SODBA SODIŠČA (peti senat)
z dne 20. junija 2019(*)
„Predhodno odločanje – Okolje – Direktiva 2003/87/ES – Sistem za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov – Naprava za predelavo zemeljskega plina – Pridobivanje žvepla – ‚Clausov proces‘ – Proizvodnja električne energije v pomožnem obratu – Proizvodnja toplote – Emisije vsebovanega ogljikovega dioksida (CO2) – Člen 2(1) – Področje uporabe – Priloga I – Dejavnost ‚izgorevanje goriv‘– Člen 3(u) – Pojem ‚proizvajalec električne energije‘ – Člen 10a(3) in (4) – Prehodna ureditev za usklajeno brezplačno dodelitev pravic do emisije – Sklep 2011/278/EU – Področje uporabe – Člen 3(c) – Pojem ‚podnaprava z referenčno vrednostjo za toploto‘“
V zadevi C‑682/17,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Verwaltungsgericht Berlin (upravno sodišče v Berlinu, Nemčija) z odločbo z dne 28. novembra 2017, ki je na Sodišče prispela 6. decembra 2017, v postopku
ExxonMobil Production Deutschland GmbH
proti
Bundesrepublik Deutschland,
SODIŠČE (peti senat),
v sestavi E. Regan (poročevalec), predsednik senata, K. Lenaerts, predsednik Sodišča v funkciji sodnika petega senata, C. Lycourgos, E. Juhász in I. Jarukaitis, sodniki,
generalni pravobranilec: H. Saugmandsgaard Øe,
sodni tajnik: D. Dittert, vodja oddelka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 14. novembra 2018,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za ExxonMobil Production Deutschland GmbH S. Altenschmidt, Rechtsanwalt,
– za Bundesrepublik Deutschland M. Fleckner, agent,
– za nemško vlado T. Henze in J. Möller, agenta,
– za Evropsko komisijo A. C. Becker in J.–F. Brakeland, agenta,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 28. februarja 2019
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 3(u), 10a in Priloge I k Direktivi 2003/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. oktobra 2003 o vzpostavitvi sistema za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov v Skupnosti in o spremembi Direktive Sveta 96/61/ES (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 7, str. 631), kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 (UL 2009, L 140, str. 63) (v nadaljevanju: Direktiva 2003/87), ter člena 3(c) in (h) Sklepa Komisije 2011/278/EU z dne 27. aprila 2011 o določitvi prehodnih pravil za usklajeno brezplačno dodelitev pravic do emisije na ravni Unije v skladu s členom 10a Direktive 2003/87 (UL 2011, L 130, str. 1).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo ExxonMobil Production Deutschland GmbH (v nadaljevanju: ExxonMobil) in Bundesrepublik Deutschland (Zvezna republika Nemčija) v zvezi z zahtevkom za brezplačno dodelitev pravic do emisije toplogrednih plinov (v nadaljevanju: pravice do emisije) za napravo za predelavo zemeljskega plina, s katero se med drugim pridobiva žveplo, pri čemer se z izgorevanjem goriv proizvajata električna energija in toplota ob izpuščanju ogljikovega dioksida (CO2) v ozračje.
Pravni okvir
Pravo Unije
Direktiva 2003/87
3 V uvodni izjavi 8 Direktive 2003/87 je navedeno:
„Pri dodelitvi pravic morajo države članice upoštevati zmožnost dejavnosti industrijskih procesov, da zmanjšajo emisije.“
4 Člen 1 te direktive, naslovljen „Predmet“, določa:
„Ta direktiva vzpostavlja sistem trgovanja s pravicami do emisij toplogrednih plinov v Skupnosti […], da bi pospešila zmanjšanje emisij toplogrednih plinov na stroškovno in ekonomsko učinkovit način.
[…]“.
5 Člen 2(1) navedene direktive, naslovljen „Področje uporabe“, določa:
„Ta direktiva se uporablja za emisije iz dejavnosti, naštetih v Prilogi I, in toplogredne pline, naštete v Prilogi II.“
6 Člen 3 te direktive, naslovljen „Opredelitve pojmov“, določa:
„V tej direktivi:
[…]
(b) ‚emisije‘ pomeni [pomenijo] izpust toplogrednih plinov v ozračje iz virov v napravi;
[…]
(t) ,zgorevanje‘ pomeni oksidacijo goriv ne glede na to, kako se toplota, električna ali mehanska energija, proizvedene s tem postopkom, uporabljajo in vse druge neposredno povezane dejavnosti, vključno s čiščenjem odpadnih plinov;
(u) ,proizvajalec električne energije‘ pomeni napravo, ki 1. januarja 2005 ali po tem datumu proizvaja električno energijo za prodajo tretjim stranem in v kateri se ne izvaja nobena od dejavnosti, naštetih v Prilogi I, razen ‚zgorevanje goriva‘“.
7 Člen 10 Direktive 2003/87, naslovljen „Dražba pravic“, v odstavku 1 določa:
„Od leta 2013 naprej države članice prodajo brezplačno v skladu s členom 10a in 10c na dražbi vse pravice, ki niso dodeljene. […]“.
8 Člen 10a te direktive, naslovljen „Prehodna pravila na ravni Skupnosti za usklajeno brezplačno dodelitev“, določa:
„1. Do 31. decembra 2010 Komisija sprejme polno usklajene izvedbene ukrepe na ravni Skupnosti za dodelitev pravic […]
[…]
Ukrepi iz prvega pododstavka, kolikor je mogoče, določijo ex-ante referenčne vrednosti celotne Skupnosti za zagotovitev, da se dodelitev opravi na način, ki spodbuja tehnologije za zmanjševanje emisij toplogrednih plinov in energetske učinkovitosti ob upoštevanju najučinkovitejših tehnologij, nadomestnih proizvodov, alternativnih proizvodnih postopkov, soproizvodnje z visokim izkoristkom, energetsko učinkovite predelave odpadnih plinov, uporabe biomase ter zajemanja in shranjevanja CO2, kjer so na voljo takšne zmogljivosti, da ne spodbuja povečanja emisij. Pravice v zvezi z morebitno proizvodnjo električne energije se ne dodelijo brezplačno, razen ko gre za primere, ki spadajo pod člen 10c, in električno energijo, proizvedeno iz odpadnih plinov.
[…]
3. Ob upoštevanju odstavkov 4 in 8 in ne glede na člen 10c se proizvajalcem električne energije, napravam za zajemanje CO2, cevovodom za prenos CO2 ali mestom za shranjevanje CO2 ne dodelijo brezplačne pravice.
4. Brezplačne pravice se dodelijo za daljinsko ogrevanje in soproizvodnjo z visokim izkoristkom, kot jo opredeljuje Direktiva 2004/8/ES [Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. februarja 2004 o spodbujanju soproizvodnje, ki temelji na rabi koristne toplote, na notranjem trgu z energijo in o spremembi Direktive 92/42/EGS (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 12, zvezek 3, str. 3)], za ekonomsko upravičljivo povpraševanje v zvezi s proizvodnjo toplotne ali hladilne energije. Vsako leto po letu 2013 se skupna dodelitev takšnim napravam glede proizvodnje te toplote popravi z linearnim faktorjem iz člena 9.
5. Največja letna količina pravic, ki je podlaga za izračun pravic za naprave, ki niso zajete v odstavku 3 in niso nove udeleženke na trgu, ne presega naslednje vsote:
(a) letne skupne količine za Skupnost, kakor je določena v skladu s členom 9, pomnožena z deležem emisij naprav, za katere ne velja odstavek 3 pri povprečnih skupnih emisijah, preverjenih v obdobju 2005–2007 iz naprav, vključenih v sistem Skupnosti v obdobju 2008 do 2012, in
(b) skupne povprečne letne preverjene emisije v obdobju 2005–2007 in popravljene z linearnim faktorjem iz člena 9, iz naprav, ki bodo v sistem Skupnosti vključene šele od leta 2013 in niso zajete v odstavku 3.
Po potrebi se uporabi enoten medsektorski korekcijski faktor.
[…]
7. […]
Novim udeležencem se za katerokoli proizvodnjo električne energije pravice ne dodelijo brezplačno.
[…]
8. Do 31. decembra 2015 bo v rezervi za nove udeležence 300 milijonov pravic za spodbujanje izgradnje in delovanja [največ] 12 komercialnih demonstracijskih projektov, katerih cilj je okolju varno zajemanje in geološko shranjevanje (CCS) CO2, kot tudi demonstracijski projekti inovativnih tehnologij obnovljivih virov na ozemlju Unije.
Pravice so na voljo za podpiranje demonstracijskih projektov, ki zagotavljajo razvoj na geografsko uravnoteženih ozemljih, za širok razpon tehnologij zajemanja in [shranjevanja] CCS in inovativnih tehnologij obnovljive energije, ki še niso komercialno donosne. Podelitev pravic bo odvisna od preverjenega izogibanja emisijam CO2.
[…]
11. Ob upoštevanju člena 10b znaša količina pravic, dodeljena brezplačno v okviru odstavkov 4 do 7 tega člena leta 2013, 80 % količine, določene v skladu z ukrepi iz odstavka 1. Nato se količina brezplačno dodeljenih pravic vsako leto zmanjšuje za enak znesek do 30 % količine brezplačno dodeljenih pravic leta 2020, z namenom, da leta 2027 pravice ne bi bile več dodeljene brezplačno.
12. Ob upoštevanju člena 10b se leta 2013 in v vsakem nadaljnjem letu do leta 2020, napravam v sektorjih ali delih sektorjev, ki so izpostavljeni visokemu tveganju premestitve emisij CO2, v skladu z odstavkom 1 brezplačno dodelijo pravice v višini 100 % količine, določene v skladu z ukrepi iz odstavka 1.
[…]
14. Komisija zaradi določitve sektorja ali delov sektorjev iz odstavka 12 oceni na ravni Skupnosti kolikšna je verjetnost za zadevni sektor ali del sektorja, da na ustrezni ravni razčlenitve prenese neposredni strošek potrebnih pravic in posredne stroške višjih cen električne energije, ki so posledica izvajanja te direktive, na cene proizvodov brez večje izgube tržnega deleža na račun naprav zunaj Skupnosti, ki so manj učinkovite glede emisij CO2. […]
[…]“.
9 Člen 10c Direktive 2003/87 daje državam članicam možnost, da na podlagi zahteve, naslovljene na Komisijo, brezplačno dodelijo pravice do emisij za posodobitev proizvodnje električne energije.
10 Priloga I k tej direktivi v skladu z njenim naslovom vsebuje razpredelnico vrst dejavnosti, za katere se ta direktiva uporablja. Med temi dejavnostmi je tudi „[i]zgorevanje goriv v napravah s skupno nazivno vhodno toplotno močjo nad 20 [megavatov (MW)] (razen v napravah za sežiganje nevarnih ali komunalnih odpadkov)“.
11 V Prilogi II k navedeni direktivi, naslovljeni „Toplogredni plini iz členov 3 in 30“, je med drugim naveden tudi CO2.
Direktiva 2009/29
12 V uvodnih izjavah 15 in 19 Direktive 2009/29 je navedeno:
„(15) Gospodarstvo Skupnosti si mora med drugim dodatno prizadevati za to, da bo prenovljeni sistem Skupnosti deloval na najvišji možni ravni gospodarske učinkovitosti in pod popolnoma usklajenimi pogoji za dodelitev znotraj Skupnosti. Osnovno načelo za dodeljevanje pravic bi moralo biti prodajanje le-teh na dražbi, saj je ta sistem najpreprostejši in splošno velja za gospodarsko najbolj učinkovitega. S tem bi omejili tudi nepričakovane dobičke ter nove udeležence in gospodarstva z višjo rastjo od povprečne konkurenčno izenačili z obstoječimi napravami.
[…]
(19) Kot posledica tega bi morala prodaja vseh pravic na dražbi od leta 2013 postati pravilo za sektor proizvodnje električne energije, pri čemer se upošteva zmožnosti tega sektorja, da povečane stroške CO2 prenese drugam, poleg tega pa se ne bi smele odobriti brezplačne pravice za zajemanje in shranjevanje CO2, saj pobuda za to izvira iz pravic, ki jih ni treba predati za shranjene emisije. Da se prepreči izkrivljanje konkurence proizvajalci električne energije lahko prejmejo brezplačne pravice za daljinsko ogrevanje in hlajenje ter za toploto in hlajenje, ki ju proizvedejo s soproizvodnjo z visokim izkoristkom, kot jo opredeljuje Direktiva [2004/8], če bi brezplačne pravice za tako proizvedeno toploto prejele naprave iz drugih sektorjev.“
Sklep 2011/278
13 V uvodni izjavi 31 Sklepa 2011/278 je navedeno:
„Ker bi morala prodaja vseh pravic na dražbi od leta 2013 postati pravilo za sektor proizvodnje električne energije, pri čemer se upošteva zmožnosti tega sektorja, da povečane stroške CO2 prenese drugam, ter da se, z izjemo prehodne brezplačne dodelitve, ne bi smele dodeliti brezplačne pravice za nikakršno proizvodnjo električne energije, ta sklep ne sme obravnavati brezplačne dodelitve pravic do emisije v zvezi s proizvodnjo ali porabo električne energije. […]“.
14 Člen 3 tega sklepa določa:
„V tem sklepu se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:
[…]
(c) ,podnaprava z referenčno vrednostjo za toploto‘ pomeni vhodne materiale, obseg proizvodnje in ustrezne emisije, ki niso zajeti v podnapravi z referenčno vrednostjo za proizvode v zvezi s proizvodnjo, dovod iz naprave ali drugega subjekta, ki je vključen v sistem Unije, ali oboje, izmerljive toplote, ki se
– porabi znotraj meja naprave za proizvodnjo izdelkov ali mehanske energije, ki ni uporabljena za proizvodnjo električne energije, za segrevanje ali hlajenje, z izjemo porabe za proizvodnjo električne energije, ali
– odvede napravi ali drugemu subjektu, ki ni zajet v sistem Unije, z izjemo odvajanja za proizvodnjo električne energije;
[…]
(h) ,podnaprava z emisijami iz proizvodnih procesov‘ pomeni emisije […] [CO2], do katerih prihaja izven meja sistema referenčne vrednosti za proizvode iz Priloge I zaradi ene izmed naslednjih dejavnosti […]:
[…]
(v) uporaba aditivov ali surovin, ki vsebujejo ogljik, v primarni namen razen za proizvodnjo toplote;
[…]“.
15 Člen 6 navedenega sklepa, naslovljen „Razdelitev na podnaprave“, določa:
„1. Države članice za namene tega sklepa vsako napravo, ki je upravičena do brezplačne dodelitve pravic do emisije v skladu s členom 10a Direktive [2003/87], razdelijo na eno ali več navedenih podnaprav, kakor je primerno:
(a) podnaprava z referenčno vrednostjo za proizvode;
(b) podnaprava z referenčno vrednostjo za toploto;
(c) podnaprava z referenčno vrednostjo za gorivo;
(d) podnaprava z emisijami iz proizvodnih procesov.
[…]“.
16 Člen 10 tega sklepa, naslovljen „Dodelitev na ravni naprave“, določa:
„1. Države članice na podlagi podatkov, zbranih v skladu s členom 7, za vsako leto v skladu z odstavki 2 do 8 izračunajo število brezplačno dodeljenih pravic do emisije od leta 2013 dalje za vsako posamezno obstoječo napravo na njihovem ozemlju.
2. Za namene tega izračuna države članice najprej na naslednji način določijo predhodno letno število brezplačno dodeljenih pravic do emisije za vsako podnapravo posebej:
[…]
(b) za:
(i) podnapravo z referenčnimi vrednostmi za toploto predhodno letno število brezplačno dodeljenih pravic do emisij za dano leto ustreza višini referenčne vrednosti za toploto za izmerljivo toploto, kot je navedena v Prilogi I, pomnoženi s preteklo ravnjo dejavnosti glede toplote za porabo izmerljive toplote;
[…]“.
Uredba št. 601/2012
17 V Uredbi Komisije (EU) št. 601/2012 z dne 21. junija 2012 o spremljanju emisij toplogrednih plinov in poročanju o njih v skladu z Direktivo 2003/87 (UL 2012, L 181, str. 30) je v členu 3, točka 40, „vsebovani CO2“ opredeljen kot „CO2, ki je del goriva“.
18 Člen 48(1) te uredbe določa:
„Vsebovani CO2, ki se prenese do naprave, vključno s CO2 iz zemeljskega plina ali odpadnega plina, skupaj s plavžnim plinom ali koksarniškim plinom, se vključi v faktor emisije za to gorivo.“
Nemško pravo
19 Člen 9 Treibhausgas-Emissionshandelsgesetz (zakon o trgovanju s pravicami do emisije toplogrednih plinov) z dne 21. julija 2011 (BGBl. 2011 I, str. 1475, v nadaljevanju: TEHG), določa:
„(1) Upravljavcem naprav se brezplačno dodelijo pravice do emisije v skladu z načeli iz člena 10a Direktive 2003/87, v različici, ki se uporablja, in iz Sklepa 2011/278 […]
[…]
(6) Končna količina pravic, dodeljena napravi, je enaka zmnožku predhodne količine pravic, dodeljenih za napravo, izračunane na podlagi odstavkov od 1 do 5, in medsektorskega korekcijskega faktorja, ki ga Evropska komisija določi v skladu s členom 15(3) usklajenih pravil Evropske unije za dodelitev. V okviru dodelitve za toploto, ki jo proizvedejo proizvajalci električne energije, linearni faktor iz člena 10a(4) Direktive [2003/87] nadomešča korekcijski faktor iz prvega stavka, pri čemer izračun temelji na predhodnem letnem številu pravic, ki se brezplačno dodelijo zadevnemu proizvajalcu električne energije, za leto 2013.“
20 Prvič, v delu 2 priloge 1 k TEHG, naslovljenem „Dejavnosti“, so v točki 1 med napravami, katerih emisije spadajo na področje uporabe tega zakona, navedene „[k]urilne enote za izgorevanje goriva s skupno nazivno vhodno toplotno močjo 20 MW ali več v napravi, če niso zajete v nobeni od naslednjih točk“. Drugič, v delu 2 te priloge 1 so v točkah od 2 do 4 naštete različne vrste „[n]aprav za proizvodnjo električne energije, pare, vroče vode, procesne toplote ali ogrevanih odpadnih plinov“, katerih emisije prav tako spadajo na področje uporabe TEHG.
21 V členu 2 Verordnung über die Zuteilung von Treibhausgas-Emissionsberechtigungen in der Handelsperiode 2013 bis 2020 (uredba o dodeljevanju pravic do emisije toplogrednih plinov v trgovalnem obdobju od leta 2013 do leta 2020) z dne 26. septembra 2011 (BGBl 2011 I, str. 1921, v nadaljevanju: ZuV 2020) je v točki 21 „proizvajalec električne energije“ opredeljen kot vsaka „[n]aprava, ki je proizvedla in tretjim osebam prodala električno energijo po 31. decembru 2004 ter v kateri se opravlja izključno ena od dejavnosti iz točk od 1 do 4 dela 2 priloge 1 k [TEHG]“.
22 V točkah 29 in 30 člena 2 ZuV 2020 sta pojma „podnaprava z emisijami iz proizvodnih procesov“ in „podnaprava z referenčno vrednostjo za toploto“ opredeljena podobno kot v členu 3(h) in (c) Sklepa 2011/278. Člen 2, točka 29(b), podtočka (ee), ZuV 2020 ustreza besedilu člena 3(h), podtočka (v), Sklepa 2011/278.
Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
23 Družba ExxonMobil je do konca leta 2013 upravljala napravo za predelavo zemeljskega plina v Steyerbergu (Nemčija) (v nadaljevanju: naprava iz postopka v glavni stvari). Ta naprava je bila sestavljena iz naprav za odstranjevanje žvepla iz zemeljskega plina in sušenje zemeljskega plina, iz naprav za pridobivanje žvepla, imenovanih Clausove naprave, naprav za čiščenje odpadnih plinov in pomožnih naprav. Zadnjenavedene naprave so vključevale parni kotel, napravo za plinske motorje, naprave za sežig v sili in kondenzacijsko termoelektrarno.
24 Ta termoelektrarna je bila priključena na javno omrežje električne energije in majhne količine elektrike so se neprekinjeno oddajale v omrežje, pri čemer se je v primeru izpada Clausovih naprav, ki bi lahko povzročil izgubo določenih količin pare, zagotavljala neprekinjena oskrba naprave z električno energijo. Iz elektroenergetske bilance, v kateri so povzeti podatki v zvezi s proizvodnjo, uvozom, izvozom in porabo električne energije v napravi iz postopka v glavni stvari za obdobje med letoma 2005 in 2010, je razvidno, da je ta naprava v nekaterih letih tega obdobja porabila več električne energije, kot jo je proizvedla.
25 Deutsche Emissionshandelsstelle (nemški urad za trgovanje s pravicami do emisij, v nadaljevanju: DEHSt) je z odločbo z dne 24. februarja 2014 družbi ExxonMobil za trgovalno obdobje od leta 2013 do leta 2020 brezplačno dodelil 1.179.523 pravic do emisije. Ta dodelitev se je opravila deloma na podlagi referenčne vrednosti za toploto in deloma na podlagi referenčne vrednosti za gorivo. Pri izračunu navedene dodelitve se je upošteval tudi obstoj tveganja premestitve emisij CO2 v zadevnem sektorju. Zato je DEHSt družbi ExxonMobil brezplačno dodelitev dodatnih pravic do emisije, ki jih je ta zahtevala za emisije iz proizvodnih procesov, zavrnil. DEHSt je s sklepom, ki ga je sprejel na isti dan, svojo odločitev o dodelitvi preklical z učinkom od 1. januarja 2014, in sicer ker je družba ExxonMobil s tem dnem prenehala opravljati dejavnosti. Ta preklic ni sporen.
26 DEHSt je s sklepom z dne 12. februarja 2016 zavrnil ugovor, ki ga je družba ExxonMobil vložila v zvezi z zavrnitvijo njene zahteve za brezplačno dodelitev dodatnih pravic do emisije za emisije iz proizvodnih procesov za leto 2013.
27 Iz obrazložitve, ki jo je DEHSt podal v utemeljitev zadnjenavedenega sklepa, izhaja, da se je navedena zahteva za dodelitev pravic za emisije iz proizvodnih procesov nanašala na emisije CO2, ki je naravno prisoten v zemeljskem plinu, torej na „vsebovani CO2“ v smislu člena 3, točka 40, Uredbe št. 601/2012, ki nastaja pri procesu v Clausovih napravah (v nadaljevanju: Clausov proces). Clausov proces je vključeval eksotermno kemijsko reakcijo, s katero se je vodikov sulfid (H2S) pretvoril v elementarno žveplo. Toplota, nastala pri tej reakciji, se je zajela v kotlih za predelavo in se nato uporabila v napravi iz postopka v glavni stvari. Za uporabo te toplote so bile brezplačno dodeljene pravice do emisije na podlagi referenčne vrednosti za toploto. Na koncu Clausovega procesa se je vsebovani CO2 skozi dimnik sprostil v ozračje. Pri tem procesu ni nastajal noben drug CO2 kot ta, ki je naravno prisoten v zemeljskem plinu.
28 DEHSt je menil, da v takih okoliščinah pravic do emisije ni mogoče brezplačno dodeliti za „podnapravo z emisijami iz proizvodnih procesov“ v smislu člena 2, točka 29(b), podtočka (ee), ZuV 2020, s katerim je v nemško pravo prenesen člen 3(h), podtočka (v), Sklepa 2011/78. Po mnenju DEHSt pogoj iz teh določb, v skladu s katerim morajo biti emisije posledica uporabe surovine, ki vsebuje ogljik, ni bil izpolnjen. Emisije vsebovanega CO2 naj namreč ne bi bile posledice Clausovega procesa, saj naj ta CO2 ne bi bil prisoten, še manj pa potreben, v kemijski reakciji, ki je značilna za ta proces. Po mnenju DEHSt je bila edina surovina, uporabljena za proizvodnjo žvepla, H2S, pri čemer se lahko CO2 šteje zgolj za plin, povezan s H2S.
29 Družba ExxonMobil je 10. marca 2016 pri predložitvenem sodišču, Verwaltungsgericht Berlin (upravno sodišče v Berlinu, Nemčija), zoper sklep DEHSt z dne 12. februarja 2016 vložila tožbo.
30 V tej tožbi se je družba ExxonMobil sklicevala na upravičenje do brezplačne dodelitve pravic do emisije za podnapravo z emisijami iz proizvodnih procesov za leto 2013, kar je obrazložila s tem, da naj bi bile emisije CO2, nastale pri proizvodnji žvepla, posledice uporabe surovine, ki je vsebovala ogljik v obliki CO2. Družba ExxonMobil je menila, da se kot surovina za proizvodnjo žvepla ne uporablja zgolj H2S, ampak kisli plin, ki poleg H2S vsebuje tudi metan (CH4), CO2 in vodno paro. Če se ta kisli plin ne bi uporabljal med Clausovim procesom, se vsebovani CO2, ki je naravno prisoten v zemeljskem plinu, ne bi izpustil v ozračje. Poleg tega naj bi bilo pridobivanje CO2 iz kislega plina s tem postopkom nujno za pridobivanje čistega žvepla iz tega plina. To, da je CO2 že na začetku prisoten v surovini in ne sodeluje pri zgoraj opisani kemijski reakciji, naj ne bi bilo bistveno. Sicer pa naj se navedenim emisijam CO2 ne bi bilo mogoče izogniti niti s spremembo goriva niti z učinkovitejšimi tehnikami.
31 Družba ExxonMobil poleg tega trdi, da to, da so bile pravice do emisije brezplačno dodeljene na podlagi referenčne vrednosti za izmerljivo toploto, ki je bila v napravi iz postopka v glavni stvari proizvedena kot stranski učinek kemijske reakcije, značilne za Clausov proces, ne nasprotuje zahtevani dodatni dodelitvi. Čeprav je Sodišče v sodbi z dne 8. septembra 2016, Borealis in drugi (C‑180/15, EU:C:2016:647), razsodilo, da ima dodelitev na podlagi referenčne vrednosti za proizvode prednost pred tremi nadomestnimi metodami, ki vključujejo dodelitve na podlagi referenčne vrednosti za toploto, referenčne vrednosti za gorivo in emisije iz proizvodnih procesov, naj med temi tremi nadomestnimi metodami ne bi obstajala hierarhija.
32 DEHSt je pred predložitvenim sodiščem prvič navedel, da proizvodnja žvepla ni dejavnost, za katero bi veljala obveznost trgovanja s pravicami do emisij, in da bi bilo treba napravo iz postopka v glavni stvari šteti za „proizvajalca električne energije“, ker se je v njej, prvič, proizvajala in tretjim osebam prodajala električna energija po 31. decembru 2004, in drugič, opravljala samo dejavnost „izgorevanja goriv“ iz točk od 1 do 4 dela 2 priloge 1 k TEHG. Po navedbah DEHSt je družba ExxonMobil zaprosila in pridobila dodelitev pravic do emisije za proizvajalce električne energije, ki so bile v skladu s členom 9(6) TEHG zmanjšane z uporabo linearnega faktorja za te proizvajalce. Brezplačna dodelitev pravic do emisije proizvajalcem električne energije pa naj bi bila dovoljena samo ob izpolnjevanju pogojev iz člena 10a Direktive 2003/87.
33 Po mnenju DEHSt proizvoda, kot je žveplo, za katerega ne velja obveznost trgovanja s pravicami do emisije, v tem okviru ni mogoče upoštevati, ne da bi se nezakonito razširilo področje uporabe sistema za trgovanje. Dodelitev glede na emisije iz proizvodnih procesov v skladu s členom 2, točka 29(b), ZuV 2020 naj bila bi mogoča le, če bi pravila za dodelitev za toploto določala tudi dodelitev za emisije iz proizvodnih procesov. V obravnavanem primeru pa naj ne bi bilo tako. Poleg tega naj bi bilo iz zahteve družbe ExxonMobil za dodelitev razvidno, da pri kemijski reakciji, ki se odvija v Clausovem procesu, ni emisij CO2. Zato naj se pri tem procesu ne bi uporabljala surovina, ki vsebuje ogljik, ker ogljik ne sodeluje niti pri potekajočem procesu niti pri reakciji.
34 DEHSt poleg tega izpodbija trditev družbe ExxonMobil, da so bile sporne emisije neizogibne. Zatrjuje tudi obstoj kaskadne hierarhije med elementi dodelitve na podlagi referenčne vrednosti za toploto, referenčne vrednosti za gorivo in emisij iz proizvodnih procesov.
35 Predložitveno sodišče se najprej sprašuje, ali je treba napravo iz postopka v glavni stvari šteti za „proizvajalca električne energije“ v smislu člena 3(u) Direktive 2003/87. V takem primeru bi bila namreč brezplačna dodelitev pravic do emisije družbi ExxonMobil na podlagi referenčnih vrednosti za toploto in gorivo načeloma nezakonita, ker bi lahko proizvajalci električne energije brezplačno dobili pravice samo v primerih iz člena 10a(1), tretji pododstavek, ter člena 10a(3)in (4) Direktive 2003/87, ki se v bistvu nanaša na izgorevanje odpadnih plinov, daljinsko ogrevanje in soproizvodnjo z visokim izkoristkom. Clausov proces pa naj ne bi spadal v nobeno od teh kategorij.
36 Predložitveno sodišče meni, da bi bilo treba pojem „proizvajalec električne energije“ razlagati ozko, ker naj bi imelo besedilo člena 3(u) Direktive 2003/87 širše področje uporabe od področja uporabe, ki ustreza duhu in namenu te direktive. V obravnavani zadevi naj bi bilo poleg tega vprašljivo, ali je bila električna energija, proizvedena v napravi iz postopka v glavni stvari, namenjena „prodaji tretjim stranem“ v smislu te določbe. Ta električna energija naj bi bila namreč pretežno namenjena uporabi v tej napravi, ki naj bi bila priključena na javno omrežje samo za zagotovitev oskrbe z električno energijo v primeru okvare navedene naprave.
37 Po mnenju navedenega sodišča bi široka razlaga pojma „proizvajalec električne energije“ pripeljala do tega, da bi se naprava, kot je naprava iz postopka v glavni stvari, ki bi se jo štelo za „proizvajalca električne energije“, obravnavala drugače kot naprava, ki bi prav tako proizvajala tudi električno energijo, v kateri pa bi se – poleg dejavnosti „izgorevanja goriva“ iz priloge 1, del 2, točke od 1 do 4, k TEHG – odvijala tudi druga dejavnost, za katero velja obveznost trgovanja s pravicami do emisije, saj se ta zadnjenavedena naprava ne bi štela za „proizvajalca električne energije“. Takšna različna obravnava pa naj ne bi bila konsistentna, saj nobena od teh dveh vrst naprav ne spada v „klasični sektor električne energije“, kot je naveden v uvodni izjavi 31 Sklepa 2011/278.
38 Navedeno sodišče zato meni, da bi moral biti pojem „proizvajalec električne energije“ pridržan le za tiste naprave, ki proizvajajo in prodajajo električno energijo tretjim osebam in ki se ukvarjajo izključno z dejavnostjo „izgorevanja goriv“, pri čemer bi bile izključene vse druge dejavnosti, ne glede na to, ali so navedene v prilogi 1 k TEHG.
39 Če te razlage ne bi bilo mogoče sprejeti, se dalje predložitveno sodišče sprašuje o možnosti, da se omejitve, ki izhajajo iz Direktive 2003/87 v zvezi z brezplačno dodelitvijo pravic do emisij proizvajalcem električne energije, ne bi upoštevale na podlagi opredelitve pojma „podnaprava z referenčno vrednostjo za toploto“ iz člena 3(c) Sklepa 2011/278, ki naj ne bi vseboval podobnih omejitev.
40 Nazadnje želi navedeno sodišče izvedeti, ali se lahko za emisije iz Clausovega procesa brezplačno dodelijo pravice do emisije za „podnapravo z emisijami iz proizvodnih procesov“ v smislu člena 3(h) tega sklepa. Ker se lahko za toploto, ki nastane pri tem procesu, dodelijo pravice tudi na podlagi referenčne vrednosti za toploto, se to sodišče sprašuje, ali ima katera od teh dveh vrst dodelitve prednost pred drugo.
41 V teh okoliščinah je Verwaltungsgericht Berlin (upravno sodišče v Berlinu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Ali je naprava, v kateri se proizvaja proizvod, katerega proizvodnja ne spada med dejavnosti iz Priloge I k Direktivi [2003/87] (v obravnavanem primeru: proizvodnja žvepla), in v kateri se hkrati opravlja dejavnost ‚izgorevanja goriv v napravah s skupno nazivno vhodno toplotno močjo nad 20 MW‘, za katero velja v skladu s Prilogo I k Direktivi [2003/87] obveznost trgovanja s pravicami do emisije, ‚proizvajalec električne energije‘ v smislu člena 3(u) Direktive [2003/87], če se v njenem stranskem obratu proizvaja tudi električna energija za namene te naprave in se (majhen) del te električne energije odplačno oddaja v javno omrežje električne energije?
2. Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen:
če je naprava, ki je opisana v okviru prvega vprašanja, ‚proizvajalec električne energije‘ v smislu člena 3(u) Direktive [2003/87], ali se lahko tej napravi dodelijo pravice za toploto na podlagi Sklepa [2011/278] tudi v primeru, če toplota sicer izpolnjuje pogoje iz člena 3(c) Sklepa [2011/278], vendar ne spada med kategorije, navedene v členu 10a(1), tretji pododstavek, [in v členu 10a](3) in (4), Direktive [2003/87] – toplota, ki nastane pri zgorevanju odpadnih plinov za proizvodnjo električne energije, daljinsko ogrevanje in soproizvodnjo z visokim izkoristkom?
3. Če je po odgovoru na prvi vprašanji za predhodno odločanje možno dodeliti pravice za toploto, proizvedeno v napravi tožeče stranke:
ali CO2, ki se sprošča v ozračje pri predelavi zemeljskega plina (v obliki kislega plina) s tako imenovanim ‚Clausovim procesom‘ z izločanjem CO2 v zemeljskem plinu iz mešanice plina, pomeni emisije, ki so v smislu člena 3(h), prvi stavek, Sklepa [2011/278] rezultat procesa, opredeljenega v členu 3(h), točka (v) tega sklepa?
(a) Ali so v smislu člena 3(h), prvi stavek, Sklepa [2011/278] emisije CO2 ‚rezultat‘ procesa, pri katerem se CO2 kot sestavina surovine fizikalno loči od zmesi plina in sprosti v ozračje, ne da bi pri tem poleg tega nastajal dodatni ogljikov dioksid? Ali pa se v skladu s to določbo izrecno zahteva, da mora CO2, ki se sprošča v ozračje, prvič nastati šele kot rezultat tega procesa?
(b) Ali se ‚uporablja‘ surovina, ki vsebuje ogljik, v smislu člena 3(h), točka (v), Sklepa [2011/278], če se v tako imenovanem ‚Clausovem procesu‘ za proizvodnjo žvepla uporablja naravni zemeljski plin in se pri tem v ozračje sprošča CO2 iz zemeljskega plina, pri čemer ta CO2 ne sodeluje pri kemijski reakciji, ki se odvija v tem procesu? Ali pa se za ‚uporabo‘ zahteva obvezna prisotnost ogljika v kemijski reakciji oziroma je ta zanjo nujen?
4. Če je odgovor na tretje vprašanje pritrdilen: na podlagi katere referenčne vrednosti se brezplačno dodelijo pravice do emisije, če naprava, za katero velja obveznost trgovanja z emisijami toplogrednih plinov, izpolnjuje tako pogoje za to, da tvori podnapravo z referenčno vrednostjo za toploto, kot tudi pogoje za to, da tvori podnapravo z emisijami iz proizvodnih procesov? Ali ima dodelitev na podlagi referenčne vrednosti za toploto prednost pred emisijami iz proizvodnih procesov? Ali pa ima dodelitev na podlagi emisij iz proizvodnih procesov zaradi načela specialnosti prednost pred dodelitvijo na podlagi referenčne vrednosti za toploto in referenčne vrednosti za gorivo?“
Vprašanja za predhodno odločanje
Uvodne ugotovitve
42 Predložitveno sodišče želi s temi vprašanji v bistvu izvedeti, ali in – če da – v kakšnem obsegu se lahko napravi, kot je naprava iz postopka v glavni stvari, v kateri se izvajata dejavnosti odstranjevanja žvepla iz zemeljskega plina in pridobivanja žvepla s Clausovim procesom, brezplačno dodelijo pravice do emisije za CO2, ki se je pri teh dejavnostih izpustil v ozračje v trgovalnem obdobju od leta 2013 do leta 2020.
43 Ta vprašanja torej temeljijo na premisi tega sodišča iz predložitvene odločbe, v skladu s katero za tako napravo velja sistem za trgovanje s pravicami do emisije, ki je bil vzpostavljen z Direktivo 2003/87.
44 Družba ExxonMobil in Komisija sta na obravnavi na Sodišču to premiso prerekali s trditvijo, da za napravo, kot je naprava iz postopka v glavni stvari, ne velja ta sistem za trgovanje, saj je CO2, ki ga ta naprava izpušča v ozračje, vsebovani CO2, ker je ta toplogredni plin že naravno prisoten v surovini, v tem primeru v kislem plinu, ki se predeluje s to napravo.
45 Če bi šlo za tak primer, kot je navedel generalni pravobranilec v točki 36 sklepnih predlogov, bi bil odgovor na postavljena vprašanja nepomemben za rešitev spora v postopku v glavni stvari in bi bil zato predlog za sprejetje predhodne odločbe hipotetičen. Samo napravam, za dejavnosti katerih velja v skladu s členom 2 Direktive 2003/87 sistem za trgovanje s pravicami do emisije, se namreč lahko brezplačno dodelijo takšne pravice (sodba z dne 28. februarja 2018, Trinseo Deutschland, C‑577/16, EU:C:2018:127, točka 68).
46 Zato je treba preučiti, ali naprava, kot je naprava iz postopka v glavni stvari, spada na področje uporabe Direktive 2003/87 in torej zanjo velja sistem za trgovanje s pravicami do emisije, vzpostavljen s to direktivo.
47 V zvezi s tem je treba opozoriti, da se Direktiva 2003/87 v skladu s svojim členom 2(1), ki opredeljuje njeno področje uporabe, uporablja za „emisije“ toplogrednih plinov, naštete v Prilogi II k tej direktivi, med katerimi je tudi CO2 „iz dejavnosti, naštetih v prilogi I“ k navedeni direktivi (glej v tem smislu sodbe z dne 28. julija 2016, Vattenfall Europe Generation, C‑457/15, EU:C:2016:613, točka 28; z dne 28. februarja 2018, Trinseo Deutschland, C‑577/16, EU:C:2018:127, točke 42, 45 in 46, ter z dne 17. maja 2018, Evonik Degussa, C‑229/17, EU:C:2018:323, točka 31), v Prilogo I k tej direktivi pa je v okviru emisij CO2 med drugim vključena tudi dejavnost izgorevanja goriv v napravah s skupno nazivno vhodno toplotno močjo nad 20 MW.
48 V skladu s členom 3(b) Direktive 2003/87 se za „emisije“ za namene te direktive domneva izpust toplogrednih plinov v ozračje iz virov v napravi.
49 V obravnavani zadevi ni sporno, da se v napravi, kot je naprava iz postopka v glavni stvari, izvaja dejavnost „izgorevanja goriv v napravah s skupno nazivno vhodno toplotno močjo nad 20 MW“ v smislu Priloge I k Direktivi 2003/87, ker tako oksidacijska reakcija, pri kateri nastaja toplota in ki ji je bil H2S podvržen med Clausovim procesom, kot naknadno izgorevanje plinov iz Clausovih naprav, ki ju je navedla nemška vlada v pisnem stališču in na obravnavi, pomenita tako dejavnost z vidika člena 3(t) te direktive.
50 Poleg tega iz podatkov, s katerimi razpolaga Sodišče in ki jih nobena od strank, ki so podale stališča ali ki so se udeležile obravnave na Sodišču, ne prereka, izhaja, da dejavnost „izgorevanja goriv“, ki se izvaja v napravi iz postopka v glavni stvari, ustvarja „emisije“, v tem primeru CO2, v smislu člena 2(1) in člena 3(b) Direktive 2003/87, saj ta naprava izpušča ta toplogredni plin v ozračje iz virov, ki so v njej.
51 Res je – kot sta poudarili družba ExxonMobil in Komisija – da je CO2, ki se tako izpušča s to dejavnostjo izgorevanja goriv, „vsebovani CO2“ v smislu člena 3, točka 40, Uredbe št. 601/2012, saj je ta toplogredni plin naravno prisoten v sestavi kislega plina, ki se predeluje z napravo iz postopka v glavni stvari.
52 Vendar ta okoliščina ni taka, da bi bilo treba zaradi nje tako napravo izključiti s področja uporabe Direktive 2003/87.
53 Kot je razvidno iz točke 47 te sodbe in kot je navedel generalni pravobranilec v točki 47 sklepnih predlogov, se v skladu s členom 2(1) Direktive 2003/87, katerega besedilo je s tega vidika nedvoumno, ta direktiva namreč uporablja za „emisije iz dejavnosti, naštetih v Prilogi I“ k tej direktivi, pri čemer se nikakor ne zahteva, da bi izpuščeni toplogredni plin nastal pri teh dejavnostih. Podobno tudi člen 3(t) navedene direktive pojma „izgorevanje“ ne omejuje le na oksidacijske reakcije, pri katerih nastaja toplogredni plin.
54 To razlago potrjujejo pravila za spremljanje iz Uredbe št. 601/2012. Člen 48(1) navedene uredbe namreč izrecno določa, da se vsebovani CO2, kot je opredeljen v členu 3, točka 40, te uredbe, če je vsebovan v zemeljskem plinu, vključi v faktor emisije za to gorivo.
55 Taka razlaga je tudi skladna s ciljem, ki se uresničuje z Direktivo 2003/87 in ki je v skladu z njenim členom 1 pospešitev zmanjšanja emisij toplogrednih plinov na stroškovno in ekonomsko učinkovit način (glej med drugim sodbi z dne 12. aprila 2018, PPC Power, C‑302/17, EU:C:2018:245, točka 18, in z dne 17. maja 2018, Evonik Degussa, C‑229/17, EU:C:2018:323, točka 41).
56 Kot je namreč razvidno med drugim iz uvodne izjave 8 navedene direktive, uresničitev tega cilja predpostavlja, da se v ta sistem vključijo dejavnosti, ki imajo določen potencial za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov (sodba z dne 17. maja 2018, Evonik Degussa, C‑229/17, EU:C:2018:323, točka 42).
57 Iz razprav med obravnavo na Sodišču pa izhaja, da ima dejavnost izgorevanja goriv, ki se izvaja z napravo, kakršna je zadevna naprava, da bi se iz zemeljskega plina odstranilo žveplo in pridobilo žveplo s Clausovim procesom, čeprav je CO2 prisoten v kislem plinu, določen potencial za zmanjšanje emisij CO2, saj se lahko vsebnost CO2 v kislem plinu razlikuje glede na nahajališče. V nasprotju s trditvijo družbe ExxonMobil pri tem ni pomembno, da te vsebnosti ni mogoče sistematično predvideti.
58 Iz tega sledi, da naprava, kot je naprava iz postopka v glavni stvari, spada na področje uporabe Direktive 2003/87 in zato zanjo velja sistem za trgovanje s pravicami do emisije, ki ga določa ta direktiva, pri čemer ni pomembno, ali je CO2, ki nastane pri dejavnosti te naprave, naravno prisoten v surovini, ki jo ta naprava predeluje.
59 Zato je treba odgovoriti na vprašanja, ki jih je postavilo predložitveno sodišče.
Prvo vprašanje
60 Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 3(u) Direktive 2003/87 razlagati tako, da je treba napravo, kot je naprava iz postopka v glavni stvari, ki v okviru svoje dejavnosti „izgorevanja goriv v napravah s skupno nazivno vhodno toplotno močjo nad 20 MW“ v smislu Priloge I k tej direktivi proizvaja električno energijo, ki je pretežno namenjena porabi za lastne potrebe naprave, šteti za „proizvajalca električne energije“ v smislu navedene določbe, če se s to napravo, prvič, sočasno izvaja proizvodnja proizvoda, ki ne spada v to prilogo, in drugič, majhen delež proizvedene električne energije neprekinjeno odplačno oddaja v javno omrežje električne energije, na katero mora biti ta naprava iz tehničnih razlogov stalno priključena.
61 Iz predložitvene odločbe je razvidno, da se želi s tem vprašanjem ugotoviti, ali je v obravnavani zadevi naprava iz postopka v glavni stvari upravičena do brezplačne dodelitve pravic do emisije za emisije CO2, ki nastajajo pri tej dejavnosti izgorevanja goriv, ki se izvaja zaradi odstranitve žvepla iz zemeljskega plina in pridobitve žvepla s Clausovim procesom.
62 V zvezi s tem je treba opozoriti, da je cilj Direktive 2003/87 uvedba sistema za trgovanje s pravicami do emisije, ki je namenjen zmanjšanju emisij toplogrednih plinov v ozračje na raven, s katero bo preprečeno nevarno antropogeno poseganje v podnebni sistem, in katerega končni cilj je varstvo okolja (glej med drugim sodbe z dne 8. marca 2017, ArcelorMittal Rodange et Schifflange, C‑321/15, EU:C:2017:179, točka 24; z dne 22. februarja 2018, INEOS Köln, C‑572/16, EU:C:2018:100, točka 26, in z dne 28. februarja 2018, Trinseo Deutschland, C‑577/16, EU:C:2018:127, točka 39).
63 Ta sistem temelji na ekonomski logiki, ki vse njegove udeležence spodbuja, naj izpustijo manj emisij toplogrednih plinov od pravic, ki so jim bile sprva dodeljene, da bi lahko svoj presežek prenesli na drugega udeleženca, ki je proizvedel večjo količino emisij od pravic, ki so mu bile dodeljene (glej med drugim sodbe z dne 8. marca 2017, ArcelorMittal Rodange et Schifflange, C‑321/15, EU:C:2017:179, točka 22; z dne 22. februarja 2018, INEOS Köln, C‑572/16, EU:C:2018:100, točka 27, in z dne 28. februarja 2018, Trinseo Deutschland, C‑577/16, EU:C:2018:127, točka 40).
64 Cilj Direktive 2003/87 je tako do leta 2020 zmanjšati skupne emisije toplogrednih plinov Unije za vsaj 20 % glede na ravni iz leta 1990 na ekonomsko učinkovit način (sodbe z dne 8. septembra 2016, E.ON Kraftwerke, C‑461/15, EU:C:2016:648, točka 23; z dne 22. februarja 2018, INEOS Köln, C‑572/16, EU:C:2018:100, točka 28, in z dne 28. februarja 2018, Trinseo Deutschland, C‑577/16, EU:C:2018:127, točka 41).
65 V ta namen je bila s členom 10a Direktive 2003/87 uvedena prehodna ureditev, ki – v izogib izgubi konkurenčnosti družb zaradi vzpostavitve sistema za trgovanje s pravicami do emisije (glej v tem smislu med drugim sodbi z dne 26. februarja 2015, ŠKO-Energo, C‑43/14, EU:C:2015:120, točka 28, in z dne 12. aprila 2018, PPC Power, C‑302/17, EU:C:2018:245, točka 20) – za naprave določenih sektorjev dejavnosti določa brezplačno dodelitev pravic do emisije, katerih količina se v skladu z odstavkom 11 te določbe v obdobju od leta 2013 do leta 2020 postopno zmanjšuje z namenom, da leta 2027 te pravice ne bi bile več dodeljene brezplačno (sodbe z dne 8. septembra 2016, E.ON Kraftwerke, C‑461/15, EU:C:2016:648, točka 24; z dne 26. oktobra 2016, Yara Suomi in drugi, C‑506/14, EU:C:2016:799, točka 46; z dne 22. februarja 2018, INEOS Köln, C‑572/16, EU:C:2018:100, točka 29, in z dne 28. februarja 2018, Trinseo Deutschland, C‑577/16, EU:C:2018:127, točka 67).
66 Kot je zlasti razvidno iz člena 10(1) Direktive 2003/87 in uvodne izjave 15 Direktive 2009/29, naj bi se za dosego postopnega zmanjšanja emisij toplogrednih plinov dodelitev pravic do emisije postopno izvajala le na podlagi načela prodaje na dražbi, ki se po mnenju zakonodajalca Unije na splošno šteje za gospodarsko najbolj učinkovit sistem.
67 V skladu s členom 10a(3) Direktive 2003/87 se „proizvajalcem električne energije“ ne dodelijo brezplačne pravice do emisije, razen če ti izpolnjujejo pogoja iz odstavkov 4 in 8 navedenega člena, ki se nanašata, prvi na proizvodnjo toplotne ali hladilne energije, namenjene za storitve daljinskega ogrevanja ali pridobljene s soproizvodnjo z visokim izkoristkom, kot so opredeljene v Direktivi 2004/8, drugi pa na nove udeležence. Člen 10a(3) Direktive 2003/87 se poleg tega uporablja brez poseganja v uporabo člena 10c te direktive, ki državam članicam omogoča, da brezplačno dodelijo pravice do emisij za posodobitev proizvodnje električne energije.
68 Zato je prodaja pravic na dražbi – kot je razvidno iz volje zakonodajalca Unije, izražene v uvodnih izjavah 15 in 19 Direktive 2009/29 – od leta 2013 postala pravilo za proizvajalce električne energije (glej v tem smislu sodbi z dne 17. oktobra 2013, Iberdrola in drugi, C‑566/11, C‑567/11, C‑580/11, C‑591/11, C‑620/11 in C‑640/11, EU:C:2013:660, točka 40, in z dne 28. aprila 2016, Borealis Polyolefine in drugi, C‑191/14, C‑192/14, C‑295/14, C‑389/14 in od C‑391/14 do C‑393/14, EU:C:2016:311, točka 82).
69 Zato je treba za ugotovitev, v kakšnem obsegu je naprava, kot je naprava iz postopka v glavni stvari, izključena iz pravice do brezplačne dodelitve pravic do emisije v skladu s členom 10a(3) Direktive 2003/87, preučiti, ali je treba to napravo šteti za „proizvajalca električne energije“ v smislu te direktive.
70 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je pojem „proizvajalec električne energije“ iz člena 10a(3) Direktive 2003/87 opredeljen v členu 3(u) te direktive.
71 Vendar je treba opozoriti, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča pri razlagi določbe prava Unije upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi njeno sobesedilo in cilje, ki jih želi doseči ureditev, katere del je (glej med drugim sodbo z dne 31. maja 2018, Länsförsäkringar Sak Försäkringsaktiebolag in drugi, C‑542/16, EU:C:2018:369, točka 39).
72 Iz člena 3(u) Direktive 2003/87 izhaja, da je treba napravo, ki, prvič, je kadar koli po 1. januarju 2005 proizvedla električno energijo „za prodajo tretjim stranem“, in drugič, v kateri se ne izvaja nobena druga od dejavnosti, naštetih v Prilogi I k navedeni direktivi, razen izgorevanje goriv v napravah s skupno nazivno vhodno toplotno močjo nad 20 MW, šteti za „proizvajalca električne energije“ (glej v tem smislu sodbi z dne 8. septembra 2016, Borealis in drugi, C‑180/15, EU:C:2016:647, točka 33, in z dne 26. oktobra 2016, Yara Suomi in drugi, C‑506/14, EU:C:2016:799, točka 23).
73 Ni sporno, da naprava, kot je naprava iz postopka v glavni stvari, izpolnjuje ta drugi pogoj. Kot je bilo že ugotovljeno v točki 49 te sodbe, se v tej napravi izvaja dejavnost „izgorevanja goriv“ v smislu te priloge I. Poleg tega, kot izhaja že iz samega besedila prvega vprašanja, se v njej ne izvaja nobena druga dejavnost iz navedene priloge. Niti proizvodnja žvepla niti predelava zemeljskega plina nista vključeni na seznam navedenih dejavnosti iz te priloge.
74 V zvezi s prvim od pogojev iz člena 3(u) Direktive 2003/87, in sicer proizvodnjo električne energije „za prodajo tretjim stranem“, je treba ugotoviti, da je iz besedila prvega vprašanja prav tako razvidno, da naprava iz postopka v glavni stvari izpolnjuje tudi ta pogoj, ker del električne energije, ki jo proizvaja za lastne potrebe, neprekinjeno odplačno oddaja v javno omrežje električne energije.
75 Res je sicer, da se v obravnavani zadevi le majhen del te proizvodnje električne energije proda tretjim osebam, saj se električna energija v javno omrežje električne energije oddaja iz tehničnih razlogov, da se zagotovi neprekinjena oskrba zadevne naprave z električno energijo v primeru odpovedi Clausovih naprav.
76 Vendar iz besedila člena 3(u) Direktive 2003/87 ne izhaja, da bi bilo treba za to, da se neko napravo šteje za „proizvajalca električne energije“, z njo proizvedeno električno energijo uporabljati izključno oziroma pretežno za oskrbo tretjih oseb.
77 Natančneje, v zvezi s tem je treba ugotoviti, da ta določba statusa proizvajalca električne energije ne pogojuje z nikakršnim pragom proizvodnje električne energije, saj se ta status – kot je navedel generalni pravobranilec v točki 58 sklepnih predlogov – pridobi ne glede na morebitno občasno nihanje razmerja med količino prodane električne energije in količino, proizvedeno za lastne potrebe zadevnega proizvajalca.
78 Zato je treba za napravo, kot je naprava iz postopka v glavni stvari, tudi če pretežni del električne energije, ki jo proizvede, uporabi za lastne potrebe, šteti, da izpolnjuje tudi prvi pogoj iz člena 3(u) Direktive 2003/87, saj je del svoje proizvedene električne energije, čeprav majhen, prodala tretjim osebam, in sicer tako, da ga je neprekinjeno odplačno oddajala v javno omrežje električne energije.
79 Iz besedila člena 3(u) Direktive 2003/87 tako izhaja, da je treba napravo, kot je naprava iz postopka v glavni stvari, šteti za „proizvajalca električne energije“ v smislu navedene določbe, če kot edino dejavnost, ki spada v Prilogo I k Direktivi 2003/87, opravlja dejavnost „izgorevanja goriv v napravah s skupno nazivno vhodno toplotno močjo nad 20 MW“ in del svoje proizvedene električne energije prodaja tretjim osebam.
80 To razlago potrjujeta cilj, ki se uresničuje z Direktivo 2003/87, in splošna sistematika te direktive.
81 Čeprav je sicer res, kot je poudarila družba ExxonMobil v pisnem stališču, da je bila načelna prepoved državam članicam iz člena 10a(3) Direktive 2003/87, da brezplačno dodelijo pravice do emisij, uvedena – kot izhaja iz uvodnih izjav 15 in 19 Direktive 2009/29 – zato, da bi se proizvajalcem električne energije ukinila možnost, ki so jo uporabljali do leta 2013, da imajo zaradi prenizke konkurenčnosti izredne dobičke z vplivom vrednosti brezplačnih pravic do emisij vpliva na ceno električne energije, ki jo plačajo potrošniki (glej v tem smislu sodbo z dne 17. oktobra 2013, Iberdrola in drugi, C‑566/11, C‑567/11, C‑580/11, C‑591/11, C‑620/11 in C‑640/11, EU:C:2013:660, točka 40).
82 Vendar je treba najprej spomniti, da spada brezplačna dodelitev pravic do emisije iz člena 10a Direktive 2003/87, kot izhaja iz točk 65 in 66 te sodbe, v okvir posebne ureditve prehodnih pravil, s katero se odstopa od načela, da je treba pravice do emisije dodeliti v skladu z mehanizmom prodaje na dražbi, uvedenim s členom 10 te direktive (glej v tem smislu sodbo z dne 18. januarja 2018, INEOS, C‑58/17, EU:C:2018:19, točka 36).
83 Ker se zaradi pravila iz člena 10a(3) Direktive 2003/87 pravice do emisije načeloma dodelijo „proizvajalcem električne energije“ v smislu člena 3(u) navedene direktive v skladu z mehanizmom prodaje na dražbi, brez kakršnih koli brezplačnih pravic do emisije, se tega pravila torej ne sme razlagati ozko. V teh okoliščinah je treba pojem „proizvajalec električne energije“ iz člena 3(u) te direktive razlagati široko.
84 Poleg tega je treba ugotoviti, da člen 10a(1), (3) in (5) Direktive 2003/87 potrjuje dihotomijo, na kateri temeljijo določbe te direktive, v skladu s katero se naprave iz odstavka 3 tega člena, med katerimi so tudi „proizvajalci električne energije“ v smislu člena 3(u) te direktive, razlikujejo od drugih naprav, ki proizvajajo emisije toplogrednih plinov in ki so splošno znane kot „industrijske naprave“ (glej v tem smislu sodbi z dne 28. aprila 2016, Borealis Polyolefine in drugi, C‑191/14, C‑192/14, C‑295/14, C‑389/14 in od C‑391/14 do C‑393/14, EU:C:2016:311, točka 70, in z dne 28. julija 2016, Vattenfall Europe Generation, C‑457/15, EU:C:2016:613, točki 40 in 41).
85 To razlikovanje med napravami, ki spadajo pod pojem „proizvajalci električne energije“ v smislu člena 3(u) Direktive 2003/87, in drugimi napravami, ki proizvajajo emisije toplogrednih plinov, pa neposredno vpliva na izračun „enotnega medsektorskega korekcijskega faktorja“ iz člena 10a(5) te direktive, katerega uporaba za predhodno letno količino brezplačnih pravic do emisije, ki jo izračunajo države članice, je odločilna za dokončno letno količino teh pravic, ki jih države članice dodelijo za industrijske naprave, za katere se uporabljajo te pravice (glej v tem smislu sodbo z dne 28. aprila 2016, Borealis Polyolefine in drugi, C‑191/14, C‑192/14, C‑295/14, C‑389/14 in od C‑391/14 do C‑393/14, EU:C:2016:311, točka 71).
86 Člen 10a(5) Direktive 2003/87 namreč določa, da morajo države članice, če predhodna količina brezplačno dodeljenih pravic do emisije napravam, ki niso zajete s členom 10a(3)te direktive, presega zgornjo omejitev, ki velja za industrijo in ki ustreza največji letni količini pravic iz odstavka 5 istega člena, sorazmerno zmanjšati to predhodno količino z uporabo „enotnega medsektorskega korekcijskega faktorja“, ki ga določa ta določba in ki ustreza razmerju med navedeno predhodno količino in to zgornjo omejitvijo (glej v tem smislu sodbi z dne 28. aprila 2016, Borealis Polyolefine in drugi, C‑191/14, C‑192/14, C‑295/14, C‑389/14 in od C‑391/14 do C‑393/14, EU:C:2016:311, točki 62 in 63, ter z dne 22. februarja 2018, INEOS Köln, C‑572/16, EU:C:2018:100, točka 37).
87 Kot izhaja iz izrecnega besedila člena 10a(5) Direktive 2003/87, pa se emisije proizvajalcev električne energije ne upoštevajo pri izračunu tega faktorja, saj so te emisije izključene iz največje letne količine pravic, kot je opredeljena s to določbo, ki se nanaša le na „naprav[e], za katere ne velja odstavek 3 [tega člena]“ (glej v tem smislu sodbi z dne 28. aprila 2016, Borealis Polyolefine in drugi, C‑191/14, C‑192/14, C‑295/14, C‑389/14 in od C‑391/14 do C‑393/14, EU:C:2016:311, točke 64, 68, 72, 74, 75 in 83, ter z dne 26. oktobra 2016, Yara Suomi in drugi, C‑506/14, EU:C:2016:799, točke 24, 26 in 32).
88 Zato, če bi bil status „proizvajalca električne energije“ v smislu člena 3(u) Direktive 2003/87 odvisen od vprašanja, ali je prodaja električne energije, ki jo je proizvedla naprava, glavna ali pomožna dejavnost te naprave, bi se določitev končnega zneska pravic do emisije, ki se brezplačno dodelijo upravičenim napravam, – glede na to, da zakonodajalec Unije ni določil nikakršnega praga – opravila na podlagi meril, katerih vsebina naj ne bi bila dovolj jasna in predvidljiva in naj bi se zato z njimi lahko ogrozila pravna varnost, saj obstaja nevarnost, da se bo z njimi pozneje ogrozilo dodeljene pravice do emisije.
89 Vendar družba ExxonMobil zatrjuje, da je ta razlaga v nasprotju s splošnim načelom enakega obravnavanja v tem, da se zaradi nje naprava, kot je naprava iz postopka v glavni stvari, ki kot edino dejavnost iz Priloge I k Direktivi 2003/87 izvaja dejavnost „izgorevanja goriv v napravah s skupno nazivno vhodno toplotno močjo nad 20 MW“, obravnava drugače kot naprava, ki hkrati izvaja to dejavnost in neko drugo dejavnost iz te priloge.
90 V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča načelo enakega obravnavanja kot splošno načelo prava Unije zahteva, da se primerljivi položaji ne obravnavajo različno in da se različni položaji ne obravnavajo enako, razen če je taka obravnava objektivno utemeljena (glej med drugim sodbi z dne 16. decembra 2008, Arcelor Atlantique et Lorraine in drugi, C‑127/07, EU:C:2008:728, točka 23, in z dne 29. marca 2012, Komisija/Estonija, C‑505/09 P, EU:C:2012:179, točka 64).
91 Ugotoviti je namreč treba, da naprave za proizvodnjo električne energije, ki kot edino dejavnost iz Priloge I k Direktivi 2003/87 izvajajo dejavnost „izgorevanja goriv v napravah s skupno nazivno vhodno toplotno močjo nad 20 MW“, z vidika sistema za trgovanje s pravicami do emisije niso v primerljivem položaju z napravami za proizvodnjo električne energije, ki poleg te dejavnosti izgorevanja goriv izvajajo še eno ali več drugih dejavnosti iz te priloge.
92 Kot je namreč razvidno iz točke 58 te sodbe, naprava, kot je ta iz postopka v glavni stvari, spada na področje uporabe te direktive le glede emisij CO2, ki nastajajo pri taki dejavnosti izgorevanja goriv. Zato zanjo sistem za trgovanje s pravicami do emisije velja le za to dejavnost, ne pa tudi za vse preostale dejavnosti, ki niso navedene v Prilogi I k navedeni direktivi. Nasprotno pa za napravo, ki hkrati izvaja dejavnost izgorevanja goriv in še eno ali več drugih dejavnosti, navedenih v tej prilogi, ta sistem za trgovanje velja za vse njene dejavnosti, pri katerih nastajajo emisije CO2. Tudi če obe vrsti naprav proizvajata električno energijo, je naprava te druge vrste, za katero velja ta sistem trgovanja za vse emisije CO2, ki nastajajo pri teh dejavnostih, upravičena do brezplačne dodelitve pravic za navedene emisije, nasprotno od naprave prve vrste, ki do takih pravic – ker zanjo ta sistem velja le za tiste emisije CO2, ki nastanejo pri izgorevanju goriv – ni upravičena.
93 Nazadnje, v nasprotju s trditvijo družbe ExxonMobil, taka razlaga člena 3(u) Direktive 2003/87 ni združljiva z vključitvijo pridobivanja zemeljskega plina v točko 1.4 Priloge k Sklepu Komisije 2010/2/EU z dne 24. decembra 2009 o določitvi seznama sektorjev in delov sektorjev v skladu z Direktivo 2003/87/ES, ki veljajo za izpostavljene visokemu tveganju premestitve emisij CO2 (UL 2010, L 1, str. 10) na ta seznam.
94 Namreč, prvič, cilj vključitve sektorja ali dela sektorja na navedeni seznam, kot izhaja iz člena 10a(12) Direktive 2003/87, nikakor ni odstopiti od odstavka 3 tega člena, ampak je edina posledica te vključitve, da se napravam iz sektorjev in delov sektorjev, ki so izpostavljeni visokemu tveganju premestitve emisij CO2, za trgovalno obdobje od leta 2013 do leta 2020 brezplačno dodelijo pravice v višini 100 % količine, določene v skladu z ukrepi iz odstavka 1 navedenega člena (glej v tem smislu sodbo z dne 26. oktobra 2016, Yara Suomi in drugi, C‑506/14, EU:C:2016:799, točka 47).
95 Drugič, poudariti je treba, po zgledu generalnega pravobranilca v točki 83 sklepnih predlogov, da zaradi vključitve sektorja ali dela sektorja na navedeni seznam, kot izhaja iz člena 10a(14) Direktive 2003/87, nezmožnosti vključitve stroškov pravic v cene ni treba dokazati za vsako napravo, ki spada v zadevni sektor ali del sektorja, kot trdi družba ExxonMobil, ampak po tem, ko Komisija celostno oceni vse dejavnosti, ki jih na ravni Unije izvajajo naprave, ki spadajo v ta sektor ali del sektorja.
96 Zato je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 3(u) Direktive 2003/87 razlagati tako, da je treba napravo, kot je naprava iz postopka v glavni stvari, ki pri izvajanju svoje dejavnosti „izgorevanja goriv v napravah s skupno nazivno vhodno toplotno močjo nad 20 MW“ iz Priloge I k tej direktivi proizvaja električno energijo, ki je namenjena pretežno uporabi za lastne potrebe te naprave, šteti za „proizvajalca električne energije“ v smislu te določbe, če ta naprava, prvič, sočasno izvaja dejavnost proizvodnje proizvoda, ki ne spada v to prilogo, in drugič, del, čeprav majhen, proizvedene električne energije neprekinjeno odplačno oddaja v javno omrežje električne energije, na katero mora biti navedena naprava iz tehničnih razlogov stalno priključena.
Drugo vprašanje
97 Predložitveno sodišče želi z drugim vprašanjem v bistvu izvedeti, ali je treba člen 3(c) Sklepa 2011/278 razlagati tako, da je naprava, kot je naprava iz postopka v glavni stvari, če jo je treba šteti za „proizvajalca električne energije“ v smislu člena 3(u) Direktive 2003/87, upravičena do brezplačne dodelitve pravic do emisije za toploto, proizvedeno pri izvajanju svoje dejavnosti „izgorevanja goriv v napravah s skupno nazivno vhodno toplotno močjo nad 20 MW“ iz Priloge I k tej direktivi, kadar se ta toplota uporabi za druge namene, kot je proizvodnja električne energije.
98 Najprej je treba ugotoviti, da se je to vprašanje postavilo v okviru presoje, ki jo je predložitveno sodišče opravilo po uradni dolžnosti, saj stranki iz postopka v glavni stvari nista izpodbijali upravičenosti pravic do emisije, ki so bile družbi ExxonMobil brezplačno dodeljene za toploto, proizvedeno pri izvajanju njene dejavnosti izgorevanja goriv.
99 Zdi se, da iz predloga za sprejetje prehodne odločbe izhaja, da lahko predložitveno sodišče v skladu z nacionalnim pravom in v okviru te presoje vse pravice, ki so bile brezplačno dodeljene družbi ExxonMobil, razglasi za nezakonite.
100 V teh okoliščinah in kot je razvidno iz predložitvene odločbe, se želi z navedenim vprašanjem izvedeti, ali se v obravnavani zadevi za zadevno napravo lahko brezplačno dodelijo pravice do emisije, če se pri izvajanju njene dejavnosti izgorevanja goriv ne proizvaja le električna energija, ampak tudi in zlasti toplota, in sicer na podlagi kemijske reakcije, značilne za Clausov proces, ta toplota pa se nato zajame v tej napravi in uporabi za njeni dejavnosti odstranjevanja žvepla iz zemeljskega plina ter pridobivanja žvepla po tem procesu.
101 Spomniti je treba, da je Komisija v skladu s členom 10a(1) Direktive 2003/87 s Sklepom 2011/278 za tako brezplačno dodeljevanje pravic do emisije uvedla usklajena pravila na ravni Unije. S temi usklajenimi pravili se uresničuje bistvena zahteva po čim večjem zmanjšanju izkrivljanja konkurence na notranjem trgu (sodbe z dne 22. junija 2016, DK Recycling und Roheisen/Komisija, C‑540/14 P, ECLI:EU:C:2016:469, točka 53; z dne 18. januarja 2018, INEOS, C‑58/17, EU:C:2018:19, točka 26, in z dne 22. februarja 2018, INEOS Köln GmbH, C‑572/16, ECLI:EU:C:2018:100, točka 30).
102 Tako Komisija v skladu s členom 10a(2) Direktive 2003/87 v tem okviru določi referenčne vrednosti za sektorje ali dele sektorjev (glej v tem smislu sodbi z dne 8. septembra 2016, Borealis in drugi, C‑180/15, EU:C:2016:647, točka 60, in z dne 18. januarja 2018, INEOS, C‑58/17, EU:C:2018:19, točka 27).
103 V tem kontekstu člen 10(1) in (2) Sklepa 2011/278 določa, da države članice izračunajo predhodno letno število pravic, ki se dodelijo brezplačno, tako, da te referenčne vrednosti pomnožijo s preteklo ravnjo dejavnosti vsake podnaprave. Za to morajo v skladu s členom 6 tega sklepa razlikovati med podnapravami glede na njihovo dejavnost, da lahko ugotovijo, ali je primerno uporabiti „referenčno vrednost za proizvode“, „referenčno vrednost za toploto“ ali „referenčno vrednost za gorivo“ ali pa poseben faktor za „podnaprave z emisijami iz proizvodnih procesov“ (sodbi z dne 8. septembra 2016, Borealis in drugi, C‑180/15, EU:C:2016:647, točka 61, in z dne 18. januarja 2018, INEOS, C‑58/17, EU:C:2018:19, točka 28).
104 Sodišče je v zvezi s tem že navedlo, da se opredelitve podnaprav z referenčno vrednostjo za proizvode, referenčno vrednostjo za toploto, referenčno vrednostjo za gorivo in emisijami iz proizvodnih procesov, navedene v členu 3 Sklepa 2011/278, medsebojno izključujejo (sodbi z dne 8. septembra 2016, Borealis in drugi, C‑180/15, EU:C:2016:647, točka 62, in z dne 18. januarja 2018, INEOS, C‑58/17, EU:C:2018:19, točka 29).
105 Člen 3(c) Sklepa 2011/278 podnaprave z referenčno vrednostjo za toploto opredeljuje kot vhodne materiale, obseg proizvodnje in ustrezne emisije, ki niso zajeti v podnapravi z referenčno vrednostjo za proizvode v zvezi s proizvodnjo te izmerljive toplote, njenim dovodom iz naprave ali drugega subjekta, ki je vključen v sistem Unije, ali obema hkrati. V tej določbi je natančneje določeno, da mora biti ta topota med drugim uporabljena za proizvodnjo proizvodov ali odvedena napravi ali drugemu subjektu, ki ni vključen v sistem Unije, razen odvajanja za proizvodnjo električne energije (sodba z dne 8. septembra 2016, Borealis in drugi, C‑180/15, EU:C:2016:647, točki 64 in 116).
106 Iz jasnega besedila člena 3(c) Sklepa 2011/278 tako izhaja, da je s to določbo prepovedana brezplačna dodelitev pravic do emisije za toploto, proizvedeno za proizvodnjo električne energije.
107 S to določbo se tako izvajata, kot je pravilno navedla družba ExxonMobil v pisnem stališču, člen 10a(1), tretji pododstavek, drugi stavek, in člen 10a(7), tretji pododstavek, Direktive 2003/87, ki izključujeta brezplačno dodelitev pravic do emisije za proizvodnjo električne energije, razen, prvič, za primere iz člena 10c te direktive, ki državam članicam omogoča izbiro, da brezplačno dodelijo pravice za posodobitev proizvodnje električne energije, in drugič, za proizvodnjo električne energije iz odpadnih plinov (glej v tem smislu sodbo z dne 26. julija 2017, ArcelorMittal Atlantique et Lorraine, C‑80/16, EU:C:2017:588, točka 20).
108 Vendar, kot je razvidno že iz besedila drugega vprašanja, se za napravo iz postopka v glavni stvari ne želijo brezplačno pridobiti pravice do emisij za proizvodnjo električne energije, ampak za proizvodnjo izmerljive toplote.
109 V zvezi s tem pa je treba ugotoviti, da člen 3(c) Sklepa 2011/278 ne izključuje izrecno brezplačne dodelitve pravic do emisije za toploto, ki jo proizvedejo proizvajalci električne energije za druge namene, kot je proizvodnja električne energije.
110 Vendar je treba opozoriti, da iz odgovora na prvo vprašanje izhaja, da člen 10a(3) Direktive 2003/87 v povezavi s členom 3(u) te direktive izključuje brezplačno dodelitev pravic do emisije proizvajalcem električne energije, razen če – brez poseganja v primere iz člena 10c navedene direktive – ti izpolnjujejo pogoja iz odstavkov 4 in 8 navedenega člena, ki se nanašata na proizvodnjo toplotne ali hladilne energije, namenjene za storitve daljinskega ogrevanja ali pridobljeno v soproizvodnji z visokim izkoristkom, kot je opredeljena v Direktivi 2004/8, ter na nove udeležence. Vendar ni sporno, da naprava iz postopka v glavni stvari ne izpolnjuje pogojev iz člena 10a(4) in (8) Direktive 2003/87 ter da Zvezna republika Nemčija ni uporabila možnosti iz člena 10c te direktive.
111 Člen 10a(3) Direktive 2003/87 torej s tem, da določa prepoved brezplačne dodelitve pravic do emisije proizvajalcem električne energije, brez poseganja v pravila iz drugih določb določa načelno pravilo (glej v tem smislu sodbo z dne 28. aprila 2016, Borealis Polyolefine in drugi, C‑191/14, C‑192/14, C‑295/14, C‑389/14 in od C‑391/14 do C‑393/14, EU:C:2016:311, točka 66).
112 Kot namreč izhaja iz ustaljene sodne prakse Sodišča, je treba Sklep 2011/278 razlagati v skladu z določbami te direktive (glej v tem smislu sodbe z dne 19. januarja 2017, Schaefer Kalk, C‑460/15, EU:C:2017:29, točke od 40 do 42; z dne 28. februarja 2018, Trinseo Deutschland, C‑577/16, EU:C:2018:127, točka 68, in z dne 17. maja 2018, Evonik Degussa, C‑229/17, EU:C:2018:323, točka 29).
113 Iz tega sledi, da je naprava, ki jo je treba šteti za „proizvajalca električne energije“ v smislu člena 3(u) Direktive 2003/87, upravičena do brezplačne dodelitve pravic do emisij za toploto, proizvedeno v tej napravi, iz naslova „podnaprave z referenčno vrednostjo za toploto“ v smislu člena 3(c) Sklepa 2011/278 le, če izpolnjuje pogoje, določene v členu 10a(1), tretji pododstavek, (4) in (8) te direktive.
114 V zvezi s tem ni mogoče trditi, da člen 10a(3) Direktive 2003/87, razen v primerih, ko sta pogoja iz odstavkov 4 in 8 tega člena izpolnjena, prepoveduje brezplačno dodelitev pravic do emisije proizvajalcu električne energije.
115 Kot je navedel generalni pravobranilec v točki 94 sklepnih predlogov, bi se s tako razlago členu 10a(3) te direktive odvzel polni učinek, saj je s členom 10a(1), tretji pododstavek, drugi stavek, navedene direktive vsaj načelno že izrecno prepovedana brezplačna dodelitev pravic do emisije za proizvodnjo električne energije.
116 Poleg tega je treba ugotoviti, da je prepoved brezplačne dodelitve pravic do emisije proizvajalcem električne energije za proizvedeno toploto povsem v skladu s ciljem iz člena 10a(3) Direktive 2003/87, navedenim v točki 68 te sodbe, in sicer, da se pravice do emisije tem proizvajalcem načeloma dodelijo v skladu z mehanizmom prodaje na dražbi.
117 Iz tega sledi, da naprava, kot je naprava iz postopka v glavni stvari, če – tako kot v obravnavani zadevi in kot izhaja že iz besedila drugega vprašanja – ni sporno, da ne izpolnjuje pogojev iz člena 10a(4) in (8) Direktive 2003/87, na podlagi določb Sklepa 2011/278 ne more biti nikakor upravičena do brezplačne dodelitve pravic do emisije iz naslova njene dejavnosti proizvodnje toplote.
118 Vsaka drugačna razlaga bi bila v nasprotju s cilji, ki jim sledi Direktiva 2003/87, in bi se z njo Komisiji podelila pooblastila brez vsakršne pravne podlage (glej po analogiji sodbo z dne 29. marca 2012, Komisija/Estonija, C‑505/09 P, EU:C:2012:179, točka 82).
119 Vendar je nemška vlada zatrjevala, da bi bila razlaga, podana v točki 113 te sodbe, v nasprotju z načelom enakega obravnavanja in ciljem iz Direktive 2003/87, ki je preprečevanje izkrivljanja konkurence, če bi se lahko pravice do emisije brezplačno dodelile za toploto, ki jo proizvedejo primerljive naprave v drugih sektorjih. Natančneje, obstajale naj bi različne oblike soproizvodnje, ki naj bi bile – čeprav ne izpolnjujejo pogojev za visok izkoristek, kot so opredeljeni v Direktivi 2004/8 – učinkovitejše od naprav, ki proizvajajo zgolj toploto.
120 Vendar, kot izhaja že iz točk 91 in 92 te sodbe, naprave, ki – tako kot naprava iz postopka v glavni stvari – proizvajajo toploto z izvajanjem zgolj ene dejavnosti iz Priloge I k Direktivi 2003/87, in sicer z dejavnostjo „izgorevanja goriv v napravah s skupno nazivno vhodno toplotno močjo nad 20 MW“, niso v primerljivem položaju z napravami, ki proizvajajo toploto z izvajanjem dodatne druge dejavnosti iz te priloge. V okviru sistema za trgovanje s pravicami do emisije za tako različno obravnavanje še ni mogoče šteti, da se z njim izkrivlja konkurenca med temi napravami (glej po analogiji sodbo z dne 19. januarja 2017, Schaefer Kalk, C‑460/15, EU:C:2017:29, točka 47).
121 Enako velja za zatrjevano različno obravnavanje med napravami, ki toploto proizvajajo s soproizvodnjo z visokim izkoristkom, kot je opredeljena v Direktivi 2004/8, in drugimi napravami, ki proizvajajo električno energijo in toploto. Ker zadnjenavedene namreč ne izpolnjujejo pogojev iz navedene direktive, niso v primerljivem položaju s prvonavedenimi.
122 Družba ExxonMobil tudi ne more trditi, da razlaga člena 3(c) Sklepa 2011/278 iz točke 113 te sodbe vodi do diskriminatornega obravnavanja naprav, ki proizvajajo lastno električno energijo, v razmerju do naprav, ki električno energijo dobijo od tretjih naprav, kot so naprave za soproizvodnjo z visokim izkoristkom.
123 Namreč, prvič, naprava, ki proizvaja lastno električno energijo, je izključena iz brezplačne dodelitve pravic do emisije za toploto le, če ima med drugim status „proizvajalca električne energije“ v smislu člena 3(u) Direktive 2003/87. Kot namreč izhaja iz točk 91, 92 in 120 te sodbe, naprava s tem statusom ni v primerljivem položaju z industrijskimi napravami. Drugič, naprava, ki električno energijo dobiva od tretjih naprav, je prav tako izključena iz brezplačne dodelitve takih pravic, če ima status „proizvajalca električne energije“.
124 Iz vsega navedenega sledi, da naprava, kot je naprava iz postopka v glavni stvari, če jo je treba šteti za „proizvajalca električne energije“ v smislu člena 3(u) Direktive 2003/87, ni upravičena do brezplačne dodelitve pravic do emisije na podlagi člena 10a te direktive in določb Sklepa 2011/278.
125 Zato mora taka naprava, za katero v skladu s členom 2(1) Direktive 2003/87 velja sistem za trgovanje s pravicami do emisije iz te direktive, ker izvaja dejavnost „izgorevanja goriv v napravah s skupno nazivno vhodno toplotno močjo nad 20 MW“ iz Priloge I k Direktivi 2003/87, pri kateri nastajajo emisije CO2, pravice do emisije pridobiti v okviru mehanizma nakupa na dražbi.
126 Zato je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 3(c) Sklepa 2011/278 razlagati tako, da če je treba napravo, kot je naprava iz postopka v glavni stvari, šteti za „proizvajalca električne energije“ v smislu člena 3(u) Direktive 2003/87, ta naprava ni upravičena do brezplačne dodelitve pravic do emisije za toploto, proizvedeno pri izvajanju njene dejavnosti „izgorevanja goriv v napravah s skupno nazivno vhodno toplotno močjo nad 20 MW“ iz Priloge I k tej direktivi, če se ta toplota uporabi za druge namene kot za proizvodnjo električne energije, ker taka naprava ne izpolnjuje pogojev iz člena 10a (4) in (8) navedene direktive.
Tretje in četrto vprašanje
127 Glede na odgovor na prvi dve vprašanji na tretje in četrto vprašanje ni treba odgovoriti.
Časovna omejitev učinkov sodbe
128 Družba ExxonMobil Sodišču predlaga, naj časovno omeji učinke te sodbe, če bi na drugo vprašanje odgovorilo nikalno.
129 V zvezi s tem je treba spomniti, da lahko Sodišče zgolj izjemoma na podlagi splošnega načela pravne varnosti, ki je del pravnega reda Unije, omeji možnost vsake zadevne osebe, da se sklicuje na določbo, ki jo je razložilo, da bi izpodbijala pravna razmerja, ki so nastala v dobri veri. Za določitev take omejitve morata biti izpolnjena dva bistvena pogoja, in sicer dobra vera zainteresiranih oseb in nevarnost resnih težav (glej med drugim sodbi z dne 27. februarja 2014, Transportes Jordi Besora, C‑82/12, EU:C:2014:108, točka 41, in z dne 19. aprila 2018, Oftalma Hospital, C‑65/17, EU:C:2018:263, točka 57).
130 Ugotoviti pa je treba, da družba ExxonMobil ni predložila nobenih konkretnih dokazov, s katerimi bi dokazala utemeljenost svojega predloga, saj se je omejila na splošno trditev, da naj bi bile od leta 2013 pravice do emisije brezplačno dodeljene velikemu številu naprav, ki so proizvajalke električne energije, za njihovo proizvodnjo toplote.
131 V teh okoliščinah učinkov te sodbe ni treba časovno omejiti.
Stroški
132 Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (peti senat) razsodilo:
1. Člen 3(u) Direktive 2003/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. oktobra 2003 o vzpostavitvi sistema za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov v Skupnosti in o spremembi Direktive Sveta 96/61/ES, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009, je treba razlagati tako, da je treba napravo, kot je naprava iz postopka v glavni stvari, ki pri izvajanju dejavnosti „izgorevanja goriv v napravah s skupno nazivno vhodno toplotno močjo nad 20 [megavatov (MW)]“ iz Priloge I k tej direktivi, proizvaja električno energijo, ki je namenjena pretežno uporabi za lastne potrebe te naprave, šteti za „proizvajalca električne energije“ v smislu te določbe, če ta naprava, prvič, sočasno izvaja dejavnost proizvodnje proizvoda, ki ne spada v to prilogo, in drugič, če del, čeprav majhen, proizvedene električne energije neprekinjeno odplačno oddaja v javno omrežje električne energije, na katero mora biti navedena naprava iz tehničnih razlogov stalno priključena.
2. Člen 3(c) Sklepa Komisije 2011/278/EU z dne 27. aprila 2011 o določitvi prehodnih pravil za usklajeno brezplačno dodelitev pravic do emisije na ravni Unije v skladu s členom 10a Direktive 2003/87 je treba razlagati tako, da če je treba napravo, kot je naprava iz postopka v glavni stvari, šteti za „proizvajalca električne energije“ v smislu člena 3(u) Direktive 2003/87, ta naprava ni upravičena do brezplačne dodelitve pravic do emisije za toploto, proizvedeno pri izvajanju njene dejavnosti „izgorevanja goriv v napravah s skupno nazivno vhodno toplotno močjo nad 20 MW“ iz Priloge I k tej direktivi, če se ta toplota uporabi za druge namene kot za proizvodnjo električne energije, ker taka naprava ne izpolnjuje pogojev iz člena 10a(4) in (8) navedene direktive.
Podpisi