo
Sodbo
1 A. P. Roodhuijzen, uradnik Komisije Evropskih skupnosti, je s tožbo, vloženo 23. oktobra 2006 v sodnem tajništvu Sodišča za uslužbence, predlagal Sodišču za uslužbence, naj razglasi ničnost odločbe Komisije z dne 28. februarja 2006, potrjene 20. marca 2006, da se njegova skupnost z Mario Heleno Astrid Hart ne prizna in da zato slednja nima pravic iz Skupnega sistema zdravstvenega zavarovanja Evropske skupnosti (v nadaljevanju: SSZZ), ter odločbe o zavrnitvi pritožbe, ki jo je 12. julija 2006 izdal organ, pristojen za imenovanja (v nadaljevanju: OPI).
Pravni okvir
2 Člen 72(1) Kadrovskih predpisov za uradnike Evropskih skupnosti (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi) določa:
„Uradnik, njegov zakonski partner, če pa ta ni upravičen do dajatev iste vrste in enake ravni na podlagi katere koli druge zakonske določbe ali predpisov, njegovi otroci in drugi vzdrževani družinski člani v smislu člena 2 priloge VII so zdravstveno zavarovani do višine 80 % nastalih stroškov ob upoštevanju pravil, ki jih sporazumno pripravijo institucije Skupnosti po posvetovanju z odborom za kadrovske predpise. Ta stopnja se poviša na 85 % za naslednje storitve: posvetovanja in obiski, kirurške operacije, hospitalizacija, farmacevtski proizvodi, radiologija, analize, laboratorijski testi in proteze na recept, razen zobnih. Stopnja se poviša na 100 % ob tuberkulozi, otroški paralizi, raku, duševni bolezni in drugih boleznih, ki jih [OPI] prizna kot primerljivo težke bolezni, ter za zgodnje odkrivanje bolezni in porod. Vendar pa se stoodstotno povračilo ne uporabi ob poklicnih boleznih ali nesrečah, za katere se uporabi člen 73.
Neporočeni partner uradnika se v sistemu zdravstvenega zavarovanja šteje kot zakonec, kadar so izpolnjeni prvi trije pogoji iz člena 1(2)(c) priloge VII.
[…]“
3 Člen 1(2) priloge VII h Kadrovskim predpisom določa:
„Gospodinjski dodatek dobi
a) poročeni uradnik;
b) ovdoveli, razvezani, sodno ločeni ali neporočeni uradnik, ki ima enega ali več vzdrževanih otrok v smislu člena 2(2) in (3) spodaj;
c) uradnik, ki živi v registrirani zunajzakonski skupnosti, pod pogojem, da:
i) par predloži dokument, ki ga država članica ali pristojni organ države članice prizna kot pravni dokument, ki potrjuje njun status zunajzakonskih partnerjev,
ii) nobeden od partnerjev ni poročen ali ni v drugi zunajzakonski skupnosti,
iii) partnerja nista v sorodu na kateri koli od naslednjih načinov: roditelj, otrok, stari starši, vnuk/-inja, brat, sestra, teta, stric, nečak, nečakinja, zet, snaha,
iv) par nima pravne možnosti za poroko v državi članici; za namene te točke se šteje, da ima par zakonsko možnost poroke samo, kadar oba partnerja izpolnjujeta pogoje, določene v zakonodaji države članice, ki dovoljujejo poroke takih parov;
[…]“
4 Člen 12 Pravilnika o zdravstvenem zavarovanju uradnikov Evropskih skupnosti (v nadaljevanju: skupna ureditev) določa:
„Pod pogoji, določenimi v členih 13 in 14, so po uslužbencu zavarovani:
– zakonec uslužbenca, če ni sam zavarovan v tem sistemu,
– priznani partner uslužbenca, čeprav ni izpolnjen pogoj, določen v členu 1(2)(c), zadnja alinea, priloge VII h Kadrovskim predpisom,
– zakonec ali priznani partner, v primeru dopusta iz osebnih razlogov, kot je predviden s Kadrovskimi predpisi.“
5 Na Nizozemskem, kot izhaja iz brošure, ki jo je Komisija priložila k svojemu odgovoru na tožbo in ki jo je po njenih navedbah izdala nizozemska uprava, nacionalni zakon poleg običajne zakonske zveze predvideva dve obliki skupnosti, to sta registrirana zunajzakonska skupnost (geregistreerd partnerschap) in sporazum o skupnem življenju (samenlevingsovereenkomst). Prva ima pravne, premoženjske in nepremoženjske učinke, ki so zelo podobni učinkom zakonske zveze, druga oblika skupnosti pa izhaja iz avtonomije volje strank in med njima ustvarja načeloma le tiste učinke, ki izhajajo iz pravic in obveznosti, ki jih ti določita v sporazumu.
Dejansko stanje
6 Tožeča stranka, nizozemski državljan, je uradnik pri Eurostatu od 15. februarja 2006. 20. februarja 2006 je zahteval, naj Komisija prizna njegovo skupnost z Mario Heleno Astrid Hart, urejeno s sporazumom o skupnem življenju (samenlevingsovereenkomst), sklenjenim 29. decembra 2005 pred notarjem na Nizozemskem, da bi njegova partnerica imela pravice iz SSZZ.
7 Urad za vodenje in plačevanje posameznih pravic (PMO) je z dopisom z dne 28. februarja zavrnil njeno zahtevo z obrazložitvijo, da sporazum o skupnem življenju, ki sta ga sklenila tožeča stranka A. P. Roodhuijzen in njegova partnerka, ne more šteti za zunajzakonsko skupnost, ki jo priznava nizozemska zakonodaja (zakon o „geregistreerd partnerschap“, ki je začel veljati 1. januarja 1998), kot naj bi zahteval člen 1(2)(c) priloge VII h Kadrovskim predpisom.
8 Tožeča stranka je 13. marca 2006 izpodbijala zavrnitev svoje zahteve in predložila potrdilo nizozemskega veleposlaništva v Luksemburgu, v skladu s katerim je Nizozemska priznala „samenlevingsovereenkomst“, ki sta ga v prisotnosti notarja podpisala A. P. Roodhuijzen, tožeča stranka, in njegova partnerka, in s katerim je bil potrjen njun status zunajzakonskih partnerjev.
9 Vendar je Komisija z dopisom z dne 20. marca 2006 potrdila svojo odločbo z dne 28. februarja 2006. Menila je, da tudi če bi sporazum o skupnem življenju pomenil uradno potrditev statusa zunajzakonske skupnosti tožeče stranke A. P. Roodhuijzena in njegove partnerke, ta ne ustvarja drugih pravic in obveznosti, razen tistih, ki sta jih partnerja pisno določila. To, da je bil sporazum podpisan pred notarjem, naj ne bi spremenilo dejstva, da je šlo zgolj za zasebno pogodbo, ki nima pravnih učinkov za tretje in za katero ni določena obveznost registracije. Člen 1(2)(c) priloge VII h Kadrovskim predpisom pa naj bi za zunajzakonske skupnosti določal tako obveznost, ker registracija ustvarja pravice in obveznosti, ki so podobne pravnim učinkom zakonske zveze.
10 Tožeča stranka je 31. marca 2006 vložila pritožbo, v kateri je izpodbijala Komisijino razlago določb člena 1(2) priloge VII h Kadrovskim predpisom, za katero meni, da je bila preozka. V tej pritožbi je zatrjevala, da je bila registracija sporazuma pred notarjem zadosten pogoj in je potrdila nekatere okoliščine, ki dokazujejo, da naj bi bilo malo razlik med njeno skupnostjo in institutom zakonske zveze. A. P. Roodhuijzen je zlasti poudaril, da njegovo razmerje s partnerko traja že več kot dve leti, da imata skupaj otroka, ki ga je uradno priznal in da pričakujeta drugega otroka. Dodal je, da sta on in njegova partnerka vzajemno sestavila oporoki in je sklenil življenjsko zavarovanje v prid svoje partnerke.
11 Upravljalni odbor SSZZ (v nadaljevanju: upravljalni odbor) je v mnenju z dne 1. junija 2006 na podlagi dokumentov, ki jih je predložila tožeča stranka, zlasti sporazuma o skupnem življenju, sklenjenega pred notarjem, ter potrdila, ki ga je izdalo nizozemsko veleposlaništvo v Luksemburgu, menil da bi zadevna skupnost morala biti priznana, kot da izpolnjuje pogoje, določene s členom 12 skupne ureditve, še zlasti pogoj, določen v členu 1(2)(c)(i) priloge VII h Kadrovskim predpisom.
12 Kljub temu pritrdilnemu mnenju upravljalnega odbora je OPI z odločbo z dne 12. julija 2006 zavrnil pritožbo tožeče stranke. Menil je, da je cilj določb Kadrovskih predpisov priznati pravice iz SSZZ samo partnerjem, ki živijo v razmerju, podobnem zakonski zvezi, ki obsega vzajemne pravice in obveznosti, kot jih opredeljuje zakon. Poudaril je, da je sporazum o skupnem življenju le zasebna pogodba – ki jo lahko sklene tudi več oseb kot dve in da stranke te pogodbe lahko same določijo vsebino – in da čeprav je ta skupnost registrirana pri notarju, dejansko nima nobenih pravnih učinkov in je torej ni mogoče šteti za tako zunajzakonsko skupnost, kot je predvidena s členom 1(2)(c) priloge VII h Kadrovskim predpisom.
13 Odločba OPI je bila vročena tožeči stranki 13. julija 2006.
Predlogi strank
14 Tožeča stranka Sodišču za uslužbence predlaga:
– odločba OPI z dne 28. februarja, potrjena 20. marca 2006, da se skupnost tožeče stranke z Mario Heleno Astrid Hart v sistemu zdravstvenega zavarovanja ne prizna kot zunajzakonska skupnost, naj se razglasi za nično;
– odločba OPI z dne 12. julija 2006, vročena 13. julija 2006, s katero je bila zavrnjena pritožba, ki jo je tožeča stranka vložila 27. marca 2006 na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov, naj se razglasi za nično;
– v vsakem primeru naj se v skladu s členom 87(2) Poslovnika Sodišča prve stopnje Komisiji naloži plačilo vseh stroškov.
15 Komisija Sodišču za uslužbence predlaga, naj:
– ugotovi, da tožba ni utemeljena;
– ustrezno odloči glede stroškov postopka.
Predmet spora
16 Tožeča stranka predlaga razglasitev ničnosti odločbe z dne 28. februarja 2006, potrjene 20. marca 2006, s katero je bilo zavrnjeno priznanje njegove skupnosti s partnerko, zaradi česar slednja nima pravic iz SSZZ, in razglasitev ničnosti odločbe OPI z dne 12. julija 2006 o zavrnitvi njene pritožbe. V zvezi s tem je treba poudariti, da v takih okoliščinah Sodišče za uslužbence skladno z ustaljeno sodno prakso odloča samo o kršitvah, zoper katere je bila vložena pritožba (v tem smislu glej sodbo Sodišča z dne 17. januarja 1989 v zadevi Vainker proti Parlamentu, 293/87, Recueil, str. 23, točka 8, in sodbo Sodišča prve stopnje z dne 14. novembra 2006 v zadevi Chatziioannidou proti Komisiji, F‑100/05, še neobjavljena v ZOdl., točka 24). Zato je treba predloge tožeče stranke razumeti tako, da je njihov cilj razglasitev ničnosti odločbe z dne 28. februarja 2006, kot je bila potrjena 20. marca 2006.
Pravo
17 Tožeča stranka v utemeljitev svojih predlogov navaja kršitev člena 72 Kadrovskih predpisov, člena 1(2)(c)(i) priloge VII h Kadrovskim predpisom ter člena 12 skupne ureditve, očitno napačno presojo, kršitev obveznosti obrazložitve ter kršitev splošnih pravnih načel, kot so načelo enakega obravnavanja uradnikov, načelo dobrega upravljanja in dolžne skrbnosti, ter tistih načel, na podlagi katerih je OPI dolžan odločbo izdati samo na podlagi zakonsko dopustnih razlogov, torej na podlagi razlogov, ki so upoštevni in pri katerih ne gre za očitno napačno presojo dejanskega ali pravnega stanja.
18 Sodišče za uslužbence ugotavlja, da je treba najprej preizkusiti tožbene razloge v zvezi s kršitvijo člena 72 Kadrovskih predpisov, člena 1(2)(c)(i) priloge VII h Kadrovskim predpisom ter člena 12 skupne ureditve.
Trditve strank
19 Tožeča stranka meni, na eni strani, da iz člena 72 Kadrovskih predpisov, člena 1(2)(c)(i) priloge VII h Kadrovskim predpisom ter člena 12 skupne ureditve, ki jih je treba razlagati skupaj in dosledno, izhaja, da mora na podlagi člena 72 Kadrovskih predpisov in člena 12 skupne ureditve neporočeni partner uradnika, zato da bi imel pravice iz SSZZ, izpolnjevati le prve tri pogoje, določene v členu 1(2)(c) priloge h Kadrovskim predpisom, namreč pogoje, določene v točkah (i), (ii), (iii). Tožeča stranka je na obravnavi tudi poudarila, da naj bi dobesedna razlaga zadevnih določb potrjevala to preučitev. Ker se posledično, v nasprotju s tem, kar trdi PMO v svoji odločbi o zavrnitvi predloga za priznanje zunajzakonske skupnosti tožeče stranke in nato OPI v svoji odločbi o zavrnitvi pritožbe, zunajzakonske skupnosti za SSZZ lahko dopustijo, ne da bi jih bilo treba registrirati kako drugače kot z notarskim aktom, naj Komisija zgoraj navedenim členom ne bi mogla dodati pogojev, ki v njih niso določeni. Zato bi moralo biti neporočenim partnerjem, ki jih kot take priznava država članica, kot je očitno primer skupnosti med tožečo stranko A. P. Roodhuijzenom in njegovo partnerko, omogočeno, da imajo ugodnosti, ki so določene s Kadrovskimi predpisi.
20 Tožeča stranka v zvezi s tem zatrjuje, da poleg pogojev, določenih v (ii) in (iii), ki v njenem primeru niso problematični, izpolnjuje tudi pogoj iz člena 1(2)(c)(i) priloge h Kadrovskim predpisom. Predložila naj bi namreč uradni dokument, ki ga priznava država članica, v tem primeru sporazum o skupnem življenju, sklenjen v obliki notarskega zapisa, ki naj bi dokazoval priznanje njenega statusa zunajzakonskega partnerja; poleg tega uradnega dokumenta, ki po njenem mnenju sam po sebi zadošča, naj bi bilo v spisu tudi potrdilo nizozemskega veleposlaništva v Luksemburgu, ki potrjuje priznanje zunajzakonske skupnosti. Komisija naj bi bila v vsakem primeru dolžna upoštevati sporazum o skupnem življenju, ki je bil predložen v spisu, in naj v položaju tožeče stranke ne bi mogla zavrniti priznanja učinkov, ki izhajajo iz statusa priznanega partnerja, niti se postavljati v položaj razlagalca nizozemske notranje zakonodaje.
21 Tožeča stranka A. P. Roodhuijzen prav tako ugotavlja, da je Komisija v dopisu z dne 20. marca 2006 sama priznala, da je bil že sporazum o skupnem življenju, ki ga je sklenil s svojo partnerko, uradna potrditev njunega statusa zunajzakonskih partnerjev. Zato naj bi bilo presenetljivo, da Komisija vztraja pri tem, da njemu in njegovi partnerki ne prizna pridobljene pravice, ki izhaja iz te ugotovitve. Ker te določbe Kadrovskih predpisov napotujejo na priznanje dokumenta in položaja s strani države članice, naj se Komisija ne bi mogla zatekati k načelu avtonomne razlage prava Skupnosti, da bi zavrnila upoštevanje predloženih dokumentov in položaja, ki ga izkazujejo. Poleg tega je sporazum, ki ga je sklenil s svojo partnerko, notarski zapis, torej akt, ki ga je sestavila oseba s pooblastili javnega organa, ki lahko sestavlja verodostojne izvršljive akte.
22 Tožeča stranka poleg tega ugotavlja, da je člen 1(2)(c)(iv) priloge VII h Kadrovskim predpisom, ki se nanaša na pogoj, da civilna poroka med partnerjema v državi članici ni bila mogoča, namerno izključen s členom 72 Kadrovskih predpisov in členom 12 skupne ureditve, kar naj bi jasno dokazovalo, da vprašanje poroke ni bistveno za priznanje zunajzakonske skupnosti za namene razširitve pravic iz SSZZ na partnerja uradnika, v nasprotju s tem, kar ji je ugovarjala Komisija. Ne glede na to, ali obstaja možnost poroke ali ne, naj bi se osebe prosto odločile za zunajzakonsko skupnost ali ji dale prednost, ker ta dva instituta nista enaka in se njune podobnosti nehajo pri javni razglasitvi in priznanju, ki iz tega sledi.
23 Tožeča stranka nazadnje ob sklicevanju na sodbo Sodišča z dne 17. aprila 1986 v zadevi Reed (59/85, Recueil, str. 1283, točka 15) ugotavlja, da družbeni razvoj običajev v mnogih državah članicah še bolj upravičuje široko razlago pojmov „zakonec“ in „zunajzakonski partner“, tako da se vanj vključi partnerje nasprotnih spolov, ki živijo v priznanem stalnem razmerju.
24 Komisija odgovarja, da v nasprotju s trditvami tožeče stranke normodajalec ni želel razširiti pravic iz SSZZ na vse trdne skupnosti uradnikov, kadar bi bila njihova zunajzakonska skupnost „priznana“, ampak le na tiste, katerih skupnost je zelo izenačena z „zakonsko zvezo“ v državi članici, v kateri je nastala.
25 Komisija najprej opozarja, da iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je treba pri razlagi določbe prava Skupnosti upoštevati ne le njene izraze, ampak tudi njeno sobesedilo in cilje, ki jih želi doseči ureditev, v katero spada. Na eni strani Komisija meni, da sploh ni sporno, da je cilj člena 72 Kadrovskih predpisov in člena 1 priloge VII h Kadrovskim predpisom določiti osebe, ki so „izenačene“ z „zakonci“ uradnikov. Po mnenju Komisije se ta cilj med drugim kaže v določbah člena 72 Kadrovskih predpisov, ki se nanaša na neporočenega partnerja uradnika, ki ga je mogoče „šteti“ za zakonca. Na drugi strani Komisija zatrjuje, da je besedilo člena 1(2)(c)(i) priloge VII h Kadrovskim predpisom „nevtralno“ zaradi zelo raznolikih nacionalnih zakonodaj držav članic o „skupnostih, ki so izenačene z zakonsko zvezo“, in da zato normodajalec ne more sprejeti jasnejše formulacije, ki bi zaradi svoje prevelike natančnosti lahko izpustila skupnosti, ki za ta namen obstajajo v nekaterih državah članicah.
26 Poleg tega bi normodajalec Skupnosti, če bi želel razširiti pravice iz SSZZ na druge kategorije stalnih partnerjev, to izrecno določil. Komisija v zvezi s tem ugotavlja, da na Nizozemskem obstaja le ena vrsta „registrirane skupnosti“, ki je izenačena z zakonsko zvezo. Sporazum o skupnem življenju, ki ga je sklenila tožeča stranka, naj pravno ne bi pomenil take registrirane skupnosti, ampak pogodbo ali „dogovor o skupnem prebivanju“, ki ga lahko sklenejo dve ali več oseb, s tem da je, nasprotno, slednja možnost prepovedana v okviru „registrirane skupnosti“. Komisija tudi poudarja, da notarska registracija sporazuma o skupnem življenju ni obvezna, razen za dodelitev nekaterih ugodnosti. Poleg tega prava „registrirana skupnost“ izhaja iz zakona, medtem ko je sporazum o skupnem življenju le posledica avtonomije volje strank. Prav tako, medtem ko iz prvega izhajajo zakonske pravice in obveznosti, kot velja za zakonsko zvezo, ima drugi, nasprotno, le premoženjske učinke.
27 Po mnenju Komisije je dejstvo, da je bil sporazum o skupnem življenju registriran pri notarju in da Nizozemska priznava ta dogovor o skupnem prebivanju, neupoštevno. Tako priznanje nima pravnih učinkov glede vprašanja, ali se na podlagi tega „dogovora o skupnem prebivanju“ delodajalcu Skupnosti lahko naloži razširitev pravic iz SSZZ na partnerja uradnika.
28 Nazadnje Komisija opozarja, zato da bi odgovorila na argument tožeče stranke, ki izhaja iz zgoraj navedene sodbe Reed, da je Sodišče v sodbi z dne 31. maja 2001 v zadevi D in Švedska proti Svetu (C‑122/99 P in C‑125/99 P, Recueil, str. I‑4319, točki 37 in 38) izrecno poudarilo, da sodišče Skupnosti ni dolžno široko razlagati pojmov „zakonske zveze“ ali „registrirane skupnosti“, ampak da je nasprotno samo normodajalec pristojen za spreminjanje Kadrovskih predpisov, tako da se določene oblike registriranih skupnosti izenačijo z zakonsko zvezo. Komisija dodaja, da med drugim iz te sodbe izrecno izhaja, da je zakonodajalec želel, da imajo pravice iz SSZZ le osebe, ki so v stabilni zunajzakonski skupnosti, ki ima podobne učinke kot zakonska skupnost.
Presoja Sodišča za uslužbence
29 Iz samega besedila člena 72 Kadrovskih predpisov izhaja, da ta člen glede opredelitve pojma „neporočeni partner uradnika“ neposredno napotuje na prve tri pogoje iz člena 1(2)(c) priloge VII h Kadrovskim predpisom, pri čemer vprašanje registracije zunajzakonske skupnosti, navedeno v uvodnem stavku člena 1(2)(c) priloge VII h Kadrovskim predpisom, ne more šteti za prvi pogoj. Če bi ga normodajalec želel določiti drugače, se člen 72 Kadrovskih predpisov in člen 12 Skupne ureditve ne bi nanašala na „neporočenega“ oziroma „priznanega“ partnerja uradnika, ampak na njegovega „registriranega“ partnerja, na izraz, ki je uporabljen v členu 1(2)(c) priloge VII h Kadrovskim predpisom; poleg tega je treba ugotoviti, da se uvodna izjava 8 Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 723/2004 z dne 22. marca 2004 o spremembi Kadrovskih predpisov za uradnike Evropskih skupnosti in Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Evropskih skupnosti (UL L 124, str. 1), to je uvodna izjava v zvezi z razširitvijo ugodnosti poročenih parov na oblike skupnosti, ki niso sklenjene s poroko, nanaša na „uradnike, ki živijo v zunajzakonskem razmerju, ki ga država članica priznava kot stalno skupnost“, ne da bi bili v njej omenjeni pogoji glede registracije zadevnevnega razmerja. Sodišče za uslužbence mora v tem okviru pojasniti, da v bistvu ni razlike med pojmom zunajzakonski partner uradnika, navedenim v členu 72 Kadrovskih predpisov, in pojmom priznani partner uradnika v smislu člena 12 skupne ureditve.
30 Sodišče Skupnosti mora torej, da bi odločil o razširitvi pravic iz SSZZ na zunajzakonskega partnerja uradnika, preveriti le spoštovanje prvih treh pogojev člena 1(2)(c) prilogeVII h Kadrovskim predpisom.
31 Kar zadeva prve tri pogoje, navedene v členu 182)(c) priloge VII h Kadrovskim predpisom, stranke ne izpodbijajo, da bi bila zadnja dva med njimi, ki določata, da nobeden od partnerjev ne sme biti v drugi zunajzakonski skupnosti in da med njima ni sorodstvene vezi, izpolnjena v obravnavani zadevi.
32 Poleg tega prvi pogoj, na katerega se dejansko nanaša različno razlaganje strank (v nadaljevanju: sporni pogoj), določa, da mora par predložiti uradni dokument, ki ga država članica ali pristojni organ države članice prizna kot uradni dokument, ki potrjuje njun status zunajzakonskih partnerjev. Ta pogoj ima tri dele:
– prvi se nanaša na predložitev „pravnega“ dokumenta o statusu oseb;
– drugi določa obveznost, da država članica „prizna“ navedeni pravni dokument;
– tretji določa, da ta pravni dokument dokazuje status „zunajzakonskih partnerjev“ zadevnih oseb.
33 V obravnavani zadevi sta prva dela spornega pogoja izpolnjena. Tožeča stranka A. P. Roodhuijzen je namreč predložil sporazum o skupnem življenju, ki ga je sklenil s svojo partnerko in ki je bil zapisan pred notarjem na Nizozemskem, ter potrdilo nizozemskega veleposlaništva v Luksemburgu, v katerem je potrjeno, da je ta dokument, ki dokazuje status zunajzakonskih partnerjev tožeče stranke in njene partnerke, priznan na Nizozemskem. Komisija ni zanikala ne „pravne“ narave tega sporazuma o skupnem življenju niti tega, da ga je „priznala“ država članica.
34 Glede tretjega dela tožeča stranka A. P. Roodhuijzen meni, da ker je v potrdilu nizozemskega veleposlaništva v Luksemburgu izrecno navedeno, da „samenlevingsovereenkomst“ njemu in njegovi partnerki priznava status „zunajzakonskih partnerjev“, ta dokument zadošča za ugotovitev, da je izpolnjen tudi tretji del spornega pogoja.
35 Sodišče za uslužbence ne more upoštevati tega argumenta. Vprašanje, ali sta dve osebi „zunajzakonska partnerja“ v smislu kadrovskih predpisov, ne more more biti odvisno le od presoje nacionalnih organov države članice. Zlasti glede „samenlevingsovereenkomst“ zahteve po statusu „zunajzakonskih partnerjev“ ni mogoče izpolniti le z dejstvom, da pravni dokument, ki ga prizna država članica, potrjuje obstoj takega statusa. Sporazum o skupnem življenju je po nizozemskem pravu namreč le prosto urejena pogodba med strankama, pod pogojem spoštovanja pravil v zvezi z javnim redom in moralo. Skleneta jo lahko dve osebi ali več in ni nobene zakonske obveznosti, da se vanjo vključijo nekatere dolžnosti ali izjave, zlasti glede obveznosti skupnega gospodinjstva. Poleg tega načeloma stranke zavezuje le glede pravic in obveznosti, ki jih ta predvideva, in njeni pravni učinki glede tretjih, ki so v vsakem primeru omejeni, zahtevajo posebne izjave in postopke.
36 Nasprotno pa je treba priznati in pri tem do neke mere potrditi stališče Komisije – ko ugotavlja, da se člen 72 Kadrovskih predpisov in člen 12 skupne ureditve nanašata na skupnosti, ki so „izenačene“ z zakonsko zvezo –, da mora biti skupnost, zato da bi se zanjo uporabljale navedene določbe, v določeni meri podobna zakonski zvezi.
37 Sodišče za uslužbence glede na to merilo ugotavlja, da je treba tretji del spornega pogoja razumeti, kot da združuje tri kumulativne podpogoje.
38 Prvič, ta tretji del spornega pogoja predpostavlja to, kar potrjuje tudi sam izraz, uporabljen v določbi Kadrovskih predpisov, ki jo je treba uporabiti, da morata biti partnerja „par“, kar pomeni skupnost dveh oseb, v nasprotju z drugimi skupnostmi oseb, ki so po nizozemskem pravu lahko stranke v sporazumu o skupnem življenju. Treba je ugotoviti, in glede tega se stranke strinjajo, da gre v obravnavani zadevi ravno za tak primer.
39 Drugič, uporaba besede „status“ dokazuje, da mora imeti razmerje med partnerjema elemente javnosti in obličnosti. Ta drugi pogoj tretjega dela spornega pogoja, ki je delno povezan s prvim delom spornega pogoja (glej točko 32 te sodbe), vendarle presega preprosto zahtevo po „pravnem“ dokumentu. Ta zahteva pa je v obravnavani zadevi izpolnjena. Na eni strani je sporazum, ki je bil sklenjen pri notarju, ne da bi bilo to obvezno, in ki ureja skupno življenje tožeče stranke A. P. Roodhuijzena in njegove partnerke, verodostojen, ker je bil sklenjen z notarskim aktom; na drugi strani pa strukturirano in podrobno ureja skupno življenje, kot določajo pravna besedila.
40 Tretjič, pojem „zunajzakonskih partnerjev“ je treba razumeti, kot da gre za položaj, ko partnerja živita v življenjski skupnosti, za katero je značilna precejšnja stabilnost, in sta v okviru te življenjske skupnosti povezana z vzajemnimi pravicami in obveznostmi glede njunega skupnega življenja.
41 V obravnavani zadevi gre za tak primer.
42 Najprej, v preambuli „amenlevingsovereenkomst“, ki sta ga sklenila A. P. Roodhuijzen, tožeča strunka, in njegova partnerka, oba izrecno izjavljata, da živita skupaj in imata skupno gospodinjstvo od 1. julija 2004. Poleg tega, kot je tožeča stranka poudarila na obravnavi, člen 7 sporazuma o skupnem življenju za par določa obveznost, da imata skupno prebivališče.
43 Nato je treba ugotoviti, da sporazum o skupnem življenju tožeče stranke A. P. Roodhuijzena in njegove partnerke obsežno ureja pravice in obveznosti glede njunega skupnega življenja kot par. Zlasti na podlagi člena 3 sporazuma sta se partnerja dogovorila o vzajemnem pooblastilu za pravne akte v zvezi z vsakdanjim gospodinjstvom. Člen 4 sporazuma določa, da bodo vse stvari, ki so namenjene vsakdanjemu gospodinjstvu, skupna last, razen če so te stvari povzete v prilogi k sporazumu ali če sta se stranki drugače pisno sporazumeli. To, kar je v gospodinjstvu skupno, je našteto v členu 4(2) sporazuma. Partnerja se v členu 5 sporazuma tudi zavezujeta, da bosta mesečno sorazmerno prispevala neto dohodke od dela v skupno blagajno, da se lahko poplačajo vsakdanji stroški gospodinjstva. Poleg tega člen 8 sporazuma določa, da v vseh primerih, ko obstaja spor o lastnini stvari, stvar šteje kot lastnina obeh, s tem da ima vsak nedeljivo polovico. Nazadnje je treba opozoriti na člen 9 sporazuma, po katerem je vsak od partnerjev vzajemno določil drugega kot upravičenca do „pokojnine partnerja“, če bi njuna pokojninska sistema poznala tako pokojnino.
44 Glede otrok, če v zvezi s tem ni nič določeno v sporazumu o skupnem življenju, iz brošure, ki je priložena odgovoru na tožbo in je omenjena v točki 5 te sodbe, izhaja, da nizozemsko pravo, kadar sta starša le partnerja, očetu otroka omogoča, s priznanjem otroka in tudi z nekaterimi postopki, da pridobi enake pravice glede otroka, kot če bi bil poročen z otrokovo materjo. Predvsem prevzame starševsko odgovornost skupaj z materjo in poleg tega lahko otrok, če je potrebno, vzame očetov priimek. V obravnavani zadevi je tožeča stranka A. P. Roodhuijzen izjavil, česar Komisija ne izpodbija, da je priznal svojega prvega otroka ob njegovem rojstvu, kar mu daje obsežne očetovske pravice.
45 Poleg tega je treba poudariti, da je, čeprav sklenitev sporazuma o skupnem življenju načeloma zavezuje le partnerja (glej točko 35 te sodbe), v zgoraj navedeni brošuri najprej navedeno, da nizozemska sodišča začenjajo obravnavati pare, ki so sklenili sporazum o skupnem življenju, enako kot tiste, ki so registrirali zunajzakonsko skupnost ali sklenili zakonsko zvezo (courts are starting to put couples with a cohabitation agreement on the same footing as married and registered couples), nato pa je v njej izrecno potrjeno, da se parom, ki so sklenili sporazum o skupnem življenju, lahko prizna učinke glede tretjih, še zlasti glede starostnih pokojnin; kot pa je bilo poudarjeno v točki 43 in fine te sodbe, sta se prav partnerja iz tega postopka vzajemno določila za upravičenca do „partnerjeve pokojnine“, če bi njuna pokojninska sistema poznala tako pokojnino.
46 Vsa ta dejstva dokazujejo, da čeprav učinki, ki izhajajo iz sporazuma o skupnem življenju, ki sta ga sklenila A. P. Roodhuijzen, tožeča strunka, in njegova partnerka, niso tako obsežni kot tisti, ki jih ima sklenitev zakonske zveze oziroma „geregistreerd partnerschap“, so jim lahko v marsičem podobni, če partnerja svojo skupnost tako kot v obravnavani zadevi uredita pogodbeno.
47 Glede na zgornje ugotovitve (točke od 42 do 46 te sodbe) lahko ugotovimo le to, da je tretji pogoj tretjega dela spornega pogoja namreč pogoj glede pojma „zunajzakonskih partnerjev“, kot je opredeljen v točki 40 te sodbe, izpolnjen in da je zato izpolnjen tudi tretji del spornega pogoja.
48 Iz vsega navedenega izhaja, da so v tej zadevi izpolnjeni vsi prvi trije pogoji, navedeni v členu 1(2)(c) priloge VII h Kadrovskim predpisom, na katere se nanaša člen 72 Kadrovskih predpisov.
49 Taka razlaga je poleg vsega skladna z družbenim razvojem običajev, katerih upoštevnost pri razlagi Kadrovskih predpisov je bila poudarjena v zgoraj navedeni sodbi Reed, ki jo tožeča stranka navaja v svojih vlogah. Glede tega je treba poudariti, da razširitev pravic iz SSZZ na partnerja uradnika velja tudi za partnerja enakega spola, s čimer so pisci Kadrovskih predpisov dovolili, da se nove pravice lahko priznajo tudi osebam, ki niso sklenile zakonske zveze. Poleg tega, v nasprotju s trditvami Komisije, razlaga – ki se med drugim nanaša zlasti na idejo „skupnosti“ – ni v nasprotju s sodno prakso, po kateri sodišče Skupnosti ne more široko razlagati pojma „zakonska zveza“ (glej zgoraj navedeno sodbo D in Švedska proti Svetu, točke od 37 do 39). V tem okviru je treba sicer poudariti, da je cilj razširitve pravic iz SSZZ na stalnega partnerja uradnika solidarnost in socialna povezanost, ki se razlikuje od ciljev določb, ki uradnikom dajejo povsem finančne ugodnosti v obliki dodatka k plači, kot je na primer gospodinjski dodatek za partnerja uradnika, določen s členom 1(2)(c) priloge VII h Kadrovskim predpisom; zato je razumljivo, da za te ugodnosti veljajo strožji pogoji glede razmerja med uradnikom in njegovim neporočenim partnerjem kot za ugodnost, da se na slednjega razširijo pravice iz SSZZ.
50 Sodišče za uslužbence zato ugotavlja, da ima partnerka tožeče stranke na podlagi člena 72 Kadrovskih predpisov in člena 12 skupne ureditve lahko pravice iz SSZZ, ki so pridržane za „neporočenega partnerja uradnika“ in za „priznanega partnerja zavarovanca“.
51 Nasprotni argumenti, ki jih navaja Komisija, ne omajajo te ugotovitve.
52 To je res, še zlasti glede argumenta, da naj bi bile pravice iz SSZZ pridržane le za skupnosti, ki so „izenačene“ z zakonsko zvezo, to je argument, ki ga Komisija črpa iz razlage pravil, ki se uporabijo, ki naj ne bi upoštevala le njihovih besedil, ampak tudi njihovo sobesedilo in cilje ureditve, v katero spadajo. Sodišče za uslužbence, ki je sicer sprejelo, da bi taka razlaga morala prevladati nad povsem dobesedno razlago, ne vidi razloga, zakaj bi ta razlaga povzročila izključitev partnerke tožeče stranke iz pravic iz SSZZ. Nasprotno, Sodišče za uslužbence se je ravno s tem, ko je natančno sledilo razlagi, ki jo predlaga Komisija in ki je predmet ustaljene sodne prakse (glej sodbo Sodišča z dne 17. novembra 1983 v zadevi Merck, 292/82, Recueil, str. 3781, točka 12; sodbo Sodišča prve stopnje z dne 14 .decembra 2006 v zadevi André proti Komisiji, F‑10/06, še neobjavljena v ZOdl., točka 35), odločilo, ne da bi se zadovoljilo s potrditvijo iz potrdila nizozemskega veleposlaništva v Luksemburgu, da v točkah od 42 do 46 te sodbe preizkusi samo bistvo sporne skupnosti, in je ugotovilo, da je podobna zakonski zvezi, kar upravičuje partnerko tožeče stranke do ugodnosti iz člena 72 Kadrovskih predpisov, čeprav v zadevnem nacionalnem pravnem redu obstaja druga vrsta registrirane skupnosti, ki je še bližja zakonski zvezi in ki naj bi uradno izhajala iz navedenega člena. Nasprotno, če bi argument izenačenosti med skupnostjo in zakonsko zvezo presegal zahtevo po elementih podobnosti, ki je sprejeta v obravnavani zadevi (glej točko 36 in za vsakega od teh elementov točke od 38 do 47 te sodbe), bi ugoditev temu argumentu pomenila dodati nov pogoj, ki ga člen 72 Kadrovskih predpisov ne vsebuje.
53 Z istega vidika je treba zavrniti argument, ki ga Komisija oblikuje na podlagi uporabe izraza „šteje za zakonca“, navedenega v členu 72 Kadrovskih predpisov, ko navaja, da je treba izraz „šteje“ razumeti, kot da se nanaša na partnerje, ki so v bistvu „izenačeni“ z zakonci, in tako pomeni pogoj, da ima neporočeni partner uradnika lahko pravice iz SSZZ. Te razlage ni mogoče sprejeti. Po analogiji z načinom, po katerem se uporabljajo druge določbe Kadrovskih predpisov (kot na primer člen 2(4) priloge VII h Kadrovskim predpisom, ki dopušča, da se z vzdrževanimi otroci „primerja“ vsaka druga oseba, ki jo je uradnik po zakonu dolžan vzdrževati, tako vzdrževanje pa je povezano z visokimi stroški), je treba namreč izraz „šteje za zakonca“, uporabljen v členu 72 Kadrovskih predpisov, preprosto razumeti tako, da je treba v okviru SSZZ enako obravnavati neporočenega partnerja in zakonca uradnika, če so izpolnjeni vsi trije pogoji iz člena 1(2)(c) priloge VII h Kadrovskim predpisom.
54 Poleg tega je treba glede stališča Komisije – ki meni, da se napotitev iz člena 72 Kadrovskih predpisov na člen 1(2)(c) priloge VII h Kadrovskim predpisom ne omejuje le na pogoje (i), (ii) in (iii) iz slednje določbe, ampak se razteza na njen uvodni stavek, ki se nanaša na zahtevo po registraciji – ugotoviti, da tudi če bi bila taka razlaga napotila iz člena 72 Kadrovskih predpisov utemeljena, bi bilo treba vseeno ugoditi tožbenim razlogom tožeče stranke. V obravnavani zadevi je bil namreč, in tožeča stranka je na to opozorila na obravnavi, sporazum o skupnem življenju registriran pri notarju, torej pri javnem uradniku s pooblastili javnega organa. S to registracijo pri notarju je ta dokument dobil določeno „uradnost“ in na podlagi tega nekatere lastnosti, ki jih pozna posamezno nacionalno pravo in ki jih ima verodostojen akt, kot je na primer gotovost tako o soglasju in podpisu strank kot o vsebini sporazuma. Te lastnosti ne poenostavijo le spoštovanja in izvajanja sporazuma o skupnem življenju med partnerjema, ampak omogočajo tudi razširitev učinkov sporazuma o skupnem življenju na tretje osebe; namreč, kot izhaja iz zgoraj navedene brošure nizozemske uprave (glej točko 45 te sodbe), lahko tretje osebe, kot na primer pokojninski skladi, kot pogoj za priznanje sporazuma o skupnem življenju zahtevajo, da je tak sporazum sklenjen pri notarju. In čeprav je pogoj registracije potreben, ta pogoj, v nasprotju s tem, kar zatrjuje Komisija, ne zahteva sklenitve „geregistreerd partnerschap“, ker že registracija pri notarju ustreza zahtevam iz besedila.
55 V obravnavani zadevi tožeči stranki A. P. Roodhuijzenu torej ni bilo treba dokazati obstoja „geregistreerd partnerschap“ med njim in njegovo partnerko, da bi ta lahko imela pravice iz SSZZ.
56 Poleg tega Sodišče za uslužbence ugotavlja, da bi stališče Komisije o zahtevi po sporazumu vrste „geregistreerd partnerschap“ po nizozemskem pravu lahko povzročilo neenako obravnavanje. Namreč, glede na to, da mnogo držav ne pozna oblike skupnosti, ki bi bila primerljiva z „geregistreerd partnerschap“, bi zahteva, kot je zahteva Komisije, po taki „registrirani“ skupnosti pri neporočenih parih, ki so zlasti zaradi svojega prebivališča in zaradi državljanstva partnerjev najtesneje povezani s temi državami, dokončno povzročila, da partner uradnika ne bi imel pravic iz SSZZ, če ne bi bila poročena. Obratno pa, če bi Komisija glede teh parov priznala skupnosti, nastale na podlagi sporazuma o skupnem življenju, bi njena zavrnitev priznanja „preprostih“ sporazumov o skupnem življenju parom, ki so v zgoraj navedenem smislu najtesneje povezani z državami, ki poleg zakonske zveze ali „registrirane“ skupnosti priznavajo tudi drugačne oblike skupnosti, povzročila neenako obravnavanje slednjih parov; za te pare bi bila razširitev pravic iz SSZZ namreč zavrnjena, medtem ko bi bila dovoljena za pare, ki so na zgoraj navedeni način povezani z državami, ki ne priznavajo „registriranih“ skupnosti. Zaradi take neenakosti bi bilo še težje upravičiti skupnosti, ki ne bi bile „registrirane“ v smislu, ki ga zagovarja Komisija, ki pa bi bile vendarle bolj podobne zakonski zvezi kot „geregistreerd partnerschap“ iz nizozemskega prava. Poleg tega, čeprav je res, da se v skladu s sodno prakso členi 12 ES, 39 ES, 43 ES in 49 ES, ob tem da državam članicam prepovedujejo, da bi pravo uporabljale drugače glede na državljanstvo, ne nanašajo na morebitne razlike pri obravnavanju, ki so lahko posledica, v posameznih državah, razlik med zakonodajami različnih držav članic, takrat ko učinkujejo na vse osebe, za katere se uporabljajo, na podlagi objektivnih meril in ne glede na njihovo državljanstvo (glej v tem smislu sodbe Sodišča z dne 28. junija 1978 v zadevi Kenny, 1/78, Recueil, str. 1489, točka 18; z dne 7. maja 1992 v zadevi Wood in Cowie, C‑251/90 in C‑252/90, Recueil, str. I‑2873, točka 19; z dne 3. julija 1979 v zadevi Van Dam en Zonen in drugi, od 185/78 do 204/78, Recueil, str. 2345, točka 10, in z dne 1. februarja 1996 v zadevi Perfili, C‑177/94, Recueil, str. 161, točka 17), take neenakosti, kot so omenjene v tej točki, ne izhajajo iz te sodne prakse; na eni strani namreč, in v nasprotju s premiso, na katero se sklicuje zadevna sodna praksa, naj bi neenako obravnavanje, poudarjeno v tej točki, izhajalo iz državljanstva zadevnih strank ter iz njihovega kraja prebivališča, to je iz merila, ki pogosto nadomešča merilo državljanstva, na drugi strani pa se v zadevah, na katerih temelji zgoraj navedena sodna praksa, vprašanje enakega obravnavanja postavlja glede pravil o prostem gibanju, medtem ko gre v obravnavani zadevi za zagotavljanje načela enakega obravnavanja kot načela prava o javnih uslužbencih Skupnosti.
57 Glede na navedeno je treba ugoditi tožbenim razlogom tožeče stranke, ki se nanašajo na kršitev člena 72 Kadrovskih predpisov, člena 1(2)(c)(i) priloge VII h Kadrovskim predpisom in člena 12 skupne ureditve, in razglasiti ničnost izpodbijane odločbe, ne da bi se bilo treba izreči o njenih preostalih tožbenih razlogih, ki jih je, kot to Komisija pravilno poudarja, neurejeno navedla v tožbi, pri čemer nekateri tožbeni razlogi niso bili niti predmet razprave.
58 Res je, da bi razlaga – ki jo je Sodišče za uslužbence uporabilo za člen 72 Kadrovskih predpisov skupaj s členom 1(2)(c)(i) priloge VII h Kadrovskim predpisom in členom 12 skupne ureditve – lahko v nekaterih primerih povzročila, da bi morale službe, ki odločajo o predlogih za razširitev pravic iz SSZZ na neporočenega partnerja uradnika, opraviti raziskave in preverjanja, čeprav je normodajalec Skupnosti z Uredbo št. 723/2004 želel poenostaviti administracijo institucij. Vendar je ta cilj v veliki meri dosežen z novimi pravili glede nadomestil in dodatkov, ki sta edini področji, na kateri se glede poenostavitve sklicuje Uredba št. 723/2004 v uvodni izjavi 26, to sta področji, ki poleg tega nista le drugačni od področja razširitve pravic iz SSZZ, ampak sta s socialnega vidika tudi manj občutljivi kot slednje (v tem smislu glej točko 49 te sodbe). Poleg tega mora biti cilj poenostavitve v vsakem primeru v skladu z višjimi pravnimi načeli in pravili Kadrovskih predpisov; vendar so obveznosti, ki jih bo lahko imela uprava zaradi razlage, ki je bila sprejeta v obravnavani zadevi, le posledica tega, da je Sodišče za uslužbence ta načela in pravila uporabilo za določitev natančnega pomena pojma „neporočeni partner“ iz člena 72 Kadrovskih predpisov.
Stroški
59 Na podlagi člena 122 Poslovnika Sodišča za uslužbence, objavljenega v Uradnem listu Evropske unije z dne 29. avgusta 2007 (UL L 225, str. 1), se določbe o stroških iz navedenega poslovnika uporabljajo samo za zadeve, vložene pri Sodišču za uslužbence po datumu začetka veljavnosti tega poslovnika, to je po 1. novembru 2007. Upoštevne določbe Poslovnika Sodišča prve stopnje na tem področju se še naprej mutatis mutandis uporabljajo za zadeve, glede katerih poteka postopek pred Sodiščem za uslužbence pred zgoraj navedenim datumom.
60 V skladu s členom 87(2) Poslovnika Sodišča prve stopnje se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Komisija ni uspela, zato se ji naloži plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je
SODIŠČE ZA USLUŽBENCE (prvi senat)
razsodilo:
1) Odločba Komisije Evropskih skupnosti z dne 28. februarja 2006, potrjena 20. marca 2006, da se skupnost Antona Pietera Roodhuijzena in Marie Helene Astrid Hart v Skupnem sistemu zdravstvenega zavarovanja Evropskih skupnosti ne prizna kot zunajzakonska skupnost, se razglasi za nično.
2) Komisiji Evropskih skupnosti se naloži plačilo stroškov.
Kreppel | Tagaras | Gervasoni |
Razglašeno na javni obravnavi v Luksemburgu 27. novembra 2007.
Besedilo te odločbe in besedila odločb sodišč Skupnosti, ki so navedene v tej odločbi, a še niso bile objavljene v Uradnem listu, so na voljo na spletni strani Sodišča www.curia.europa.eu