SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE (prvi senat)

z dne 12. oktobra 2010

Zadeva F‑49/09

Eberhard Wendler

proti

Evropski komisiji

„Javni uslužbenci – Uradniki – Starostna pokojnina – Izplačilo pokojnine – Obveznost odprtja bančnega računa v državi prebivanja – Svoboda opravljanja storitev – Razlog javnega reda – Načelo enakosti“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi člena 236 ES in člena 152 AE, s katero E. Wendler, nekdanji uradnik Komisije, predlaga razglasitev ničnosti odločbe, s katero se je od njega zahtevalo, naj Komisiji posreduje podatke o bančnem računu v državi, v kateri prebiva, da bi se mu lahko izplačala starostna pokojnina.

Odločitev:      Tožba tožeče stranke se zavrne. Tožeča stranka poleg svojih stroškov nosi stroške Komisije. Svet Evropske unije, intervenient v podporo predlogom Komisije, nosi svoje stroške.

Povzetek

Uradniki – Pokojnine – Starostna pokojnina – Izplačilo

(Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga VII, člen 17, in Priloga VIII, člen 45, tretji odstavek)

Upokojeni uradniki in aktivno zaposleni uradniki so različno obravnavani pri nakazilu zneskov, ki se jim izplačujejo. Medtem ko se na podlagi člena 45, tretji odstavek, Priloge VIII h Kadrovskim predpisom vsi prejemki, izplačani upokojenemu uradniku, ki prebiva v državi članici, obvezno nakažejo banki v državi stalnega prebivališča, pa pravilo, ki velja za aktivno zaposlene uradnike, iz člena 17(1) Priloge VII h Kadrovskim predpisom, da se zneski, ki se izplačujejo aktivno zaposlenemu uradniku, izplačajo v kraju zaposlitve, dopušča dve možnosti. Po eni strani člen 17(2) Priloge VII h Kadrovskim predpisom določa možnost, da aktivno zaposleni uradnik prek institucije, v kateri je zaposlen, del prejemkov nakaže v drugo državo članico, in sicer znesek dodatka za izobraževanje, dejansko prejetega za vzdrževanega otroka, ki se šola v izobraževalni ustanovi v drugi državi članici, in zneske rednih plačil vsem drugim osebam, ki prebivajo v drugi državi članici in ima uradnik do njih na podlagi odločbe sodišča ali pristojnega upravnega organa dokazano obveznost. Po drugi strani in ne glede na možnosti, ki jih tako določa člen 17(2) Priloge VII h Kadrovskim predpisom, ima aktivno zaposleni uradnik na podlagi člena 17(4) pravico zahtevati, da se zneski, ki se mu izplačujejo, brez uporabe kakršnega koli korekcijskega koeficienta redno nakazujejo v drugo državo članico, ki ni država članica, v kateri opravlja delo, in sicer v višini do 25 % njegove osnovne plače.

To različno obravnavanje upokojenih uradnikov in aktivno zaposlenih uradnikov pa ne sme biti podlaga za nezakonito diskriminacijo, saj so uradniki teh dveh kategorij v objektivno različnih položajih. Medtem ko lahko upokojeni uradniki svobodno izbirajo državo stalnega prebivališča, morajo aktivno zaposleni uradniki na podlagi člena 20 Kadrovskih predpisov stanovati v kraju zaposlitve ali v taki oddaljenosti od njega, ki še omogoča neovirano opravljanje dela. Tako se domneva, da imajo aktivno zaposleni uradniki, razen tistih, katerih kraj opravljanja dela je v državi članici, katere državljani so, vezi v vsaj dveh državah članicah, v tem primeru v državi članici, katere državljani so, in v državi članici, v kateri opravljajo delo. Nasprotno pa se upokojeni uradniki, ki lahko svobodno izbirajo kraj bivanja, ne morejo sklicevati na tako predpostavko, čeprav se lahko sami odločijo za bivanje v državi članici, ki ni država članica, katere državljani so, in so upravičeni, če so se upokojili pred 1. majem 2004, do korekcijskega koeficienta, ki se uporablja za državo njihovega stalnega prebivališča.

(Glej točki 43 in 44.)