SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE
EVROPSKE UNIJE

(tretji senat)

z dne 18. marca 2015

Zadeva F‑24/14

Tuula Rajala

proti

Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT)

„Javni uslužbenci – Uradniki – Ocenjevanje – Ocenjevalno poročilo – Splošna presoja opravljenega dela – Usklajenost“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, s katero T. Rajala predlaga, naj se razglasi ničnost njenega ocenjevalnega poročila za obdobje od 1. oktobra 2011 do 31. decembra 2012 (v nadaljevanju: ocenjevalno poročilo 2011/2012 ali izpodbijano poročilo) in naj se Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT, ali v nadaljevanju: Urad) naloži plačilo odškodnine v višini najmanj 500 EUR.

Odločitev:      Tožba se zavrne. T. Rajala nosi polovico svojih stroškov. Urad za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) nosi svoje stroške in polovico stroškov, ki jih je priglasila T. Rajala.

Povzetek

Uradniki – Ocenjevanje – Ocenjevalno poročilo – Diskrecijska pravica ocenjevalcev – Sodni nadzor – Meje – Očitna napaka pri presoji – Pojem

(Kadrovski predpisi, člen 43)

Ocenjevalci imajo široko diskrecijsko pravico pri ocenjevanju dela oseb, ki jih morajo oceniti. Zato je sodni nadzor sodišča Unije nad vsebino ocenjevalnih poročil omejen na nadzor nad pravilnostjo postopka, pravilnostjo ugotovljenega dejanskega stanja in neobstojem očitne napake pri presoji ali zlorabe pooblastil. Sodišče za uslužbence namreč ne more nadzirati utemeljenosti ocene uprave o poklicnih sposobnostih uradnika, saj ta vsebuje kompleksne vrednostne ocene, ki jih že zaradi njihove narave ni mogoče objektivno preveriti.

V zvezi s tem se lahko napaka opredeli kot očitna le, če jo je mogoče brez težav ugotoviti na podlagi meril, ki jih je zakonodajalec predvidel za izvajanje pooblastila za odločanje.

Zato je treba očitek, ki se nanaša na očitno napako pri presoji, zavrniti, če je mogoče izpodbijano presojo kljub dokazom tožeče stranke vsekakor šteti za verjetno.

To še zlasti velja, kadar zadevna odločba vsebuje napake pri presoji, ki so, če se obravnavajo skupaj, tako majhne, da niso mogle vplivati na odločitev uprave.

(Glej točke od 41 do 44.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: sodbe Adia Interim/Komisija, T‑19/95, EU:T:1996:59, točka 49; AIUFFASS in AKT/Komisija, T‑380/94, EU:T:1996:195, točka 59; BUPA in drugi/Komisija, T‑289/03, EU:T:2008:29, točka 221, in Belfass/Svet, T‑495/04, EU:T:2008:160, točka 63;

Sodišče za uslužbence: sodbe Wenning/Europol, F‑114/07, EU:F:2009:130, točka 111 in navedena sodna praksa; Faria/UUNT, F‑7/09, EU:F:2010:9, točka 44 in navedena sodna praksa; AJ/Komisija, F‑80/10, EU:F:2011:172, točka 36, in CW/Parlament, F‑48/13, EU:F:2014:186, točke 70, 72 in 73 ter navedena sodna praksa.